Bogu predane darovalce čaka večna sreča
»Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (JANEZ 3:16)
1., 2. (a) Kdo je največji Darovalec in kaj je njegovo največje darilo človeštvu? (b) Katero lastnost je dokazal Jehova, ko je podaril največje darilo?
BOG JEHOVA je največji darovalec. Krščanski učenec Jakob je prav o njem, Stvarniku nebes in zemlje, zapisal: »Vsak dober dar in vsako popolno darilo prihaja od zgoraj, od Očeta luči, pri katerem ni spremembe ne sence menjave.« (Jakob 1:17) Jehova je tudi daroval največje darilo, ki je bilo kdajkoli podarjeno. O njegovem največjem darilu človeštvu je rečeno: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16)
2 Teh besed ni izrekel nihče drug kot sam Božji edinorojeni Sin. Edinec bi seveda cenil in ljubil takšnega očeta, ki mu daje življenje in vse dobre stvari, da se lahko veseli življenja. Toda Bog svoje ljubezni ni omejil le na tega sina. Če bi to darilo razširil še na druga stvarjenja, bi to dokazalo njegovo izredno ljubezen (Primerjaj Rimljanom 5:8-10.). To postane še bolj očitno, če preiščemo, kaj beseda »je dal« v tem sobesedilu pravzaprav pomeni.
Božje darilo — ›sin njegove ljubezni‹
3. Kdo razen ›sina njegove ljubezni‹ še uživa ljubezen nebeškega Očeta?
3 Bog je v nebeškem področju nedoločen čas užival v osebnem tovarištvu s svojim edinorojenim Sinom — ›sinom svoje ljubezni‹ (Kološanom 1:13, AC). Med vsem tem časom je ljubezen in naklonjenost med Očetom in Sinom tako rasla, da ji ni bilo več primerjave. Tudi druga stvarjenja, ki jih je Bog ustvaril s svojim edinorojenim sinom, so bila ljubljeni člani Jehovove božje družine. Tako je v vsej njegovi družini vladala ljubezen. Sveto pismo zato prav zapiše, da je »Bog . . . ljubezen« (1. Janezovo 4:8). Božjo družino bi torej sestavljali tisti, ki jih ljubi Oče, Bog Jehova.
4. Kako je, ko je Bog dal sina, terjalo več kot izgubo osebnega tovarištva in v čigavo korist?
4 Jehova in njegov prvorojeni sin sta bila tako tesno povezana, da bi to, če bi bila oropana za tako oseben odnos, že samo po sebi bila velika izguba (Kološanom 1:15). Toda da je Bog ›dal‹ svojega edinorojenega sina, je pomenilo še precej več od izgube osebnega tovarištva s ›sinom svoje ljubezni‹. Pomenilo je, da je Bog dovolil celo to, da njegov sin umre in tako začasno premine kot član Božje vesoljne družine. To je bila smrt v korist tistih, ki niso nikoli pripadali Božji družini. Jehova potrebnemu človeštvu ni mogel podariti večjega darila kot svojega edinorojenega sina, ki ga Pismo imenuje tudi »začetek božjega stvarjenja« (Razodetje 3:14).
5. (a) V kakšnem žalostnem položaju je bilo Adamovo potomstvo in kaj je Božja pravica zahtevala od enega izmed njegovih zvestih sinov? (b) Kaj bi Božje največje darilo zahtevalo od njega samega?
5 Prvi človeški par, Adam in Eva, ni uspel ohraniti svojega mesta v Božji družini. V takem položaju sta se znašla, ker sta bila zaradi greha proti Bogu izgnana iz edenskega vrta. Ne samo, da nista več bila člana Božje družine, temveč sta bila tudi obsojena na smrt. Težava torej ni bila le v tem, da bi Bog moral njuno potomstvo ponovno priznati za člane svoje družine, moral bi jih tudi osvoboditi smrtne obsodbe. Glede na božjo pravičnost bi to zahtevalo, da nekdo izmed Božjih zvestih sinov umre kot odkupnik. S tem pa je nastalo veliko vprašanje: Bo izbranec voljan umreti v korist grešnih ljudi? Še več, da bi se zadeva rešila, bi moral Bog napraviti čudež. Zahtevalo pa bi tudi izraz božje ljubezni v neprimerljivem obsegu (Rimljanom 8:32).
