Ali lahko verjamete Bibliji?

TUDI v sodobnem svetu zelo veliko ljudi verjame Bibliji. V nedavni Gallupovi anketi je denimo 80 odstotkov Američanov potrdilo, da verjame v Biblijo kot navdihnjeno Božjo Besedo. Naj je tolikšen odstotek tudi pri vas ali pa ne, najbrž menite, da v cerkvi te vernike poučujejo o Bibliji. Toda pogosto jih ne. Poglejte denimo nauk o posmrtnem kaznovanju duše.

Ali Biblija kje uči bodisi o vicah bodisi o ognjenem peklu? Danes bi številni strokovnjaki tako imenovanega krščanstva to zanikali. V New Catholic Encyclopedia je zapisana naslednja izjava: »Katoliški nauk o vicah naposled ne izvira iz Svetega pisma, ampak iz izročila.« A Dictionary of Christian Theology glede pekla komentira naslednje: »Iz N[ove] Z[aveze] ne razberemo, da bi bil peklenski ogenj del prvotnega oznanjevanja.«

Komisija anglikanske cerkve za ta nauk je pravzaprav polnila časopisne stolpce, ker je predlagala, naj bi nauk o peklenskem ognju nasploh zavrgli. Dr. Tom Wright, dekan v litchfieldski katedrali, izjavlja, da je pretekla predstava o peklu »Boga spremenila v pošast in pri mnogih pustila psihološke ožganine«. Komisija je pekel v poročilu opisala kot »popolno izmislico«.a Glede katoliškega pogleda New Catholic Encyclopedia podobno piše: »Današnja teologija pristopa k sporni zadevi o peklu iz vidika ločitve od Boga.«

Nauk o vicah in peklenskem ognju je pravzaprav v nasprotju s tem, kar Biblija uči o duši. Ta namreč pogosto govori o smrti duše. »Duša, ki greši, umrje.« (Ezekiel 18:4; primerjaj SSP in Ekumensko izdajo.) Po Bibliji so mrtvi brez zavesti, ne morejo čutiti bolečine. »Kajti živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo.« (Propovednik 9:5) Biblija za mrtve daje upanje na prihodnje vstajenje. Jezus je, ko mu je umrl prijatelj Lazar, smrt primerjal s spanjem. To upanje, o katerem uči Biblija, je izrazila tudi Lazarjeva sestra Marta, ko je dejala: »Vem, da vstane ob vstajenju poslednji dan.« Jezus je to upanje za človeštvo potrdil s tem, ko je obudil Lazarja od mrtvih. (Janez 5:28, 29; 11:11–14, 24, 44)

Zgodovinarji opozarjajo na to, da nauk, po katerem ima človek ločeno, nesmrtno dušo, ne izvira iz Biblije, ampak iz grške filozofije. V New Catholic Encyclopedia piše, da staroveški Hebrejci o človeku niso razmišljali kot o nekom, ki bi bil sestavljen iz materialnega telesa in nematerialne duše. O verovanju Hebrejcev pravi naslednje: »Ko je življenjski dih vstopil v prvega človeka, ki ga je Bog izoblikoval iz zemlje, je človek postal ,živo bitje‘. (1 Mz 2,7) Na smrt niso gledali kot na ločitev dveh različnih elementov v človeku, kakor je bilo to v grški filozofiji; življenjski dih zapusti človeka in ta ostane ,mrtvo bitje‘. (3 Mz 21,11; 4 Mz 6,6; 19,13) V vseh primerih je beseda ,bitje‘, v hebrejščini [néphesh], ki je pogosto prevedena tudi kot ,duša‘, v resnici poenačena z osebo.«

Ista enciklopedija pripominja, da katoliški strokovnjaki zadnje čase »zagovarjajo mišljenje, da N[ova] Z[aveza] ne uči o nesmrtnosti duše v helenističnem [grškem] pomenu«. Nazadnje sklene: »Končne rešitve tega spornega vprašanja ni najti toliko v filozofskem razglabljanju, temveč v nadnaravnem daru vstajenja.«

Biblija ali izročilo?

Kako pa so nebiblijske zamisli prodrle v cerkvene nauke? Veliko cerkev izjavlja, da je Biblija njihova največja avtoriteta. Pred kratkim je denimo papež Janez Pavel II. spregovoril o potrebi, da bi morali Sveto pismo »verni sprejeti v vseh globočinah njegove resnice in kot vrhovno merilo naše vere«. Vendar je večina kljub temu sprejela to, da današnji nauki krščanstva pač niso enaki tistim, ki so jih imeli kristjani v prvem stoletju. Na te spremembe večina cerkev gleda kot na del postopnega razvoja cerkvenih naukov. In ne le to; katoliška cerkev zavzema stališče, da ima cerkveno izročilo enako avtoriteto kot Sveto pismo. New Catholic Encyclopedia tako pravi, da cerkev »nima nobene resnice zgolj na podlagi Svetega pisma, neodvisno od izročila, niti ne zgolj na podlagi izročila, neodvisno od Svetega pisma«.

