»Nihče od vas ne bo izgubil življenja«

 1., 2. Kakšno potovanje je pred Pavlom in kaj ga morda skrbi?

PAVEL po tem, ko mu je upravitelj Fest rekel »Šel boš k cesarju«, gotovo razmišlja o teh besedah, saj bodo močno vplivale na njegovo prihodnost. Zadnji dve leti je preživel za rešetkami, tako da bo dolgo potovanje v Rim zanj pomenilo vsaj spremembo okolja. (Apd. 25:12) Toda še vedno se živo spominja, da pretekla potovanja po morju nikakor niso bila samo uživanje v svežem vetriču in razgledovanje po prostranem obzorju. Morda se mu ob misli na potovanje v Rim, kjer bo stopil pred cesarja, pojavljajo tudi številna resna vprašanja.

² Pavel je bil velikokrat »v nevarnostih na morju«, saj je trikrat doživel brodolom ter na odprtem morju celo prebil eno noč in dan. (2. Kor. 11:25, 26) Poleg tega bo to potovanje povsem drugačno od misijonarskih potovanj, na katera se je odpravil kot svoboden človek. Tokrat bo potoval kot jetnik in tudi razdalja bo precej velika – od Cezareje do Rima je namreč več kot 3000 kilometrov. Ali bo prišel tja živ in zdrav? Tudi če bo, ali ga tam čaka smrt? Ne pozabi, da ga čaka sojenje pred najmogočnejšim vladarjem v takratnem Satanovem svetu.

 3. Kaj je bil Pavel odločen delati in o čem bomo razpravljali v tem poglavju?

³ Glede na to, kar si do zdaj prebral o Pavlu, kaj misliš, ali je zaradi tega, kar bi se mu lahko zgodilo, kar obupal? Nikakor! Vedel je, da ga čakajo težave, vendar ni vedel, kakšne. Zakaj bi torej dovolil, da mu zaskrbljenost zaradi reči, nad katerimi nima nadzora, vzame vse veselje v oznanjevanju? (Mat. 6:27, 34) Zavedal se je, da Jehova želi, da ob vsaki priložnosti oznanjuje dobro novico o Božjem kraljestvu, tudi pred svetnimi vladarji. (Apd. 9:15) Odločen je bil, da bo to nalogo izpolnil, pa naj se zgodi kar koli. Enako smo odločeni tudi mi. Zato spremljajmo Pavla na tem zgodovinskem potovanju in razmišljajmo, kako ga lahko posnemamo.

 4. Na kakšni ladji je Pavel začel potovanje in kdo ga je spremljal?

⁴ Pavel in nekateri drugi jetniki so bili izročeni v varstvo rimskega stotnika Julija. Ta se je odločil, da se bodo vkrcali na trgovsko ladjo, ki je prispela v Cezarejo iz Adramitija, pristaniškega mesta, ki leži na zahodni obali Male Azije, nasproti mesta Mitilena na otoku Lezbos. Ladja je bila namenjena proti severu in nato proti zahodu, med potjo pa jo je čakalo več postankov za razkladanje in nakladanje tovora. Takšna plovila niso bila narejena tako, da bi nudila udobje potnikom, še zlasti ne jetnikom. (Glej okvir »Pomorska potovanja in trgovske poti«.) K sreči Pavel ni bil edini kristjan na krovu. Kolikor vemo, sta ga spremljala še dva sovernika – Aristarh in Luka. Luka je bil seveda tisti, ki je napisal poročilo o tem potovanju. Ne vemo, ali sta si ta zvesta Pavlova sodelavca pot plačala ali pa sta se na ladjo vkrcala kot Pavlova služabnika. (Apd. 27:1, 2)

