»Neizobražena in navadna človeka«

 1., 2. Kateri čudež sta Peter in Janez naredila pri tempeljskih vratih?

POPOLDANSKO sonce sije na živahno množico ljudi. Verni Judje in Kristusovi učenci se zbirajo k templju, ker se bliža čas molitve.a (Apd. 2:46; 3:1) Peter in Janez si skozi množico utirata pot k tempeljskim vratom, ki se imenujejo Lepa vrata. Tu je zelo hrupno, ker ljudje hodijo in se pogovarjajo drug z drugim. Pri vratih je tudi berač srednjih let, ki je hrom od rojstva in prosi za denar. (Apd. 3:2; 4:22)

² Ko se Peter in Janez beraču približata, ta izgovori svojo obrabljeno prošnjo za denar. Apostola se ustavita in pritegneta pozornost tega moškega. »Srebra in zlata nimam,« mu reče Peter, »dam pa ti to, kar imam. V imenu Jezusa Kristusa Nazaréčana ti pravim: Vstani in hodi!« Samo predstavljaj si, kako osupla je množica, ko ta hromi moški, potem ko ga Peter prime za roko, prvič v svojem življenju vstane! (Apd. 3:6, 7) Si lahko zamisliš tega moškega, kako strmi v svoje ozdravljene ude in poskuša narediti prve korake? Nič čudnega, da začne poskakovati in glasno hvaliti Boga!

 3. Katero izredno darilo je bilo na voljo hromemu moškemu in zbrani množici?

³ Množica je vsa iz sebe in steče k Petru in Janezu, ki sta pri Salomonovem stebrišču. Tu, na istem mestu, kjer je nekoč stal in učil Jezus, zdaj Peter zbrane pouči o pravem pomenu tega, kar se je pravkar zgodilo. (Jan. 10:23) Množici in ozdravljenemu moškemu ponuja darilo, ki je veliko vrednejše od srebra ali zlata. To darilo pa ni le ozdravitev. Pomeni tudi možnost, da se pokesajo, da so jim izbrisani grehi in da postanejo sledilci Jezusa Kristusa, ki ga je Jehova postavil za »Glavnega zastopnika življenja«. (Apd. 3:15)

 4. a) Kakšen spor je zanetilo čudežno ozdravljenje? b) Na kateri vprašanji bomo dobili odgovor?

⁴ To je bil zares poseben dan! Človek je bil telesno ozdravljen in je lahko hodil. Tisoči so dobili možnost duhovne ozdravitve, da bi lahko ugajali Bogu. (Kol. 1:9, 10) Poleg tega so dogodki tega dne zanetili spor med zvestimi Kristusovimi sledilci in tistimi, ki so bili na oblasti. Ti so jim skušali preprečiti, da bi izpolnili Jezusovo zapoved, naj oznanjujejo kraljestveno sporočilo. (Apd. 1:8) Kaj se od Petra in Janeza, ki sta bila »neizobražena in navadna človeka«, lahko naučimo o tem, kakšne metode sta uporabila in kakšno stališče sta kazala, ko sta oznanjevala množici?b (Apd. 4:13) In kako lahko njiju in druge učence posnemamo v tem, kako so se spoprijeli z nasprotovanjem?

 5. Kaj se naučimo iz tega, kako je Peter nagovoril množico?

⁵ Peter in Janez sta stala pred množico. Zavedala sta se, da so nekateri od zbranih nedolgo nazaj morda glasno zahtevali, naj Jezusa pribijejo na kol. (Mar. 15:8–15; Apd. 3:13–15) Samo pomisli, kako pogumen je bil Peter, ko je rekel, da je bil hromi ozdravljen v Jezusovem imenu. Peter ni ublažil resnice. Množico je brez ovinkarjenja obsodil, da je tudi ona odgovorna za Kristusovo smrt. Ampak do teh ljudi ni čutil sovraštva, saj so »ravnali iz nevednosti«. (Apd. 3:17) Nagovoril jih je kot svoje brate in se osredotočil na pozitivne vidike kraljestvenega sporočila. Če bi se pokesali in začeli verovati v Kristusa, bi jih »Jehova osebno poživil«. (Apd. 3:19) Tudi mi moramo biti pogumni in odločni, ko razglašamo prihajajočo Božjo sodbo. Obenem pa do ljudi ne bi smeli biti nikoli nesramni, osorni ali jih obsojati. Na tiste, ki jim oznanjujemo, raje glejmo kot na naše morebitne brate in sestre ter se kot Peter osredotočimo predvsem na pozitivne vidike kraljestvenega sporočila.