6. Kako je Božji sin lahko zadovoljil potrebam grešnega človeštva in kaj je v zvezi s tem sam rekel?
6 Samo Jehovov prvorojeni sin je ustrezal posebnim potrebam grešnega človeštva. V naklonjenosti do članov božje družine je tako podoben Očetu, da mu med Božjimi sinovi ni enakega. Ker je vsa ostala inteligentna stvarjenja soustvarjal tudi on, jim je gotovo zelo naklonjen. Razen tega pa je ljubezen prevladujoča lastnost Jehovovega edinorojenega sina, Jezusa Kristusa, saj »je odsvit njegovega [Božjega] veličastva in odseva njegovo bistvo« (Hebrejcem 1:3). Jezus je bil pripravljen, da grešnemu človeštvu izkaže največjo možno ljubezen, tako da umre njim v prid. Svojim 12 apostolom je to takole povedal: »Saj tudi Sin človekov ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge.« (Marko 10:45; glej tudi Janez 15:13.)
7., 8. (a) Kaj je navedlo Jehova, da je človeštvu poslal Jezusa Kristusa? (b) Kakšno poslanstvo je Jehova poveril svojemu edinorojenemu sinu?
7 Bog Jehova je na osiromašeni človeški svet poslal Jezusa zaradi posebnega razloga. Na to ga je navedla njegova ljubezen, saj je sam Jezus rekel: »Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da bi svet sodil, ampak da bi se svet rešil po njem.« (Janez 3:16, 17)
8 Ko je Jehova ljubeče poslal svojega edinorojenega sina, je to bilo poslanstvo rešitve. Ni ga poslal, da bi sodil svet. Če bi bilo poslanstvo Božjega sina sodba, bi vse človeštvo bilo brez upanja. Če bi bil Jezus Kristus nad človeško družino izrekel neugodno sodbo, bi to zanje bila smrtna obsodba (Rimljanom 5:12). Bog je s tem edinstvenim izrazom božje ljubezni izenačil smrtno sodbo, ki bi jo zahtevala absolutna pravica.
9. Kaj je o Jehovovem dajanju menil psalmist?
9 Bog Jehova v vseh stvareh izraža in kaže ljubezen, izvrstno značilnost svoje osebnosti. In res lahko rečemo, da Bog svojim zvestim častilcem na zemlji ljubeče daje več kot dovolj dobrih stvari. Psalmist David je menil tako, ko je rekel Bogu: »Kako velika je tvoja dobrota, Gospod, ki si jo prihranil njim, ki se te boje, ki jo skazuješ njim, ki se k tebi zatekajo, vpričo ljudi!« (Psalm 31:20, v AC 31:19) David je med kraljevanjem nad Izraelom — da, vse življenje je kot član naroda, ki ga je posebej izbral Bog — pogosto občutil Jehovovo dobroto. In spoznal je, da je res obilna.
Izrael zapravi veliki Božji dar
10. Zakaj starodavnemu Izraelu ni bil enak noben narod na zemlji?
10 Ker so starodavni Izraelci za Boga imeli Jehova, jim ni bil enak prav noben narod. Jehova je s potomci Abrahama, Izaka in Jakoba po posredniku preroku Mojzesu sklenil zavezo. Z nobenim drugim narodom ni ravnal po tem vzorcu. Zato je navdihnjeni psalmist lahko vzkliknil: »Oznanil je Jakobu svojo besedo, svoje zakone in zapovedi Izraelu. Ni storil tako nobenemu narodu, svojih zapovedi jim ni razodel. Aleluja.« (Psalm 147:19, 20)
11. Do kdaj so Izraelci uživali ugoden položaj pri Bogu in kako je Jezus napovedal spremembo v tem odnosu?
11 Naravni Izraelci so v tem ugodnem odnosu z Bogom uživali, vse dokler niso leta 33 n.š. zavrgli Jezusa Kristusa kot Mesija. Dan, v katerem je Jezus žalostno vzkliknil: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki moriš preroke in kamnaš tiste, ki so k tebi poslani! Kolikokrat sem hotel zbrati tvoje otroke, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti, pa niste hoteli. Zato bo vaša hiša zapuščena,« je bil za Izraelce zares žalosten (Matej 23:37, 38). Jezusove besede so kazale na to, da je izraelski narod zapravil posebno Božje darilo, čeprav mu je bil Jehova nekoč naklonjen. Kako to?
