Ali imaš Kristusovo mišljenje?

»Bog potrpežljivosti (vztrajnosti, NS) in tolažbe pa vam daj, da bi bili med seboj istih misli po Kristusu Jezusu.« — RIMLJANOM 15:5, EI

 1. Katera vprašanja zahtevajo odgovor, trdi, da je kristjan?

VEČ KOT ena milijarda prebivalcev Zemlje se prišteva h kristjanom. Kaj to pomeni? Da vsaj navidezno verujejo v Jezusa Kristusa in trdijo, da so njegovi sledilci ali učenci. (Matej 10:24, 25) Toda, kaj je potrebno, da bi sledili Kristusovemu zgledu ali življenjskemu vzorcu? Jasno je, da ga moraš spoznati. Pripadaš tistim, ki zares poznajo Jezusa iz Nazareta? Ali imaš jasno predstavo o tem, kakšna oseba je On bil, ko je živel tukaj na Zemlji? Ali kako je v raznih okoliščinah reagiral na ljudi? Ali imaš Kristusovo mišljenje? (1 Korinčanom 2:16; Efežanom 4:13)

2., 3. Kako lahko spoznamo Kristusovo mišljenje?

² Kako lahko spoznamo nekoga, ki je živel skoraj pred dvatisoč leti in javno deloval samo tri leta in pol? V Jezusovem primeru obstajajo štirje zanesljivi življenjepisi, ki nam pomagajo ustvariti podobo o tem, kakšen človek je on bil. Če skrbno beremo štiri Evangelije, lahko spoznamo tudi način mišljenja, ki je določalo njegova dejanja. Kaj je torej potrebno, če želi nekdo biti pravi kristjan in ne le kristjan po imenu? Jezus je to takole povedal: »Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« (Janez 17:3; 2 Petrov 3:18)

³ Zato naj bi vsak kristjan imel globoko spoznanje in razumevanje o Očetu, Jehovi, kakor tudi o življenju in naukih njegovega Sina, Jezusa Kristusa. Ni dovolj samo, da se imenujemo krščanska Jehovina priča. Da bi imeli Kristusovo mišljenje, moramo redno napolnjevati naš razum s spoznanjem o Jezusovem življenju in zgledu. To pomeni, da moramo redno in odkrito preučevati Sveto pismo na podlagi biblijskih pomožnih sredstev, ki nam pomagajo osvetliti pomen in povezanost. Enako potrebno je pravilno duhovno stanje, da razumemo Kristusovo vlogo v Božjem namenu in jo lahko sprejmemo. (Janez 5:39—47; Matej 24:45—47)

Sočuten mož

 4. Kakšen človek je bil Jezus?

⁴ Jezus, zdrav dejaven moški, je začel opravljati svojo službo, ko je bil star trideset let. (Luka 3:23) Toda kakšen človek je bil? Je bil neoseben in nedostopen? Nasprotno, kot Jud na Bližnjem Vzhodu je bil zelo izražajen. Ni bil zadržan in vase zaprt. V javnosti je pokazoval širino človeških občutkov, od žalosti in sočutja do upravičenega ogorčenja in jeze. (Marko 6:34; Matej 23: 13—36)

 5. Kako je reagiral Jezus, ko je izvedel, da je Lazar umrl?

⁵ Kako je na primer Jezus reagiral, ko je videl jokati Marto in Marijo, ker je umrl njun brat Lazar? V Janezovem poročilu beremo, da »ga je do srca ganilo in je vzdrhtel« in se »je zjokal«. (Janez 11:33—36, JP) Pred temi dobrimi prijatelji ni prikrival svojih občutkov. Ni ga bilo sram jokati skupaj z njimi. Čeprav je bil »Božji Sin«, je odkril svoje človeške občutke. (Janez 1:34) Kako zelo je moralo to ganiti Marto in Marijo! (Primerjaj Luka 19:41—44.)

 6. Zakaj Jezusov jok ni pomenil nemožatosti?

⁶ Marsikdo pa bi danes sklepal, da je bil Jezus slabič, ker je skupaj s tema ženama javno jokal. Katoliški pisec Hilaire Belloc je imenoval Jezusa celo »mehkužnež«. Ali je res? Ali je bil Jezus nemožat, kot je pogosto prikazan na umetniških delih krščanstva? Ne, solze niso nujno znak slabiča. V nekem medicinskem strokovnem delu je rečeno: »Prepoved primernega izkazovanja nežnih občutkov je nerazumna in škodljiva ... Izražanje nežnih občutkov, predvsem z jokom, je povsem človeška lastnost« (Primerjaj 2 Samuelova 13:36—38; Janez 11:35.)

