Kje so mrtvi
»ZEMLJA je tržnica, nebesa pa naš dom,« pravijo zahodnoafriški Jorubi. Takšna predstava je prisotna v mnogih verah. Hoče pa povedati, da je zemlja kakor tržnica, kamor za kratek čas pridemo, nato pa odidemo. Po tem verovanju gremo ob smrti v nebesa, v naše pravo bivališče.
Da gredo nekateri v nebesa, uči tudi Biblija. Jezus Kristus je svojim zvestim apostolom rekel: »V hiši Očeta mojega je veliko prebivališč. [. . .] grem pripravljat vam prostora! In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Janez 14:2, 3).
Te Jezusove besede ne pomenijo, da gredo v nebesa vsi dobri oziroma da so nebesa človeški dom. V nebesa so vzeti le nekateri, in to zaradi vladanja nad zemljo. Bog Jehova je vedel, da človeške vladavine ne bodo nikoli uspešno uredile razmer na zemlji. Zato je pripravil nebeško vlado oziroma kraljestvo, ki bo končno nad zemljo prevzela nadzor in jo, v skladu z njegovim prvotnim namenom, spremenila v raj (Matevž 6:9, 10). Kralj tega Božjega kraljestva bo Jezus (Daniel 7:13, 14). Z njim pa bodo vladali še drugi, izbrani izmed ljudi. Biblija je napovedala, da bodo ti, ki bodo vzeti v nebesa, »našemu Bogu v kraljestvo in za duhovnike« in bodo ‚kraljevali na zemlji‘ (Razodetje 5:10).
Kdo gre v nebesa
Če upoštevamo, kako veliko odgovornost bodo ti nebeški vladarji imeli, ne preseneča, da morajo zadostiti strogim zahtevam. Tisti, ki gredo v nebesa, morajo torej imeti točno spoznanje o Jehovu in ga ubogati (Janez 17:3; Rimljanom 6:17, 18). Od njih se zahteva, da kažejo vero v odkupno žrtev Jezusa Kristusa (Janez 3:16). Zahteva se še več. Biti morajo poklicani in izvoljeni od Boga po njegovem Sinu (2. Timoteju 1:9, 10; 1. Petrov 2:9). Biti morajo tudi krščeni kristjani, ‚na novo rojeni‘, to je, rojeni po Božjem svetem duhu (Janez 1:12, 13; 3:3-6). Poleg tega pa morajo do smrti ostati neoporečni do Boga (2. Timoteju 2:11-13; Razodetje 2:10).
Številni milijoni ljudi, ki so že živeli in umrli, pa tem zahtevam niso zadostili. Mnogi so imeli le malo priložnosti, da bi se učili o pravem Bogu. Drugi niso nikoli brali Biblije in vedo malo ali pa nič o Jezusu Kristusu. Celo med današnjimi kristjani je Bog za nebeško življenje izbral le peščico.
Potemtakem je število teh, ki gredo v nebesa, relativno majhno. Jezus jih je naslovil z »mala čreda« (Lukež 12:32). Apostolu Janezu je bilo kasneje odkrito, da bo teh, ki bodo »odkupljeni od zemlje«, da bi vladali s Kristusom v nebesih, samo 144.000 (Razodetje 14:1, 3; 20:6). V primerjavi z milijardami ljudi, ki so že živeli na zemlji, je to zares majhno število.
Tisti, ki ne gredo v nebesa
Kaj se zgodi s tistimi, ki ne gredo v nebesa? Ali trpijo v nekakšnem kraju večnega mučenja, kakor učijo nekatere vere? Seveda ne, saj je Jehova Bog ljubezni. Enako kakor ljubeči starši svojih otrok ne mečejo v ogenj, tudi Jehova ne muči ljudi na tak način. (1. Janezov 4:8)
Upanje za veliko večino teh, ki so umrli, je vstajenje v zemeljski raj. Biblija pravi, da je Jehova zemljo ustvaril »v prebivanje« (Izaija 45:18). Psalmist je izjavil: »Nebesa so nebesa GOSPODOVA, a zemljo je dal sinom človeškim« (Psalm 115:16). Ne nebesa, marveč zemlja bo trajen človekov dom.
Jezus je napovedal: »Pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov [glas Jezusa, ‚Sina človekovega‘] in pridejo ven« (Janez 5:27-29). Krščanski apostol Pavel je potrdil: »Imam upanje v Boga, [. . .] da bode vstajenje mrtvim, i pravičnim i nepravičnim« (Dejanja apostolov 24:15). Jezus je na mučilnem kolu skesanemu zločincu obljubil življenje, tako da ga bo obudil na rajsko zemljo (Lukež 23:43).
V kakšnem stanju pa so zdaj mrtvi, ki bodo obujeni za življenje na zemlji? Na to vprašanje nam pomaga odgovoriti dogodek iz Jezusove službe. Lazar, Jezusov prijatelj, je umrl. Jezus ga je obudil, še prej pa je svojim učencem rekel: »Lazar, prijatelj naš, je zaspal; pa grem, da ga prebudim« (Janez 11:11). Jezus je tako smrt primerjal s spanjem, globokim spanjem brez sanj.
Spanje mrtvih
Z mislijo o spanju mrtvih soglašajo tudi drugi svetopisemski stavki. Ne učijo, da imajo mrtvi neumrljivo dušo, ki gre po smrti v duhovno območje. Biblija namesto tega pravi: »Mrtvi [. . .] ničesar ne vedo [. . .]. Davno je izginila njih ljubezen, njih sovraštvo, njih zavist [. . .] ni dela ne preudarjanja ne znanja ne modrosti v kraju mrtvih, kamor greš« (Propovednik 9:5, 6, 10, EI). Dalje je psalmist izjavil, da se človek »povrne v prah svoj, isti dan minejo vse misli njegove« (Psalm 146:4).
