»Čas govorjenja« – kdaj?

MARIJA dela kot medicinska asistentka v bolnišnici. Ena izmed zahtev njenega delovnega mesta je zaupljivost. Pred nepooblaščenimi osebami mora čuvati dokumente in podatke, ki se tičejo njenega dela. Zakonski predpisi v njeni deželi prav tako urejajo razkrivanje zaupnih podatkov o pacientih.

Nekega dne pa se je Marija znašla v zadregi. Pri urejanju zdravstvenih kartonov je naletela na podatek o tem, da je neka pacientka, sokristjanka, naredila splav. Ali bo Marija, kot ji nalaga Biblija, o tem obvestila starešine v skupščini, čeprav bi to lahko pomenilo, da bo izgubila zaposlitev, bo morda sodno preganjana ali pa bo njen delodajalec imel pravne probleme? Ali pa naj bi glede na Pregovore 11:13 zamolčala zadevo? Tam beremo: »Kdor hodi kot obrekovalec, izdaja skrivnost, zanesljiv človek pa skriva zaupano reč.« (EI; primerjaj tudi Pregovore 25:9, 10.)

Jehovine priče se včasih srečujejo s takšnimi situacijami. Kot Marija, se tudi oni močno zavedajo dejstva, ki ga je opazil Salomon: »Vse ima svoj čas in vsak opravek svojo uro pod nebom: ... čas molčanja in čas govorjenja.« (Propovednik 3:1, 7, EI) Ali je to bil čas, ko naj bi Marija molčala, ali čas ko naj bi govorila o tem, kar je izvedela?a

Okoliščine se lahko močno razlikujejo. Zato ne moremo predpisati nekega splošnega postopka, po katerem bi se lahko ravnali v vsakem primeru, kakor da bi vsakdo moral zadevo obravnavati tako kot Marija. Res pa je, da mora vsak kristjan, če se kdaj znajde v taki situaciji, pretehtati vse vključene dejavnike in se odločiti ob upoštevanju biblijskih načel, pa tudi slehernih pravnih zapletov, tako da bo ostal ali ostala čiste vesti pred Jehovo. (1. Timoteju 1:5, 19) Kadar gre za manjše grehe, ki so posledica človeške nepopolnosti, velja naslednje načelo: »Ljubezen pokrije veliko grehov.« (1. Petrov 4:8, JP) Toda, če izgleda, da gre za večji prestopek, ali bi moral lojalni kristjan iz ljubezni do Boga in sokristjana odkriti, kar ve, tako da bi se očitnemu grešniku lahko pomagalo in bi se ohranila čistost skupščine?

Upoštevati biblijska načela

Katera osnovna biblijska merila bi morali upoštevati? Prvič, kadar nekdo stori resen prestopek, ga ne bi smel zamolčati. »Kdor prikriva svoje pregrehe, nima sreče, kdor pa se jih obtoži in jih opusti, doseže usmiljenje.« (Pregovori 28:13, EI) Jehova vse opazi. Za skrivne prestopke bomo na koncu morali odgovarjati. (Pregovori 15:3; 1. Timoteju 5:24, 25) Včasih Jehova povzroči, da o zamolčanem prestopku izve kdo drugi iz skupščine, tako da se zadevi posveti potrebna pozornost. (Jozua 7:1–26)

Drugo biblijsko smernico najdemo v Tretji Mojzesovi knjigi 5:1: »V primeru, da duša greši v tem, da je slišala javno kletev in je priča, ali pa je stvar videla, in tega ne pove, tedaj mora odgovarjati za svojo napako.« (NS) Ta »javna kletev« ni bilo bogokletstvo ali bogoskrunstvo. Ne, pogosto se je dogajalo, da je nekdo, ki je bil oškodovan, zahteval, naj mu vsaka možna priča pomaga dobiti zadoščenje, medtem ko je na tistega, ki ga je oškodoval in ga morda še niso odkrili, klical prekletstvo, verjetno od Jehove. Na ta način so druge zaprisegli. Vsaka priča prestopka je vedela, kdo po krivem trpi in je bila dolžna priti, da bi se ugotovila krivica. V nasprotnem primeru bi morala »odgovarjati za svojo napako« pred Jehovo.b

