Spreminjanje vrednot v toku zgodovine
”SISTEM pravil, ki se jih človek drži (ali bi se jih moral držati) v svojem osebnem in družabnem življenju.“ Tako opredeli besedo ”morala“ francoska Encyclopædia Universalis .
Ta razlaga resnično velja za vse ljudi. Velja za vernike, ki se ravnajo po načelih svojih ver in tudi za ljudi, ki se niso obrnili h kakšnemu posebnemu etičnemu sistemu ali religiji, upoštevajo pa določena merila, ki jih vodijo. Celo anarhisti, ki trdijo, da nimajo ”niti Boga niti gospodarja“, so si izbrali vrednote, pa čeprav samo zato, da bi uveljavili svoje lastne odločitve.
Toda, kaj je osnova tem vrednotam? Na kakšni osnovi temelji takšen moralni izbor? Ali se je sčasoma spreminjal?
Raznolike vrednote v preteklosti
”Špartansko“ je beseda, ki se uporablja v mnogih jezikih za opis pomanjkanja udobja. Ta beseda se nanaša na stroge pogoje, v katerih so bili vzgajani mladi meščani starogrškega mesta Šparta. Od zgodnjega otroštva so bili ločeni od svojih staršev, da bi se naučili slepe poslušnosti. Namen te vzgoje je bil, da iz njih naredijo vzorne vojake.
Drugi ljudje so si izbrali drugačne vrednote. Na primer, starodavni Izrael je imel zbirko zakonov, ki jih je Bog dal Mojzesu. Ti zakoni so vključevali prehrambene, telesne, moralne in duhovne omejitve. Izraleci so smeli častiti samo Boga Jehovo.
Glede spolne morale je Mojzesov zakon strogo obsojal nečistovanje, prešuštvovanje, homoseksualnost in sodomijo. Namen tega je bil ločiti Izraelce od njihovih sosedov, ne samo versko, ampak tudi nravstveno. To pa zato, ker je večina narodov okoli Izraelcev častila svoje bogove s poniževalnimi in pogubnimi obredi seksa, to je vključevalo tudi tempeljsko prostitucijo, tako moških kot žensk. Nekateri so žrtvovali krivim bogovom celo svoje otroke.
V prvem stoletju našega štetja so na posvetovanju krščanskih apostolov in starešin v Jeruzalemu sklenili, naj se kristjani v osnovi držijo istega moralnega zakona kot Judje, rekoč jim naj se ’zdržujejo nečistosti‘. Po mnenju Vigourouxovega Dictionnaire de la Bible (Slovarja Biblije) je bilo to zelo dragoceno navodilo, kajti med pogani tistega časa je bila nečistost čisto vsakdanja reč. (Apostolska dela 15:29)
V toku zgodovine so veljala raznolika nravstvena merila, izmenjavala so se obdobja strpnosti in obdobja strogih etičnih pravil. Homoseksualnost, ki jo je srednjeveška Evropa strogo obsojala, je bila med renesanso bolj ali manj dopuščena. V Švici je Calvin, ko se je med reformacijo naselil v Ženevi, uvedel neizprosno stroga moralna merila. Francija pa je kakšnih 200 let zatem legalizirala nekoč nesprejemljive vrednote. To se je pokazalo kot podpora novi ”moralni svobodi“ in olajšalo pot do razveze zakona.
Današnje različne nravstvene vrednote
Danes imajo ljudje, celo znotraj iste družbe, različna nravstvena pravila. So taki, ki zagovarjajo stroga moralna pravila, medtem ko so drugi za moralno ”svobodo“.
Moralna pravila so se naglo spreminjala. ”Za večino Francozov ima prešuštvo čisto določen pomen. Je negativno in v nasprotju z dobro moralo,“ piše v francoskem delu Francoscopie. Vendar pa isti vir navaja, da mnogi drugi ”na zakonsko nezvestobo ne gledajo več kot na izigravanje zakona, temveč kot na pravico, pravico, ki ne bi smela zbuditi suma v medsebojno ljubezen zakoncev, temveč bi, nasprotno, to njuno ljubezen obogatilo in ji dalo novih moči“.
Splav je drugo področje, kjer so se nravstvena merila naglo spremenila. Medtem ko je splav v nekaterih deželah še zločin, pa je v drugih dovoljen — celo zahtevan. Zanimivo je, da je Francosko medicinsko združenje smatralo splav kot zločin vse do njegove legalizacije v letu 1974. Danes pa ga mnogi Francozi smatrajo za moralno sprejemljivega.
Na kakšni osnovi temelji takšna morala? Bi smele naše moralne vrednote biti samo pogojne in se spreminjati glede na okoliščine?
Človek je vpeljal svoje lastne moralne vrednote
Filozofi so skozi stoletja predlagali mnogo zamisli, ko so poskušali odgovoriti na takšna vprašanja. Nekateri so predlagali ’splošni moralni zakonik‘, niso pa se mogli dogovoriti, čigave določitve morale naj bi bile sprejete.
Drugi menijo, da bi naša skrb za sočloveka morala usmerjati naše obnašanje. Toda, kar je za enega pravilno zanimanje za druge, morda drugemu sploh ni všeč. Tako, so na primer, skozi stoletja mnogi lastniki sužnjev menili, da je prava skrb za njih to, da jih nahranijo in jim zagotovijo dom, sužnji pa so menili, da bi se prava skrb za njih odrazila v njihovi osvoboditvi iz suženjstva.
Ni dvoma, da je množica često protislovnih filozofskih gledišč glede morale, veliko ljudi samo zmedla. Njihove ideje niso ustvarile nikakršnih splošnih moralnih meril, njihovo filozofiranje pa tudi ni pripeljalo človeške družine do miru in enotnosti. Pač pa zaradi njihovih številnih in nasprotujočih si zamisli vse več ljudi zaključuje, da so osebna moralna merila posameznikov ravno tako dobra kot tista, ki jih ponujajo ”strokovnjaki“.
Zato so danes mnogi sprejeli gledišče francoskega filozofa Jeana-Paula Sartra, ki smatra, da bi človek moral biti sam sebi sodnik v moralnih vprašanjih. Takšno mišljenje so sprejeli celo mnogi ljudje, ki sicer redno hodijo v cerkev. Katoliške oblasti so v skrbeh, ker mnogi katoliki nič več ne upoštevajo cerkvenih naukov o spolnosti in ker uporabljajo kontracepcijska sredstva, ki jih cerkev obsoja.
Iz zgodovine se torej lahko naučimo, da so ljudje vpeljali različna moralna merila, v katera so sčasoma začeli dvomiti, spreminjali so jih in nazadnje pozabili. Vendar pa na biblijska načela, ki smo jih omenili v tem članku, niso vplivali filozofi ali družbene spremembe. Kolikšna je danes vrednost teh biblijskih načel? Se jih je mogoče držati?
[Poudarjeno besedilo na strani 7]
”NA ZAKONSKO NEZVESTOBO NE GLEDAJO VEČ KOT NA IZIGRAVANJE ZAKONA, TEMVEČ KOT NA PRAVICO“