»Le pogumno!«

 1., 2. Zakaj Pavla ne preseneča, da ga v Jeruzalemu preganjajo?

PAVEL, ki je bil zadnji hip iztrgan iz rok jezne drhali v Jeruzalemu, je zdaj spet v priporu. Nič ni presenečen, da ga v tem mestu preganjajo. Konec koncev mu je bilo rečeno, da lahko tu pričakuje »stiske in ječo«. (Apd. 20:22, 23) Čeprav ni povsem prepričan, kaj ga čaka, ve, da bo še naprej trpel, ker bo oznanjal Jezusovo ime. (Apd. 9:16)

² Tudi krščanski preroki so ga svarili, da bo zvezan in izročen »ljudem iz drugih narodov«. (Apd. 21:4, 10, 11) V Jeruzalemu ga je množica Judov skušala ubiti in kmalu zatem je bilo videti, da ga bodo člani sanhedrina raztrgali, medtem ko so se prepirali zaradi njega. Zdaj je v priporu pri rimskih vojakih in spoprijeti se bo moral še z veliko zaslišanji in obtožbami. (Apd. 21:31; 23:10) Apostol Pavel prav res potrebuje spodbudo!

 3. Kje dobimo spodbude, da bi lahko vztrajali v oznanjevanju?

³ Vemo, da bodo v tem času konca »preganjani vsi, ki želijo častiti Boga kot učenci Kristusa Jezusa«. (2. Tim. 3:12) Tudi mi občasno potrebujemo spodbudo, da bi lahko vztrajali v oznanjevanju. Gotovo smo zelo hvaležni za spodbudne besede, ki jih ob pravem času dobimo po publikacijah in shodih, ki nam jih priskrbi »zvesti in preudarni suženj«. (Mat. 24:45) Jehova nam zagotavlja, da sovražniki dobre novice ne bodo uspešni. Ne bo jim uspelo uničiti njegovih služabnikov kot skupine niti ustaviti njihovega oznanjevanja. (Iza. 54:17; Jer. 1:19) Kaj pa apostol Pavel? Ali je dobil spodbudo, tako da bi lahko kljub nasprotovanju še naprej temeljito pričeval? Če ja, kakšna je bila ta spodbuda in kako se je nanjo odzval?

 4., 5. Kakšno spodbudo je dobil Pavel in zakaj je bila času primerna?

⁴ Apostol Pavel je nujno potrebno spodbudo dobil po tem, ko je bil rešen pred sanhedrinom. V navdihnjenem poročilu piše: »Ponoči se je Pavlu prikazal Gospod in mu rekel: ‚Le pogumno! Kot si temeljito pričal o meni v Jeruzalemu, tako moraš pričati tudi v Rimu.‘« (Apd. 23:11) Te spodbudne Jezusove besede so Pavlu vlile zaupanje, da bo rešen. Vedel je, da bo ostal pri življenju, tako da bo lahko šel v Rim in tam imel čast pričati o Jezusu.

⁵ Ta spodbuda je prišla ob pravem času. Že naslednji dan so Judje, ki jih je bilo več kot 40, »skovali zaroto in se zakleli, da ne bodo ne jedli ne pili, dokler ne bodo Pavla ubili«. To, da so se zakleli, kaže, kako zelo so bili odločeni, da ga umorijo. Če jim ne bo uspelo izvesti svojega načrta, jim bo to, tako so vsaj mislili, prineslo prekletstvo. (Apd. 23:12–15) S privolitvijo višjih duhovnikov in starešin so nameravali Pavla pripeljati pred sanhedrin pod pretvezo, da ta želi njegov primer še bolj podrobno preiskati. Ampak na poti do sanhedrina naj bi pripravljeni čakali, da ga napadejo in ubijejo.

 6. Kako je bila razkrinkana zarota proti Pavlu in kakšen zgled je Pavlov nečak dal današnjim mladim?

⁶ Za to zaroto je izvedel Pavlov mladi nečak. Ko je Pavlu povedal, kaj hočejo narediti, mu je ta naročil, naj o tem obvesti vojaškega poveljnika Klavdija Lizija. (Apd. 23:16–22) Jehova ima gotovo rad mlade, ki tako kot ta neimenovani Pavlov nečak pogumno dajejo dobro Božjega ljudstva pred svoje dobro in po svojih najboljših močeh zvesto podpirajo Kraljestvo.

