»Verujem«

 1. Opiši, kako je Marta žalovala in zakaj.

MARTA je še vedno imela pred očmi grob svojega brata: votlino, zaprto z veliko skalo, ki je preprečevala vstop vanjo. Bridkost, ki je ležala na njeni duši, je bila tako mrzla in težka kakor ta skala. Še vedno ni mogla verjeti, da njenega ljubljenega brata Lazarja ni več. Zadnji štirje dnevi, ki so minili od takrat, ko je poslednjič zajel sapo, so se ji kakor v mučnih sanjah vrstili pred očmi. Bili so eno samo žalovanje, prihajanje in odhajanje obiskov ter izrekanje sožalja.

2., 3. a) Kako se je Marta najbrž počutila, ko je videla Jezusa? b) Kaj je o Marti razvidno iz pomembne izjave, ki jo je izrekla?

² Sedaj pa je pred Marto stal človek, ki je Lazarju pomenil vse na svetu. Ko je zagledala Jezusa, je njeno srce najbrž prešinila ostra bolečina, saj je bil to edini človek na celem svetu, ki bi lahko njenega brata obvaroval smrti. Vendar pa jo je zdaj, ko je bila blizu Betanije, mesteca, ki je ležalo na pobočju hriba, vsaj malo tolažilo dejstvo, da je skupaj z Jezusom. V teh nekaj trenutkih z njim ji je zopet postalo toplo pri srcu, ko je videla, da mu iz oči sijeta prijaznost in pristno sočutje, ki ji je vedno tako dobro delo. Jezus ji je postavil vprašanja, ob katerih se je lahko osredinila na svojo vero in upanje na vstajenje. V tem pogovoru je Marta izrekla eno najpomembnejših izjav, kar jih je kdaj prišlo iz njenih ust: »Verujem, da si ti Kristus, Božji Sin, tisti, ki prihaja na svet.« (Jan. 11:27)

³ Iz teh besed je razvidno, da je bila Marta ženska z izredno vero. Iz tistih nekaj informacij, s katerimi nam Sveto pismo postreže o njej, lahko izluščimo globoke misli, ki nam utegnejo okrepiti vero. Da bi se o tem sami prepričali, si poglejmo svetopisemski odlomek, v katerem je Marta prvič omenjena.

 4. V katerem smislu je bila Martina družina nenavadna in v kakšnem odnosu je bila ta družina z Jezusom?

⁴ Vrnimo se za nekaj mesecev nazaj. Lazar je bil živ in zdrav. Na njegovem domu v Betaniji so se pripravljali na sprejem najpomembnejšega gosta, Jezusa Kristusa. Lazar, Marta in Marija so bili nenavadna družina – odrasli brat in sestri, ki so očitno skupaj stanovali. Nekateri raziskovalci menijo, da je bila najstarejša najbrž Marta, saj je videti, da je bila običajno ona gostiteljica, poleg tega je v nekaterih svetopisemskih odlomkih omenjena prva. (Jan. 11:5) Tega, ali je bil kateri od njih poročen, ne moremo vedeti. Kakor koli že, bili so Jezusovi tesni prijatelji. Jezus je med svojim oznanjevanjem po Judeji, kjer je doživljal toliko nasprotovanja in sovraštva, živel ravno pri njih doma. Nedvomno je zelo cenil ta dom, v katerem je bil deležen miru in podpore.

5., 6. a) Zakaj je bila Marta še posebej zaposlena, ko je Jezus prišel na obisk? b) Kaj je po Jezusovem prihodu storila Marija?

⁵ Marta je imela veliko zaslug za to, da je bila njihova hiša udobna in gostoljubna. Marljiva in delavna kot je bila, je očitno pogosto hitela od enega opravila k drugemu. Takšna je bila tudi, ko je prišel na obisk Jezus. V trenutku se je odločila, katere posebne jedi bo pripravila za tega odličnega gosta in morda še za nekaj njegovih popotnih tovarišev. V tedanji družbi je bila gostoljubnost zelo cenjena. Ko je gost prispel, so ga prisrčno sprejeli tako, da so ga poljubili, mu sezuli sandale, umili noge in namazali glavo z osvežilnim dišečim oljem. (Beri Luka 7:44–47.) V navadi je bilo, da so gostu priskrbeli kar najboljše prenočišče in hrano.

⁶ Marta in Marija sta imeli polne roke dela. Marija, za katero se včasih zdi, da je bila bolj rahločutna in razmišljujoča od Marte, je sprva gotovo pomagala sestri. Toda po Jezusovem prihodu so se stvari spremenile. Jezus je ta obisk izkoristil za poučevanje – in kako dobro je znal poučevati! V nasprotju s takratnimi verskimi voditelji je ženske spoštoval in jih rade volje učil o Božjem kraljestvu, glavni temi svojega oznanjevanja. Marija je vsa navdušena sedla k njegovim nogam in vsrkala vsako njegovo besedo.

