Reference za Življenje in oznanjevanje – delovni zvezek

5.–11. NOVEMBER

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | JANEZ 20, 21

»Ali me ljubiš bolj kakor te?«

(Janez 21:15–19) Ko so pozajtrkovali, je Jezus Simona Petra vprašal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor te?« In ta mu je odgovoril: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Jezus pa mu je rekel: »Hrani moja jagnjeta.« ¹⁶ In zopet ga je, že drugič, vprašal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Odvrnil je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovčice.« ¹⁷ Nato ga je še tretjič vprašal: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter pa se je razžalostil, ker ga je že tretjič vprašal »Ali me imaš rad?«. Zato mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« In Jezus mu je rekel: »Hrani moje ovčice. ¹⁸ Resnično, resnično ti povem: ko si bil mlajši, si se opasoval sam in hodil, koder si hotel. Ko pa boš ostarel, boš iztegnil svoje roke in drugi te bo opasal in te vodil, kamor ne boš hotel.« ¹⁹ To pa je rekel zato, da bi naznanil, s kakšno smrtjo bo oslavil Boga. Potem mu je še rekel: »Še naprej hodi za menoj.«

nwtsty preučevalne opombe k Jn 21:15, 17

je Jezus Simona Petra vprašal: Do tega pogovora med Jezusom in Petrom je prišlo kmalu po tem, ko je Peter Jezusa trikrat zatajil. Jezus mu je zastavil tri preiskujoča vprašanja, da bi izvedel, kaj čuti do njega, zaradi česar se je Peter »razžalostil«. (Jn 21:17) V Janezovi pripovedi, zapisani v Jn 21:15–17, sta uporabljena dva grška glagola: agapáo, ki se prevaja z ljubiš, in philéo, ki se prevaja z imam rad oziroma imaš rad. Jezus je Petra dvakrat vprašal: »Ali me ljubiš?« Peter mu je obakrat iskreno zatrdil, da ga ima »rad«. Jezus pa ga je na koncu še vprašal: »Ali me imaš rad?« Peter je to ponovno potrdil. Vsakič, ko je Peter pritrdil, je Jezus poudaril, da bi Petra morala ta ljubezen in naklonjenost, ki ju čuti, motivirati, da duhovno hrani in pase Jezusove učence, ki so tukaj imenovani njegova jagnjeta oziroma »ovčice«. (Jn 21:16, 17; 1Pt 5:1–3) Jezus mu je dal možnost, da trikrat potrdi svojo ljubezen, potem pa mu je zaupal odgovornost, da skrbi za ovce. Tako je Petru pregnal vse dvome o tem, ali mu je odpustil to, da ga je trikrat zatajil.

ali me ljubiš bolj kakor te?: Slovnično gledano, lahko izraz »bolj kakor te« razumemo na več načinov. Grški zaimek, ki se prevaja s »te«, se lahko nanaša na moški, ženski ali srednji spol. Zato nekateri učenjaki menijo, da to Jezusovo vprašanje pomeni »Ali me ljubiš bolj kakor te druge učence?« ali pa »Ali me ljubiš bolj, kakor me ljubijo ti učenci?«. Toda po vsej verjetnosti pomeni »Ali me ljubiš bolj kakor te stvari?«, se pravi nalovljene ribe oziroma stvari, povezane z ribištvom. Torej je videti, da je splošno sporočilo vrstice: »Ali me ljubiš bolj kakor gmotne stvari ali cilje? Če da, hrani moja jagnjeta.« Če se spomnimo Petrove preteklosti, je bilo to vprašanje kar ustrezno. Peter je bil eden prvih Jezusovih učencev. (Jn 1:35–42) Vendar ni takoj vsega svojega časa posvetil Jezusu, ampak se je vrnil k svojemu ribiškemu poslu. Nekaj mesecev kasneje ga je Jezus spodbudil, naj opusti ta obsežni posel, ki je od njega terjal veliko časa, in naj postane ribič ljudi. (Mt 4:18–20; Lk 5:1–11) Toda Peter je kmalu po Jezusovi smrti zopet šel lovit ribe, drugi apostoli pa so šli z njim. (Jn 21:2, 3) Videti je, da je Jezus hotel s temi besedami Petru dopovedati, da se mora dokončno odločiti: Ali mu bo v življenju najpomembnejše ribištvo, ki ga je predstavljal kup rib pred njimi, ali pa bo dal prednost temu, da duhovno hrani Jezusova jagnjeta oziroma sledilce? (Jn 21:4–8)