 7., 8. Kako je Klavdij Lizija poskrbel za Pavlovo varnost?

⁷ Ko je Klavdij Lizija izvedel za zaroto proti Pavlu, je dvema stotnikoma takoj ukazal, naj sestavita vojaško stražo. Od 1000 mož, kolikor jih je bilo pod njegovim poveljstvom, sta morala izbrati skupno 470 vojakov, suličarjev in konjenikov. Straža je imela nalogo, da Pavla še isto noč varno pospremi iz Jeruzalema v Cezarejo in ga tam preda upravitelju province Feliksu.a Čeprav je v Cezareji, ki je bila rimsko upravno središče Judeje, bilo veliko Judov, so v njej živeli predvsem Nejudje. Red, ki je vladal tam, je bil v čistem nasprotju z razmerami v Jeruzalemu, kjer je bilo veliko vročekrvnega izražanja verskih predsodkov in sodelovanja v nemirih. V Cezareji je bil tudi glavni sedež rimskih vojaških sil v Judeji.

⁸ V skladu z rimskim pravom je Lizija poslal Feliksu pismo, v katerem je opisal primer. Omenil je, da je Pavla, ko je izvedel, da je rimski državljan, rešil pred Judi, ki »so ga že skoraj ubili«. Napisal mu je še, da na Pavlu ni našel »nič takega, za kar bi si zaslužil smrt ali pa ječo«, ampak da se je zaradi zarote odločil, da ga preda njemu, tako da bi kot upravitelj province lahko zaslišal tožnike in razsodil v tem primeru. (Apd. 23:25–30)

 9. a) S čim so bile kršene Pavlove državljanske pravice? b) Zakaj se moramo včasih sklicevati na svoje državljanske pravice?

⁹ Ali je Lizija v pismu napisal vse po resnici? Ne povsem. Videti je, da je hotel samega sebe prikazati v kar najlepši luči. Dejansko ni bilo res, da je priskočil Pavlu na pomoč zato, ker je izvedel, da je rimski državljan. Poleg tega je pozabil omeniti, da je najprej naročil, naj Pavla »vklenejo v dve verigi«, nato pa še ukazal, naj ga »bičajo, dokler ne bo povedal, kaj je naredil«. (Apd. 21:30–34; 22:24–29) S tem je kršil pravice, ki jih je Pavel imel kot rimski državljan. Danes Satan uporablja verski fanatizem nasprotnikov, da bi razvnel preganjanje, kar lahko privede do kršenja naših državljanskih pravic. Toda tako kot Pavel se tudi današnji Božji služabniki pogosto lahko sklicujemo na pravice, ki nam pripadajo kot državljanom, in tako poiščemo pravno zaščito, ki nam jo ponuja država.

10. Katere resne obtožbe so izrekli Pavlovi tožniki?

¹⁰ V Cezareji je Pavel zastražen čakal »v Heródovi palači«, da njegovi tožniki pridejo iz Jeruzalema. (Apd. 23:35) In čez pet dni so prišli – veliki duhovnik Ananija, javni govornik Tertul in nekaj starešin. Tertul je najprej hvalil Feliksa za vse, kar je delal za Jude, s čimer mu je hotel polaskati in si pridobiti njegovo naklonjenost.b Zatem pa se je lotil Pavla. Glede njega je rekel: »Ugotovili smo namreč, da je ta človek prava nadloga, da med Judi po vsem svetu neti upore in da je vodja ločine Nazaréčanov. Poleg tega je skušal oskruniti tempelj in zato smo ga prijeli.« Drugi Judje so se mu »pridružili v napadu na Pavla in zatrjevali, da je vse to res«. (Apd. 24:5, 6, 9) Netenje uporov, vodenje nevarne ločine in oskrunitev templja – vse to so bile resne obtožbe, ki bi se lahko končale s smrtno obsodbo.

11., 12. Kako je Pavel zavrnil obtožbe?

