Judje slišijo Božji glas – ali bodo verovali?

V ponedeljek, 10. nisana, Jezus v templju spregovori o svoji bližajoči se smrti. Ker ga skrbi, kako bo ta vplivala na Božje dobro ime, reče: »Oče, oslavi svoje ime!« Mogočen glas iz nebes odvrne: »Oslavil sem ga in ga bom spet oslavil.« (Janez 12:27, 28)

Ljudje, ki stojijo v bližini, so zbegani. Nekateri menijo, da so slišali grmenje. Drugi pravijo: »Angel mu je govoril.« (Janez 12:29) Vendar je tisti, ki so ga ravnokar slišali govoriti, sam Jehova! To pa ni prvič, da so ljudje v povezavi z Jezusom slišali Božji glas.

Pred tremi leti in pol je Janez Krstnik ob Jezusovem krstu slišal Boga, ki je o Jezusu rekel naslednje: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.« Pozneje, po pashi leta 32 n. št., ko se je Jezus v navzočnosti Jakoba, Janeza in Petra spremenil, so ti trije učenci slišali, da je Bog izjavil: »To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje. Poslušajte ga.« (Matej 3:17; 17:5) Toda sedaj, ko Jehova tretjič spregovori, ga lahko slišijo mnogi!

Jezus reče: »Ta glas se ni zaslišal zaradi mene, ampak zaradi vas.« (Janez 12:30) Glas dokazuje, da je Jezus res Božji Sin, napovedani Mesija.

Jezus s svojo zvestobo daje zgled ljudem, kako naj živijo, obenem pa potrjuje, da si Satan Hudič, vladar tega sveta, zasluži uničenje. Jezus reče: »Zdaj se temu svetu sodi, zdaj bo vladar tega sveta vržen ven.« Jezusova bližajoča se smrt ne bo poraz, ampak zmaga. Zakaj? Jezus pojasni: »Jaz [. . .] bom, ko bom povzdignjen z zemlje, pritegnil k sebi vsakršne ljudi.« (Janez 12:31, 32) S svojo smrtjo na kolu bo druge ljudi pritegnil k sebi in odprl pot v večno življenje.

Na njegove besede, da bo »povzdignjen«, se ljudje odzovejo takole: »Iz Postave smo slišali, da Kristus ostaja za vedno. Kako potem ti praviš, da bo Sin človekov povzdignjen? Kdo je ta Sin človekov?« (Janez 12:34) Večina od njih kljub vsem dokazom, tudi temu, da so slišali glas samega Boga, Jezusa ne sprejme kot pravega Sina človekovega, kot obljubljenega Mesija.

Jezus je o sebi večkrat govoril kot o »luči« in to stori tudi tokrat. (Janez 8:12; 9:5) Množico spodbudi: »Luč bo med vami le še malo časa. Hodite, dokler imate luč, da vas tema ne bo premagala. [. . .] Dokler imate luč, verujte v luč, da boste postali sinovi luči.« (Janez 12:35, 36) Nato se umakne, saj 10. nisan ni dan, ko naj bi umrl. »Povzdignjen« – pribit na kol – naj bi bil na pasho, 14. nisana. (Galačanom 3:13)

Ko se ozremo nazaj na Jezusovo delovanje, je očitno, da se je s tem, da Judje niso verovali vanj, izpolnila prerokba. Izaija je napovedal, da bodo ljudem zaslepljene oči in da jim bo otrdelo srce, tako da se ne bodo spreobrnili in ne bodo ozdravljeni. (Izaija 6:10; Janez 12:40) In res, večina Judov trmasto zavrača dokaze, da je Jezus njihov obljubljeni Rešitelj, njihova pot v življenje.

Nikodem, Jožef iz Arimateje in mnogi drugi vodilni možje verujejo v Jezusa. Toda ali bodo ravnali skladno s svojo vero ali pa jo bodo skrivali, ker jih je strah, da bodo izobčeni iz sinagoge, oziroma ker ljubijo »slavo od ljudi«? (Janez 12:42, 43)

Jezus pojasni, kaj pomeni verovati vanj: »Kdor veruje vame, ne veruje samo vame, temveč tudi vanj, ki me je poslal. In kdor vidi mene, vidi tudi tistega, ki me je poslal.« Resnice, glede katerih je Bog Jezusu naročil, naj jih uči, in katere Jezus še naprej razglaša, so tako zelo pomembne, da lahko reče: »Ta, ki me zavrača in ne sprejema mojih besed, ima svojega sodnika. Beseda, ki sem jo govoril, je ta, ki ga bo sodila poslednji dan.« (Janez 12:44, 45, 48)

Jezus nato sklene: »Nisem namreč govoril sam od sebe, ampak mi je sam Oče, ki me je poslal, zapovedal, kaj naj povem in kaj naj govorim. Vem tudi, da njegova zapoved pomeni večno življenje.« (Janez 12:49, 50) Jezus ve, da bo kmalu prelil svojo kri in jo žrtvoval za ljudi, ki verujejo vanj. (Rimljanom 5:8, 9)