Verjetnost tvorjenja beljakovin

Dopustimo zdaj vseeno možnost te prajuhe, ki je narava ni dopustila. Milijoni in milijoni aminokislin so v tej juhi na stotine različnih vrst, približno pol levosučnih in pol desnosučnih. Ali se bodo zdaj te aminokisline spojile v dolgo verigo in tako oblikovale beljakovinsko molekulo (proteine)? Ali se bo kar samo združilo ravno tistih dvajset posebnih, ki so za beljakovino potrebne? In ali bo vseh teh dvajset spet po naključju ravno levosučnih, kakršne najdemo v vseh živih organizmih? In potem se bodo te posebne aminokisline vezale med seboj v takem redu, da bodo tvorile ravno takšno in ne drugačno beljakovino z natančno določeno obliko?⁷ Vse to bi se kajpak lahko zgodilo le s čudežem.

Beljakovina ali protein ima okrog sto aminokislin in vsebuje nekaj tisoč atomov. Celica v svojem življenju porabi kakih 200 000 beljakovin. Izmed teh je dva tisoč encimov – posebnih beljakovin, brez katerih celica ne bi preživela. Kakšna je verjetnost, da bi se encimi spontano tvorili v tej juhi – če bi juha kajpada obstojala? Verjetnost je enaka eni proti 10^{40 000}. To je enica in 40 000 ničel in če bi jih vse zapisali, bi zapolnili 14 strani tegale časopisa. Povejmo to še drugače: ta verjetnost je enaka verjetnosti, da bi 50 000 krat zapovrstjo vrgli kocko in vsakič dobili šestico. In to velja samo za tistih 2 000 izmed 200 000 beljakovin, ki jih potrebuje živa celica.⁸ Potemtakem bi morali 5 000 000 krat zapovrstjo dobiti šestico!

Že zdaj se mi je zdelo, da po nepotrebnem trošim čas. Pa sem vseeno nadaljeval. Če sem že predpostavil, da je prajuha bila in da je dala beljakovine, kaj pa potem nukleotidi? Leslie Origel iz Salkovega instituta v Kaliforniji trdi, da so nukleotidi »eden osnovnih problemov prabiotične sinteze«.⁹ Potrebni so za tvorbo nukleinskih kislin (DNA, RNA), ki jih imamo še zmeraj za velikanski problem. Stvar pa je taka, da se beljakovine ne morejo vezati med seboj brez nukleinskih kislin, nukleinske kisline pa ne nastajajo drugače kot v beljakovinah.¹⁰ Gre torej za staro uganko, tokrat odeto v kemijo: Kaj je bilo prej, kokoš ali jajce?

Pa pustimo zdaj to goro ob strani in dajmo besedo Robertu Shapiru, profesorju kemije na univerzi v New Yorku in specialistu za raziskave DNK, ki nam bo povedal nekaj o verjetnosti nastanka nukleotidov in nukleinskih kislin v prvotnem zemeljskem okolju.

»Ko se vežeta dve aminokislini, se zmeraj sprosti molekula vode. Ko iz potrebnih sestavin nastane nukleotid, se sprostita dve molekuli vode, nekaj vode pa se sprosti, ko nukleotidi tvorijo nukleinske kisline. Žal je tvorba vode v okolju, ki jo je že itak polno, po kemijski plati isto, kot če bi v Saharo nosili pesek. Tak proces pa ni ugoden in troši veliko energije. Takšni procesi tudi zelo neradi stečejo sami od sebe. V resnici raje tečejo v obratni smeri. Voda napada velike biološke molekule. Nukleotide zvabi narazen, razgradi sladkorno-fosfatne vezi in loči baze od sladkorjev.«¹¹

Zdaj pa še zadnja stopinja, ki sem si jo zastavil na začetku: membrana. Brez nje bi celice ne bilo. Obvarovana mora biti pred vodo in za to skrbijo maščobe v membrani, ki se ne vežejo z vodo.¹² Membrana pa lahko nastane le s pomočjo »proteinskega sintetičnega aparata«, ta pa deluje le, če je obdan z membrano.¹³ Spet problem kokoši in jajca.