 7. Na kakšen način nam lahko danes pomaga Jezusov človeški zgled?

⁷ Jezus je na trpljenje zares človeško reagiral. To nam pomaga, da se poistovetimo z njim in njegovim mišljenjem. Mi ne sledimo nekakšni neosebni mitološki podobi, ampak od Boga poslanemu, popolnemu človeškemu Zgledu, »Sinu živega Boga«. (Matej 16:16; Janez 3:16, 17; 6:68, 69) Kolikšen vzor je on za vse današnje kristjane, še posebej za krščanske starešine, ki morajo pogosto tolažiti in biti sočutni, kadar gre za izgube in težavne razmere. Da, ob takih prilikah lahko zelo veliko pomeni, če imamo Kristusovo mišljenje in srce. (1 Tesaloničanom 2:7, 8)

Hraber mož dejanj

 8. Kako se je Jezus izkazal kot pogumen mož dejanj?

⁸ Jezus se je izkazal tudi kot človek pogumnega prepričanja in dinamičnih dejanj. Ob dveh priložnostih je na primer odločno nagnal trgovce z živalmi in menjalce denarja iz templja. (Marko 11:15—17; Janez 2:13—17) Ni se ustrašil javnega razgaljanja hinavščine samopravičnih pismarjev in farizejev. V svojem neustrašnem ožigosanju je izrekel svarilo: »Gorje vam, pismouki in farizeji, hinavci: ker ste podobni pobeljenim grobovom, ki se na zunaj kažejo čedni, znotraj pa so polni mrtvaških kosti in vsakršne gnusobe.« Tukaj gotovo ne moremo govoriti o slabosti! (Matej 23:27, 28; Luka 13:14—17)

9., 10. a) Zakaj Jezus ni grešil, čeprav je pokazal svoje ogorčenje? b) Kako naj bi Kristusov zgled deloval na krščanske starešine?

⁹ Je bilo Jezusovo ogorčenje dokaz za pomanjkanje samoobvladanja? Peter, Jezusov tovariš v času njegove službe, je rekel: »On ni storil greha.« (1 Petrov 2:22, EI) Apostol Pavel je pisal: »Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti slabosti naših, ampak izkušan je v vsem kakor mi, a brez greha.« (Hebrejcem 4:15) Obstaja razlika med obvladanim, upravičenim ogorčenjem in neobvladano jezo. (Primerjaj Pregovori 14:17; Efežanom 4:26.)

¹⁰ Čeprav krščanski starešina ne sme biti »nagle jeze«, bi moral imeti moralno moč, da lahko, po potrebi celo »ostro«, ‘prepričuje nasprotno govoreče’. Biti mora sposoben ‘dokazovati, grajati in spodbujati’. (Titu 1:7—13; 2 Timoteju 4:1, 2, JP) Določene situacije bi lahko v njem izzvale upravičeno ogorčenje, še posebej, če vidi očitno ogrožanje enotnosti, duhovnosti ali moralne čistosti skupščine. Kakor je rekel Pavel, je včasih potrebno, zamašiti usta blebetačem in sleparjem, ki ‘spodkopavajo cele domove s tem, ko za nepošten dobiček učijo, česar ne bi smeli.’ Če imajo Kristusov um, bodo lahko neustrašni, uravnovešeni in odločni. (Glej 1 Korinčanom 5:1—5; Razodetje 2:20—23; 3:19.)

 11. Katera vprašanja so odločilna za to, v koliki meri naj bi posnemali Kristusa?

¹¹ Jezus je na svojih potovanjih skozi Galilejo, Samarijo in Judejo, prišel v stik z ljudmi vseh vrst — z moškimi, ženskami, otroki, z bolnimi in takšnimi, ki so ga imeli za najhujšega sovražnika. Kako je ravnal s temi ljudmi? Je bil domišljav in vzvišen, ali dostopen? Se je lahko vživel v probleme in skušnjave, ki so pestili te ljudi? Je bil nespravljiv ali usmiljen? Odgovori na ta vprašanja nam bodo pokazali, kako bi morali v našem vsakdanjem ravnanju in reakcijah posnemati Kristusa. (Rimljanom 15:5; Filipljanom 2:5)

Kako je ravnal z otroki?