še tretjič: Peter je trikrat zatajil svojega Gospoda. Zato mu je Jezus dal priložnost, da trikrat jasno izrazi, kaj čuti do njega. Potem ko je Peter potrdil, da ga ljubi in ima rad, mu je Jezus rekel, naj to kaže tako, da daje sveti službi prednost pred vsem drugim. Peter je kasneje skupaj z drugimi odgovornimi brati hranil, krepil in pasel Kristusovo čredo zvestih sledilcev. Kljub temu da so bili Kristusovi sledilci maziljeni, so še vedno morali dobivati duhovno hrano. (Lk 22:32)

Kopljimo za duhovnimi dragulji

(Janez 20:17) In Jezus ji je rekel: »Ne oklepaj se me več. Nisem še namreč šel gor k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ‚Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu ter k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‘«

nwtsty preučevalna opomba k Jn 20:17

Ne oklepaj se me več: Grški glagol háptomai lahko pomeni bodisi »dotikati se« bodisi »oklepati se; držati se«. V nekaterih prevodih se Jezusove besede glasijo: »Ne dotikaj se me.« Jezus ni imel nič proti temu, da se ga je Marija Magdalena dotaknila. Tudi ženskama, ki sta ga videli po vstajenju, ni oporekal, ko sta se »oklenili njegovih stopal«. (Mt 28:9) Zdi se, da se je Marija Magdalena bala, da se bo Jezus zdaj zdaj dvignil v nebo. Močno si je želela biti s svojim Gospodom, zato se ga je trdno oklenila in ga ni hotela izpustiti. Jezus ji je želel zagotoviti, da še ne odhaja, zato ji je naročil, naj se ga ne oklepa več, ampak naj gre njegovim učencem povedat, da je obujen od mrtvih.

(Janez 20:28) Tomaž pa je odgovoril: »Moj Gospod in moj Bog!«

nwtsty preučevalna opomba k Jn 20:28

Moj Gospod in moj Bog!: Nekateri učenjaki so mnenja, da je bil ta osupli vzklik sicer izrečen Jezusu, da pa je bil pravzaprav namenjen Bogu, njegovemu Očetu. Drugi trdijo, da je na podlagi izvirnega grškega besedila treba te besede razumeti, kot da so namenjene Jezusu. Tudi če je tako, pa lahko namen izraza »moj Gospod in moj Bog« najbolje razumemo, če ga pogledamo znotraj sobesedila, in sicer v luči ostalih delov navdihnjenega Svetega pisma. Iz pripovedi je razvidno, da je Jezus nekoliko prej sporočil svojim učencem: »Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu ter k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« (Jn 20:17) Če upoštevamo to, ni nobenega razloga za mnenje, da je Tomaž za Jezusa mislil, da je vsemogočni Bog. Navsezadnje je Tomaž slišal Jezusa, da je molil k svojemu »Očetu« in ga imenoval »edini pravi Bog«. (Jn 17:1–3) Možna razloga, zakaj je Jezusa nagovoril z »moj Bog«, bi lahko bila: Na Jezusa je gledal, kot da je »bog«, vendar ne vsemogočni Bog. (Glej preučevalno opombo k Jn 1:1a.) Ali pa je Jezusa nagovoril podobno, kot so Božji služabniki nagovorili angele, ki jih je poslal Jehova, o čemer piše v Hebrejskih spisih. Tomaž je verjetno poznal pripovedi, ki govorijo o tem, da so nekateri posamezniki, med njimi tudi svetopisemski pisci določenih pripovedi, angelu odgovarjali ali govorili o njem, kakor če bi bil ta angel Bog Jehova. (Primerjaj 1Mz 16:7–11, 13; 18:1–5, 22–33; 32:24–30; Sod 6:11–15; 13:20–22.) Tomaž je torej Jezusa s tem, da ga je nagovoril z »moj Bog«, verjetno priznal za zastopnika pravega Boga.

