»Nikomur ne vračajte hudega s hudim«
»Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Dajajte to, kar je dobro v očeh vseh ljudi.« (RIMLJANOM 12:17)
1. Kakšno ravnanje je značilno za mnogo ljudi?
KADAR otrok porine svojega bratca ali sestrico, se ta ponavadi najprej odzove tako, da ga porine nazaj. Na žalost pa ne vračajo milo za drago samo otroci, temveč tudi mnogi odrasli. Ko jih kdo prizadene, mu hočejo to nekako vrniti. Resda večina odraslih ne bo drugega dobesedno porinila, temveč bo vrnila udarec bolj prikrito. Morda bodo o tistem, ki jih je prizadel, širili škodljive govorice ali pa mu kako preprečili, da bi bil uspešen. Najsi ljudje uporabijo takšno ali drugačno metodo, je cilj vselej isti: hudo nekako povrniti oziroma se maščevati.
2. a) Zakaj se pravi kristjani ne prepustijo želji po maščevanju? b) Katera vprašanja in katero poglavje v Bibliji bomo pregledali?
2 Nagnjenje, da bi hudo vrnili s hudim, je v nas resda globoko ukoreninjeno, vendar se mu pravi kristjani ne predajo. Prizadevajo si upoštevati naslednji opomin apostola Pavla: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim.« (Rimljanom 12:17) Kaj pa nas bo navedlo k temu, da bomo živeli po tem visokem merilu? Komu še zlasti ne bi smeli vračati s hudim? Kaj dobrega bo prineslo to, da se ne bomo maščevali? Da bi odgovorili na ta vprašanja, preučimo sobesedilo Pavlovih besed in si poglejmo, kako 12. poglavje Pisma Rimljanom odkriva, da je to, da se ne maščujemo, prav, ljubeče in skromno. V nadaljevanju bomo pregledali te tri vidike, in sicer vsakega posebej.
‚Zato vas prosim‘
3., 4. a) O čem Pavel razpravlja od 12. poglavja Pisma Rimljanom naprej in zakaj uporabi besedo »zato«? b) Kako naj bi na kristjane v Rimu vplivalo to, da je Bog sočuten?
3 Pavel v Pismu Rimljanom od 12. poglavja naprej obravnava štiri med seboj povezane stvari, ki se tičejo življenja kristjana. Spregovori o odnosu do Jehova, sovernikov, tistih, ki ne verujejo v Jehova, in svetnih oblasti. Poleg tega nakaže, da imamo za to, da se upremo napačnim nagnjenjem, tudi želji po maščevanju, tehten razlog, saj pravi: »Zato vas, bratje, po Božjem sočutju prosim.« (Rimljanom 12:1) Ali ste opazili, da je uporabil besedo »zato«, ki pomeni »glede na prej povedano«? Pavel pravzaprav pravi: ‚Glede na to, kar sem vam ravno razlagal, vas prosim, da storite to, kar vam bom sedaj rekel.‘ Kaj pa je Pavel razlagal kristjanom v Rimu?
4 Pavel je v prvih 11 poglavjih svojega pisma razpravljal o čudoviti prednosti, da bodo lahko tako Judje kot tudi Nejudje postali Kristusovi sovladarji v Božjem kraljestvu, torej o upanju, ki ga je naravni Izrael izpustil iz rok. (Rimljanom 11:13–36) To dragoceno prednost so posamezniki izmed Judov in Nejudov dobili samo »po Božjem sočutju«. Kako naj bi se ti kristjani odzvali na to veliko Božjo nezasluženo dobrotljivost? Njihovo srce bi morala napolniti tolikšna hvaležnost, da bi se čutili gnane storiti to, kar Pavel pove v nadaljevanju: »Svoje telo izročite kot živo, sveto žrtev, sprejemljivo Bogu. Tako boste sveto službo opravljali z razumom.« (Rimljanom 12:1) Kako pa so se lahko kristjani izročili v »žrtev« Bogu?
5. a) Kako se lahko človek izroči v »žrtev« Bogu? b) Katero načelo naj bi v vsakodnevnem življenju vodilo kristjane?
5 Pavel v nadaljevanju pojasni: »Ne oblikujte se več po tej stvarnosti, temveč se preobrazite s prenavljanjem svojega uma, da bi se prepričali, kaj je dobra, sprejemljiva in popolna Božja volja.« (Rimljanom 12:2) Kristjani niso smeli dopuščati, da bi njihovo razmišljanje oblikoval duh tega sveta, temveč so morali svoj um prenavljati, tako da so vse bolj razmišljali kakor Kristus. (1. Korinčanom 2:16; Filipljanom 2:5) To načelo naj bi v vsakodnevnem življenju vodilo vse prave kristjane, tudi nas danes.