12. Kako so glede otrok reagirali učenci in kako je z njimi ravnal Jezus?

¹² V Marku, 10. poglavje, od 13. do 16. vrste najdemo zelo lep zapis o tem, kako se je Jezus ukvarjal z otroki. Tam je rečeno: »Prinašali so mu otroke, da bi se jih dotaknil, učenci pa so jih odganjali.« /JP/ V poročilu ni rečeno, zakaj so učenci to storili. Bilo je leta 33 n. št. in Jezus je potoval iz Galileje skozi Perejo k svoji zaključni službi v Jeruzalemu in okolici. Mogoče so mislili, da je Jezus preveč pomemben ali prezaposlen, da bi se v tem času ukvarjal z otroki. Ali je tudi sam pokazal, da je bil preveč zaposlen? »Ko je Jezus to opazil, je bil nejevoljen in jim je (učencem) rekel: ‘Pustite otroke, naj prihajajo k meni, in jim ne branite, kajti takšnim je namenjeno kraljestvo Božje... In jemal jih je v naročje, polagal nanje roke in jih blagoslavljal.« /JP/

13. Kako so ljudje reagirali na Jezusa?

¹³ Kaj se lahko še naučimo iz tega glede Kristusovega mišljenja? To ponazarja njegovo odločnost glede učencev, ki niso imeli prav, in njegovo človečno stališče do manjših. Razumel je, kaj je navedlo starše, da so mu prinašali otroke. Hoteli so, da se dotakne njihovih otrok in jih blagoslovi. Kaj nam to pove o Jezusu? Da se ga ljudje niso bali. Bil jim je blizu, in ljudje so bili radi z njim. Celo otroci so se v njegovi navzočnosti počutili sproščene, in tudi on je bil v navzočnosti otrok sproščen. Ali se drugi ljudje, tudi otroci, ugodno počutijo v tvoji navzočnosti? (Marko 1:40—42; Matej 20:29—34)

14. Kdo bi še posebej moral slediti Jezusovemu zgledu glede pristopnosti?

¹⁴ Jezus je pokazal prisrčno naklonjenost in prijaznost. (Marko 9:36, 37) Bil je družaben in pristopen. Imaš ti kot Jezusov učenec v tem pogledu Kristusovo mišljenje? Krščanski nadzorniki v okrožjih, pokrajinah in skupščinah kakor tudi v Podružnicah Skupnosti po vsem svetu bodo storili prav, če se vprašajo: Ali sem okorel in neupogljiv? Ali drugim, da, celo otrokom pomagam, da se v moji družbi sproščeno počutijo? Sem res pristopen? (Pregovori 12:18; Propovednik 7:8)

Jezusovo ravnanje z ženskami

15., 16. Kako se je Jezus razlikoval od ostalih Judov v ravnanju z ženami?

¹⁵ Ali kot starešine, pomočniki in sploh bratje v krščanski skupščini pokazujemo Kristusovo mišljenje, kadar imamo opravka z našimi krščanskimi sestrami in ženskami na splošno? Kako je Kristus kot samski reagiral v raznih situacijah, če je prišel v stik z ženskami svojega časa?

¹⁶ V židovski družbi, v kateri so prevladovali moški, je Jezus bil nenavaden Učitelj, ker se je pogovarjal z ženskami, celo z nejudinjami. (Janez 4:7—30) Ko je bil na primer na obisku v poganskem področju Tira in Sidona, ga je prosila neka Grkinja, da bi pomagal njeni, od demonov obsedeni hčerki. Pravoverni Jud se običajno z njo ne bi bil ukvarjal. Toda Jezus jo je poslušal in preskusil njeno vero, ko je rekel: »Pusti, naj se najprej nasitijo (judovski) otroci. Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati (poganskim) psičkom.« ,/JP/ Je Jezus to izrekel v takšnem tonu, ki naj bi zadevo zaključil? Ali je nepopustljivo onemogočil vsako nadaljnjo razpravljanje? Očitno ne, ker je žena spretno odvrnila: »Gospod, tudi psički pod mizo jedo drobtinice, ki jih otroci mečejo proč.« /JP/ Na Jezusa je to naredilo vtis in ozdravil je njeno hčerko. (Marko 7:24—30)

17. Kaj se lahko naučimo iz Jezusovega ravnanja z žensko, ki je bila grešnica?

¹⁷ Jezus je bil nepristran do žensk in ni sodil po zunanjosti. (Matej 22:16) Ko je nekoč jedel v farizejevi hiši, je neki ženski, ki je bila znana grešnica, verjetno prostitutka, dovolil, da je umila njegove noge s solzami in jih nato mazilila z oljem. S tem dejanjem je pokazala, da se kesa grešnega življenja. (Luka 7:36—50) Jezus je ni imel za odpisano in je ni odslovil s površno obsodbo, ker je bila nemoralna. (Glej tudi Janez 4:7—30.) Odpustil ji je, »ker je mnogo ljubila« /EI/. Kaj nam to odkriva o Kristusovem mišljenju? Do žensk je bil sočuten in razumevajoč. Ali ne bi mogli tudi mi v skupščini in v naši službi tako ravnati? (Luka 19:1—10; Rimljanom 14:10—13; 1 Korinčanom 6:9—11)