¹¹ Pavlu so nato dovolili spregovoriti. »Vesel sem, da se lahko zagovarjam pred teboj,« je začel. Odločno je zavrnil vse obtožbe. Rekel je, da ni oskrunil templja niti ni skušal zanetiti upora. Pojasnil je, da se je »po več letih« odsotnosti vrnil v Jeruzalem in »prinesel denarno pomoč« – prispevke za kristjane, ki so obubožali, verjetno zaradi lakote in preganjanja. Vztrajal je, da je v tempelj vstopil »obredno očiščen« in da se je zavestno trudil, »da bi imel čisto vest pred Bogom in pred ljudmi«. (Apd. 24:10–13, 16–18)

¹² Res je, da je Pavel priznal, da je služil Bogu svojih praočetov skladno z vero, ki so ji njegovi tožniki pravili ločina. Vendar je tudi vztrajal, da verjame »vse, kar je določeno v Zakoniku in zapisano v Preroških spisih«. Tako kot njegovi tožniki je tudi on upal, »da bo Bog obudil v življenje tako pravične kot nepravične«. Nato je svoje tožnike pozval: »Naj ti možje, ki so tukaj, povedo, kaj so ugotovili, ko se mi je sodilo pred sanhedrínom. Naj povedo, kaj sem narobe naredil, razen tega, da sem med sojenjem zavpil: ‚Danes se mi sodi pred vami, ker verjamem v vstajenje mrtvih!‘« (Apd. 24:14, 15, 20, 21)

13.–15. Zakaj nam je Pavel za zgled, ko gre za pogumno pričevanje pred posvetnimi oblastmi?

¹³ Pavel nam je dal dober zgled, ki ga lahko posnemamo, če se zgodi, da nas zaradi našega čaščenja privedejo pred posvetne oblasti in nas po krivem obtožijo, da hujskamo k uporu proti oblastem ali da smo pripadniki »nevarne ločine«. Pavel se ni prilizoval upravitelju, kot je to delal Tertul. Ostal je miren in spoštljiv. Njegovo pričevanje je bilo taktno, jasno in v skladu z dejstvi. Omenil je, da »Judje iz province Azije«, ki so ga obtožili, da je oskrunil tempelj, niso navzoči in da bi imel, pravno gledano, pravico soočiti se z njimi in slišati njihove obtožbe. (Apd. 24:18, 19)

¹⁴ Najpomembnejše pa je to, da je brez vsakršnih zadržkov pričeval o svojem verovanju. Pogumno jim je spet govoril o temi, ki je na zaslišanju pred sanhedrinom sprožila velik nemir – o svoji veri v vstajenje. (Apd. 23:6–10) Zakaj se je Pavel pri svojem zagovoru osredotočal na upanje na vstajenje? Ker je oznanjal resnico o Jezusu in njegovem vstajenju od mrtvih – torej nekaj, česar njegovi nasprotniki niso hoteli sprejeti. (Apd. 26:6–8, 22, 23) Pavel je bil obtožen ravno zaradi vere v vstajenje – natančneje rečeno, vere v Jezusa in njegovo vstajenje.

¹⁵ Tako kot Pavel lahko tudi mi pogumno oznanjujemo. Moč nam dajejo besede, ki jih je Jezus izrekel svojim učencem: »Zaradi mojega imena vas bodo sovražili vsi ljudje. Kdor pa bo zdržal do konca, bo rešen.« Ali bi nas moralo skrbeti, kaj bomo povedali v svoj zagovor? Ne. Jezus je zagotovil: »Kadar pa vas bodo odpeljali, da bi vas izročili oblastem, ne skrbite vnaprej, kaj boste govorili, ampak govorite to, kar vam bo tisti trenutek dano. Ne boste namreč vi tisti, ki boste govorili, ampak sveti duh.« (Mar. 13:9–13)

16., 17. a) Kako je potekalo Pavlovo zaslišanje pri Feliksu? b) Kaj je morda bil razlog, da se je Feliks prestrašil, toda zakaj je še naprej pošiljal po Pavla?

¹⁶ To ni bilo prvič, da je upravitelj province Feliks slišal kaj o krščanskem verovanju. Poročilo pravi: »Toda Feliks je precej dobro poznal dejstva glede te Poti [s tem izrazom so opisovali krščanstvo v prvem stoletju], zato je prekinil obravnavo in možem rekel: ‚O tej vaši zadevi se bom odločil, ko bo prišel vojaški poveljnik Lízija.‘ Nato je stotniku naročil, naj Pavla obdržijo v priporu, vendar naj mu pustijo nekaj svobode. Naročil je tudi, naj Pavlovim prijateljem dovolijo, da mu priskrbijo to, kar potrebuje.« (Apd. 24:22, 23)