Ti svetopisemski stavki nam torej razjasnijo, da nas speči mrtvi ne morejo niti videti niti slišati. Ne morejo nas niti blagosloviti niti spraviti v nesrečo. Niso niti v nebesih niti v nekem bivališču prednikov. So brez življenja, skratka, ni jih več.
Mrtvi, ki zdaj spijo in ki so v Božjem spominu, bodo v od Boga določenem času obujeni v življenje na rajski zemlji. To bo zemlja, brez onesnaženja, težav in problemov, s čimer se zdaj spopada človeštvo. Kako radosten čas bo to! V raju bo pred ljudmi večno življenje, saj nam Psalm 37:29 zagotavlja: »Pravični podedujejo deželo in prebivali bodo večno v njej.«
[Okvir na straneh 6, 7]
PRENEHAL SEM ČASTITI MRTVE
»Moj oče je redno žrtvoval svojemu mrtvemu očetu. Še kot deček sem mu pri tem pomagal. Nekoč, potem ko je prestal težko bolezen, mu je prerok rekel, naj v znak hvaležnosti za okrevanje žrtvuje svojemu mrtvemu očetu kozo, sladki krompir, oreščke kole in alkoholno pijačo. Svetoval mu je še, naj prosi svoje mrtve prednike, da bi ga obvarovali nadaljnjih bolezni in nesreče.
Mati je nato kupila vse potrebno za žrtvovanje. To naj bi bilo na dedkovem grobu, ki je bil po krajevnem običaju čisto zraven naše hiše.
Na žrtvovanje so bili povabljeni prijatelji, sorodniki in sosedje. Oče se je za to priložnost elegantno oblekel. Sedel je na stolu, obrnjen proti grobu, na katerem je bilo razvrščenih več kozjih glav, ki so bile žrtvovane najprej. Moja naloga je bila, da iz steklenice nalijem vino v majhno čašo in jo izročim očetu. Ta je nato iz nje vino izlil na zemljo kot žrtev. Trikrat je zaklical ime svojega očeta ter ga prosil rešitve iz morebitne nesreče.
Nato smo žrtvovali še oreščke kole ter zaklali ovna, ga skuhali in pojedli. Ovna smo jedli vsi navzoči, tudi jaz. Skupaj z drugimi sem tudi plesal, pel ter udarjal na bobne. Oče je kljub letom, ki jih ni mogel skriti, plesal lepo in živahno. Tu in tam je molil k prednikom, da bi blagoslovili vse navzoče. Ljudje, tudi jaz, so na koncu vsake molitve odgovorili Ise, kar pomeni ‚tako bodi‘. Očeta sem opazoval z velikim zanimanjem in občudovanjem ter koprnel po dnevu, ko bom dovolj star, da bom lahko tudi jaz žrtvoval mrtvim prednikom.
Kljub tem mnogim žrtvam pa se je naši družini mir še vedno izmikal. Materi so pri življenju ostali le trije sinovi, vse tri hčerke pa so umrle še kot deklice, niti ena od njih ni živela dolgo. Nato pa je mati spet zanosila. Da bi se otrok rodil brez težav, je oče pripravil skrbno načrtovana žrtvovanja.
Tudi tokrat se je rodila deklica. Toda dve leti za tem je tudi ta zbolela in umrla. Oče je šel spet po nasvet k preroku. Ta mu je zdaj rekel, da je za smrt odgovoren eden od sovražnikov. Rekel je še, naj za maščevanje otrokove ‚duše‘ žrtvuje goreče poleno, steklenico alkoholne pijače in majhnega kužka. Na grob je bilo treba položiti goreče poleno, ga poškropiti s pijačo, malega kužka pa v bližini groba živega zažgati. To naj bi dušo mrtve deklice spodbudilo k maščevanju njene smrti.
Sam sem h grobu nesel steklenico pijače in goreče poleno, oče pa kužka, ki ga je nato zažgal po prerokovih navodilih. Bili smo prepričani, da bo v naslednjih sedmih dneh duša mrtve deklice umorila človeka, ki je povzročil njeno prezgodnjo smrt. Minila sta dva meseca, a v soseščini ni bilo glasu o nobeni smrti. Bil sem razočaran.
Takrat sem bil star 18 let. Nedolgo zatem sem srečal Jehovove priče, ki so mi iz Svetega pisma pokazali, da mrtvi ne morejo živim narediti nič dobrega in nič slabega. Ko se je spoznanje Božje Besede v mojem srcu ukoreninilo, sem očetu povedal, da ne bom mogel več sodelovati z njim pri žrtvovanju. Najprej je bil name jezen, ker da sem ga, kot je rekel, zapustil. Toda, ko je videl, da se svoji novo pridobljeni veri ne mislim odpovedati, ni več nasprotoval mojemu čaščenju Jehova.
Svojo predanost sem 18. aprila 1948 simboliziral s krstom v vodi. Odtlej služim Jehovu z veliko radostjo in zadovoljstvom ter pomagam drugim, da se osvobodijo čaščenja mrtvih prednikov, ki nam ne morejo niti pomagati niti škoditi.« (Prispevek J. B. Omiegba, Benin City, Nigerija)
[Slika na strani 7]
Velika radost bo, ko bodo na rajski zemlji mrtvi obujeni