 6. Kako sta Peter in Janez pokazala ponižnost in skromnost?

⁶ Apostola sta bila skromna človeka. Zaslug za čudež, ki sta ga naredila, nista pripisovala sebi. Peter je množici rekel: »Zakaj strmite v naju, kot da sva z lastno močjo ali zaradi svoje vdanosti Bogu dosegla, da ta človek hodi?« (Apd. 3:12) Peter in drugi apostoli so vedeli, da je vse dobro, kar so naredili, rezultat Božje moči, ne pa lastne. Zato so skromno priznavali, da vsa hvala za njihove dosežke pripada Jehovu in Jezusu.

 7., 8. a) Katero darilo lahko ponudimo ljudem? b) Kako se danes izpolnjuje obljuba o »obnovi vsega«?

⁷ Tudi mi moramo kazati podobno skromnost, ko oznanjujemo Kraljestvo. Res je, da Božji duh današnjim kristjanom ne omogoča, da bi čudežno ozdravljali. Kljub temu pa lahko ljudem pomagamo, da si pridobijo vero v Boga in Kristusa ter prejmejo darilo, ki ga je ponujal Peter – možnost, da so jim odpuščeni grehi in da jih Jehova poživi. Vsako leto stotisoči sprejmejo to ponudbo in se krstijo kot Kristusovi učenci.

⁸ Res živimo v času »obnove vsega«, kot je omenil Peter. Besede, ki jih je »Bog obljubil po svojih svetih prerokih starega časa«, so se izpolnile leta 1914, ko je bilo v nebesih vzpostavljeno Kraljestvo. (Apd. 3:21; Ps. 110:1–3; Dan. 4:16, 17) Nedolgo zatem je Kristus začel nadzirati obnovo pravega čaščenja na zemlji. Tako so lahko milijoni postali del duhovnega raja in podložniki Božjega kraljestva. Slekli so staro, pokvarjeno osebnost in si začeli »oblačiti novo osebnost, ki je bila ustvarjena po Božji volji«. (Efež. 4:22–24) Ta osupljiva obnova se podobno kot ozdravitev hromega berača ne opravlja s človeško močjo, ampak z Božjim duhom. Tako kot Peter moramo tudi mi pri poučevanju drugih pogumno in učinkovito uporabljati Božjo Besedo. Kakršen koli uspeh, ki ga morda imamo pri tem, ko pomagamo ljudem postati Kristusovi učenci, dosežemo z Božjo močjo, ne pa z lastno.

 9.–11. a) Kako so se judovski voditelji odzvali na to, o čemer sta govorila Peter in Janez? b) Kaj sta bila apostola odločena delati?

⁹ Petrov govor ter poskakovanje in glasno vzklikanje ozdravljenega moškega je povzročilo precejšen nemir. Zato so višji duhovniki in načelnik tempeljske straže, ki je skrbel za varnost v templju in njegovi okolici, takoj začeli poizvedovati, kaj se dogaja. Verjetno so pripadali saducejem, bogati in politično vplivni ločini, ki si je prizadevala za mir z Rimljani, zavračala ustna izročila, ki so jih imeli farizeji tako radi, in se posmehovala veri v vstajenje.c Bili so zelo jezni, ko so odkrili, da Peter in Janez v templju pogumno učita, da je bil Jezus obujen!

¹⁰ Ti jezni nasprotniki so Petra in Janeza vrgli v ječo in ju naslednji dan privlekli pred judovsko višje sodišče. Voditelji, ki so se imeli za nekaj posebnega, so na Petra in Janeza gledali kot na »neizobražena in navadna človeka«, ki nimata pravice učiti v templju. Nista se šolala na nobeni priznani verski šoli. Vseeno pa sta s tem, ko sta govorila brez zadržkov in s takšno prepričanostjo, osupnila sodišče. Zakaj sta bila Peter in Janez tako učinkovita? Med drugim zato, ker »sta bila z Jezusom«. (Apd. 4:13) Njun Gospodar je učil kot nekdo, ki ima pravo oblast, in ne kot pismouki. (Mat. 7:28, 29)