Nekateri trdijo, da uporaba določnega člena v grščini pred besedama za »gospod« in »bog« nakazuje, da se ti besedi nanašata na vsemogočnega Boga. Toda v tem sobesedilu je določni člen morda uporabljen preprosto zaradi grške slovnice. Podobne primere, ko je v grščini uporabljen samostalnik z določnim členom, zato da bi se koga nagovorilo, lahko vidimo v dobesednem prevodu vrstic, kot so Lk 12:32 in Kol 3:18–4:1 pa tudi 1Pt 3:7. Sklenemo lahko, da uporaba določnega člena v tej vrstici verjetno nima nekega bistvenega pomena pri določanju tega, kaj je imel Tomaž v mislih, ko je izrekel te besede.

12.–18. NOVEMBER

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | APOSTOLSKA DELA 1–3

»Na krščansko občino je izlit sveti duh«

Kopljimo za duhovnimi dragulji

(Apostolska dela 3:15) ubili pa ste Glavnega zastopnika življenja. Toda Bog ga je obudil od mrtvih, in temu sva midva priči.

it-2-E str. 61, odst. 1

Jezus Kristus

»Glavnega zastopnika življenja.« Eden od načinov, kako je Oče izkazal nezasluženo dobrotljivost, je bil ta, da je Kristus Jezus žrtvoval svoje popolno človeško življenje. Zaradi tega bodo lahko skupaj s Kristusom v nebesih vladali njegovi izbrani sledilci in na zemlji živeli podložniki njegovega Kraljestva. (Mt 6:10; Jn 3:16; Ef 1:7; Heb 2:5) Tako je Jezus postal »Glavni zastopnik življenja« za vse človeštvo. (Apd 3:15) Na tem mestu uporabljeni grški izraz pravzaprav pomeni »glavni voditelj«. Za Mojzesa (Apd 7:27, 35) je bil uporabljen soroden izraz, in sicer »voditelj« v Izraelu.

it-1-E str. 129, odst. 2, 3

Apostol

Zaradi izdajstva, ki ga je zagrešil Juda Iškarijot, ki je umrl nezvest, je ostalo le še 11 apostolov in Jezus v 40 dneh, ki so trajali od njegovega vstajenja do vnebohoda, ni nikogar določil, da bi Juda nadomestil. V obdobju 10 dni od Jezusovega vnebohoda do binkošti je bilo očitno treba izbrati nekoga, ki bi zapolnil prazno mesto, na katerem je bil prej Juda. To mesto je bilo treba zapolniti zaradi izdajstva, ki ga je zagrešil Juda (kot je to razvidno iz svetopisemskih vrstic, ki jih je citiral Peter), in ne zaradi njegove smrti. (Apd 1:15–22; Ps 69:25; 109:8; primerjaj Raz 3:11.) Drugače pa je bilo v primeru zvestega apostola Jakoba. Nikjer namreč ni zapisano, da bi po njegovi usmrtitvi morali določiti koga, ki bi ga nadomestil. (Apd 12:2)

Iz Petrovih izjav je razvidno, da je takrat moral posameznik, ki naj bi bil postavljen za apostola Jezusa Kristusa, ustrezati naslednjim pogojem: osebno je moral poznati Jezusa in biti očividec njegovih del, čudežev in še zlasti njegovega vstajenja. Glede na to lahko sklenemo, da naj bi bilo čez čas nemogoče najti naslednike apostolov, razen če bi Bog poskrbel, da bi kdo ustrezal naštetim pogojem. Toda v tistem času pred binkoštmi so nekateri izpolnjevali te pogoje. Predlagana sta bila dva posameznika, ki sta bila primerna za to, da nadomestita nezvestega Juda. Vrgli so žreb, pri čemer so nedvomno imeli v mislih vrstico iz Pregovorov 16:33. Izbran je bil Matija, ki je bil nato »prištet k enajsterim apostolom«. (Apd 1:23–26) Matija je bil tako med »dvanajsterimi«, ki so rešili težavo v zvezi z grško govorečimi učenci. (Apd 6:1, 2) Tudi Pavel ga očitno prišteva med »dvanajstere«, ko v 1. Korinčanom 15:4–8 opisuje, da se je Jezus po vstajenju prikazal nekaterim ljudem. Tako je bilo ob binkoštih 12 apostolov, ki so bili kot temelj, na katerem je lahko slonel takrat ustanovljeni duhovni Izrael.

