Kako močno verjamete v vstajenje?

»Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre.« (JANEZ 11:25)

1., 2. Zakaj Jehovov častilec potrebuje trdno prepričanje o vstajenju?

KAKO močno je vaše upanje v vstajenje? Ali vas navdaja s takšno močjo, da se ne bojite smrti, in vas tolaži, kadar vam umre kdo, ki ga imate radi? (Matevž 10:28; 1. Tesaloničanom 4:13) Ali ste kot mnogi Božji služabniki iz davnine, ki jih je vera v vstajenje krepila, da so prenašali bičanje, zasramovanje, mučenje in jetniške spone? (Hebrejcem 11:35–38)

² Vdan Jehovov častilec prav gotovo ne bi smel dvomiti o tem, da vstajenje bo. To prepričanje bi se moralo poznati v njegovem življenju. Kaj ni čudovito pomisliti, da je Bog določil čas, ko bodo morje, smrt in had dali svoje mrtve, ter bodo ti po vstajenju lahko večno živeli na rajski zemlji. (Razodetje 20:13; 21:4, 5)

Dvomi o prihodnjem življenju

3., 4. Kaj mnogi še vedno verjamejo glede posmrtnega življenja?

³ Tako imenovano krščanstvo že dolgo uči, da je po smrti še življenje. V članku v reviji U.S. Catholic piše: »Kristjani se že vso zgodovino po svojih najboljših močeh trudijo prenašati razočaranja in trpljenje v tem življenju z mislijo na drugo, izpolnjeno življenje, v katerem bodo vladali mir, zadovoljstvo in sreča.« V ljudeh večjega dela krščanskega sveta se je sicer naselila posvetnost in so postali kar nekako cinični glede religije, toda še vedno mnogi menijo, da nekaj mora biti po smrti. So pa o mnogočem negotovi.

⁴ V članku v reviji Time piše: »Ljudje še vedno verjamejo v [posmrtno življenje], le da je njihova zamisel, kaj bi to bilo, zdaj nekoliko zbledela, in da o njem precej redkeje slišijo kaj od svojih pastorjev, kot so to včasih.« Zakaj duhovniki sedaj manj govorijo o posmrtnem življenju, kot so to nekoč? Verski izvedenec Jeffrey Burton Russell pravi: »Menim, da se [duhovniki] tej temi radi izognejo zato, ker se jim zdi, da bi sicer morali premoščati veliko oviro, tako razširjen skepticizem.«

 5. Kako danes mnogi gledajo na nauk o peklu?

⁵ V mnogih cerkvah posmrtno življenje pojmujejo kot življenje v nebesih oziroma ognjenem peklu. In če že o nebesih duhovniki neradi govorijo, to še toliko bolj velja za pekel. V nekem časopisnem članku piše: »Celo cerkve, ki sicer verjamejo v večno kazen v dobesednem peklu, [. . .] dandanes ta nauk manj poudarjajo.« Mnogi sodobni teologi sploh več ne verjamejo, da je pekel dobesedni kraj mučenja, tako kot so to učili v srednjem veku. Ljubša jim je bolj »humana« različica pekla. Po mnenju mnogih modernistov se namreč grešniki v peklu ne mučijo dobesedno, temveč trpijo, ker so »duhovno ločeni od Boga«.

 6. Kako nekateri ob kakšni tragediji, ugotavljajo, da njihova vera ni dovolj močna?

⁶ Res da so se nekateri z omehčanjem cerkvene doktrine v želji, da ne bi prizadeli sodobne občutljivosti, morda ognili nepriljubljenosti, toda milijone iskrenih vernikov so s tem pahnili v dilemo, kaj naj verjamejo. In ko zrejo smrti v oči, se pogosto zalotijo, da je njihova vera slaba. Razmišljajo podobno kot ženska, ki je v hudi nesreči izgubila več družinskih članov. Ko so jo vprašali, ali ji je njena vera v tolažbo, je obotavljaje se dejala: »Mislim, da je.« Pa tudi če bi prepričljivo odgovorila, da ji je vera v pomoč, kakšno dolgoročno korist bi imela, če njeno prepričanje ne bi bilo dobro utemeljeno? O tem je res pomembno razmisliti, saj se tisto, kar o prihodnjem življenju učijo mnoge cerkve, zelo razlikuje od tistega, kar uči Biblija.

Kako na posmrtno življenje gleda krščanski svet

 7. a) Katero verovanje je skupno mnogim cerkvam? b) Kaj je za nauk o nesmrtni duši rekel neki teolog?

