Vaši dragi umrli — ali jih boste še kdaj videli

JOHN je bil star komaj devet let, ko mu je umrla mati. Pozneje se je dogodka v mrliški vežici takole spominjal: »Mami sem narisal sliko in nanjo napisal kratko sporočilce, v katerem sem jo prosil, naj v nebesih počaka na nas. Sliko s sporočilcem sem dal očku, da jo položi v krsto poleg mame. Čeprav je bila mrtva, mi je prijala misel, da je to moje zadnje sporočilce prejela.« (How It Feels When a Parent Dies, napisala Jill Krementz)

Nobenega dvoma ni, da je imel John zelo rad svojo mamo. Potem ko je opisal njene dobre lastnosti, je rekel: »Morda se le nočem spomniti slabih stvari; o njej enostavno ne morem misliti nič slabega. Bila je najlepša ženska, kar sem jih videl v svojem življenju.«

Mnogi imajo, podobno kakor John, samo lepe spomine na svoje drage umrle in priznavajo, da imajo notranjo potrebo po tem, da bi jih še kdaj videli. Edith, ki ji je za rakom umrl 26-letni sin, je dejala: »Potrebujem vero v to, da moj sin še nekje živi, čeprav ne vem kje. Ali ga bom še kdaj videla? Tega ne vem, upam pa, da ga bom.«

Človekov ljubeč Stvarnik prav gotovo ni brezčuten do te normalne človeške želje. Prav zato je obljubil, da bo prišel čas, ko se bodo milijoni ponovno srečali s svojimi dragimi umrlimi. Božja Beseda se velikokrat sklicuje na to obljubo o prihajajočem vstajenju mrtvih (Izaija 26:19; Daniel 12:2, 13; Ozea 13:14; Janez 5:28, 29; Razodetje 20:12, 13).

Kdo je obujen v nebesa

Razmislimo o Johnovem upanju, da ga njegova ljubljena mati čaka v nebesih. Takšno upanje oziroma vero imajo mnogi, ki hodijo v cerkev. Duhovniki in nekateri socialni delavci so napačno uporabili biblijske stavke, da bi podprli takšna gledišča.

Dr. Elisabeth Kübler-Ross, izvedenka za pomoč žalujočim, je na primer v svoji knjigi On Children and Death, rekla: »Umreti pomeni le odvreči svoje telo, tako kakor odvržemo star ponošen plašč ali pa le korak iz ene sobe v drugo. V Propovedniku 12:7 beremo: ,In prah se povrne v zemljo, kakor je bil, duh pa se vrne k Bogu, ki ga je dal.‘ Jezus je rekel: ,Grem pripravljat vam prostora, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.‘ Tátu na križu pa: ,Danes boš z menoj v raju.‘ «

Ali zgornji stavki v resnici pomenijo, da so naši dragi umrli zdaj živi in v nebesih čakajo na nas? Skrbneje razmislimo o stavkih; začnimo pa kar pri Propovedniku 12:7. Modri mož, ki je te besede napisal, prav gotovo ni hotel nasprotovati temu, kar je pred tem v isti biblijski knjigi sam izjavil: »Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več, ker je njih spomin pozabljen« (Propovednik 9:5). Govoril je o umiranju ljudi na splošno. Ali je razumno verjeti, da se vsi odkriti ateisti in zakrknjeni kriminalci po smrti vrnejo k Bogu? Prav gotovo ni. Tega pravzaprav ne moremo reči za nobenega od nas, pa naj se imamo za dobre ali slabe. Saj sploh še nihče od nas ni bil pri Bogu v nebesih, kako bi potem lahko rekli, da se vrnemo k njemu?

Kaj pa je biblijski pisec potem mislil s tem, ko je rekel, da se po smrti ,duh vrne k Bogu‘? S tem, ko je uporabil hebrejsko besedo, ki je prevedena z »duh«, ni mislil na nekaj posebnega, na nekaj, po čemer bi se ljudje razlikovali med seboj. V Propovedniku 3:19 je isti navdihnjeni biblijski pisec namesto tega pojasnil, da ,imajo vsi enak dih [duh, NW]‘, tako ljudje kakor živali. Očitno je z ,duhom‘ mislil na življenjsko silo, ki je v celicah fizičnih teles ljudi in živali. Tega duha nismo dobili neposredno od Boga. S spočetjem in kasnejšim rojstvom, so ga na nas prenesli naši človeški starši. Nadalje ta duh po smrti ne potuje dobesedno skozi vesolje nazaj k Bogu. Izraz, ,duh se vrne k Bogu‘, je le način izražanja in pomeni, da so vse možnosti prihodnjega življenja mrtvega človeka odvisne od Boga. Od Boga je tudi odvisno, koga se bo spomnil in končno tudi obudil. Sami si poglejte, kako jasno to Biblija odkriva v Psalmu 104:29, 30.

Bog Jehova se je namenil, da bo v nebeško življenje, kot duhovne Božje sinove, obudil le omejeno število zvestih Kristusovih sledilcev — le 144.000 (Razodetje 14:1, 3). Ti s Kristusom sestavljajo nebeško vlado, ki bo v blagoslov človeštvu na zemlji.