7., 8. Zakaj se je napetost polaščala Martinega srca in kako je Marta nazadnje izrazila svoje nezadovoljstvo?

⁷ Samo predstavljamo si lahko, kakšna napetost se je polaščala Martinega srca. Pri vseh teh jedeh, ki jih je morala pripraviti, in opravilih, ki jih je morala postoriti za svoje goste, je postajala iz minute v minuto bolj zaskrbljena in vznemirjena. Ali je pri tem, ko je hitela sem ter tja in videla, da njena sestra samo sedi in ji nič ne pomaga, nekoliko zardela od jeze, na glas zavzdihnila oziroma se namrščila? Nič presenetljivega ne bi bilo, če bi storila kaj takšnega. Vsega tega dela enostavno ni zmogla opraviti sama!

⁸ Na koncu Marta ni mogla več skrivati svojega nezadovoljstva. Jezusu je segla v besedo in iz nje je kar bruhnilo: »Gospod, kaj ti ni nič mar, da me je sestra pustila samo delati? Reci ji torej, naj mi pride pomagat.« (Luk. 10:40) Besede »Gospod, kaj ti ni nič mar« so bile res ostre. Zatem je Jezusu še rekla, naj pograja Marijo in ji naroči, naj gre nazaj delat.

9., 10. a) Kaj je Jezus odgovoril Marti? b) Kako vemo, da Jezus ni dajal v nič Martinega marljivega truda?

⁹ Jezusov odgovor je Marto verjetno presenetil, pa tudi mnoge kasnejše bralce Svetega pisma. Nežno ji je dejal: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te mnogo stvari. Potrebnih pa jih je le malo oziroma samo ena. Marija si je izbrala dobri del, in ta se ji ne bo odvzel.« (Luk. 10:41, 42) Kaj je Jezus s tem mislil? Ali je hotel reči, da se Marta preveč ukvarja z zemeljskimi stvarmi? Ali je dajal v nič njen marljivi trud, da bi pripravila okusno hrano?

¹⁰ Nikakor. Jezusu je bilo jasno, da so Martini nagibi ljubeči in čisti. Poleg tega ni bil mnenja, da je z izredno gostoljubnostjo kaj narobe. Rade volje se je denimo udeležil »velikega sprejema«, ki ga je Matej nekoliko pred tem priredil zanj. (Luk. 5:29) Problem ni bil v hrani, temveč v tem, kaj je bilo za Marto na prvem mestu. Bila je tako osredotočena na pripravo pojedine, da je izgubila izpred oči najpomembnejše. In kaj je to bilo?

11., 12. Kako je Jezus nežno pokaral Marto?

¹¹ Jezus, edinorojeni Sin Boga Jehova, je bil v Martini hiši zato, da bi učil resnico. Nič, niti slasten obrok niti priprave v zvezi z obiskom, ni moglo biti pomembnejše od tega. Jezus je bil nedvomno žalosten, ker je Marta zamudila edinstveno priložnost, da bi si okrepila vero, vendar je pustil, da se je glede tega odločila sama.a Čisto nekaj drugega pa je bilo, ko je od njega zahtevala, naj pošlje Marijo delat, s čimer bi bila še ona prikrajšana za duhovni pouk.

¹² Jezus je zato Marto nežno pokaral, dvakrat pomirjevalno izrekel njeno ime, da bi se ji poleglo razburjenje, in ji zagotovil, da ni treba, da jo »skrbi in vznemirja [. . .] mnogo stvari«. Preprost obrok z eno ali dvema jedema bi bil čisto dovolj, še zlasti ob tako obilni duhovni pojedini. Zato nikakor ni hotel Marije prikrajšati za »dobri del«, ki si ga je izbrala, namreč da se bo učila od njega.

13. Kaj se lahko naučimo iz tega, da je Jezus pokaral Marto?

¹³ Ta kratki prizor iz družinskega življenja je lahko današnjim Kristusovim sledilcem v velik pouk. Nikoli ne bi smeli dovoliti, da bi nas kar koli tako zaposlilo, da ne bi mogli zadovoljiti svojih »duhovnih potreb«. (Mat. 5:3) Medtem ko želimo posnemati Martino radodarnost in marljivost, pa nikakor nočemo zaradi manj pomembnega vidika gostoljubnosti postati tako zaskrbljeni in vznemirjeni, da bi izpustili to, kar je najpomembnejše. S soverniki se ne družimo predvsem zato, da bi jih postregli oziroma da bi oni nas postregli z razkošnimi jedmi, ampak predvsem zato, da bi se medsebojno spodbujali in si podelili kak duhovni dar. (Beri Rimljanom 1:11, 12.) Pri spodbudnem druženju je še tako preprost obrok čisto dovolj.