6. Kaj nas glede na Pavlove besede, zapisane v Pismu Rimljanom 12:1, 2, navaja k temu, da se ne maščujemo?
6 Kako pa se Pavlove besede iz Pisma Rimljanom 12:1, 2 nanašajo na nas? Čutimo podobno kakor z duhom maziljeni kristjani v Rimu: Za to, da nam je Bog na toliko načinov izrazil svoje sočutje in da nam ga še vedno vsak dan kaže, smo zelo hvaležni. Zato nas srce, polno hvaležnosti, spodbuja, da služimo Bogu z vso svojo močjo, sredstvi in sposobnostmi. To je naša srčna želja, ki nas navaja med drugim tudi k temu, da si po najboljših močeh prizadevamo, da bi razmišljali kakor Kristus in ne kakor ta svet. To, da imamo Kristusov um, pa vpliva tudi na to, kako ravnamo s soverniki in z drugimi ljudmi. (Galačanom 5:25) Velja si torej zapomniti: Če razmišljamo kakor Kristus, se bomo upirali želji po maščevanju. (1. Petrovo 2:21–23)
»Vaša ljubezen naj bo nehinavska«
7. O kateri vrsti ljubezni lahko beremo v 12. poglavju Pisma Rimljanom?
7 Temu, da bi hudo vračali s hudim, pa se ne upiramo le zato, ker je to prav, temveč tudi zato, ker je ljubeče. Bodimo pozorni, kako apostol Pavel v nadaljevanju spregovori o sili, ki nas k takšnemu ravnanju spodbuja – o ljubezni. V svojem pismu Rimljanom večkrat omeni Božjo in Kristusovo ljubezen in pri tem za besedo ljubezen uporabi grški izraz agápe. (Rimljanom 5:5, 8; 8:35, 39) Vendar v 12. poglavju izraz agápe uporabi malce drugače, omeni ga namreč v zvezi z ljudmi. Potem ko pove, da imajo nekateri verniki različne duhovne darove, spregovori o nečem, kar naj bi gojili vsi kristjani. Takole pravi: »Vaša ljubezen naj bo nehinavska.« (Rimljanom 12:4–9) Medsebojna ljubezen je prepoznavni znak pravih kristjanov. (Marko 12:28–31) Toda Pavel nam prigovarja, naj skrbimo za to, da bo naša krščanska ljubezen iskrena.
8. Kako lahko kažemo nehinavsko ljubezen?
8 Pavel pa tudi pojasni, kako se kaže nehinavska ljubezen, ko pravi: »Močno sovražite hudo, oklepajte pa se dobrega.« (Rimljanom 12:9) »Močno sovražite« in »oklepajte se« sta zelo krepka izraza. Sovražiti ne bi smeli zgolj posledic zla, temveč tudi zlo samo. (Psalm 97:10) Izraz »oklepajte se« je prevod grškega glagola, ki dobesedno pomeni »zlepiti«. Pri kristjanu, ki iskreno ljubi, postane dobrota navsezadnje neločljiv del njegove osebnosti, kakor da bi bila z njim zlepljena.
9. K čemu Pavel večkrat spodbudi sokristjane?
9 Pavel nato večkrat omeni enega od prav posebnih izrazov ljubezni, ko pravi: »Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo, blagoslavljajte, in ne preklinjajte.« »Nikomur ne vračajte hudega s hudim.« »Ne maščujte se, ljubljeni.« »Ne pustite se premagati hudemu, temveč premagujte hudo z dobrim.« (Rimljanom 12:14, 17–19, 21) Te Pavlove besede nas prav nič ne puščajo v dvomih glede tega, kako naj bi ravnali z ljudmi, ki niso iste vere kakor mi, četudi nam nasprotujejo.
»Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo«
10. Kako lahko blagoslavljamo svoje preganjalce?
10 Kako pa lahko upoštevamo Pavlovo spodbudo »Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo«? (Rimljanom 12:14) Jezus je svojim sledilcem rekel: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« (Matej 5:44; Luka 6:27, 28) Torej lahko preganjalce blagoslavljamo med drugim tako, da zanje molimo. Boga rotimo, da bi tistemu, ki nam nasprotuje iz nevednosti, odprl oči za resnico. (2. Korinčanom 4:4) To, da prosimo Boga, naj blagoslovi našega preganjalca, se morda res zdi nenavadno. Toda bolj ko bomo razmišljali podobno kakor Kristus, bolj bomo zmožni ljubiti svoje sovražnike. (Luka 23:34) Do česa lahko takšno ravnanje privede?