⁷ Skoraj vse krščanske vere so si kljub svoji siceršnji različnosti edine, da ima človek nesmrtno dušo, ki po smrti telesa živi naprej. Večina jih verjame, da gre duša po smrti človeka v nebesa. Nekateri pa se bojijo, da bo njihova duša morda prišla v pekel ali vice. Skratka, njihov pogled na prihodnje življenje je nekako zasnovan na zamisli o nesmrtni duši. Teolog Oscar Cullmann se je v eseju, natisnjenem v knjigi Immortality and Resurrection, o tem izrazil z naslednjimi besedami: »Če bi današnje povprečne kristjane vprašali [. . .], kaj po njihovem uči Nova zaveza o človekovi posmrtni usodi, bi ti morda z le nekaj izjemami odgovorili: ‚To, da je duša nesmrtna.‘ « Toda Cullmann je še pristavil: »Ta tako razširjena zamisel je ena največjih zmot krščanstva.« Obenem pa je pripomnil, da je bil ogenj v strehi, ko je to prvič povedal. Pa je vendarle imel prav.

 8. Kakšno upanje je Jehova dal prvemu možu in ženi?

⁸ Bog Jehova ljudi ni ustvaril zato, da bi po smrti šli v nebesa. Njegov prvotni namen sploh ni bil, da bi umirali. Adama in Evo je ustvaril popolna in z možnostjo, da napolnita zemljo s pravičnim potomstvom. (1. Mojzesova 1:28; 5. Mojzesova 32:4) Povedal jima je, da bosta umrla le, če ga ne bosta ubogala. (1. Mojzesova 2:17) Če bi ostala poslušna svojemu nebeškemu Očetu, bi lahko na zemlji večno živela.

 9. a) Kakšna je resnica o človeški duši? b) Kaj se zgodi z dušo, ko ta umre?

⁹ Na žalost pa Adam in Eva Boga nista ubogala. (1. Mojzesova 3:6, 7) Kako hude so bile posledice tega, je opisal apostol Pavel: »Po enem človeku [je] prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12) Adam in Eva tako nista večno živela na zemlji, ampak sta umrla. Kaj pa se je zgodilo zatem? Ali sta morda imela nesmrtno dušo, ki bi zdaj zaradi greha prišla v ognjeni pekel? Nasprotno, Biblija za Adama pravi, da je ob ustvaritvi »postal [. . .] živa duša«. (1. Mojzesova 2:7) Človek torej duše ni dobil, temveč je duša, živo bitje, postal. (1. Korinčanom 15:45) Iz hebrejščine, v kateri je bila napisana Prva Mojzesova knjiga, pa je še razvidno, da »živa duša« ni bil le Adam, temveč so to bila tudi nižja bitja, živali! (1. Mojzesova 1:24, NW) Ko pa sta Adam in Eva umrla, sta postala mrtvi duši. Nazadnje se jima je zgodilo prav tisto, kar je Jehova rekel Adamu: »V potu obraza svojega uživaj kruh, dokler se ne povrneš v zemljo, ker si bil vzet iz nje; kajti prah si in v prah se povrneš.« (1. Mojzesova 3:⁠19)

10., 11. Kaj priznava New Catholic Encyclopedia glede tega, kar Biblija uči o duši, in kako to ustreza besedam, zapisanim v Bibliji?

¹⁰ S tem se v bistvu strinja tudi New Catholic Encyclopedia. V članku »Duša (v Bibliji)«, namreč beremo: »V SZ [»Stari zavezi« oziroma Hebrejskih spisih] ni razbrati nikakršne delitve na telo in dušo.« Piše še, da z besedo »duša« v Bibliji »nikoli ni mišljena duša, ki bi bila ločena od telesa oziroma posameznika«. Duša pogosto »predstavlja kar bitje samo, bodisi žival bodisi človeka«. Takšna odkritost človeku resnično olajša srce, toda kdo bi vendarle lahko vprašal, kako to, da obiskovalcem cerkva vsega tega povečini niso povedali.

¹¹ Za koliko skrbi in strahu bi bili prikrajšani tisti, ki hodijo v cerkev, če bi poznali preprosto biblijsko resnico: »Duša, ki greši, umrje,« ne pa, da trpi v peklu! (Ezekiel 18:⁠4) To je sicer nekaj čisto drugega od tistega, kar uči tako imenovano krščanstvo, je pa povsem v skladu s tistim, kar je po navdihnjenju rekel modri Salomon: »Živeči vedo, da jim je umreti, mrtvi pa ničesar ne vedo ter nimajo plačila več [v tem življenju], ker je njih spomin pozabljen. Čvrsto se poprimi vsega, kar ti pride pod roko, da storiš z močjo svojo; kajti ni ne dela, ne preudarjanja, ne znanja, ne modrosti v kraju smrti [šeolu, NW, skupnem grobu človeštva], kamor greš.« (Propovednik 9:5, 10)