19.–25. NOVEMBER

ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | APOSTOLSKA DELA 4, 5

»Še naprej so pogumno govorili Božjo besedo«

(Apostolska dela 4:23–31) Potem ko so ju izpustili, sta odšla k drugim učencem in jim povedala, kaj so jima rekli višji duhovniki in starešine. ²⁴ Ko so vsi navzoči to slišali, so enodušno povzdignili glas k Bogu in rekli: »Vrhovni gospod, ti si naredil nebo, zemljo, morje in vse, kar je v njih, ²⁵ ter si po svetem duhu z usti našega praočeta Davida, svojega služabnika, rekel: ‚Zakaj so narodi zagnali tak hrup in so ljudstva razmišljala o praznih rečeh? ²⁶ Zemeljski kralji so se postavili in vladarji so se kot en mož zgrnili proti Jehovu in njegovemu maziljencu.‘ ²⁷ Tako so se Heród in Poncij Pilát ter pripadniki drugih narodov in izraelska ljudstva res zbrali v tem mestu proti tvojemu svetemu služabniku Jezusu, ki si ga pomazilil, ²⁸ da bi storili, kar si s svojo roko in po svojem sklepu že vnaprej odredil, da naj se zgodi. ²⁹ In zdaj, Jehova, bodi pozoren na njihove grožnje in daj svojim sužnjem, da bodo še naprej pogumno govorili tvojo besedo. ³⁰ Iztegni svojo roko, da se bodo dogajale ozdravitve, znamenja in čudeži po imenu tvojega svetega služabnika Jezusa.« ³¹ Ko so tako izrekli to ponižno prošnjo, se je prostor, v katerem so bili zbrani, potresel, in vsi do zadnjega so se napolnili s svetim duhom ter pogumno govorili Božjo besedo.

it-1-E str. 128, odst. 3

Apostol

Delovanje v krščanski občini. Apostole je to, da je ob binkoštih Bog nanje izlil svojega duha, zelo okrepilo. Prvih pet poglavij knjige Apostolska dela priča o tem, da so bili apostoli neustrašni ter da so pogumno razglašali dobro novico in Jezusovo vstajenje, kljub temu da so jih verski voditelji zapirali v ječo, pretepali in jim grozili s smrtjo. V tistih dneh po binkoštih se je krščanska občina zaradi energičnega vodstva apostolov, na katere je deloval sveti duh, zelo povečala. (Apd 2:41; 4:4) Sprva so njeni člani oznanjevali večinoma v Jeruzalemu, kasneje še v Samariji, sčasoma pa po vsem dotlej znanem svetu. (Apd 5:42; 6:7; 8:5–17, 25; 1:8)

Kopljimo za duhovnimi dragulji

(Apostolska dela 4:11) Ta Jezus je tisti ‚kamen, ki ste ga vi zidarji šteli za nepomembnega, pa je postal glavni vogelnik‘.

it-1-E str. 514, odst. 4

Vogelnik

Psalm 118:22 razkriva, da je kamen, ki so ga zidarji zavrgli, postal »glavni vogelnik« oziroma »glava vogala« (Slovenski standardni prevod) (hebr. roʼš pinnáh). Ko je Jezus citiral to prerokbo, je z izrazom »glavni vogelnik« (gr. kephalé gonías) imel v mislih sebe. (Mt 21:42; Mr 12:10, 11; Lk 20:17) Tako kot je najvišji kamen neke stavbe dobro viden, je tudi Jezus Kristus najpomembnejši kamen v krščanski občini maziljenih kristjanov, ki je primerjana z duhovnim templjem. Tudi Peter je pokazal, da se Psalm 118:22 nanaša na Kristusa. Pojasnil je, da je Kristus »kamen«, ki so ga ljudje zavrgli, vendar ga je Bog izbral za »glavni vogelnik«. (Apd 4:8–12; glej tudi 1Pt 2:4–7.)

[Podčrtna opomba]