 5. S kom se je Pavel lahko srečal v Sidonu in kaj se lahko naučimo iz tega?

⁵ Ladja je cel dan plula proti severu in se po kakih 110 kilometrih zasidrala v Sidonu na sirski obali. Očitno Julij ni ravnal s Pavlom kot z navadnim zločincem, verjetno zato, ker je bil rimski državljan, ki mu še ni bila dokazana krivda. (Apd. 22:27, 28; 26:31, 32) Tako mu je dovolil iti na kopno, da se je lahko srečal s sokristjani. Kako veseli so bili bratje in sestre, da so lahko poskrbeli za apostola, ki je bil dlje časa zaprt! Ali se lahko spomniš kakšne priložnosti, ko bi lahko izkazal podobno gostoljubje in bi bil zato spodbujen? (Apd. 27:3)

 6.–8. Kako je Pavlovo potovanje potekalo od Sidona do Knida in katere priložnosti za oznanjevanje so se ponujale Pavlu?

⁶ Ko so izpluli iz Sidona, so nadaljevali pot vzdolž obale proti severu mimo Kilikije, blizu Pavlovega domačega kraja Tarza. Luka ne pove, ali so se ustavili še kje, omeni pa, da so bili v nevarnosti, »ker so pihali nasprotni vetrovi«. (Apd. 27:4, 5) Lahko si mislimo, da je Pavel izkoristil vsako priložnost, da je pripovedoval o dobri novici. Gotovo je oznanjeval sojetnikom in drugim na krovu, tudi posadki in vojakom, ter ljudem v pristaniščih, v katerih se je ladja zasidrala. Ali tudi mi podobno izkoristimo priložnosti za oznanjevanje, ki se nam ponudijo?

⁷ Čez nekaj časa je ladja pristala v Miri, pristanišču na južni obali Male Azije. Tam so se Pavel in drugi morali vkrcati na drugo ladjo, da bi lahko prišli v Rim, na svoj končni cilj. (Apd. 27:6) V tistih dneh je Egipt oskrboval Rim z žitom in v Miri so se ustavljale egiptovske ladje z žitom. Julij je našel eno od takšnih ladij ter naročil vojakom in jetnikom, da se vkrcajo nanjo. Ta ladja je bila veliko večja od prve, saj je zdaj na krovu poleg dragocene pšenice imela kar 276 ljudi – posadko, vojake, jetnike in verjetno še druge potnike, ki so bili namenjeni v Rim. Z menjavo ladje se je Pavlovo oznanjevalsko področje povečalo in Pavel je to nedvomno izkoristil.

⁸ Naslednji načrtovan postanek je bil v Knidu na jugozahodu Male Azije. Če bi bili vetrovi ugodni, bi plovba do tja trajala približno en dan. Vendar pa Luka poroča, da so »po več dneh počasne plovbe s težavo prišli do Knida«. (Apd. 27:7a) Razmere za plovbo so se poslabšale. (Glej okvir »Nasprotni vetrovi v Sredozemlju«.) Samo zamisli si, kako so se ljudje na ladji počutili, ko se je prebijala skozi močne vetrove in razburkane vode.

 9., 10. Na kakšne težave je naletela ladja v bližini Krete?

⁹ Kapitan ladje je nameraval iz Knida odriniti proti zahodu, toda očividec Luka pravi: »Zaradi vetra nismo mogli naprej.« (Apd. 27:7b) Ko je ladja zaplula stran od kopnega, priobalnega toka ni bilo več, tako da jo je močan nasprotni veter, ki je pihal s severozahoda, nesel južno, morda celo z veliko hitrostjo. Tako kot je Ciper prejšnjo ladjo med plovbo proti Miri zavaroval pred nasprotnimi vetrovi, je zdaj ta ladja našla zavetrje pri Kreti. Ko je priplula mimo rta Salmona na vzhodnem delu Krete, so se razmere nekoliko izboljšale. Zakaj? Ladja je bila na južni, zavetrni strani otoka, tako da je bila nekoliko zavarovana pred močnimi vetrovi. Predstavljaj si, kako je vsem na krovu, vsaj začasno, odleglo! Toda dokler je bila ladja na morju, posadka ni mogla ignorirati dejstva, da se bliža zima. Zaskrbljenost je bila upravičena!