12. Kdo so bili ›jeruzalemski otroci‹ in kaj bi za Jezusa pomenilo, da jih zbere?
12 Z izrazom ›otroci‹ se je Jezus obračal samo na naravne, obrezane Jude, ki so živeli v Jeruzalemu in so predstavljali ves judovski narod. Za Jezusa je zbrati ›jeruzalemske otroke‹ pomenilo, da bi jih privedel v novo zavezo z Bogom, pri tem pa bi sam služil kot posrednik med Jehovom in temi naravnimi Judi (Jeremija 31:31-34). Jehova jih je tako ljubil, da bi jim v tem primeru odpustil grehe (Primerjaj Malahija 1:2.). To bi bilo zares veliko darilo.
13. Kaj so si zapravili Izraelci, ko so zavrgli Božjega sina, toda zakaj to ni zmanjšalo Jehovovega veselja?
13 V soglasju s svojo preroško Besedo je Jehova, preden je Nejudom podaril možnost, da bi postali deležni nove zaveze, čakal tako dolgo, dokler je to le bilo razumno. Toda ko so naravni Izraelci zavrgli Mesija, Božjega sina, so si zapravili to veliko darilo. Jehova je njihovo odklonitev svojega sina izravnal tako, da je to darilo razširil na Nejude. Tako ni bilo veselje Jehova, velikega Dajalca, od tedaj nič manjše.
Sreča v dajanju
14. Zakaj je Jezus Kristus najsrečnejše stvarjenje v vsem vesolju?
14 Jehova je ›srečni Bog‹ (1. Timoteju 1:11, NW). Dajanje je ena izmed stvari, ki ga osrečuje. In v prvem stoletju n.š. je njegov edinorojeni sin rekel: »Večja sreča je dajati kot prejemati.« (Apostolska dela 20:35) V skladu s tem načelom je Jezus postal najsrečnejše stvarjenje v vsem vesolju. Kako to? Razen Boga Jehova je Jezus Kristus vsem dal največje darilo — dal je življenje za človeštvo. Zares je ›srečni vladar‹ (1. Timoteju 6:15, NW). Tako sam zgledno ravna po tem, kar je rekel glede večje sreče v dajanju.
15. V katerem zgledu ne bo Jehova nikoli odpovedal in kako lahko njegova inteligentna stvarjenja doživijo del njegove sreče?
15 Bog Jehova s pomočjo Jezusa Kristusa ne bo nikoli odpovedal kot velikodušen Dajalec vsem inteligentnim stvarjenjem in bo v dajanju vedno najboljši zgled. Boga veseli dajanje dobrih daril in ta velikodušni duh je vlil tudi v srca zemeljskih inteligentnih stvarjenj. S tem odsevajo in posnemajo njegovo osebnost ter do neke mere občutijo njegovo srečo (1. Mojzesova 1:26; Efežanom 5:1). Ustrezno temu je Jezus povedal svojim sledilcem: »Dajajte in se vam bo dalo; dobro, potlačeno, potreseno in zvrhano mero vam bodo nasuli v naročje. S kakršno mero namreč merite, s takšno se vam bo odmerilo.« (Luka 6:38)
16. Katero dajanje je Jezus omenil v Lukovem evangeliju 6:38?
16 Jezus je svojim učencem z načinom življenja priskrbel odličen praktični zgled dajanja. Rekel je namreč, da bodo prejemniki na te darove odlično odgovorili. V Lukovem evangeliju 6:38 Jezus ni posebej omenil gmotnih dobrin, to pa ne pomeni, da je učencem zapovedal delo, ki bi jih materialno osiromašilo. Ne, pokazal jim je pot, ki bi jih duhovno izpolnila.
Zagotovljena večna sreča
17. Katero čudovito darilo je Jehova v teh zadnjih dneh podelil svojim Pričam?
17 Kako čudovito darilo je Jehova, Voditelj vsega stvarstva, podelil svojim Pričam v teh zadnjih dneh! Dobro vest o svojem Kraljestvu! Imamo veliko prednost, da oznanjamo ustanovljeno Božje kraljestvo, ki mu vlada Sin, Jezus Kristus (Matej 24:14; Marko 13:10). Z govorom pričati za najvišjega Boga je neprimerljivo darilo. In najboljši način, s katerim v dajanju posnemamo Boga, je prav to, da sporočilo o Kraljestvu nudimo drugim, preden bo te hudobne stvarnosti konec.
