Biblijska knjiga številka 46: 1. Korinčanom

Napisal: Pavel

Kraj nastanka: Efez

Čas nastanka: ok. 55. n. š.

 1. Kakšno mesto je bil Korint v Pavlovih dneh?

NEKDANJI Korint je bil »sloveče in nasladi vdano mesto, pravo pravcato stekališče vzhodnjaških in zahodnjaških pregreh«.a Mesto je ležalo ob ozki morski ožini med Peloponezom in celinsko Grčijo, tako da je držalo v šahu kopensko pot v notranjščino dežele. V dneh apostola Pavla je mesto štelo kakih 400.000 prebivalcev; več so jih tedaj premogli le še Rim, Aleksandrija in sirska Antiohija. Na vzhodu Korinta se je širilo Egejsko morje, na zahodu Korintski zaliv z Jonskim morjem. Tako je Korint, sicer tudi glavno mesto province Ahaje, s svojima pristaniščema Kenhrejami in Lehajonom imel trgovsko in strateško kaj pomembno lego. Hkrati je bilo to eno izmed središč grške učenosti. »Mesta,« so nekoč zapisali, »se je po bogastvu držal tolik sloves, da je bilo to seglo že v pregovor; nič manj pregovorna pa ni bila tudi pregrešnost in nravstvena razpuščenost njegovega prebivalstva.«b K tamkajšnjim poganskim verskim praktikam je med drugim sodil Afroditin kult (ki mu pri Rimljanih ustreza Venerin kult). Eden izmed nasledkov korintskega čaščenja je bila vsesplošna čutna naravnanost.

 2. Kako je zrasla korintska občina in kaj je zato Pavla vezalo nanjo?

² V to cvetočo, a moralno dekadentno metropolo rimskega sveta je okrog leta 50 n. š. pripotoval apostol Pavel. V 18 mesecih, kolikor jih je prebil v tem mestu, je tam že zrasla krščanska občina. (Ap. dela 18:1–11) Koliko ljubezni je Pavel občutil do teh vernikov, ki jim je bil prvi prinesel dobro novico o Kristusu! Ravno na te duhovne vezi, ki so ga vezale nanje, jih je spomnil v pismu; pisal jim je: »Čeprav bi [. . .] imeli na tisoče vzgojiteljev v Kristusu, vendar nimate mnogo očetov. V Kristusu Jezusu sem vas namreč po evangeliju rodil jaz.« (1. Kor. 4:15)

 3. Čému je treba pripisati, da je Pavel prvič pisal Korinčanom?

³ Da je Pavel korintskim kristjanom prvič pisal še sredi svojega tretjega misijonskega potovanja, je treba pripisati njegovi silni skrbi za njihov duhovni blagor. Od njegovega bivanja v Korintu je takrat minilo že nekaj let, pisalo se je že leto 55 n. š. Pavel je bil takrat ravno v Efezu. Iz še dokaj mlade korintske občine je bil, kot kaže, prejel pismo, na katerega je bilo treba odgovoriti. Poleg tega so Pavlu prišle na ušesa tudi vznemirljive govorice. (7:1; 1:11; 5:1; 11:18) Te so apostolu tako težko legle na dušo, da vse do začetne vrstice sedmega poglavja svojega pisma njihovega poizvedbenega dopisa sploh ne omenja. Sokristjanom v Korintu je Pavel torej na vsak način pisal zlasti zaradi govoric, ki so bile prodrle do njega.

