Ali je Bog našo usodo že zapečatil

»KOLIKO namišljenim problemom bi se ognili, če pogosto napačno razumljenega izraza predestinacija sploh ne bi uporabljali!« Če besedo »predestinacija« uporabljate ali ste zanjo slišali, se morda sprašujete, kaj zgornja izjava pomeni.

Po novejši francoski katoliški enciklopediji Théo je dobro, če besede »predestinacija« ne uporabljamo. Neka druga knjiga pa še zapiše: »Videti je, da predestinacija ni danes nič več središče teoloških razprav, kar velja celo za večino protestantov.«

Pa vendar je bilo zaradi vprašanja predestinacije skozi zgodovino mnogo vznemirjanj. Bila je jedro polemik, ki so sprožile reformacijo, in celo znotraj katoliške cerkve je bila stoletja predmet burnih razprav. Čeprav se danes o njej ne govori več toliko, pa še vedno ostaja problematična. Kdo neki ne bi hotel vedeti, ali ni njegova usoda zapečatena že vnaprej?

Predestinacija — kaj beseda pomeni

Kaj beseda »predestinacija« pomeni v cerkvah? Dictionnaire de théologie catholique jo ima za »božanski namen, da določeni, poimensko označeni posamezniki dobijo večno življenje«. Splošno mnenje je, da so izbrani, »poimensko označeni«, tisti, o katerih je apostol Pavel v svojem pismu Rimljanom pisal z naslednjimi besedami: »Tem, ki Boga ljubijo, vse služi v dobro, tem, ki so poklicani po sklepu Božjem. Kajti katere je naprej spoznal, te je tudi vnaprej odločil [predestiniral, Revised Standard Version], da bodo enaki podobi njegovega Sinu [. . .] In katere je naprej odločil [predestiniral, RSV], te je tudi poklical, in katere je poklical, te je tudi opravičil, in katere je opravičil, te je tudi oslavil« (Rimljanom 8:28-30).

Nekatere ljudi naj bi Bog baje izbral že celo pred njihovim rojstvom, da bi bili v nebesih deležni Kristusove slave. To pa vodi do vprašanja, o katerem se že dolgo razpravlja: Ali Bog v odločitvi, koga bo rešil, ravna povsem samovoljno ali pa imajo ljudje v tem, da si pridobijo in obdržijo Božjo naklonjenost, vendarle svobodno voljo in lahko za to kaj naredijo tudi sami?

Avguštin, utemeljitelj predestinacije

Čeprav so o predestinaciji pisali že drugi cerkveni očetje, pa na splošno velja, da je temelje nauku tako za katoliško kakor tudi protestantsko cerkev položil Avguštin (354-430 n. š.). Po njegovem ima Bog za pravične že od nekdaj vnaprej določeno, da bodo prejeli večne blagoslove. Po drugi strani pa naj bi nepravični, čeprav ne po Božji vnaprejšnji določitvi in ne v strogem pomenu te besede, za svoje grehe prejeli zasluženo kazen, obsodbo. Avguštinovo pojasnilo je svobodni volji pustilo kaj malo mesta, s tem pa odprlo pot mnogim polemikam.

Avguštinovi nasledniki

V srednjem veku so se vedno znova vnemale razprave o predestinaciji in svobodni volji ter dosegle svoj višek v obdobju reformacije. Luter je posameznikovo predestinacijo videl kot svobodno izbiro Boga, pri čemer pa Bog ne predvidi prihodnjih zaslug ali dobrih del izbrancev. Kalvin je prišel do še bolj radikalnega sklepa s svojo zamislijo o dvojni predestinaciji: Nekaterim je vnaprej določena večna rešitev, drugim pa večna obsodba. Tudi po Kalvinu je bila Božja izbira samovoljna, celo nedoumljiva.

Sporno vprašanje predestinacije in z njim tesno povezano vprašanje »milosti« — beseda, s katero cerkve imenujejo dejanje, ko Bog človeka reši in ga proglasi za pravičnega — je dobilo takšne razsežnosti, da je leta 1611 katoliški sveti sedež prepovedal karkoli objavljati na to temo, ne da bi dal poprej svoje soglasje. Avguštinovi nauki so dobili znotraj katoliške cerkve močno podporo francoskih janzenistov 17. in 18. stoletja. Bili so zagovorniki zelo stroge in elitne oblike krščanstva ter imeli pripadnike celo med aristokracijo. Pa vendar se prerekanja okoli tega niso polegla. Kralj Ludvik XIV. je dal uničiti samostan Port-Royal, zibelko janzenistične misli.

Znotraj protestantskih reformiranih cerkva pa ta razprava še zdaleč ni bila končana. Skupaj z drugimi so remonstranti, sledilci Jakoba Arminija, menili, da človek lahko vpliva na svojo lastno rešitev. Protestantska sinoda v Dordrechtu (1618-19) je s tem, ko je sprejela strogo obliko kalvinistične pravovernosti, to vprašanje začasno rešila. Kot piše knjiga L’Aventure de la Réforme — Le monde de Jean Calvin, je v Nemčiji spor okoli predestinacije in svobodne volje povzročil dolgo razdobje »neuspešnih poskusov sprave, pa tudi zlorab, zapornih kazni in izgonov teologov«.

Predestinacija ali svobodna volja?

Od samega začetka sta ti povsem nasprotni si zamisli, predestinacija in svobodna volja, vneli mnogo žolčnih prepirov. Avguštin tega nasprotja ni znal pojasniti. Tudi po Kalvinu je bil to izraz Božje suverene volje in se ga potemtakem ni dalo razložiti.

Toda ali biblijsko razodetje Božjih lastnosti in osebnosti pomaga kaj bolje razumeti ti vprašanji? Te točke bo podrobno preiskal naslednji članek.

[Slike na strani 4]

Kalvin

Luter

Jansen

[Vir slike]

Slike: Bibliothèque Nationale, Pariz