101. POGLAVJE
Na večerji pri Simonu v Betaniji
MATEJ 26:6–13 MARKO 14:3–9 JANEZ 11:55–12:11
JEZUS SE VRNE V BETANIJO BLIZU JERUZALEMA
MARIJA IZLIJE NA JEZUSA DIŠEČE OLJE
Jezus se iz Jerihe odpravi v Betanijo. Pot je zahtevna, saj se je treba po težkem terenu vzpenjati okoli 20 kilometrov. Jeriha leži približno 250 metrov pod morsko gladino, Betanija pa približno 610 metrov nad morsko gladino. V Betaniji, vasici, ki leži kake tri kilometre iz Jeruzalema na vzhodnem pobočju Oljske gore, živi Lazar s svojima sestrama.
V Jeruzalem je zaradi pashe pripotovalo že veliko Judov. Prej so prišli zato, »da bi se obredno očistili«, če so se morda dotaknili mrliča ali naredili kaj drugega, zaradi česar bi bili nečisti. (Janez 11:55; 4. Mojzesova 9:6–10) Nekaj teh, ki pridejo prej, se zbere v templju. Sprašujejo se, ali bo Jezus prišel na pasho. (Janez 11:56)
Glede Jezusa se širijo zelo nasprotujoča si mnenja. Nekateri verski voditelji ga želijo prijeti in ubiti. Pravzaprav so izdali ukaz, da naj jim vsak, ki izve, kje je Jezus, to sporoči, »da bi ga lahko prijeli«. (Janez 11:57) Ti voditelji so ga hoteli ubiti že po tistem, ko je obudil Lazarja. (Janez 11:49–53) Razumljivo je torej, da nekateri morda dvomijo, da se bo Jezus sploh pojavil v javnosti.
Jezus pride v Betanijo v petek, »šest dni pred pasho«. (Janez 12:1) Ob sončnem zahodu se začne nov dan, šabat, 8. nisan. Jezus potovanje konča še pred šabatom. Iz Jerihe ni mogel pripotovati na šabat, saj je na šabat (od sončnega zahoda v petek do sončnega zahoda v soboto) tako dolgo potovanje po judovskem zakonu prepovedano. Verjetno gre na Lazarjev dom, kot je to že večkrat storil.
V Betaniji prav tako živi Simon. Ta v soboto na večerjo povabi Jezusa in njegove spremljevalce, tudi Lazarja. Simona kličejo »gobavec«, morda zato, ker je bil nekoč gobav, in ga je Jezus ozdravil. Marta, ki je že po naravi marljiva, streže gostom. Marija pa posebno pozornost posveča Jezusu, tokrat tako, da povzroči razburjenje.
Odpre alabastrno posodico oziroma vrček, v katerem je »funt [. . .] dišečega olja, pristna narda«. (Janez 12:3) To olje je zelo dragoceno, saj njegova vrednost (300 denarijev) ustreza skoraj celoletnemu zaslužku! Marija olje izlije Jezusu na glavo in noge, potem pa mu noge obriše s svojimi lasmi. Prijeten vonj napolni celotno hišo.
Učenci so jezni in vprašajo: »Čemu ta potrata dišečega olja?« (Marko 14:4) Juda Iškarijot ugovarja: »Zakaj se to dišeče olje ni prodalo za tristo denarijev in dalo revnim?« (Janez 12:5) Judu sploh ni mar za revne. V resnici krade iz denarne skrinjice, ki jo ima na skrbi in v kateri učenci hranijo denar.
Jezus Marijo brani z besedami: »Zakaj nadlegujete to žensko? Saj mi je storila dobro delo. Revne imate namreč vedno pri sebi, mene pa ne boste imeli vedno. S tem da je name izlila to dišeče olje, me je pripravila za pokop. Resnično vam povem: kjer koli po vsem svetu se bo oznanjala dobra novica, se bo povedalo tudi to, kar je storila ta ženska, njej v spomin.« (Matej 26:10–13)
Jezus je v Betaniji že več kot en dan in vest o tem se hitro širi naokoli. K Simonovi hiši pride veliko Judov, pa ne samo zato, da bi videli Jezusa, ampak tudi zato, da bi videli Lazarja, »katerega je [Jezus] obudil od mrtvih«. (Janez 12:9) Višji duhovniki se zdaj med seboj dogovarjajo, da bi ubili oba, Jezusa in Lazarja. Menijo namreč, da zaradi tega, ker je Lazar spet živ, mnogo ljudi verjame v Jezusa. Ti verski voditelji so res zelo hudobni!