Ko greha ne bo več

»ALI se rodimo z grehom?« To vprašanje je pričelo begati nekega podiplomskega študenta v Združenih državah kmalu po tem, ko je začel preučevati Biblijo. Zaradi hindujske preteklosti mu je bila zamisel o podedovanem grehu tuja. Toda če greh res podedujemo, je sklepal, potem bi bilo njegov obstoj nesmiselno zanikati ali pa ga namerno prezreti. Kako bi človek lahko našel odgovor na to vprašanje?

Če greh podedujemo, potem je ta moral imeti neki začetek. Je mar bil prvi človek ustvarjen z nagnjenostjo k hudemu ter tako na otroke prenesel zle značilnosti? Ali pa je napaka nastala kdaj pozneje? Kdaj natanko se je greh začel? Če pa je po drugi strani greh samo zunanja, zla bitnost oziroma načelo, ali lahko upamo, da se ga bomo kdaj osvobodili?

Trpljenje in zlo sta po hindujskem verovanju spremljala že samo ustvarjanje. »Trpljenje [oziroma zlo],« piše neki hindujski učenjak, »se kot kronični revmatizem samo seli z enega mesta na drugo, ne dá pa se ga popolnoma izkoreniniti.« Zlo je del človeškega sveta prav gotovo že vso pisno zgodovino. Če pa je starejše od človekovih zgodovinskih zapisov, potem morajo zanesljivi odgovori o njegovem izvoru nujno priti od vira, višjega od človeka. Odgovori morajo priti od Boga. (Psalm 36:9)

Človek – ustvarjen brez greha

Hindujski filozof Nikhilananda priznava, da so opisi ustvaritve človeka v Vedah figurativni. Podobno temu ima tudi večina drugih vzhodnjaških religij zgolj mitološke razlage o ustvarjanju. Obstajajo pa logični in znanstveni razlogi za to, da verjamemo biblijskemu poročilu o ustvaritvi prvega človeka.a Že v prvem poglavju tega poročila piše: »Ustvaril je Bog človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril: moža in ženo ju je ustvaril.« (1. Mojzesova 1:27)

Kaj pomeni biti ustvarjen »po Božji podobi«? Preprosto pomeni, da je bil človek ustvarjen podoben Bogu, torej z božanskimi lastnostmi, kot so pravičnost, modrost in ljubezen, po katerih se tudi razlikuje od živali. (Primerjaj Kološanom 3:9, 10.) Zaradi teh lastnosti je sposoben odločati o tem, ali bo delal dobro ali slabo, torej je svoboden moralni subjekt. Prvi človek ob ustvaritvi ni imel greha; v njegovem življenju ni bilo zla, niti trpljenja.

Temu človeku, Adamu, je Bog Jehova zapovedal: »Od vsega drevja s tega vrta prosto jej; a od drevesa spoznanja dobrega in hudega, od tega ne jej: zakaj tisti dan, ko bodeš jedel od njega, gotovo zapadeš smrti!« (1. Mojzesova 2:16, 17) Če bi se Adam in njegova žena Eva odločila za poslušnost, bi s tem hvalila in počastila svojega Stvarnika ter ostala brez greha. Po drugi strani pa bi z neposlušnostjo pokazala, da jima ni uspelo zadostiti Božjim popolnim merilom, ter bi s tem postala nepopolna, grešna.

Adam in Eva nista bila ustvarjena kot božanski bitji. Imela pa sta nekaj božanskih lastnosti in sposobnost, da moralno odločata. Kot Božji stvarjenji sta bila brez greha oziroma popolna. (1. Mojzesova 1:31; 5. Mojzesova 32:4) Harmonija, ki je tisočletja vladala med Bogom in vesoljem, se z njuno ustvaritvijo še ni razbila. Kako pa se je potem greh pojavil?

