Vprašanja bralcev
◼ Ali so kristjani v prvem stoletju verovali, da bo konec te brezbožne stvarnosti prišel v času njihovega življenja?
Jezusovi privrženci v prvem stoletju so si želeli, da bi prišel konec. Kot bomo videli, so nekateri od njih sklepali, da je konec blizu, da bo prišel takoj. Njihovo gledišče je bilo potrebno popraviti. Toda za takratne ali današnje kristjane gotovo ni slabo, če iskreno verjamejo, da prerokovani konec mora priti, če si mislijo, da je blizu in da dnevno živijo s to zavestjo.
V odgovoru na vprašanje svojih učencev o ‚znamenju‘ svoje prisotnosti je Jezus opozoril: »Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride Gospod vaš.« (Mat. 24:3, 42) Takšna budnost naj bi vplivala na njihova dejanja, zato je Kristus dodal: »Pazite pa nase, da ne bodo kdaj vaša srca obtežena s požrešnostjo in pijanstvom in skrbmi tega življenja, in vas ne zadene ta dan iznenada ... Bedite torej vsak čas in molite, da boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim.« (Luk. 21:34–36)
Upoštevajmo, da je Jezus dal nasvet takoj za opisom dogodkov, ki naj bi se godili kot »znamenje.« Tako so bili apostoli pripravljeni na dejstvo, da se bodo določene razmere zgodovinsko razvile pred koncem. Kljub temu so le nekaj tednov kasneje vprašali vstalega Jezusa: »Gospod, ali boš v tem času obnovil Izraelovo kraljestvo?« Odgovoril jim je: »Ne gre vam, da bi vedeli čase in trenutke, ki jih je Oče pridržal svoji oblasti.« (Ap. d. 1:6, 7, EI)
Iz tega lahko vidimo, da so si Jezusovi najbližji privrženci tako zelo želeli, da bi konec hitro prišel, da so spregledali, kaj je maloprej rekel o vidnih dokazih, ki se bodo razvijali med njegovo prisotnostjo pred tem koncem.
V pismu apostola Pavla kristjanom v Solunu najdemo še en namig o njihovi nestrpnosti. Okoli leta 50 našega štetja je pisal: »O časih pa in urah (razdobjih, NS), bratje, ni treba, da se vam piše; zakaj sami veste natanko, da pride dan Gospodov (Jehovin, NS) tako kakor tat ponoči. Zatorej ne spimo kakor drugi, marveč čujmo in trezni bodimo!« (1. Tes. 5:1, 2, 6) Nekateri od teh z duhom maziljenih kristjanov so si razlagali, da to pomeni, da bo Jezusova prisotnost (z Jehovinim dnem vred, ko bo uničil brezbožne), prišla prav takrat, nemudoma.
Toda ni bilo tako. Pavel jim je pisal v drugem pismu: »Kar pa zadeva prihod (prisotnost, NS) našega Gospoda Jezusa Kristusa in našo združitev z njim, vas prosimo, bratje, da se ne pustite takoj zbegati in vznemiriti ne od prerokb ne od govoric in od kakega našega domnevnega pisma, češ da je Gospodov (Jehovin, NS) dan pred vrati. Naj vas nihče ne vara, pa naj bo to kdorkoli. Zakaj prej mora priti odpad in se razodeti veliki upornik (človek nezakonitosti, NS).« (2. Tes. 2:1–3)
To ne pomeni, da naj bi bili negotovi glede Jezusove prisotnosti in konca te stvarnosti. Z vsakim letom, ki mine, postaja Jezusovo opozorilo »Čujte torej, ker ne veste, katerega dne pride Gospod vaš«, še resnejše.
Tako je pet let kasneje po 2. pismu Tesaloničanom Pavel pisal: »Ura. je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naše zveličanje bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in oblecimo orožje luči.« (Rim. 13:11, 12, EI) Kasneje, po petih letih, je Pavel svetoval hebrejskih kristjanom: »Stanovitnosti vam je namreč potreba, da dobite obljubo, storivši voljo Božjo. Kajti ‚malo, malo še, in pride on, ki ima priti in ne bo se mudil.‘« (Hebr. 10:36, 37) Potem je v predzadnji vrstici Razodetja apostol Janez napisal: »On, ki to priča, pravi: ‚Gotovo pridem hitro.‘ Amen, pridi, Gospod Jezus!« (Raz. 22:20)
Nedvomno pa takratni kristjani niso bili nespametni, če so smatrali, da lahko konec pride še v času njihovega življenja. In če naj bi zaradi nesreče ali naravnega poteka umrli pred koncem, bi pač živeli s popolnoma pravilnim občutkom o skrajnem času, kot so jim ga vlivali Jezus in navdihnjeni spisi.
Vse to še toliko bolj velja za nas, ki živimo v tej pozni uri. Če parafraziramo Pavlove besede, ne moremo zanikati, da je ‚sedaj naša rešitev bliže kot takrat, ko so prvi kristjani sprejeli vero in celo kot takrat, ko smo sprejeli vero mi sami. Noč je skoraj minila, dan je že čisto blizu.‘
Od prve svetovne vojne se nam pred očmi kopiči množica vidnih dokazov, ki potrjujejo, da živimo v zaključku te stvarnosti. Namesto da se zaposlimo zgolj z ugibanjem, kdaj bo konec prišel, se lahko zaposlimo z oznanjanjem dobre vesti, kar lahko reši naša življenja in življenja mnogih drugih. (1. Tim. 4:16)
Imamo zadosten razlog za pričakovanje, da bo to oznanjevanje dokončano v našem času. Ali to pomeni, da bo konec še ta mesec, leto, desetletje, naslednje stoletje? Noben človek tega ne ve; po Jezusovih besedah celo angeli v nebesih ne vedo tega. (Mat. 24:36) Sploh pa nam tega ni treba vedeti, medtem ko vztrajamo pri delu, za katerega nam je Gospod zapovedal, naj se nanj osredotočimo. Kar je še bolj pomembno, je to, da se bosta ta Božja volja in delo zagotovo spolnila in da imamo mi pri tem kar največji delež. Na ta način »boste mogli ubežati vsemu temu, kar se ima zgoditi, in stati pred Sinom človekovim.« (Luk. 21:36)