¹⁰ Luka je natančno zapisal: »S težavo smo pluli vzdolž njene obale in prispeli do kraja z imenom Dobri Pristani.« Celo v zavetrju Krete so ladjo težko obvladovali. Toda končno so se lahko zasidrali v majhnem zalivu, ki naj bi ležal na južnem delu otoka, kjer obala zavije proti severu. Kako dolgo so ostali tam? Luka pravi, da »precej časa«, toda dlje ko so ostali tam, bolj nevarno je bilo pluti. Septembra in oktobra je bila plovba nevarnejša. (Apd. 27:8, 9)

11. Kaj je Pavel svetoval ljudem na krovu, toda za kaj so se odločili?

¹¹ Nekateri potniki so morda vprašali Pavla za nasvet, saj je imel izkušnje s potovanjem po Sredozemskem morju. Predlagal je, naj ladja ne nadaljuje poti. Zaradi nadaljnje plovbe bi lahko izgubili ladjo in tovor, morda celo življenje. Vendar sta krmar in lastnik ladje želela nadaljevati pot, morda zato, ker se jima je zdelo nujno najti varnejši pristan. Prepričala sta tudi Julija, tako da je večina menila, da bi bilo dobro priti do Fojniksa, pristanišča nekoliko dlje ob obali. Možno je, da je tam bilo večje in boljše pristanišče, v katerem bi lahko prezimili. Ko je torej zapihal blag južni veter, se je zdelo, da jim bo uspelo, zato je ladja odrinila. (Apd. 27:10–13)

12. S katerimi nevarnostmi se je ladja spoprijemala, ko se je oddaljila od Krete, in kako je posadka skušala preprečiti nesrečo?

¹² Potem pa so nastopile nove težave – zapihal je »viharni severovzhodni veter«. Nekaj časa jim je nudil zavetje »majhen otok z imenom Kavda«, ki leži kakih 65 kilometrov od Dobrih Pristanov. Kljub temu je bila ladja v nevarnosti, saj bi lahko, če bi jo veter odnesel še južneje, ob afriški obali nasedla na sipinah. Mornarji so se na vso moč trudili ogniti temu, zato so majhen čoln, ki ga je ladja vlekla za seboj, potegnili na krov, kar ni bilo lahko, saj je bil verjetno poln vode. Nato so se trudili ladjo povezati, in sicer tako, da so okoli ladijskega trupa namestili vrvi ali verige, ki bi skupaj držale njene deske. Poleg tega so spustili jadra in si prizadevali prebroditi nevihto. Samo predstavljaj si, kako strašljivo je to moralo biti! Toda vsi ti ukrepi niso bili dovolj, saj je vihar ladjo še naprej »silovito premetaval«. Tretji dan so čez krov zmetali ladijsko opremo, verjetno zato, da bi obdržali plovnost ladje. (Apd. 27:14–19)

13. Kakšne razmere so verjetno vladale na ladji med viharjem?

¹³ Na krovu je gotovo vladal strah, toda Pavel in njegova sodelavca so bili mirni. Gospod je že prej zagotovil Pavlu, da bo pričeval v Rimu, in kot bomo videli kasneje, je angel to obljubo potrdil. (Apd. 19:21; 23:11) Kljub temu se nevihta ni pomirila kar dva tedna. Neprestano je padal dež in gosti oblaki so zakrivali sonce in zvezde, zato krmar ni mogel ugotoviti, kje so in v katero smer gredo. V teh razmerah se ni dalo jesti. Le kako bi sploh kdo pomislil na hrano ob takšnem mrazu, dežju, morski bolezni in strahu?

14., 15. a) Zakaj je Pavel omenil svoje prejšnje svarilo? b) Kaj se lahko naučimo iz tega, da je imel Pavel za ljudi na krovu spodbudno sporočilo?

