Biblijsko gledišče

Birma — ali je za kristjana potrebna

”Birma je sveti zakrament, ki krščenemu kristjanu podeli polno izpopolnjenost življenja, kar ga naredi duhovno odraslega, vojaka in Kristusovo pričo.“ The Catholic Encyclopedia for School and Home.

VEČINA protestantov zagovarja misel, da je birma sveti zakrament. Kljub temu je katoliški teolog iz 13. stoletja, Thomas Aquinas, je zapisal, da je ”birma končna izpopolnjenost svetega krsta“. Eno ali drugo, postavlja se vprašanje: ali so prvi kristjani imeli birmo? Ali se ta obred pojavlja pri današnjih kristjanih?

”Prav ničesar v evangelijih ne kaže, da bi Jezus osebno vpeljal birmo,“ piše New Catholic Encyclopedia. Zakaj so torej kasneje cerkveni učitelji razvili idejo, da je po krstu potreben še en obred, ki vključuje maziljenje z oljem in polaganjem rok, da bi nekdo postal član cerkve?

Kako so z birmo začeli?

Krščevanje otrok je eden izmed glavnih razlogov, ki je pripeljal do potrebe po še enem zakramentu. ”Zavedajoč se problema krščevanja otrok,“ pravi knjiga Christianity ”cerkve . . . z birmo kasneje v življenju spomnijo tiste, ki so bili krščeni, na pomen krsta.“ Ali jih birma resnično spomni na pomen krsta ali pa zakrije njegov pravi pomen?

Dejstvo je, da krščevanje otrok nima opore v Svetem pismu. Škropljenje vode po dojenčku, na primer, otroka ne osvobodi podedovanega greha; to lahko naredi samo vera v odkupno žrtev Jezusa Kristusa. (Janez 3:16, 36; 1. Janezova 1:7) Krst v vodi je vidni simbol, da se je krščeni popolnoma predal po Jezusu, da vrši Jehovovo voljo. Krst v vodi je za učence — ’vernike‘ — ne za otroke. (Matej 28:19, 20; Apostolska dela 8:12)

Kje se zaključi krst in kdaj se začne birma?“ vprašuje New Catholic Encyclopedia. Takole odgovarja: ”Najbrž ne bomo povsem natančno odgovorili, ker je v zgodnji cerkvi obstajal samo en obred.“ Da, v prvem stoletju je bil krst edini ”obred“, ki je pripeljal do polne predanosti v krščanski skupščini. (Apostolska dela 2:41, 42)

Ali je obred birme s polaganjem rok, potreben, da bi nekdo lahko prejel svetega duha? Ne. V zgodnji krščanski skupščini je polaganje rok po krstu pomenilo posebno imenovanje ali pa podelitev čudežnega duhovnega daru. Ti darovi so po smrti apostolov prenehali. (1. Korinčanom 13:1, 8-10) Polaganje rok ponavadi ni bilo povezano s krstom v vodi, ampak s posebnimi nalogami, ki so se morale opraviti v povezavi s krščansko službo. (Apostolska dela 6:1-6; 13:1-3) Zato ideja, da je birma nadaljevanje apostolskega polaganja rok in je po knjigi Basics of the Faith: A Catholic Catechism (Osnova vere: katoliški katekizem) ”zakrament, ki spremeni osebo tako temeljito, da se ga lahko sprejme samo enkrat,“ ni točna.

Apostol Pavel je svaril pred oddaljevanjem od osnov biblijske resnice: ”Prišel bo namreč čas, ko nekateri ne bodo prenesli zdravega nauka . . . Ušesa bodo obračali proč od resnice in bredli v bajke.“ (2. Timoteju 4:3, 4) Vendar tisti, ki v obred birme verjamejo, kot dokaz navajajo dva biblijska citata.

Biblijska osnova?

Kot dokaz za birmo se ponavadi uporabi citat iz Apostolskih del 8:14-17. Kakorkoli, pri tem polaganju rok gre zgolj za podobnost. Kako to? Samarijani niso bili Judovski proseliti. Postali pa so prvi neizraelci, ki so se priključili krščanski skupščini. Ko je učenec Filip oznanjal v Samariji, so se mnogi Samarijani ”možje in žene . . . dajali krstiti“, vendar niso takoj prejeli svetega duha. (Apostolska dela 8:12) Zakaj ne?

Spomni se, da je Jezus ”ključe kraljestva“ zaupal Petru — kot prednost, da prvi posreduje možnost vstopiti v ”nebeško kraljestvo“ različnim skupinam spreobrnjencev. (Matej 16:19) Zato sta morala Peter in Janez prej v Samarijo in na te prve nejudovske učence položiti roke, da je na njih prišel sveti duh in jih sprejel kot bodoče člane ”nebeškega kraljestva“.

Nekateri v Apostolskih delih 19:1-6 vidijo dokaz, da so prvi kristjani imeli poleg krsta še en obred. V tem primeru je seveda očitno, da je bilo zadržanje svetega duha za nekatere učence v mestu Efez zaradi tega, ker so se ti novi verniki krstili v ’Janezovem krstu‘, ki pa ni bil več veljaven. (Primerjaj Apostolska dela 18:24-26) Ko jim je bilo to pojasnjeno, so se dali takoj ”krstiti v ime Gospoda Jezusa“. Zatem je apostol Pavel nanje ”položil roke“, da bi lahko prejeli čudežne darove Božjega svetega duha in bili imenovani kot Božji duhovni sinovi. (Rimljanom 8:15, 16)

Ob teh primerih New Dictionary of Theology pravi: ”Iz teh dogodkov se ne more zaslediti nobene direktne povezave in celo če navedejo prejšnje primere, je dvomljivo, ali naj nanje gledamo kot na predpis za krščansko posvetitev v takšnem smislu, kot krst v vodi je . . . V apostolskih delih je mnogo primerov krščevanja v vodi brez kasnejšega polaganja rok (zato so ti primeri pravzaprav le izjeme).“ Da, to so izjemni primeri s katerimi so uredili izjemne okoliščine.

”Obred, imenovan ’birma‘,“ navaja New Dictionary of Theology, ”je postal ’obred teološkega iskanja‘.“ Gre torej za nebiblijski obred, plod napačnega učenja, ki seveda za kristjane ni potreben.