Ta zapoved od najvišje oblasti v vesolju je obvezovala vsakega Izraelca, da sodnikom prijavi vsak resen prestopek, ki ga je opazil, tako da bi zadevo lahko obravnavali. Čeprav kristjani niso izrecno pod Mojzesovim zakonom, pa se njegova načela še vedno uporabljajo v krščanski skupščini. Zato bo včasih kristjan dolžan starešine opozoriti na določeno zadevo. Res je v mnogih deželah prepovedano nepooblaščenim osebam razkriti, kaj je nekdo našel v privatnih zapisih. Toda, če kristjan, potem ko je stvar pretehtal v molitvi, meni, da mu v tej situaciji Božji zakon nalaga, da mora kljub zahtevam nižjih oblasti poročati o tem, kar ve, tedaj je to odgovornost, ki jo sprejema pred Jehovo. V določenih razmerah mora kristjan »poslušati Boga kot vladarja namesto ljudi«. (Apostolska dela 5:29, NS)

Čeprav prisege ali svečane obljube ne bi smeli nikoli jemati zlahka, pa so včasih obljube, ki jih zahtevajo ljudje v nasprotju z zahtevo po izključni predanosti našemu Bogu. Kadar nekdo resno greši, dejansko pride pod ‚javno kletev‘ tistega, proti kateremu je grešil, Bogu Jehovi. (5. Mojzesova 27:26; Pregovori 3:33) Vsi, ki postanejo del krščanske skupščine, so pravzaprav »prisegli«, da bodo ohranili skupščino čisto s tem, kar sami delajo in tudi tako, da bodo drugim pomagali ostati čisti.

Osebna odgovornost

To je samo nekaj biblijskih načel, ki jih je Marija verjetno pretehtala preden se je odločila. Modrost ji je narekovala, da naj ne ravna prenagljeno, temveč naj prej o vsem dobro premisli. Biblija svetuje: »Ne bodi kriva priča zoper svojega bližnjega! Hočeš li varati s svojimi ustnicami?« (Pregovori 24:28, EI) Da bi se ugotovilo dejansko stanje, je potrebno pričevanje najmanj dveh očividcev. (5. Mojzesova 19:15) Če je Marija videla le kratek zapis o splavu, bi se lahko vestno odločila, da zaradi pomanjkljivih dokazov krivde stvari ne bo omenjala dalje. Prišlo je morda do napake pri pisanju računa ali pa zapiski zaradi česa drugega ne odražajo pravega stanja stvari.

Toda v tem primeru je imela Marija drug pomemben podatek. Na primer, vedela je, da je sestra plačala račun, kar očitno dokazuje, da je bila storjena omenjena usluga. Poleg tega je vedela, da je sestra samska in iz tega se vidi možnost, da je nečistovala. Marija je čutila željo, da ljubeče pomaga osebi, ki je naredila napako in zaščiti čistost Jehovine organizacije. Spomnila se je na Pregovore 14:25: »Rešitelj življenja je resnična priča, kdor pa izreka laži, je slepar.« (EI)

Marija je bila nekoliko v skrbeh zaradi pravnih vidikov, vendar je menila, da so v tem primeru biblijska merila važnejša od zahteve, da zaščiti zasebnost medicinskih podatkov. Mislila si je, da sestra verjetno ne bo užaljena zaradi tega in se ji ne bo skušala maščevati, tako da bi ji povzročala težave. Ko je torej Marija razčlenila vsa njej znana dejstva, se je zavestno odločila, da je prišel »čas govorjenja« in ne »čas molčanja«.

Sedaj pa se je Marija soočila z dodatnim vprašanjem: S kom naj govori in kako naj bo kar najbolj obzirna? Lahko bi šla naravnost k starešinam, vendar se je odločila, da bo raje sama šla k sestri. Na ljubezniv način je pristopila k njej. Marija je razmišljala takole: osumljena oseba bo pozdravila priložnost, da razčisti zadevo, če pa je kriva, bo potrdila sum. Če je sestra o tem že govorila s starešinami, ji bo to verjetno povedala, in tako Mariji ne bo treba s stvarjo naprej. Marija je razmišljala tudi takole: če je sestra naredila splav in svojega prestopka ni priznala starešinam, tedaj jo bo k temu spodbudila. Nato ji bodo starešine lahko pomagali v skladu z Jakobom 5:13–20. K sreči je tako tudi bilo. Marija je ugotovila, da je sestra naredila splav, ker je bila pod ogromnim pritiskom in zato, ker je bila duhovno slaba. Sramota in strah sta jo navedla, da je zamolčala svoj greh, vendar je bila vesela pomoči starešin, da bi lahko duhovno okrevala.