 4. Kaj izpričuje, da je Pavel Prvo pismo Korinčanom sestavil v Efezu?

⁴ Po čem pa vemo, da je Pavel Prvo pismo Korinčanom sestavil v Efezu? Najprej že po tem, da apostol v pozdravnem sklepu pisma primakne še Akvilove in Priskine (Priskiline) pozdrave. (16:19) Iz Apostolskih del 18:18, 19 vemo, da sta se bila tadva preselila iz Korinta v Efez. Ker je Akvila s Prisko takrat bival prav tam in ju je Pavel zajel v sklepni pozdrav k Prvemu pismu Korinčanom, se je torej ob pisanju pisma vsekakor moral muditi v Efezu. Še nedvoumnejša pa je Pavlova navedba v Prvem pismu Korinčanom 16:8: »V Efezu bom ostal do binkošti.« Torej je Pavel Prvo pismo Korinčanom napisal v Efezu, očitno proti koncu svojega tamkajšnjega bivanja.

 5. S čim je izpričana pristnost obeh pisem Korinčanom?

⁵ Pristnost Prvega, nič manj pa Drugega pisma Korinčanom je nesporna. Ti pismi so pripisovali Pavlu in jima priznavali kanoničnost že zgodnji kristjani, ki so ju tudi uvrščali v svoje zbirke. Menda naj bi bilo v pismu, ki je okrog leta 95 n. š. potovalo iz Rima v Korint in ga imenujejo Prvo Klemenovo pismo, vsaj šest aluzij oziroma pravih navedkov iz Prvega pisma Korinčanom. Pisec tega pisma, ki je pri tem očitno meril na Prvo pismo Korinčanom, je naslovljence svojega pisma rotil, naj se »temeljito poprimejo epistole blaženega Pavla, apostola«.c Prvo pismo Korinčanom prav tako direktno navajajo Justin Mučenec, Atenagora, Irenej in Tertulijan. Tehtna pričevanja govorijo tudi o tem, da so že »v zadnjem desetletju prvega stoletja izoblikovali in izdali« nekakšen korpus oziroma zbirko Pavlovih pisem, ki je zajemal tudi Prvo in Drugo pismo Korinčanom.d

 6. Katera žgoča vprašanja so pestila korintsko občino in za kaj je Pavlu zlasti šlo?

⁶ Pavlovo prvo pismo Korinčanom nam odstira pogled v živo tkivo same korintske občine. Ti kristjani so se krepko otepali s težavami, v red je bilo treba spraviti kar nekaj nerazčiščenih zadev. V občini so se zasejale frakcije, ker so bili nekateri privrženi temu ali onemu človeku. Vanjo se je bil zarezal vnebovpijoč primer spolne protinravnosti. Nekateri so živeli v versko razklanih družinah. Ali naj še ostajajo pri svojih nevernih zakonskih tovariših ali naj se raje ločijo? In kako je z uživanjem malikom darovanega mesa? Ali se ga sme jesti ali ne? Korinčane bi moral kdo poučiti tudi o tem, kako naj prirejajo shode, med drugim tudi kako naj obhajajo Gospodovo večerjo. Kakšen naj bo v občini status žensk? Potem so bili med njimi še takšni, ki so zanikovali vstajenje. Žgočih vprašanj se torej res ni manjkalo. Še zlasti pa je apostolu šlo za to, da bi Korinčane povedel k duhovni prenovi.

 7. Na kaj naj bomo v duhu naravnani, ko prebiramo Prvo pismo Korinčanom? Zakaj?

⁷ Ker imajo znotrajobčinske razmere, po drugi strani pa zunanje okolje antičnega Korinta s svojim gospodarskim razcvetom in skrajnim razvratom nemalo sodobnih vzporednic, je Pavlov žlahtni, pod božanskim navdihnjenjem spisani pouk vreden vse naše pozornosti. Tako pomenljiva je dandanašnji takratna Pavlova beseda, da bomo res bogato poplačani, če bomo njegovemu prvemu pismu ljubljenim korintskim bratom in sestram namenili tehten preudarek. Prikličimo si torej pred oči duha tiste dobe in tistega kraja. Naj nam ob pregledu predirnih, duhaburnih, navdihnjenih Pavlovih besed sovernikom v davnem Korintu misel neutrudno vrta, tako kot je vsekakor vrtala korintskim kristjanom.