¹⁴ Pavel je vstal. Najprej je omenil, pred čim jih je prej posvaril, ampak s tem ni hotel reči: Saj sem vam rekel. Hotel jih je samo opozoriti, da so ti dogodki dokaz, da bi bilo njegove besede dobro upoštevati. Nato jim je rekel: »Kljub temu vas zdaj spodbujam, da ne obupavate, saj ne bo nihče od vas izgubil življenja, izgubljena bo samo ladja.« (Apd. 27:21, 22) Te besede so verjetno res potolažile njegove poslušalce! Tudi Pavel je bil verjetno zelo vesel, da je od Jehova dobil takšno spodbudno sporočilo, ki ga je lahko povedal še drugim. Zelo pomembno je, da ne pozabimo, da je Jehovu pomembno življenje vsakega posameznika. Apostol Peter je napisal: »Jehova [...] ne želi, da bi bil kdo uničen, ampak želi, da bi se vsi pokesali.« (2. Pet. 3:9) Torej je zelo pomembno, da si prizadevamo z Jehovovim sporočilom upanja seznaniti čim več ljudi. V nevarnosti so dragocena življenja!

¹⁵ Pavel je verjetno mnogim na ladji govoril o »upanju v izpolnitev obljube, ki jo je [dal] Bog«. (Apd. 26:6; Kol. 1:5) Zdaj ko se je zdelo, da je brodolom neizogiben, pa jim je lahko dal trden razlog tudi za upanje, da bodo preživeli. Rekel jim je: »Ponoči je Bog, ki mu služim in ga častim, k meni poslal svojega angela. Angel mi je rekel: ‚Ne boj se, Pavel. Pred cesarja moraš stopiti in zaradi tebe bo Bog rešil življenje vsem, ki plujejo s teboj.‘« Nato jih je spodbudil: »Zato ne obupavajte, možje. Verjamem, da bo Bog naredil točno to, kar mi je povedal angel. Toda vreči nas mora na neki otok.« (Apd. 27:23–26)

16., 17. a) Ob kateri priložnosti je Pavel molil in kako je to vplivalo na druge? b) Kako se je Pavlova napoved uresničila?

¹⁶ Po dveh strašnih tednih, v katerih je veter ladjo odnesel približno 870 kilometrov daleč, so mornarji zaznali spremembo – morda so slišali butanje valov. S krme so vrgli sidra, da bi preprečili odnašanje ladje in da bi bil premec usmerjen proti kopnemu. To bi jim prišlo prav v primeru, da bi se pokazala priložnost, da ladjo spravijo do obale. Takrat so skušali zapustiti ladjo, vendar so jim vojaki to preprečili. Pavel je stotniku in vojakom rekel: »Če ti možje ne bodo ostali na ladji, se vi ne boste mogli rešiti.« Zdaj ko ladje ni več tako močno premetavalo, je vse na krovu spodbudil, naj kaj pojedo, in jim zagotovil, da bodo ostali živi. Nato se je »pred vsemi zahvalil Bogu«. (Apd. 27:31, 35) S to zahvalno molitvijo je dal zgled Luku, Aristarhu in tudi današnjim kristjanom. Ali so tvoje javne molitve za druge vir spodbude in tolažbe?

¹⁷ Po Pavlovi molitvi »so vsi postali boljše volje in tudi sami začeli jesti«. (Apd. 27:36) Nato so v morje zmetali pšenico, s čimer so ladjo dodatno razbremenili in tako zmanjšali ugrez, zaradi česar bi se lažje približali obali. Zjutraj je posadka porezala sidra, odvezala vrvi krmilnih vesel in dvignila majhno prednje jadro, tako da se je dalo vsaj delno upravljati ladjo, medtem ko so jo skušali spraviti do kopnega. Nato je premec obtičal na sipini, krma pa se je zaradi udarjanja valov začela lomiti na kose. Nekateri vojaki so hoteli pobiti jetnike, zato da ne bi pobegnili, vendar je Julij to preprečil. Vse je spodbudil, naj plavajo do obale oziroma skušajo doseči kopno tako, da se česa oprimejo. Pavlova napoved se je uresničila – vseh 276 ljudi na krovu je preživelo. Vsi so »varno prišli na kopno«. Toda na katero obalo so prišli? (Apd. 27:44)

18.–20. Kako so domačini na Malti sprejeli brodolomce in za kakšen čudež je Bog poskrbel?