Prvi, ki so zvedeli za to, so bili Jezusovi zvesti apostoli, katerim je sam rekel: »V hiši Očeta mojega je veliko prebivališč. Če bi ne bilo, bi vam bil povedal; kajti grem pripravljat vam prostora! In ko odidem in vam pripravim prostor, pridem zopet in vas vzamem k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz« (Janez 14:2, 3). Ti apostoli in drugi zgodnji kristjani so umrli in so morali brez zavesti, mrtvi čakati vse do Jezusovega prihoda, da jih nagradi z nebeškim vstajenjem. Zato beremo, da je Štefan, prvi krščanski mučenec, »zaspal« (Dejanja apostolov 7:60; 1. Tesaloničanom 4:13).

Vstajenje v življenje na zemlji

Kako pa je z Jezusovo obljubo zločincu, ki je umrl poleg njega? Kakor mnogi Judje tistega časa je tudi ta mož verjel, da bo Bog poslal Mesija, ki bo ustanovil kraljestvo ter obnovil mir in varnost za Judovski narod na zemlji (primerjajte 1. Kraljev 4:20-25 z Lukežem 19:11; 24:21 in Dejanji apostolov 1:6). Dalje je izrazil tudi vero, da je Jezus ta, katerega je Bog izbral za Kralja. Toda v tistem trenutku, ko je Jezus bil tik pred tem, da umre kot ničvreden človek, je to izgledalo precej neverjetno. Zato je Jezus zločincu to zagotovil, ko mu je takole obljubil: »Resnično ti pravim danes, boš z menoj v raju« (Lukež 23:42, 43, NW).

Biblijski prevodi, ki postavljajo vejico pred besedo »danes«, pa ustvarjajo problem za ljudi, ki želijo Jezusove besede razumeti. Jezus ni šel tega istega dne v noben raj. Nasprotno, dokler ga Bog ni obudil, je bil tri dni mrtev, brez zavesti. Celo po vstajenju in vnebohodu je moral na Očetovi desnici čakati, vse dokler ni nastopil določeni čas, da zavlada kot kralj nad človeštvom (Hebrejcem 10:12, 13). Jezusova kraljestvena vlada bo kmalu prinesla olajšanje človeštvu in vso zemljo spremenila v raj (Lukež 21:10, 11, 25-31). Takrat bo zločinca obudil v življenje na zemlji in s tem izpolnil obljubo, ki mu jo je dal. Z njim bo tako, da ga bo pomagal oskrbeti z vsem potrebnim, med drugim bo pomagal uskladiti njegovo življenje z Božjimi pravičnimi zakoni.

Vstajenje mnogih

Enako kakor skesani zločinec, bo tudi večina drugih ljudi vstala tukaj na zemlji. To pa je tudi v skladu z Božjim namenom ustvaritve človeka. Prvi moški in prva ženska sta bila postavljena v rajski vrt in naročeno jima je bilo, naj si podvržeta zemljo. Če bi ostala poslušna Bogu, se ne bi nikoli postarala in nikoli umrla. Adam in njegovo popolno potomstvo bi si v od Boga določenem času podvrgli vso zemljo in jo tako spremenili v raj (1. Mojzesova 1:28; 2:8, 9).

Ker pa sta Adam in Eva samovoljno grešila, sta sebi in potomstvu prinesla smrt (1. Mojzesova 2:16, 17; 3:17-19). Biblija zato izjavlja: »Zatorej, kakor je po enem človeku [Adamu] prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili« (Rimljanom 5:12).

Brez podedovanega greha se je rodil samo en človek. To je bil popoln Božji Sin, Jezus Kristus, čigar življenje je bilo iz nebes prenešeno v maternico judovske device Marije. Jezus je brez greha tudi ostal, in si tako smrti ni zaslužil. Zaradi tega ima njegova smrt odkupno vrednost za »grehe sveta« (Janez 1:29; Matevž 20:28). Jezus je zato lahko rekel: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre« (Janez 11:25).

Torej lahko prav zares upate, da se boste zopet srečali s svojimi dragimi umrlimi. Vendar pa to od vas zahteva, da verujete v Jezusa kot svojega odkupitelja in ga poslušate kot od Boga postavljenega kralja. Božje kraljestvo bo kmalu z zemlje odstranilo vso hudobijo. Vsi ljudje, ki se ne bodo hoteli podložiti njegovi vladi, bodo uničeni. Podložniki Božjega kraljestva pa bodo preživeli in bodo zaposleni s spreminjanjem te zemlje v raj. (Psalm 37:10, 11; Razodetje 21:3-5).

Takrat bo nastopil vznemirljiv čas, začelo se bo vstajenje. Ali boste med tistimi, ki bodo izrekali dobrodošlico obujenim? To je vse odvisno od tega, kaj delate zdaj. Vse, ki so sedaj podložni vladarstvu Jehovovega kraljestva po Sinu Jezusu Kristusu, čakajo čudoviti blagoslovi.