14. Zakaj smo lahko prepričani, da je Marta dala dober zgled v sprejemanju nasveta?

¹⁴ Ali je Marta sprejela Jezusov blagi opomin in se kaj naučila iz njega? O tem nam sploh ni treba dvomiti. Apostol Janez nas v uvodu vznemirljive pripovedi o Martinem bratu spomni: »Jezus pa je Marto, njeno sestro in Lazarja ljubil.« (Jan. 11:5) Od pravkar opisanega Jezusovega obiska v Betaniji je preteklo nekaj mesecev. Jasno je, da se Marta ni prepustila slabi volji, ni zamerila Jezusu, ko ji je ljubeče svetoval, ampak si je njegov nasvet vzela k srcu. Tudi v tem nam je izvrsten zgled vere, saj vsi kdaj pa kdaj potrebujemo, da kdo malo popravi naše mišljenje, kajne?

15., 16. a) Kako se je Marta gotovo odzvala, ko ji je zbolel brat? b) Zakaj so se Martini in Marijini upi razblinili v nič?

¹⁵ Ko je Marti zbolel brat, si je gotovo na vso moč prizadevala skrbeti zanj. Naredila je vse, kar je lahko, da bi mu olajšala bolečine in mu pomagala okrevati. Vendar se je Lazarju bolezen samo še slabšala. Uro za uro sta bili sestri ob njem in sta skrbeli zanj. Kako pogosto se je najbrž Marta zazrla v njegov upadli obraz in se ob tem spomnila mnogih let, ki so jih preživeli drug ob drugem, pa tudi skupnih radosti in bridkosti!

¹⁶ Ko je bilo videti, da sestri za Lazarja ne moreta storiti ničesar več, sta Jezusu poslali sporočilo. On je takrat oznanjeval po krajih, ki so bili približno dva dni hoda proč. Njuno sporočilo je bilo čisto preprosto: »Gospod, glej, ta, ki ga imaš rad, je bolan.« (Jan. 11:1, 3) Vedeli sta, da ima Jezus rad njunega brata, in bili sta prepričani, da bo storil vse, kar je v njegovi moči, da bi mu pomagal. Ali sta se oklepali upanja, da bo Jezus prišel, še preden bo prepozno? Če je bilo tako, so se njuni upi razblinili v nič. Lazar je umrl.

17. Zakaj je bila Marta zmedena in kako se je odzvala, ko je slišala, da se Jezus približuje mestu?

¹⁷ Marta in Marija sta žalovali za svojim bratom, priskrbeli vse potrebno za njegov pokop ter sprejemali številne goste iz Betanije in okolice. Od Jezusa pa še vedno nobenega glasu. Marta je bila z minevanjem časa morda vse bolj zmedena. Končno pa je, štiri dni po Lazarjevi smrti, slišala, da se Jezus približuje njihovemu mestu. Dinamična kot je bila, je celo v tem žalostnem trenutku vstala in, ne da bi povedala Mariji, odhitela Jezusu naproti. (Beri Janez 11:18–20.)

18., 19. Katero upanje je izrazila Marta in zakaj je bila njena vera tako izjemna?

¹⁸ Ko je Marta uzrla svojega Gospoda, je na glas izrekla misel, ki je njo in Marijo mučila zadnje dni: »Gospod, če bi bil ti tukaj, moj brat ne bi umrl.« Vendar je Marta še vedno imela vero in upanje. Dodala je: »Pa tudi sedaj vem, da ti bo Bog dal vse, kar koli ga prosiš.« Jezus je nemudoma izrekel besede, s katerimi je okrepil njeno vero: »Tvoj brat bo vstal.« (Jan. 11:21–23)

¹⁹ Marta je mislila, da Jezus govori o vstajenju v prihodnosti, zato mu je odvrnila: »Vem, da bo vstal ob vstajenju poslednji dan.« (Jan. 11:24) Njena vera v ta nauk je bila presenetljiva. Nekateri judovski verski voditelji, imenovani saduceji, so trdili, da ni vstajenja, čeprav so navdihnjeni Sveti spisi o tem nauku jasno govorili. (Dan. 12:13; Mar. 12:18) Vendar je Marta vedela, da je Jezus učil o upanju na vstajenje in da je nekaj ljudi celo obudil od mrtvih – res pa je, da nihče od njih ni bil mrtev tako dolgo kakor Lazar. Toda ni si mogla predstavljati, kaj se bo kmalu zgodilo.