Cerkve so skozi zgodovino nadomeščale svetopisemske nauke s tistimi, ki temeljijo le na izročilu. Zdaj pravzaprav veliko cerkev trdi, da je to, kar uči Biblija, napačno. New Catholic Encyclopedia denimo pravi, da »kadar biblijske izjave presodimo v skladu s sodobnim znanjem znanosti in zgodovine, je očitno, da številne od njih enostavno niso resnične«. O biblijskem nauku, da so mrtvi brez zavesti, še doda: »S[tara] Z[aveza] celo v religioznih zadevah priča o nepopolnem poznavanju [. . .] življenja po smrti.« Za zgled enciklopedija navaja Psalm 6:5 (v nekaterih biblijah 6. vrstica): »Spomina nate v smrti ni, v grobu [šeolu oziroma hadesu] kdo bi te slavil?« Na nekaterih protestantskih semeniščih in teoloških šolah ne učijo več, da je Biblija nezmotljiva. A po drugi strani katoliška cerkev zase verjame, da ima poučevalno avtoriteto, po kateri razlaga to, kar uči Biblija. Toda morda bi se lahko vprašali: ,Kaj pa, če je videti, da so te razlage v nasprotju s Svetim pismom?‘

Pomembnost Svetega pisma

Jezus je vedno znova navajal iz Svetega pisma kot avtoritete in je svoje postavke pogosto uvedel z besedama: »Pisano je.« (Matevž 4:4, 7, 10; Lukež 19:46) Tudi ko je govoril o moževem stanju v zakonu, se ni obrnil na domneve grške filozofije, ampak na stvarjenjsko poročilo v Prvi Mojzesovi knjigi. (1. Mojzesova 1:27; 2:24; Matevž 19:3–9) Jasno je, da je Jezus Sveto pismo imel za navdihnjeno od Boga in resnično. V molitvi k Bogu je rekel: »Tvoja beseda je resnica.« (Janez 17:17)b

Biblija poroča, kako je Jezus grajal takratne verske voditelje: »Lepo zametujete zapoved Božjo, da ohranite izročilo svoje. [. . .] Tako podirate veljavo besede Božje z izročilom svojim.« (Marko 7:6–13) Apostol Pavel se je podobno upiral pritisku, da bi v svoje učenje privzel grško filozofijo ali zgrešene običaje. »Pazite,« je svaril, »da vas kdo ne upleni z modrijanstvom in prazno prevaro, po izročilu človeškem.« (Kološanom 2:8; 1. Korinčanom 1:22, 23; 2:1–13) Obstajala so sicer nekatera izročila oziroma nauki, za katere je Pavel spodbujal kristjane, naj jih ohranijo, vendar so ti temeljili na Svetem pismu in so bili z njim v popolnem soglasju. (2. Tesaloničanom 2:13–15) ,Vsako pismo je od Boga navdihnjeno in koristno za pouk, za prepričanje, za poboljšanje, za vzgojo v pravičnosti, da bode človek Božji [popolnoma primeren, NW], docela pripraven za vsako dobro delo.‘ (2. Timoteju 3:16, 17)

Pavel je predvidel tudi odklon od Svetega pisma. Timoteja je opozoril: »Pride čas, ko ne bodo prenašali zdravega nauka, [. . .] in od resnice bodo odvračali ušesa.« Timoteju je prigovarjal: »Ti pa bodi trezen v vsem.« (2. Timoteju 4:3–5) Kako pa? En način je ta, da smo ,plemeniti‘. Neki grški leksikon to biblijsko besedo definira kot »pripravljenost učiti se in pravično vrednotiti nekaj«. Lukež je s tem izrazom opisal Pavlove poslušalce v Bereji v prvem stoletju. Zanje je to, kar jih je Pavel učil, bilo novo, in niso hoteli, da bi jih kdo zavedel. O njih je Lukež zapisal naslednjo pohvalo: »Ti [Berejci] so bili blažji [plemenitejši, Jere, Pečjak, Snoj] od Solunčanov; ti so sprejeli besedo z vsem poželenjem in so vsak dan preiskovali pisma, če je temu tako.« Njihova plemenitost jih ni delala skeptične, nenaklonjene temu, da bi v kaj verjeli. Nasprotno, na koncu svojega iskrenega poizvedovanja »jih je veliko izmed njih sprejelo vero«. (Dejanja 17:11, 12)

Kako koristi življenje po Bibliji

Zgodnji kristjani so bili poznani po svoji privrženosti Bibliji in samopožrtvovalni ljubezni. Toda danes imajo mnogi »podobo pobožnosti, njeno moč pa so zatajili«. (2. Timoteju 3:5) Vsaka današnja oblika krščanstva, ki ni zvesta prvotnemu, ne more s pravo močjo dobro vplivati na življenje ljudi. Bi to lahko pojasnilo, zakaj v večjem delu tako imenovanega krščanstva vidimo vse več nasilja, nemorale, razpadanja družin in pridobitništva? V nekaterih »krščanskih« državah potekajo strašne etnične vojne, celo med člani iste vere.

Ali je berejska plemenitost že izumrla? Ali danes obstaja kaka skupina ljudi, ki verjame Bibliji in živi po njej?

Encyclopedia Canadiana opaža: »Delo Jehovovih prič je oživitev in obnovitev prvotnega krščanstva, ki so ga udejanjali Jezus in njegovi učenci.« O Pričah je v New Catholic Encyclopedia zapisano: »Biblijo imajo za edini vir svojega verovanja in merilo vedenja.«

To je nedvomno največji razlog, zakaj so Jehovove priče po vsem svetu poznani po svoji duhovni blaginji, miru in sreči. Naše bralce zato spodbujamo, da se še več naučijo o duhovno zdravih naukih iz Biblije. Več znanja lahko vodi k večjemu zaupanju v Biblijo in močnejši veri v Boga. Večne koristi take vere so zagotovo vredne truda.

[Podčrtni opombi]

[Slika na strani 6]

Apostol Pavel in drugi so oznanjevali na trgu

[Slika na strani 7]

Jehovove priče ,imajo Biblijo za edini vir svojega verovanja in merilo vedenja‘