12. Od kod je krščanstvo vzelo svoj nauk o nesmrtni duši?

¹² Zakaj krščanstvo uči nekaj tako drugačnega od tistega, kar pravi Biblija? New Catholic Encyclopedia v članku »Nesmrtnost duše, človeka« pravi, da zgodnji cerkveni očetje za verovanje v nesmrtno dušo niso iskali podpore v Bibliji, temveč pri »pesnikih, filozofih in splošni tradicionalni grški misli [. . .]. Kasneje sholastiki, pa so raje segli po Platonu ali Aristotelovih načelih.« Pravi še, da se je »vpliv platonske in neoplatonske misli«, med drugim tudi nauka o nesmrtni duši, nazadnje vsidral »v samo jedro krščanske teologije«.

13., 14. Zakaj ni razumno upati v razsvetljenje po poganskih grških filozofih?

¹³ Mar se je tem dozdevnim kristjanom res bilo treba obrniti k poganskim grškim filozofom, da bi se poučili o nečem tako temeljnem, kot je upanje na življenje po smrti? Seveda ne. Ko je Pavel pisal kristjanom v Korintu v Grčiji, je rekel: »Modrost tega sveta je neumnost pri Bogu. Pisano je namreč: ‚On zasačuje modre v njih lastni zvijači‘; in zopet: ‚Gospod pozna misli modrih, da so prazne‘.« (1. Korinčanom 3:19, 20) Stari Grki so bili malikovalci. Kako bi lahko pri njih našli resnico? Zato je Pavel Korinčane vprašal: »Kakšna je zveza templja Božjega z maliki? Kajti mi smo tempelj Boga živega, kakor je rekel Bog: ‚Prebival bom v njih in med njimi bom hodil, in bodem njih Bog in oni bodo moje ljudstvo.‘ « (2. Korinčanom 6:⁠16)

¹⁴ Svete resnice so bile najprej razodete po Izraelu. (Rimljanom 3:1, 2) Po letu 33 n. š. pa so bile razodete po maziljeni krščanski občini prvega stoletja. Pavel je o kristjanih prvega stoletja rekel: »Nam [. . .] je [to, kar je pripravljeno za tiste, ki ga ljubijo] Bog razodel po Duhu svojem.« (1. Korinčanom 2:10; glej tudi Razodetje 1:1, 2.) Nauk o nesmrtnosti duše, ki ga uči tako imenovano krščanstvo, pa izvira iz grške filozofije. Ni bil razodet skupaj z Božjimi razodetji Izraelu niti občini maziljenih kristjanov prvega stoletja.

Resnično upanje za mrtve

15. Kaj je po Jezusovih besedah resnično upanje za mrtve?

¹⁵ Kakšno pa je potem resnično upanje za mrtve, če ni nesmrtne duše? Vstajenje seveda, in to je tudi osrednji biblijski nauk ter zares čudovita božja obljuba. Jezus je to upanje predstavil svoji prijateljici Marti z naslednjimi besedami: »Jaz sem vstajenje in življenje; kdor v mene veruje, bo živel, čeprav umre.« (Janez 11:25) Verjeti v Jezusa torej pomeni verjeti v vstajenje, ne pa v nesmrtno dušo.

16. Zakaj je razumno verjeti v vstajenje?

¹⁶ Jezus je o vstajenju govoril že prej, ko je nekaterim Judom rekel: »Ne čudite se temu; kajti pride ura, ob kateri zaslišijo vsi, ki so v grobih, glas njegov in pridejo ven.« (Janez 5:28, 29) To, o čemer tukaj govori Jezus, še zdaleč ni nesmrtna duša, ki bi po smrti telesa živela naprej in šla naravnost v nebesa. Govori o tem, da bodo ljudje, ki so v grobovih, mnogi že stoletja ali celo tisočletja, ‚prišli ven‘. Govori, da bodo mrtve duše oživele. Nemogoče? Ne za Boga, »ki oživlja mrtve in kliče to, česar ni, kakor da je«. (Rimljanom 4:17) Zamisli, da bi se ljudje vrnili od mrtvih, se skeptiki morda posmehujejo, vendar se ta povsem ujema z dejstvom, da je ‚Bog ljubezen‘ in da je »plačevalec tistim, ki ga iščejo«. (1. Janezov 4:16; Hebrejcem 11:⁠6)