18. Kaj moramo Jehovove priče dajati drugim?
18 Apostol Pavel je omenil stiske, ki jih je moral prestati, ko je drugim oznanjal sporočilo o Kraljestvu (2. Korinčanom 11:23-27). Tudi današnje Jehovove priče morajo, ko drugim delijo upanje v Kraljestvo, prenašati stiske in se odrekati osebnih ugodnosti. Morda neradi hodimo na vrata ljudem, še posebej, če smo plahi. Toda kot Kristusovi sledilci se ne moremo izogniti ali stati ob strani prednosti, da dajemo drugim duhovne stvari z oznanjevanjem ›te dobre vesti o kraljestvu‹ (Matej 24:14, NW). Morali bi razmišljati tako kot Jezus. Ko je gledal v oči smrti, je molil: »Moj Oče, . . . ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.« (Matej 26:39) Jehovovi služabniki morajo pri tem, ko drugim oznanjajo dobro vest o Kraljestvu, delati po Božji in ne po svoji volji — kar hoče on in ne, kar morda želijo sami.
19. Kdo sta posestnika ›večnih bivališč‹ in kako jima lahko postanemo prijatelji?
19 Takšno dajanje bo od nas zahtevalo čas in denarna sredstva, toda s tem, da smo bogaboječi darovalci, si zagotavljamo večno srečo. Zakaj? Ker je Jezus rekel: »Pridobivajte si prijateljev s krivičnim mámonom [›posvetnimi dobrinami‹, New International Version], da vas sprejmejo v večna bivališča, ko ta propade.« (Luka 16:9) Naš cilj bi moral biti, da ›krivični mamon‹ uporabljamo za to, da se spoprijateljimo s posestniki ›večnih bivališč‹. Kot Stvarnik je Jehova lastnik vsega, to lastnino pa kot Dedič vseh stvari deli njegov edinorojeni sin (Psalm 50:10-12; Hebrejcem 1:1, 2). Da bi bili z njima prijatelji, moramo dobrine uporabljati tako, kot želita onadva. To zahteva pravilno stališče do uporabe gmotnih stvari v prid drugih (Primerjaj Matej 6:3, 4; 2. Korinčanom 9:7). S pravilno uporabo denarja si utrdimo prijateljstvo z Bogom Jehovom in Jezusom Kristusom. To na primer delamo, če to, kar imamo, z veseljem uporabljamo, da bi pomagali zares potrebnim, in če svoja sredstva trošimo v prid Božjega kraljestva (Pregovori 19:17; Matej 6:33).
20. (a) Zakaj nas Jehova in Jezus lahko sprejmeta v »večna bivališča« in kje so ta bivališča? (b) Katero prednost bomo imeli vso večnost?
20 Bog Jehova in Jezus Kristus sta zaradi svoje nesmrtnosti lahko naša večna prijatelja in nas lahko sprejmeta v »večna bivališča«. Ta so lahko ali v nebesih pri vseh svetih angelih ali v obnovljenem zemeljskem raju (Luka 23:43). Vse to omogoča Božje ljubeče darilo — Jezus Kristus (Janez 3:16). In Bog Jehova bo po Jezusu dajal vsemu stvarstvu in to ga bo navdajalo z edinstveno srečo. Da, pod suverenostjo Boga Jehova in kraljevanjem njegovega edinorojenega sina, našega Gospoda in Rešitelja Jezusa Kristusa bomo lahko vso večnost uživali v dajanju. To bo vsem bogaboječim darovalcem prineslo večno srečo.
Se spomniš?
◻ Kaj je Božje največje darilo zahtevalo od njega?
◻ Kakšno poslanstvo je Bog poveril svojemu sinu?
◻ Kdo je najsrečnejše stvarjenje v vsem vesolju in zakaj?
◻ Kako bodo Bogu predani darovalci skusili večno srečo?
[Slika na strani 10]
Ali ceniš Božje darilo — odkupno žrtev njegovega sina?
[Slike na strani 12]
Ali iščeš najprej Božje kraljestvo, tako da oznanjuješ dobro vest in to denarno podpiraš?