VSEBINA PRVEGA PISMA KORINČANOM

 8. a) Kako Pavel razgalja neumnost sektašenja v občini? b) Česa je po Pavlovi besedi treba človeku, če naj razume vse, kar je Božjega?

⁸ Pavel razgalja sektaštvo, kliče k enotnosti (1:1–4:21). Pavel Korinčanom želi vse najboljše. A kaj naj reče k frakcionaštvu in razkolom med njimi? »Mar je Kristus razdeljen?« (1:13) Apostol hvali Boga, da je le redke med njimi krstil sam, da tako vsaj ne morejo reči, da so bili krščeni v njegovo ime. Pavel namreč oznanja Kristusa, na kol pribitega. Judom je to v spotiko, narodom pa se zdi neumnost. Vendar si je Bog izbral, kar je neumnega in slabotnega na svetu, zato da bi osramotil modre in močne. Zato se Pavel tudi ne spušča v umetelno besedičenje, ampak raje pusti, da bratje skozi njegove besede razvidevajo Božji duh in moč, da ne bi morda svoje vere opirali na človeško modrost, ampak na Božjo moč. Mi oznanjamo to, kar je razodeto po Božjem duhu, pravi Pavel, »Duh namreč preiskuje vse, celo božje globine«. Teh pa telesni, fizični človek ne dojema, razume jih le duhovni človek. (2:10)

 9. S čim Pavel utemeljuje to, da naj se nihče ne ponaša z ljudmi?

⁹ Oni pa so privrženi ljudem – nekateri Apolu, nekateri Pavlu. A kdo sta onadva? Zgolj strežnika, po katerih so Korinčani sprejeli vero. Tisti, ki sadi, in tisti, ki zaliva, pa nista nič, ker je »tisti, ki daje rast, Bog«, onadva sta samo njegova »sodelavca«. Čigavo delo bo obstalo, bo izkazal preskus z ognjem. Oni pa so »božji tempelj«, jim zabičuje Pavel, in v njih prebiva Njegov duh. »Modrost tega sveta je v božjih očeh nespamet.« Zato naj se nihče ne ponaša z ljudmi, ko je vendar vse samo Božje. (3:6, 9, 16, 19)

10. Zakaj ponašanje Korinčanov ne sodi nikamor in kaj misli Pavel ukreniti, da bi stvari spet spravil v red?

¹⁰ Pavel in Apolo sta le ponižna oskrbnika Božjih svetih skrivnosti, oskrbniki pa se morajo skazati zveste. Kdo so bratje v Korintu, da bi se mogli ponašati, in kaj imajo takega, da ne bi bili tega prejeli? So mar obogateli, zakraljevali in postali na moč preudarni in močni, apostoli, ki so postali nekakšni igralci angelom in ljudem v zabavo, pa da so neumni in šibki, kakor najzadnejši odpadek vsega? Zato jim Pavel pošilja Timoteja, da bi jim priklical v spomin, kako je sam ravnal v Kristusu, in bi ga oni v tem posnemali. In če bo Jehova tako hotel, bo Pavel prav kmalu prišel še sam in pozvedel, ne le kaj ti prevzetneži govorijo, ampak kaj tudi zmorejo.

11. Do kakšne protinravnosti je prišlo med njimi; kako se je treba tega lotiti in zakaj?

¹¹ O tem, kako naj se občina ohrani čista (5:1–6:20). Slišati pa je, da se je med Korinčani zgodil naravnost nezaslišan primer protinravnosti: nekdo si je vzel očetovo ženo! Tega je treba izročiti Satanu, ker že kanec kvasu prekvasi vse testo. Nehajo naj se družiti s komerkoli, ki je po imenu brat, pa je hudoben.

12. a) Kaj navaja Pavel k temu, da drug drugega vlačijo po sodiščih? b) Zakaj Pavel naroča »Bežite pred nečistostjo!«?