11. a) Kaj se lahko naučimo iz zgleda, ki ga je dal Štefan? b) Kako se lahko nekateri preganjalci spremenijo, kot to kaže Pavlovo življenje?
11 Eden tistih, ki so molili za svoje preganjalce, je bil tudi Štefan, in ni molil zaman. Kmalu po binkoštih leta 33 n. št. so ga nasprotniki krščanske občine aretirali, ga odvlekli iz Jeruzalema in kamenjali. Preden je umrl, je zaklical: »Jehova, tega greha jim ne štej za slabo!« (Apostolska dela 7:58–8:1) Med tistimi, za katere je takrat molil, je bil tudi Savel, ki je z odobravanjem opazoval, kako so ga umorili. Pozneje se je Savlu prikazal obujeni Jezus. Nekdanji preganjalec je postal Kristusov sledilec in nato apostol Pavel, pisec pisma Rimljanom. (Apostolska dela 26:12–18) Jehova je v skladu s Štefanovo molitvijo Pavlu očitno odpustil to, da je preganjal kristjane. (1. Timoteju 1:12–16) Nič čudnega, da je Pavel sokristjane spodbujal »Blagoslavljajte tiste, ki vas preganjajo«! Iz lastnih izkušenj je vedel, da lahko nekateri preganjalci sčasoma postanejo Božji služabniki. V naših dneh se prav tako dogaja, da nekateri preganjalci zaradi miroljubnega vedenja Jehovovih služabnikov pričnejo verovati.
‚Bodite v miru z vsemi ljudmi‘
12. Kako sta med seboj povezani spodbudi iz 9. in 17. vrste 12. poglavja Pisma Rimljanom?
12 Naslednja Pavlova spodbuda, kako naj bi ravnali s soverniki kot tudi z drugimi, se glasi: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim.« Te besede so logičen sklep tega, o čemer je govoril predtem, namreč: »Močno sovražite hudo.« Konec koncev, kako bi se lahko človek, ki pravi, da močno sovraži hudo oziroma zlo, sam zatekal k zlu, da bi se drugim maščeval? Takšno ravnanje bi bilo povsem v nasprotju z ‚nehinavsko ljubeznijo‘. Pavel nadaljuje: »Dajajte to, kar je dobro v očeh vseh ljudi.« (Rimljanom 12:9, 17) Kako pa lahko ravnamo po teh besedah?
13. Kako naj bi se vedli pred ,očmi vseh ljudi‘?
13 Pavel je nekoč prej v svojem pismu Korinčanom omenil, s kakšnim preganjanjem so se morali spoprijeti apostoli. Rekel je: »Postali [smo] gledališka predstava svetu in angelom in ljudem. [. . .] Kadar nas zmerjajo, blagoslavljamo, kadar nas preganjajo, to prenašamo, kadar nas obrekujejo, rotimo.« (1. Korinčanom 4:9–13) Podobno tudi današnje prave kristjane opazujejo ljudje v tem svetu. Ko tisti, ki so okoli nas, vidijo, da kljub krivici, ki jo doživljamo, delamo dobro, lahko postanejo našemu krščanskemu sporočilu bolj naklonjeni. (1. Petrovo 2:12)
14. Kako daleč naj bi bili pripravljeni iti v prizadevanju, da bi bili z drugimi v miru?
14 Kako daleč pa smo pripravljeni iti v svoji želji, da bi bili z drugimi v miru? Tako daleč, kolikor je to le mogoče. Pavel sokristjanom naroča: »Če je mogoče, bodite, kolikor je od vas odvisno, v miru z vsemi ljudmi.« (Rimljanom 12:18) Z besedami »če je mogoče« in »kolikor je od vas odvisno« je nakazal, da biti v miru z drugimi morda ni vselej mogoče. Za to, da bi ohranili medsebojni mir, denimo ne bomo prezrli Božje zapovedi. (Matej 10:34–36; Hebrejcem 12:14) Toda ko ne gre za to, da bi morali žrtvovati pravična načela, smo pripravljeni storiti vse, kar je v naši moči, da bi bili v miru »z vsemi ljudmi«.