Izvor greha

Greh se je najprej pojavil v duhovnem področju. Bog je pred ustvaritvijo zemlje in človeka naredil inteligentna duhovna stvarjenja – angele. (Job 1:6; 2:1; 38:4–7; Kološanom 1:15–17) Eden od njih si je zaradi svoje lepote in inteligentnosti veliko domišljal. (Primerjaj Ezekiel 28:13–15.) In ko je Bog Adamu in Evi naročil, naj rodita otroke, je ta angel lahko uvidel, da bo vsa zemlja kmalu polna pravičnih ljudi, ki bodo častili Boga. (1. Mojzesova 1:27, 28) To duhovno bitje pa si je zaželelo, da bi vsi ti častili njega. (Matevž 4:9, 10) Stalno premišljevanje o tej želji ga je vodilo v prestopek. (Jakob 1:14, 15)

Ta uporni angel je Evi po kači dejal, da ji Bog s prepovedjo uživanja sadu z drevesa spoznanja dobrega in hudega odreka spoznanje, ki bi ga morala imeti. (1. Mojzesova 3:1–5) Izrekel je zlobno laž in tako storil grešno dejanje. Angel je s tem sam od sebe postal grešnik. Zato je dobil ime Hudič, obrekovalec, in Satan, Božji nasprotnik. (Razodetje 12:9)

Satanovo prepričljivo dokazovanje je na Evo škodljivo vplivalo. Verjela je Skušnjavčevim besedam, se pustila zavesti ter jedla sad s prepovedanega drevesa. Pri tem se ji je pridružil še soprog Adam in tako sta oba postala grešna. (1. Mojzesova 3:6; 1. Timoteju 2:14) Jasno je torej, da sta naša prva starša s tem, ko sta se odločila za neposlušnost Bogu, izgubila znamenje popolnosti in postala grešnika.

Kako pa je s potomci Adama in Eve? Biblija razlaga: »Po enem človeku [je] prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, zato ker so vsi grešili.« (Rimljanom 5:12) Pravila dednosti so že veljala. Adam na svoje otroke ni mogel prenesti nečesa, česar sam ni imel. (Job 14:4) Prvi par je popolnost izgubil in, ko je spočel svoje otroke, je bil že grešen. Zato vsi brez izjeme podedujemo greh. (Psalm 51:5; Rimljanom 3:23) Ta pa nam povzroča samo zlo in trpljenje. To pa še ni vse! Zaradi njega se vsi staramo in umiramo, »kajti plačilo za greh je smrt«. (Rimljanom 6:23)

Vest ,obtožuje‘ oziroma ,zagovarja‘

Razmislite tudi, kako je greh vplival na vedenje prvega človeškega para. Deloma sta si pokrila telo in se skušala skriti pred Bogom. (1. Mojzesova 3:7, 8) Greh jima je vzbudil občutek krivde, skrbi in sramu. Človeštvo danes takšno občutje še predobro pozna.

Le komu ni bilo že kdaj neprijetno, ker ni bil prijazen do koga v potrebi, oziroma mu je bilo žal za besede, ki jih ne bi smel nikoli izreči? (Jakob 4:17) Zakaj takšno neprijetno občutje? Apostol Pavel pojasnjuje, da je ,postava zapisana v naših srcih‘. Za vsako kršitev te postave nam vest, če ni otopela, vzbudi notranji nemir. Tako nas glas naše vesti ,obtožuje‘ ali pa ,zagovarja‘. (Rimljanom 2:15, SSP; 1. Timoteju 4:2; Titu 1:15) Imamo torej notranji čut za to, kaj je slabo, za greh, pa naj se tega zavedamo ali ne.

Pavel se je svojih grešnih nagnjenj prav dobro zavedal. »Kadar hočem dobro delati, se me drži hudo«, je priznal. »Kajti veselim se postave Božje po notranjem človeku, ali v svojih udih vidim drugačno postavo, ki se ustavlja postavi uma mojega in me ima ujetega v postavi greha, katera je v mojih udih.« Pavel je zato spraševal: »Kdo me otme iz telesa te smrti?« (Rimljanom 7:21–24)

Osvobojeni greha – kako?

»Osvoboditev po hindujski tradiciji,« pravi neki učenjak, »je osvoboditev iz ponavljajočih se rojstev in smrti.« Podobno temu je v budizmu rešitev nirvana, pozabljenje stvarnosti. Hinduizem se torej ne ukvarja z zamislijo o podedovanem grehu, ampak obljublja zgolj pobeg iz obstoja.