20. Pojasni pomen Jezusove nepozabne izjave iz Janeza 11:25–27 in pomen Martinega odgovora.

²⁰ Jezus je nato izrekel nekaj nepozabnega: »Jaz sem vstajenje in življenje.« Zares, Bog Jehova je dal svojemu Sinu oblast, da bo v prihodnosti obujal mrtve v svetovnem obsegu. Jezus je Marto vprašal: »Ali veruješ v to?« Odgovorila mu je z besedami, ki smo jih navedli v uvodu tega poglavja. Verovala je, da je Jezus Mesija oziroma Kristus, da je Sin Boga Jehova in da so preroki napovedali njegov prihod na zemljo. (Janez 5:28, 29; beri Janez 11:25–27.)

21., 22. a) Kako je Jezus razkril svoje občutke do žalujočih? b) Opiši vstajenje Lazarja.

²¹ Ali Bog Jehova in njegov Sin, Jezus Kristus, cenita vero, kakršno je imela Marta? Dogodki, ki so se nato zvrstili pred Martinimi očmi, nam na to najbolj jasno odgovorijo. Marta je odhitela po svojo sestro. Zatem je opazila, da je Jezus po pogovoru z Marijo in številnimi drugimi žalujočimi močno ganjen. Videla je, da je brez zadržkov pokazal močno žalost ob bolečini, ki jo je povzročila smrt, saj so mu iz oči privrele solze. Slišala je, da je ukazal, naj odmaknejo kamen, ki je zapiral vhod v grob njenega brata. (Jan. 11:28–39)

²² Marta, ki je bila vedno stvarna, je ugovarjala, češ da truplo sedaj, po štirih dneh, že zaudarja. Jezus jo je spomnil: »Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?« In ona je verovala, zato je videla slavo Boga Jehova. V tistem trenutku je Bog dal svojemu Sinu moč, da je Lazarja oživil. V mislih si naslikajmo prizore, ki se jih je Marta spominjala do konca svojih dni: Jezusov odločni klic »Lazar, pridi ven!«; pritajen šum iz groba, ko je Lazar vstal in se ves povezan s povoji počasi pomikal proti izhodu; Jezusovo naročilo »razvežite ga in pustite, naj gre«; in seveda to, da sta s sestro čisto iz sebe od veselja skočili bratu v objem. (Beri Janez 11:40–44.) Kakšen kamen se je Marti odvalil od srca!

23. Kaj Jehova in Jezus želita narediti zate in kaj moraš narediti ti?

²³ Ta pripoved pokaže, da vstajenje mrtvih ni zgolj lažna utvara – je biblijski nauk, ki ogreje srce, in zgodovinsko dejstvo. (Job 14:14, 15) Jehova in njegov Sin z veseljem nagradita vero, tako kakor sta Martino, Marijino in Lazarjevo. Če si boš pridobil tako močno vero, bosta nagradila tudi tebe.

24. Kaj iz svetopisemskega poročila o Marti izvemo nazadnje?

²⁴ Sveto pismo omenja Marto samo še enkrat, in sicer na začetku Jezusovega zadnjega tedna življenja na zemlji. Jezus, ki je točno vedel, kaj ga čaka, se je znova odločil nekaj dni prenočiti v Betaniji. Od tam je imel tri kilometre do Jeruzalema. Jezus in Lazar sta večerjala pri gobavcu Simonu. In v tem svetopisemskem poročilu naletimo na zadnjo omembo Marte. Tam piše: »Marta je stregla.« (Jan. 12:2)

25. Zakaj so občine danes blagoslovljene, ker so v njih ženske, kakršna je bila Marta?

²⁵ Kako značilno za to delavno žensko! Ko se v Svetem pismu z njo srečamo prvič, dela, in ko nanjo naletimo poslednjič, ima še vedno polne roke dela. Po svojih najboljših močeh se trudi poskrbeti za potrebe ljudi okoli sebe. Občine današnjih Kristusovih sledilcev so blagoslovljene, ker imajo v svojih vrstah ženske, kakršna je bila Marta – odločne in radodarne, vedno pripravljene dejavno kazati svojo vero s tem, da se razdajajo za druge. Ali je Marta tako ravnala tudi kasneje? Zdi se verjetno. Če je, je bilo to modro, saj so jo v življenju čakale nove ovire.

26. Kako je Marti pomagala vera?

²⁶ Čez nekaj dni je Marta morala prenesti grozljivo smrt svojega ljubljenega Gospoda, Jezusa. Poleg tega so bili isti hinavski morilci, ki so ubili njega, odločeni ubiti tudi Lazarja, saj so zaradi njegovega vstajenja mnogi začeli verovati. (Beri Janez 12:9–11.) In seveda je ljubečo vez, ki je povezovala Marto, njenega brata in sestro, navsezadnje pretrgala smrt. Ne vemo, kako oziroma kdaj se je to zgodilo, lahko pa smo popolnoma prepričani o naslednjem: Marti je njena dragocena vera pomagala zdržati vse do konca. Zato je za današnje kristjane koristno, da posnemajo njeno vero.