17. Kaj bo Bog dosegel z vstajenjem?

¹⁷ Kako bi Bog sicer lahko nagradil tiste, ki se izkažejo ‚zveste do smrti‘, če jih ne bi povrnil v življenje? (Razodetje 2:10) Z vstajenjem pa lahko Bog stori tudi tisto, o čemer je pisal apostol Janez: »Zato se je prikazal Sin Božji, da razdene dela hudičeva.« (1. Janezov 3:8) Že davno, v edenskem vrtu, je Satan postal ubijalec vsega človeškega rodu, s tem ko je naša prastarša zapeljal v greh in jima tako nakopal smrt. (1. Mojzesova 3:1–6; Janez 8:44) Jezus je ta njegova dela začel razdevati oziroma uničevati, ko je svoje popolno življenje dal kot ustrezno odkupnino, in tako človeštvu omogočil rešitev izpod podedovanega suženjstva grehu, posledice Adamove samovoljne neposlušnosti. (Rimljanom 5:18) Z vstajenjem tistih, ki so umrli zaradi tega adamskega greha, pa bo to razdevanje hudičevih del samo še nadaljeval.

Telo in duša

18. Kako so se nekateri grški filozofi odzvali na Pavlovo izjavo, da je Jezus vstal, in zakaj?

¹⁸ Apostol Pavel je v Atenah oznanjal dobro novico množici, v kateri je bilo tudi nekaj grških filozofov. Ti so poslušali njegov govor o edinem pravem Bogu in poziv h kesanju. Kaj pa se zgodilo zatem? Pavel je svoj govor sklenil z naslednjimi besedami: »[Bog] je določil dan, ob katerem bo sodil vesoljni svet v pravičnosti po možu, ki ga je za to odločil, podavši vero [poroštvo, Janko Moder] vsem s tem, da ga je obudil iz mrtvih.« Te besede so ljudi vznemirile. »Ko so pa slišali o vstajenju mrtvih, so se nekateri posmehovali.« (Dejanja 17:22–32) Teolog Oscar Cullmann opaža: »Grki, ki so verjeli v nesmrtnost duše, so morda teže sprejeli krščansko oznanilo o vstajenju kakor drugi. [. . .] Nauka velikih filozofov Sokrata in Platona nikakor ni mogoče uskladiti z naukom Nove zaveze.«

19. Kako so skušali krščanski teologi uskladiti nauk o vstajenju z naukom o nesmrtnosti duše?

¹⁹ Kljub temu pa so se po smrti apostolov in velikem odpadništvu teologi zelo trudili, da bi krščanski nauk o vstajenju zlili s Platonovo zamislijo o nesmrtnosti duše. Sčasoma so se nekateri dogovorili za novo rešitev: duša se ob smrti loči od (nekateri tudi pravijo »osvobodi«) telesa. Nato pa naj bi se po Outlines of the Doctrine of the Resurrection R. J. Cooka na sodni dan »telo zopet združilo z dušo in duša s telesom«. In temu ponovnemu združenju telesa z njegovo nesmrtno dušo pravijo vstajenje.

20., 21. Kdo že vseskozi uči resnico o vstajenju in kako jim to koristi?

²⁰ Ta teorija je še vedno uradni nauk glavnih cerkva. No, morda se teologom zdi logična, mnogim obiskovalcem cerkva pa je tuja. Slednji namreč verjamejo preprosto to, da bodo šli po smrti naravnost v nebesa. Zato je pisec John Garvey v Commonwealu, 5. maj 1995, to takole ocenil: »Prepričanje večine kristjanov [glede življenja po smrti] se zdi veliko bliže neoplatonizmu kot resničnemu krščanstvu in nima nobene biblijske osnove.« Z zamenjavo Biblije s Platonom je duhovništvo krščanstva svoje črede prikrajšalo za biblijsko vstajenjsko upanje.

²¹ Jehovove priče pa po drugi strani zavračajo pogansko filozofijo in ostajajo zvesti biblijskemu nauku o vstajenju. Ugotovili so, da je ta nauk krepilen, tolažilen in navdaja z zadovoljstvom. V naslednjih člankih bomo videli, kako dobro utemeljen in kako logičen je biblijski nauk o vstajenju, tako tistih z zemeljskim upanjem kot tistih z upanjem na nebeško življenje. Priporočamo, da se nanju pripravite tako, da pazljivo preberete 15. poglavje prvega pisma Korinčanom.

Ali se spomnite?

◻ Zakaj bi morali negovati trdno prepričanje o vstajenju?

◻ Kakšno prihodnost je Jehova ponudil Adamu in Evi?

◻ Zakaj ni logično iskati resnico v grški filozofiji?

◻ Zakaj je razumno upati v vstajenje?

[Slika na strani 10]

Ko sta naša prastarša grešila, sta zgubila upanje na večno življenje na zemlji

[Slika na strani 12]

Cerkveni učenjaki so se pustili vplivati Platonovi zamisli o esmrtnosti duše

[Vir slike]

Musei Capitolini, Roma