Nasprotno pa bo biblijsko sredstvo osvoboditve dejansko odstranilo grešnost. Apostol Pavel je na vprašanje, kako je lahko otet greha, odgovoril naslednje: »Hvala bodi Bogu po Jezusu Kristusu, Gospodu našem!« (Rimljanom 7:25) Da, rešitev je pripravil Bog po Jezusu Kristusu.

Po Matevževem evangeliju je »Sin človekov«, Jezus Kristus, prišel, da »dá življenje svoje v odkupnino za mnoge«. (Matevž 20:28) Kot izvemo iz Prvega lista Timoteju 2:6, NW, je Pavel zapisal, da je Jezus »dal samega sebe v ustrezno odkupnino za vse«. Beseda ,odkupnina‘ pomeni plačilo cene za odkup ujetnikov. To, da je ta odkupnina ustrezna, poudarja učinkovitost plačila pri uravnovešanju tehtnice pravičnosti. Toda kako se lahko smrt enega človeka šteje za »ustrezno odkupnino za vse«?

Adam je vse človeštvo, tudi nas, prodal grehu in smrti. Cena oziroma globa, ki jo je plačal, je bilo njegovo popolno človeško življenje. Da bi se to pokrilo, je bilo treba plačati ustrezno odkupnino – drugo popolno človeško življenje. (2. Mojzesova 21:23; 5. Mojzesova 19:21; Rimljanom 5:18, 19) Ker takšne odkupnine ne bi mogel priskrbeti noben nepopolni človek, je Bog v svoji neskončni modrosti odprl pot iz tega mučnega stanja. (Psalm 49:6, 7) Prenesel je popolno življenje svojega edinorojenega Sina iz nebes v maternico device na zemlji, tako da se je ta lahko rodil kot popoln človek. (Lukež 1:30–38; Janez 3:16–18)

Da pa bi Jezus lahko spolnil nalogo, da odkupi človeštvo, je moral vse svoje življenje na zemlji ostati neoporečen. Uspelo mu je. Nato je umrl žrtvene smrti. Tako je poskrbel, da je bila vrednost popolnega človeškega življenja – njegovo lastno življenje – na razpolago kot plačilo odkupnine za osvoboditev človeštva. (2. Korinčanom 5:14; 1. Petrov 1:18, 19)

Kaj Kristusova odkupnina lahko naredi za nas

Jezusova odkupna žrtev nam lahko koristi že sedaj. Če vanjo verujemo, lahko uživamo čisti položaj pred Bogom ter pridemo pod Jehovovo ljubečo in nežno roko. (Dejanja 10:43; Rimljanom 3:21–24) Ne preplavlja nas krivda zaradi grehov, ki smo jih morda zagrešili, ampak se lahko svobodno obračamo k Bogu za odpuščanje na temelju odkupnine. (Izaija 1:18; Efežanom 1:7; 1. Janezov 2:1, 2)

V prihodnosti bo človeštvo zaradi odkupnine lahko popolnoma ozdravelo od svojega bolnega stanja, ki ga je povzročil greh. Zadnja biblijska knjiga opisuje »reko vode življenja«, ki izvira iz Božjega prestola. Vzdolž njenih bregov rastejo rodovitna sadna drevesa, katerih listje je »v ozdravljenje narodov«. (Razodetje 22:1, 2) Biblija tu simbolično govori o Stvarnikovi čudoviti pripravi, da na temelju Jezusove odkupne žrtve za vselej osvobodi človeštvo greha in smrti.

Preroška videnja knjige Razodetje bodo kmalu izpolnjena. (Razodetje 22:6, 7) Takrat bodo vsi, katerih srce je na pravem mestu, postali popolni, ,rešeni iz sužnjevanja minljivosti‘. (Rimljanom 8:20, 21) Mar naj nas to ne bi spodbudilo, da se o Bogu Jehovu in njegovem zvestovdanem Sinu Jezusu Kristusu, ki je postal ta odkupnina, naučimo še več? (Janez 17:3)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 6]

Adam je človeštvu prinesel greh in smrt

[Slika na strani 7]

Jezusova odkupna žrtev nas lahko osvobodi greha in smrti