Apolo je takšno preprosto držo dokazal tudi s tem, da je od efeških bratov voljno sprejel priporočilno pismo za korintsko občino. Pripoved se nadaljuje: »Ko je nameraval odpotovati v Ahajo, so ga bratje spodbujali in pisali učencem, naj ga prijazno sprejmejo.« (Dejanja 18:27, EI; 19:1) Apolo ni zahteval, naj ga sprejmejo zaradi njegovih zaslug, temveč je bil skromen in je upošteval pripravo krščanske občine.

Prvi rezultati Apolove strežbe v Korintu so bili odlični. Dejanja apostolov namreč poročajo: »Ko je prišel tja, je tistim, ki so zaradi Božje nezaslužene dobrotljivosti verovali, zelo pomagal; kajti Judom je z intenzivnostjo temeljito javno dokazoval, da se motijo, ob tem pa jim s Pismi nazorno prikazoval, da je Jezus bil Kristus.« (Dejanja 18:27, 28, NW)

Apolo se je dal občini povsem na razpolago ter s svojo pripravljenostjo in gorečnostjo spodbujal brate. Kaj je bil ključ do njegovega uspeha? Nedvomno je imel naravne sposobnosti in je pogumno javno razpravljal z Judi. Nekaj pa je bilo še pomembnejše – pri razglabljanju je uporabljal Pisma.