¹⁸ Izkazalo se je, da so brodolomci pristali na Malti, ki leži južno od Sicilije. (Glej okvir »Malta – za kateri otok je šlo?«.) Domačini so bili z njimi zelo dobri. (Apd. 28:2) Neznancem, ki so na njihovo obalo prišli vsi premočeni in premraženi, so zakurili ogenj. Ogenj jim je pomagal, da so se kljub mrazu in dežju ogreli. Takrat pa se je zgodil tudi čudež.

¹⁹ Pavel je želel pomagati, zato je nabral nekaj suhih vej in jih položil na ogenj. Takrat pa je ven prilezel strupen gad in ga ugriznil. Ko mu je tako visel z roke, so domačini mislili, da gre za nekakšno kazen od bogov.a

²⁰ Domačini, ki so videli, da je Pavla ugriznila kača, so mislili, da »mu bo otekla roka«. Glede na nek priročnik je beseda, ki je tukaj uporabljena v izvirniku, »medicinski izraz«. Apostolska dela je napisal »ljubljeni zdravnik Luka«, zato ne preseneča, da se je spomnil takšnega izraza. (Apd. 28:6; Kol. 4:14) Kakor koli že, Pavel je strupeno kačo otresel z roke in ni imel nikakršnih posledic.

21. a) Kaj dokazuje, da je Luka točno in natančno zapisal poročilo o teh dogodkih? b) Katere čudeže je naredil Pavel in kako je to vplivalo na domačine?

²¹ V bližini je živel bogati posestnik Publij. Možno je, da je bil najvišji predstavnik rimske oblasti na Malti. Naziv »otoški poglavar«, ki ga je zanj uporabil Luka, je enak tistemu, ki je bil najden na dveh napisih na Malti. Publij je gostoljubno sprejel Pavla in njegova spremljevalca. Tri dni so bili njegovi gostje. Toda Publijev oče je bil bolan. Luka je spet natančno opisal zdravstveno stanje. Napisal je, da je »bolan ležal v postelji, ker je imel vročico in grižo«. Njegovo bolezen je opisal z natančnimi medicinskimi izrazi. Ko je Pavel izrekel molitev in položil nanj roke, je bil moški ozdravljen. Na domačine je ta čudež naredil močan vtis, zato so k Pavlu pripeljali še druge bolne, da bi jih ozdravil. Prav tako so njega in njegova sodelavca obdarovali in jim priskrbeli vse, kar so potrebovali. (Apd. 28:7–10)

22. a) Kako je neki profesor pohvalil Lukovo poročilo o potovanju v Rim? b) Kaj bomo obravnavali v naslednjem poglavju?

²² Za poročilo, ki smo ga do zdaj pregledali o Pavlovem potovanju v Rim, sta značilni točnost in skladnost z dejstvi. Neki profesor pravi: »Lukovo poročilo [...] izstopa kot ena najbolj živopisnih pripovedi v celotnem Svetem pismu. Njegovo opisovanje pomorstva v prvem stoletju je izredno podrobno in tudi razmere v vzhodnem delu Sredozemskega morja predstavi tako točno, [...] da si je verjetno pomagal s kakšnim dnevnikom.« Možno je, da si je Luka delal takšne zapiske, medtem ko je potoval s Pavlom. Če je bilo tako, potem je lahko o naslednjem delu poti napisal res veliko. Kaj se bo zgodilo s Pavlom, ko bodo končno prispeli v Rim? Poglejmo.