Molekularni biologiji poje navček

Evolucionist je zmeraj sanjal, da bo odkril superpreprosto prvo celico. Njegove sanje so se sprevrgle v moro. Michael Denton je molekularni biologiji, sam je sicer specialist zanjo, pozvonil z navčkom:

»Molekularna biologija je dokazala, da je tudi najpreprostejši sistem življenja na zemlji, celica bakterije namreč, zelo zapletena stvar. Čeprav je drobcena celica bakterije res neverjetno majhna, saj tehta manj kot 10¹² grama, je vsaka zase prava pravcata tovarna, v kateri deluje na tisoče natančno izdelanih delcev zapletenega molekularnega mehanizma in je sestavljena iz sto tisoč milijonov atomov, zato pa je mnogo bolj zapletena kot katerikoli stroj, ki ga je zgradil človek in v neživem svetu kratko in malo nima vzporednice.«

»Molekularna biologija je tudi odkrila, da je osnovna oblika celice enaka v vseh živih organizmih na zemlji — od bakterije do sesalca. V vseh organizmih imata DNK in mRNKa isto vlogo. Tudi pomen genetskega zapisa je v vseh celicah isti. Velikost, zgradba in sestava beljakovinske sintetične aparature je v vseh celicah praktično ista. Kar se tiče osnovne biokemične sestave, ne moremo nobene celice v primerjavi z drugimi sistemi, imeti za primitivno ali predhodno, med vsemi neverjetno različnimi celicami na zemlji pa tudi ni najti niti najmanjšega izkustvenega dokaza o kakšnem evolucijskem zaporedju.«¹⁴

Zato ni čudno, da je Harold Morowitz iz univerze v Yalu izračunal verjetnost spontanega nastanka najpreprostejše bakterije: ta je ena proti enkis sto milijard (100 000 000 000) ničlami. »To število je tako ogromno,« pravi Shapiro, »da bi porabili nekaj sto tisoč knjig, če bi ga hoteli izpisati.« Znanstvenike, ki so predani kemijski evoluciji življenja, obtožuje, da zapirajo oči pred zmeraj trdnejšimi dokazi in da so »iz nje naredili mitologijo, ker jo predstavljajo kot nezmotljivo resnico, v katero se ne sme dvomiti«.¹⁵

Neka znanstvenica, ki se je specializirala za celično biologijo, pravi, da je pred milijoni let »ena sama celica zmogla narediti orožje, pridobiti hrano, jo prebaviti, se znebiti odpadkov, se premikati, graditi hiše, se enostavno ali nenavadno spolno združevati. Taka bitja živijo tudi danes. Enoceličarji — popolni in celostni organizmi, čeprav le iz ene same celice, z mnogimi sposobnostmi, toda brez tkiva, brez organov, brez srca in brez pameti — imajo v resnici, vse kar imamo tudi mi.« Ta znanstvenica pripoveduje o eni sami celici, v kateri vre od »sto in tisoč spontanih kemičnih reakcij, imenovanih življenje«.¹⁶

Kakšen neverjeten blodnjak kemijskega prometa v mejah mikroskopsko majhne celice, vendar brez prometnih zamaškov! Tu brez inteligentnega Stvarnika pač ne gre. Informacija, zapisana na delčku DNK, ki tehta vsega skupaj »manj kot nekaj tisoč milijonink grama«, zadostuje za »izgradnjo organizma, zapletenega kot je na primer človek«.¹⁷ Informacija v eni sami celici bi, »izpisana, zapolnila tisoč knjig s po 600 stranmi«.¹⁸ Neverjetno! Življenje na zemlji je kratko in malo moral začeti um, ki daleč presega naše spoznavne zmožnosti.

Zato je po vsem tem moj zaključek naslednji: Brez prave atmosfere ni organske juhe. Brez organske juhe ni aminokislin. Brez aminokislin ni beljakovin. Brez beljakovin ni nukleotidov. Brez nukleotidov ni DNK. Brez DNK se celica ne more razmnoževati. Brez membrane celica ne more obstati. In brez inteligentnega stvarnika in oblikovalca ni življenja na zemlji.

In prav znanost je naredila vsem, ki verujemo v ustvarjanje, veliko uslugo. Njena dognanja o življenju veličastno podpirajo mojo vero v ustvarjenje; zdaj z veliko globljim razumevanjem berem besede iz Pisma Rimljanom 1:20, 21, 28: »Zakaj od stvarjenja sveta naprej je mogoče to, kar je v njem nevidno, z razumom spoznati iz ustvarjenih bitij: njegovo večno mogočnost in božanskost. Zato so ti ljudje neopravičljivi. ... postali so v svojih mislih prazni in nespametno srce jim je otemnelo. ... In ker se jim ni zdelo vredno, da bi živeli skladno s svojim spoznanjem Boga, jih je Bog prepustil njihovi blodni pameti.« (JP)

[Slika na strani 11]

Kaj je bilo prej?

Jajce pride od kokoši, toda kokoš pride iz jajca

Beljakovine se ne morejo oblikovati brez nukleinskih kislin, toda nukleinske kisline se ne morejo oblikovati brez beljakovin

Membrana se ne more oblikovati brez beljakovinskega sintetičnega aparata, toda ta aparat se ne more oblikovati brez membrane

[Slika na strani 13]

Na stotine tisočev kemičnih reakcij se istočasno dogaja v vsaki živi celici — in to brez prometnih zamaškov!

[Slika na strani 14]

Podatke iz ene same celice bi spravili v tisoč knjig s 600 stranmi.