¹¹ Sodišče je apostoloma prepovedalo, da bi še naprej oznanjevala. V takratni družbi so odredbe sodišča imele veliko težo. Samo nekaj tednov prej je ta isti organ glede Jezusa odločil: »Zasluži si smrt!« (Mat. 26:59–66) Kljub temu Petra in Janeza ni bilo strah. Ko sta tako stala pred temi bogatimi, izobraženimi in vplivnimi moškimi, sta brez strahu, vendar spoštljivo rekla: »Sami presodite, ali bi bilo Bogu prav, da bi namesto njega ubogala vas. Toda midva ne moreva nehati govoriti o tem, kar sva videla in slišala.« (Apd. 4:19, 20)

12. Kaj nam lahko pomaga, da smo pogumni in govorimo s prepričanostjo?

¹² Ali si tudi ti lahko tako pogumen? Kako se počutiš, ko imaš priložnost oznanjevati bogatim, izobraženim in vplivnim ljudem v svojem kraju? Kaj pa, če se ti družinski člani, sošolci ali sodelavci zaradi tvojega prepričanja posmehujejo? Ali te je strah? Če te je, vedi, da takšne občutke lahko premagaš. Ko je bil Jezus na zemlji, je apostole učil, kako naj svoje prepričanje zagovarjajo odločno in spoštljivo. (Mat. 10:11–18) Po vstajenju pa je svojim učencem obljubil, da bo z njimi »vse do izteka zadnjih dni te stvarnosti«. (Mat. 28:20) Pod Jezusovim vodstvom nas »zvesti in preudarni suženj« poučuje, kako zagovarjati svoje prepričanje. (Mat. 24:45–47; 1. Pet. 3:15) Tako dobivamo navodila na občinskih shodih, kot je Naše krščansko življenje in oznanjevanje, in po svetopisemskih publikacijah, kot so članki »Odgovori na svetopisemska vprašanja« na spletnem mestu jw.org. Ali vse to kar najbolje izkoristiš? Če ja, boš še bolj pogumen in boš govoril z večjo prepričanostjo. Podobno kot apostola tudi ti ne boš dovolil, da bi te kar koli odvrnilo od tega, da bi govoril o čudovitih duhovnih resnicah, ki si jih videl in slišal.

13., 14. Kaj naj bi naredili, ko doživimo nasprotovanje, in zakaj?

¹³ Peter in Janez sta se takoj, ko so ju izpustili iz pripora, sestala z brati in sestrami iz občine. Skupaj so »molili k Bogu« za pogum, da bi lahko naprej oznanjevali. (Apd. 4:24) Peter je dobro vedel, kako nespametno se je pri izpolnjevanju Božje volje zanašati na lastno moč. Še pred nekaj tedni je Jezusu samozavestno rekel: »Tudi če se bodo zaradi tega, kar se bo zgodilo s teboj, vsi drugi odvrnili od tebe, se jaz ne bom nikoli!« Kljub temu ga je, tako kot je Jezus napovedal, hitro premagal strah pred ljudmi in je svojega prijatelja in učitelja zatajil. Toda Peter se je iz svoje napake nekaj naučil. (Mat. 26:33, 34, 69–75)

¹⁴ Sama odločenost ni dovolj, da bi izpolnil nalogo, da pričuješ za Kristusa. Ko ti nasprotniki skušajo zlomiti vero ali te odvrniti od oznanjevanja, posnemaj Petra in Janeza. Moli k Jehovu za moč. Poišči pomoč v občini. Starešinam in drugim zrelim kristjanom povej, s kakšnimi težavami se spoprijemaš. Molitve drugih so ti lahko v veliko pomoč. (Efež. 6:18; Jak. 5:16)

15. Zakaj tistim, ki so za nekaj časa nehali oznanjevati, ni treba obupati?

¹⁵ Če si popustil pritisku in za nekaj časa nehal oznanjevati, ne obupaj. Spomni se, da so po Jezusovi smrti vsi apostoli za nekaj časa nehali oznanjevati, ampak kmalu so bili spet dejavni. (Mat. 26:56; 28:10, 16–20) Ne dovoli, da ti pretekle napake jemljejo pogum. Ali bi se namesto tega lahko iz njih kaj naučil in s tem krepil druge?

16., 17. Kaj se lahko naučimo iz molitve, ki so jo izrekli Kristusovi sledilci v Jeruzalemu?