»Ne maščujte se«
15. Kateri razlog za to, da se ne maščujemo, je napisan v Pismu Rimljanom 12:19?
15 Pavel nato navede še en tehten razlog, zakaj naj se ne bi maščevali: s takšnim ravnanjem pokažemo skromnost. Takole pravi: »Ne maščujte se, ljubljeni, temveč dajte prostor Božji jezi, saj piše: ‚Maščevanje je moje, jaz bom povrnil, govori Jehova.‘« (Rimljanom 12:19) Kristjan, ki bi se skušal sam maščevati, bi bil prevzeten. V svoje roke bi vzel nekaj, kar pripada samo Bogu. (Matej 7:1) Poleg tega bi tako pokazal, da ne verjame Jehovovemu zagotovilu: »Jaz bom povrnil.« V nasprotju s tem pravi kristjani zaupajo, da bo Jehova »poskrbel, da bodo njegovi izbrani [. . .] dosegli pravico«. (Luka 18:7, 8; 2. Tesaloničanom 1:6–8) Maščevanje za storjeno krivico skromno prepuščajo Bogu. (Jeremija 30:23, 24; Rimljanom 1:18)
16., 17. a) Kaj pomeni ‚nasuti komu žerjavico na glavo‘? b) Ali ste že kdaj doživeli, da se je z dobroto omehčalo nevernikovo srce? Navedite primer.
16 Sovražnik, ki bi se mu skušali maščevati, bi verjetno postal še bolj trdosrčen, z dobroto pa se lahko njegovo srce omehča. Zakaj se to zgodi? Bodimo pozorni na to, kar je Pavel rekel kristjanom v Rimu. Svetoval je: »Če je tvoj sovražnik lačen, ga nahrani, in če je žejen, mu daj piti, saj mu boš s tem na glavo nasul žerjavico.« (Rimljanom 12:20; Pregovori 25:21, 22) Kaj to pomeni?
17 Izraz ‚nasuti komu žerjavico na glavo‘ je govorna figura, vzeta iz postopka, pri katerem so v biblijskih časih talili kovine. Rudo so dali v peč ter jo spodaj in zgoraj obložili z žerjavico. Zaradi žgoče žerjavice, ki je bila na vrhu, je bila vročina še večja, kot bi bila sicer, in trda kovina se je stalila ter ločila od nečistoč, ki so bile v rudi. Podobno se lahko zaradi naših dobrih del »stali« nasprotnikova trdosrčnost in na dan pridejo njegove boljše lastnosti. (2. kraljev 6:14–23) Pravzaprav je mnoge člane krščanske občine k pravemu čaščenju najprej pritegnilo to, da so Jehovovi služabniki zanje storili nekaj dobrega.
Zakaj se ne maščujemo
18. Zakaj je to, da se ne maščujemo, prav, ljubeče in skromno?
18 Pri tem kratkem pregledovanju 12. poglavja Pisma Rimljanom smo videli več pomembnih razlogov, zakaj naj ne bi ‚nikomur vračali hudega s hudim‘. Kot prvo ravnamo tako zato, ker je to prav. Ker je Bog z nami sočuten, je prav in razumno, da se mu izročimo v »žrtev« in prostovoljno ubogamo njegove zapovedi – tudi tisto o ljubezni do naših sovražnikov. Kot drugo je to, da ne vračamo hudega s hudim, ljubeče. Kadar se ne maščujemo in ravnamo tako, da prispevamo k miru, lahko ljubeče upamo, da bomo morda celo nekaterim ognjevitim nasprotnikom pomagali postati Jehovovi častilci. Kot tretje pa s tem, da hudega ne vračamo s hudim, pokažemo skromnost. Če bi se maščevali, bi bilo to prevzetno, saj Jehova pravi: »Maščevanje je moje.« Božja Beseda tudi opozarja: »Ko pride napuh [prevzetnost, NW], pride tudi sramota; pri skromnih pa je modrost.« (Pregovori 11:2) Če maščevanje za storjeno krivico modro prepustimo v Božje roke, pokažemo, da smo skromni.
19. Kaj bomo obravnavali v naslednjem članku?
19 Pavel to razpravo o ravnanju z drugimi povzame s spodbudo: »Ne pustite se premagati hudemu, temveč premagujte hudo z dobrim.« (Rimljanom 12:21) S katerimi zli vplivi pa se moramo danes spoprijemati? Kako jih lahko premagamo? Odgovore na ta in podobna vprašanja bomo obravnavali v naslednjem članku.
Ali lahko pojasnite?
• Katero spodbudo lahko večkrat najdemo v 12. poglavju Pisma Rimljanom?
• Kaj nas bo navajalo k temu, da se ne bomo maščevali?
• Kako bo koristilo nam in drugim, če ne bomo ‚vračali hudega s hudim‘?
[Okvir na strani 22]
V 12. poglavju Pisma Rimljanom lahko beremo o odnosu kristjana do:
• Jehova
• sovernikov
• drugih
[Slika na strani 23]
V Pavlovem pismu Rimljanom so napisani praktični nasveti za kristjane
[Slika na strani 25]
Kaj se lahko naučimo iz zgleda, ki ga je dal učenec Štefan?