Če bi Marija o tem prej obvestila starešine, bi se le-ti soočili s podobno odločitvijo. Kako obravnavati zaupno stvar, za katero so izvedeli? Odločiti se bodo morali na osnovi tega, kar po njihovem mnenju od njih kot pastirjev črede zahteva Božja beseda. Če gre za krščenega kristjana, ki je aktivno povezan s skupščino, bodo morali podobno kot Marija pretehtati dokaze, da bi ugotovili, ali naj se zadevo nadaljuje. Če ugotovijo, da je precej možnosti, da v skupščini obstoja »kvasu« podobno stanje, se bodo morda odločili, da sestavijo pravni odbor, ki bo obravnaval to zadevo. (Galačanom 5:9, 10) Če se je osumljeni umaknil in že nekaj časa ne obiskuje sestankov in se sam ne istoveti (ali prišteva med) z Jehovinimi pričami, tedaj se lahko odločijo, naj zadeva miruje, dokler se ta oseba ne bo ponovno sama poistovetila z Jehovinimi pričami.

Misliti vnaprej

Delodajalci lahko upravičeno pričakujejo, da njihovi krščanski delojemalci »kažejo v vsem največjo zvestobo«, h temu pa spada tudi upoštevanje pravil o zaupnosti. (Titu 2: 9, 10) Če gre za prisego, je ne bi smeli jemati zlahka. Prisega naredi obljubo bolj svečano in obvezujočo. (Psalm 24:4) Stvar postane še resnejša kadar zakon še podkrepi zahtevano zaupnost. Zato bo kristjan modro ravnal, če bo v največji možni meri ugotovil, v kakšne probleme bi lahko zašel zaradi nasprotja z biblijskimi zahtevami, še preden priseže ali soglaša z omejitvami glede zaupnosti, bodisi da gre za zaposlitev ali kakšno drugo stvar. Kako bo kdo ravnal, če mu bo njegova sestra ali brat poslovna stranka? Takšen problem običajno nastane, kadar nekdo dela kot zdravnik, v bolnišnici, na sodišču ali pa kot odvetnik. Cesarjevega zakona glede resnosti prisege ne smemo zanemariti, toda Jehovin zakon je višji.

V pričakovanju problemov so nekateri bratje, ki so odvetniki, zdravniki, računovodje, itn., pripravili določene smernice v pisni obliki in so prosili brate, ki so se želeli posvetovati z njimi, naj jih preberejo, preden bi jim odkrili kakšno zaupno stvar. Tako so dali vnaprej vedeti, da bodo, v primeru, če bo prišel na dan resen prestopek, spodbudili prestopnika, naj gre k starešinam svoje skupščine glede te zadeve. Razume se, da se bo svetovalec čutil dolžnega in sam odšel k starešinam, če prestopnik tega ne bo storil.

V določenih okoliščinah bo osebno prepričanje, ki temelji na njegovem razumevanju Božje besede, navedlo zvestega Božjega služabnika, da zaradi višjih zahtev božanskega zakona prekorači ali celo prelomi zahtevo po zaupnosti. Potreben je pogum in razsodnost. Cilj ni v tem, da bi vohunili po svobodi drugih, temveč, da bi pomagali tistim, ki so naredili napako in ohranili skupščino čisto. Manjše prestopke, ki so posledica nepopolnosti je treba spregledati. V tem primeru »ljubezen pokriva obilo grehov«, in odpustiti moramo »do sedeminsedemdesetkrat«. (Matej 18:21, 22, NS) To je »čas molčanja«. Toda, kadar gre za poskus zamolčanja večjih grehov, naj bo to »čas govorjenja«.

[Podčrtni opombi]