¹⁶ Za kaj naj molimo, ko nas oblast zatira? Prosimo, upoštevaj, da učenci niso prosili za to, da bi jim bilo s preizkušnjami prizanešeno. Dobro so si zapomnili Jezusove besede: »Če so preganjali mene, bodo preganjali tudi vas.« (Jan. 15:20) Ti zvesti učenci so Jehova raje prosili, naj bo pozoren na grožnje nasprotnikov. (Apd. 4:29) Učenci so jasno videli celotno sliko. Zavedali so se, da je bilo preganjanje, ki so ga prestajali, pravzaprav izpolnitev prerokbe. Vedeli so, da se bo, kot jih je Jezus učil moliti, Božja volja na zemlji zgodila ne glede na to, kaj bodo rekli človeški voditelji. (Mat. 6:9, 10)

¹⁷ Učenci so, da bi izpolnili Božjo voljo, molili k Jehovu: »Prosimo, [...] da nam, svojim sužnjem, pomagaš, da bomo še naprej pogumno oznanjali tvojo besedo.« Jehova je takoj odgovoril. Kako pa? »Prostor, v katerem so bili zbrani, se je stresel in vsi do zadnjega so se napolnili s svetim duhom ter pogumno oznanjali Božjo besedo.« (Apd. 4:29–31) Nič ne more preprečiti, da bi se Božja volja izpolnila. (Iza. 55:11) Čeprav so okoliščine morda videti nemogoče in je nasprotnik zelo močan, smo lahko prepričani, da nam bo Bog, če bomo molili k njemu, dal moč, da bomo še naprej pogumno oznanjevali.

18. Kaj so bratje in sestre v jeruzalemski občini delali drug za drugega?

¹⁸ V novonastali občini v Jeruzalemu je kmalu bilo več kot 5000 bratov in sester.d Čeprav je vsak od učencev imel drugačno preteklost, so bili »enotni v srcu in duši«. Bili so enotni v mislih in načinu razmišljanja. (Apd. 4:32; 1. Kor. 1:10) Poleg tega, da so molili k Jehovu, naj blagoslovi njihov trud, so naredili še nekaj. Drug drugega so podpirali duhovno pa tudi gmotno, ko je bilo to treba. (1. Jan. 3:16–18) Tako je na primer učenec Jožef, ki so mu apostoli dali vzdevek Barnaba, prodal svoje zemljišče. Celoten izkupiček je nesebično podaril za pomoč tistim iz daljnih dežel, ki so želeli v Jeruzalemu ostati dlje časa, da bi se lahko še več naučili o svoji novi veri.

19. Zakaj je Jehova usmrtil Ananija in Safiro?

¹⁹ Tudi zakonca Ananija in Safira sta svojo posest prodala in dala prispevek. Drugim sta govorila, da sta izročila celoten izkupiček od prodaje, v resnici pa sta nekaj izkupička na skrivaj obdržala. (Apd. 5:2) Jehova ju je usmrtil. Vendar pa tega ni storil zato, ker bi bil prispevani znesek premajhen, ampak zato, ker sta darovala iz slabih nagibov in sta druge zavajala. Nista lagala ljudem, ampak Bogu. (Apd. 5:4) Ananija in Safira sta bila podobna hinavcem, ki jih je Jezus obsodil, saj jima je bila pomembnejša slava pri ljudeh kot pa Božje odobravanje. (Mat. 6:1–3)

20. Kaj smo se naučili glede dajanja Jehovu?

²⁰ Podobno radodarnost, kot so jo kazali zvesti jeruzalemski učenci v prvem stoletju, kaže milijone današnjih Prič, ko s prostovoljnimi prispevki podpirajo svetovno oznanjevalsko delo. Nikogar se ne sili, da mora zaradi tega dela darovati svoj čas ali denar. Jehova noče, da bi mu služili s težkim srcem ali pod prisilo. (2. Kor. 9:7) Kadar pa darujemo, Jehova ne zanima to, koliko darujemo, ampak s kakšnimi motivi darujemo. (Mar. 12:41–44) Nikoli ne želimo biti podobni Ananiju in Safiri, tako da bi Bogu služili iz sebičnih nagibov ali želje po slavi. Raje posnemajmo Petra, Janeza in Barnaba, s tem da si prizadevamo Jehovu vedno služiti iz iskrene ljubezni do njega in drugih. (Mat. 22:37–40)