Reševanje kodeksa Sinaiticusa
KODEKS Sinaiticus je bil opisan kot »najpomembnejša, najvznemirljivejša in najdragocenejša knjiga kar jih je«. Tako pomembna pa ni le zaradi svoje starosti dobrih 1600 let, temveč zato, ker predstavlja pomemben člen v naši zbirki biblijskih rokopisov. Zgodba o tem, kako ga je pred več kot sto leti ponovno odkril Tischendorf, je podobna napetemu romanu.
Konstantin von Tischendorf, ki se je rodil leta 1815 na Saškem v severni Evropi, je na univerzi v Leipzigu študiral grščino. Med študijem so ga ves čas vznemirjale kritike znanih nemških teologov, ki so hoteli dokazati, da krščanski grški spisi niso pristni. Tischendorf pa je bil prepričan, da bi preučevanje starih rokopisov lahko dokazalo pristnost biblijskega besedila. Zato se je odločil, da bo sam preučil vse znane rokopise, upal pa je, da bo na svojih potovanjih našel še kakšne primerke.
Po štiriletnem raziskovanju po najboljših evropskih knjižnicah, je Tischendorf maja leta 1844 prispel na goro Sinaj, v samostan svete Katarine, ki leži 1400 metrov nad gladino Rdečega morja. Košara, ki so jo po vrvi spustili skozi majhno odprtino na obzidju, je predstavljala edino možnost dostopa do utrjenega bivališča menihov.
DRAGOCENE NAJDBE
Tischendorfu so dovolili, da je nekaj dni raziskoval po treh knjižnicah, toda njegov trud je bil brezuspešen. Ko je že mislil odpotovati, pa je našel, kar je iskal – stare pergamente! Ležali so v veliki košari v glavni knjižnici. Knjižničar mu je dejal, da jih bodo sežgali, kot so pred tem sežgali že dve košari. Na svoje veliko presenečenje je Tischendorf med temi pergamenti odkril 129 listov najstarejšega rokopisa, kar jih je kdajkoli videl – grški prevod nekaterih delov hebrejskih spisov! Prepustili so mu 43 listov, ostalih pa mu niso hoteli dati.
Leta 1853 je Tischendorf ponovno obiskal ta samostan, toda našel je le del 1. Mojzesove knjige, ki je bil del istega rokopisa iz 4. stoletja. Bil je prepričan, »da je rokopis prvotno obsegal celotno Staro zavezo, da pa je bil večji del uničen že davno prej«. Celoten rokopis je verjetno obsegal 730 listov. Pergamenti iz ovčjega in kozjega usnja so bili popisani z uncialnimi (velikimi) grškimi črkami.
Šest let kasneje je Tischendorf še tretjič odpotoval k sinajskim menihom. Na večer pred njegovim odhodom mu je nekdo razen listov, ki jih je pred petnajstimi leti rešil pred ognjem, slučajno pokazal tudi mnoge druge. Šlo je za celotne krščanske grške spise kot tudi del grškega prevoda hebrejskih spisov.
Tischendorfu so najprej dovolili, da je rokopise odnesel v Kairo, Egipt, da bi jih prepisal, nazadnje pa naj bi jih kot darilo menihov odnesel ruskemu carju. Danes se nahajajo v Britanskem muzeju, kjer so razstavljeni poleg kodeksa Alexandrinusa. 43 listov, ki jih je Tischendorf prinesel s prvega potovanja pa hranijo v knjižnici univerze v Leipzigu v Nemški demokratični republiki.
Tischendorfu bi morali biti hvaležni, da je svoje življenje in svoje sposobnosti posvetil iskanju biblijskih rokopisov in še posebej zato, ker je rešil kodeks Sinaiticus pred uničenjem, toda v prvi vrsti gre zahvala Bogu Jehovi, ki je skrbel, da je njegova Beseda v našo korist ostala nespremenjena do današnjih dni.
[Okvir na strani 31]
Uporabnost kodeksa
Simbol za sinajski kodeks ali kodeks Sinaiticus je hebrejska črka alef. Kodeks potrjuje točnost mlajših svetopisemskih papirusnih rokopisov. Prav tako je v pomoč pri sodobnem raziskovanju Biblije, ko odkriva skrite napake, ki so se vtihotapile v kasnejše prepise.
V Janezu 1:18 na primer piše: »Noben človek ni nikoli videl Boga; edinorojeni bog, ki je v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem.« Opomba v Novi svet prevodu Svetega pisma pokaže, da kodeks Sinaiticus in drugi stari rokopisi podpirajo obliko »edinorojeni bog« in ne nadomestno obliko »edinorojeni Sin«. Opomba Alefc prav tako podaja opombo korektorja tega kodeksa, ki podpira ponovno uporabo določnega člena pri izrazu »edinorojeni bog«. Kot pokaže ta svetopisemski stavek, je položaj Jezusa Kristusa resnično edinstven.
[Slika na strani 32]
Samostan sv. Katarine v podnožju gore Sinaj. Mala slika: Današnja knjižnica