¹⁷ Nekaj dni kasneje je Feliks skupaj s svojo ženo Druzilo, ki je bila Judinja, »poslal po Pavla in mu prisluhnil, ko je govoril o veri v Kristusa Jezusa«. (Apd. 24:24) Toda ko je Pavel »govoril o tem, kar je prav, o samoobvladanju in o času, ko bo Bog sodil ljudem, se je Feliks prestrašil«, po vsej verjetnosti zato, ker so takšne stvari mučile njegovo vest, obremenjeno s hudobnimi rečmi, ki jih je počel v svojem življenju. Zato je Pavla odslovil z besedami: »Za zdaj pojdi, [...] ko bom imel drugič čas, pa bom spet poslal pote.« Res je še večkrat poslal ponj, vendar ne zato, ker bi hotel spoznati resnico, ampak zato, ker je upal, da bo od njega dobil podkupnino. (Apd. 24:25, 26)

18. Zakaj je Pavel s Feliksom in njegovo ženo govoril »o tem, kar je prav, o samoobvladanju in o času, ko bo Bog sodil ljudem«?

¹⁸ Zakaj je Pavel s Feliksom in njegovo ženo govoril »o tem, kar je prav, o samoobvladanju in o času, ko bo Bog sodil ljudem«? Ne pozabi, da sta hotela vedeti, kaj spada k »veri v Kristusa Jezusa«. Pavel, ki je poznal njuno preteklost, ki je bila polna nemorale, krutosti in nepravičnosti, jima je dal jasno vedeti, kaj se pričakuje od vseh, ki želijo postati Jezusovi sledilci. Iz njegovih besed je bilo očitno, da se Božja merila za pravičnost zelo razlikujejo od njunega življenja. To bi jima moralo pomagati ugotoviti, da so vsi ljudje odgovorni Bogu za to, kar mislijo, rečejo in delajo, ter da je sodba, ki ju čaka pred Bogom, veliko pomembnejša od razsodbe glede Pavla. Nič čudnega, da se je Feliks prestrašil!

19., 20. a) Kako bi morali ravnati, ko na oznanjevanju pridemo do ljudi, ki se navidez zanimajo za resnico, dejansko pa si prizadevajo samo za lastne koristi? b) Kako vemo, da Feliks ni bil Pavlov prijatelj?

¹⁹ Ko oznanjujemo, se lahko zgodi, da pridemo do ljudi, ki so podobni Feliksu. Na začetku se mogoče zdi, da se zanimajo za resnico, ampak dejansko si prizadevajo samo za lastne koristi. S takimi smo upravičeno previdni. Vendar jih lahko tako kot Pavel taktno seznanimo z Božjimi pravičnimi merili. Morda se bo resnica dotaknila njihovega srca. Toda če postane očitno, da ne nameravajo spremeniti svojega življenja, jih pustimo pri miru in iščemo tiste, ki si zares želijo spoznati resnico.

²⁰ Pravo stanje Feliksovega srca se vidi iz besed: »Po dveh letih je Feliksa nasledil Pórcij Fest. Takrat je bil Pavel še vedno v priporu, saj ga Feliks ni izpustil, ker se je želel prikupiti Judom.« (Apd. 24:27) Feliks niti slučajno ni bil Pavlov prijatelj. Vedel je, da pripadniki »Poti« niso ne uporniki ne revolucionarji. (Apd. 19:23) Prav tako je vedel, da Pavel ni prekršil nobenega rimskega zakona. Vseeno pa ga je zadržal v priporu, ker se je »želel prikupiti Judom«.

21. Kaj se je zgodilo s Pavlom, ko je upravitelj postal Porcij Fest, in kaj je Pavlu še naprej dajalo moč?

²¹ Kot se vidi iz zadnje vrstice 24. poglavja Apostolskih del, je bil Pavel še vedno v priporu, ko je Feliksa na mestu upravitelja province nasledil Porcij Fest. Tako se je začel niz zaslišanj, pri čemer je moral Pavel od enega višjega uradnika do drugega. Tega pogumnega apostola so res »vlekli pred kralje in upravitelje«. (Luk. 21:12) V nadaljevanju bomo videli, kako bo pričeval pred najvplivnejšim vladarjem tistega časa. Pavel je vedno ohranil močno vero. Gotovo so mu še naprej dajale moč Jezusove besede: »Le pogumno!«