Jezusovo ravnanje z učenci

18. a) Kako nekateri ravnajo s tistimi, ki delajo pod njihovim vodstvom? b) Kako je Jezus ravnal s svojimi učenci in drugimi? (Marko 6:54—56)

¹⁸ Včasih avtoritativne osebe mislijo, da jih ogrožajo njihovi podrejeni. Zatirajo tisto, kar v svoji podzavesti čutijo kot tekmovalnost. V ospredje pride ponos. Hitro so pripravljeni kritizirati tiste, ki delajo pod njihovim vodstvom, s pohvalami pa oklevajo. Njihove zaničljive izjave izdajajo pomanjkanje spoštovanja do osebnega dostojanstva drugih. Kako pa je bilo z Jezusom — kako je on ravnal s tistimi, ki so bili pod njegovim vodstvom, namreč s svojimi učenci? So imeli občutek, da so manjvredni, nesposobni in neumni? Ali pa so se pri sodelovanju z Jezusom počutili sproščeno? (Primerjaj Matej 11:28—30; 25:14—23.)

19. Kaj se iz Janeza 13:1—17 naučimo o Jezusu?

¹⁹ Ena izmed Jezusovih izrednih učnih ur z njegovimi učenci glede ponižnosti je zapisana v Janezu 13. poglavje. Predlagamo, da prebereš od 1. do 17. vrste. Tiste dni so bile ceste prašne in bilo je v navadi, da kateri izmed služabnikov obiskovalcem umije noge. To služabniško delo je prevzel Jezus sam. Katero lastnost je poudaril s tem, ko je svojim učencem umil noge? Dal jim je praktični pouk glede ponižnosti. Kaj se tukaj naučimo o Kristusovem mišljenju? Jezus sam je rekel: »Hlapec ni večji od gospodarja svojega, tudi kdor je poslan ni večji od tistega, ki ga je poslal. Če to veste, ste srečni, če tako delate.« (Janez 13:16, 17, NS)

20. Kako lahko preiščemo sami sebe, da bi spoznali, če imamo Kristusovo mišljenje?

²⁰ Ali v tem pogledu mislimo enako kot Kristus? Ali smo pripravljeni doma in v skupščini opravljati preprosta, nižja dela? Ali pa želimo delati le tisto, kar izgleda »važno«, ali kar nas naredi za nekaj »posebnega«? Smo pripravljeni sodelovati v včasih ponižujočem delu oznanjevanja dobre vesti od hiše do hiše? Ali pa želimo imeti samo naloge na odru v Kraljevski dvorani? Zares, če imamo Kristusovo mišljenje, bomo ostali ponižni in pristopni, kakor je bil Jezus. (Rimljanom 12:3)

21. Kako je pokazal Jezus sočutje do apostolov in do množice ljudi?

²¹ Ob neki priložnosti, po posebni oznanjevalski dejavnosti, je Jezus pokazal veliko obzirnost do apostolov. Čeprav je bil Jezus sam popoln, od drugih ni pričakoval popolnosti. Po oznanjevanju ni vztrajal, da bi se apostoli takoj znova lotili oznanjevanja in bi ga naj še bolje opravili. Upošteval je njihovo potrebo po počitku in jih je odvedel na samoten kraj. Se je Jezus jezil in postal nepotrpežljiv, ker jim je sledila množica ljudi? Ne, ker so se mu »zasmilili«, kakor pravi poročilo. (Marko 6:30—34)

22. Kaj nam bo pomagalo, Kristusove misli še bolje razumeti?

²² Ali je z ozirom na tako odličen zgled čudno, da je večina apostolov zvesto sledila Kristusu? Gotovo so na Petra globoko vplivale stvari, ki se jih je naučil med druženjem z Jezusom. Verjetno je bil on tisti, ki je Marku posredoval večino podatkov za njegov Evangelij. In počasi, toda zagotovo, se je Peter sam prilagajal Kristusovemu načinu razmišljanja. Pregled njegovega Prvega pisma nam bo pomagal, da še tesneje sledimo Kristusovemu zgledu. (Matej 16:15—17, 21—23)

Se še spomniš?

◻ Kako lahko imamo Kristusovo mišljenje?

◻ Kakšen človek je bil Jezus?

◻ Kako je Jezus ravnal z otroki? Z ženskami?

◻ Kaj se naučimo iz Jezusovega ravnanja z učenci?

[Slika na strani 24]

Jezus je bil sočuten in svojih občutkov ni skrival