¹² Pa to, da Korinčani drug drugega vlačijo po sodiščih! Mar ne bi bilo boljše, da bi si pustili delati krivico? Če bodo vendar oni sodili svet in angele, ali ne morejo torej med sabo najti prav nikogar, ki bi znal razsoditi med brati? Pa ne le to: čisti morajo biti, ker namreč nečistniki, malikovalci in podobni ne bodo dediči Božjega kraljestva. Nekateri med njimi so sicer to nekoč bili, pa so se do čistega umili in posvetili. »Bežite pred nečistostjo!« žuga Pavel, »saj ste bili odkupljeni za visoko ceno. Zato poveličujte Boga v svojem telesu.« (6:18, 20)

13. a) Zakaj Pavel nekaterim svetuje, naj se le poročijo? Samo kaj velja potem, ko so že poročeni? b) V čem pa samski človek »stori še boljše«?

¹³ Nauk o samskem in zakonskem stanu (7:1–40). Pavel zdaj odgovarja na vprašanje o zakonskem stanu. Moškemu oziroma ženski je spričo vsesplošnega nečistovalstva nemara še najboljše, če se poroči, poročeni pa naj drug drugega ne prikrajšujejo za zakonske dolžnosti. Za neporočene je dobro, če tako kot Pavel ostanejo sami; če pa se ne morejo obvladovati, naj se le poročijo. Ko pa se že poročijo, naj tudi ostanejo skupaj. Celo če ima kdo v zakonu neverujočega tovariša, naj ga verujoči ne zapušča, zakaj tako lahko verujoči nemara še reši neverujočega zakonca. Zastran obreze in sužnosti pa naj se vsak zadovolji s tem, da ostane v stanu, v katerem je bil poklican. Je pa poročeni razdeljen, ker bi hotel biti pogodu svojemu zakonskemu tovarišu, samski pa skrbi samo za to, kar je Gospodovega. Sicer pa tisti, ki se poročijo, ne grešijo, tisti, ki se ne, pa »stori[jo] še boljše«. (7:38)

14. Kaj pravi Pavel o ,bogovih‘ in ,gospodarjih‘? Kdaj pa se je vendarle pametnejše zdržati malikom darovanega?

¹⁴ Vse delati zaradi dobre novice (8:1–9:27). Kaj pa malikom darovani živež? Malik sam ni nič! Na svetu je veliko »bogov« in »gospodarjev«, a je za kristjana samo »en Bog, Oče« in »en Gospod, Jezus Kristus«. (8:5, 6) Lahko pa bi se komu zamerilo, če bi vas videl jesti maliku žrtvovano meso. V takšnih okoliščinah pa se tega, svetuje Pavel, raje zdržite, da ne bi bilo to bratu v spotiko.

15. Kako se Pavel vede v svojem strežnem delovanju?

¹⁵ Strežnemu delovanju v prid se Pavel marsičemu odreka. Kot apostol ima sicer pravico ,živeti od oznanjevanja evangelija‘, pa raje ne posega po tej pravici. Oznanjati pa mu je vendarle naložena dolžnost; še celo tako pravi: »Gorje meni, če evangelija ne bi oznanjal.« Tako se je udinjal vsem za sužnja, postal »vsem [. . .] vse, da bi jih vsaj nekaj rešil,« in sploh vse dela »zaradi evangelija«. Da bi si pritekel zmago na tekmovanju in z njo nevenljivi venec, trdo ravna s svojim telesom, da ne bi, potem ko je oznanjal drugim, »bil sam zavržen«. (9:14, 16, 19, 22, 23, 27)

16. a) V čem naj bodo »očetje« kristjanom v svarilo? b) Kako naj kristjani v zadevi malikovalstva vse delajo v Božjo slavo?

¹⁶ Svarilo pred hudim početjem (10:1–33). Kaj pa »očetje«? Ti so bili pod oblakom in so bili krščeni v Mojzesa. Večinoma pa jih Bog ni spoznal za sebi povoljne, temveč so morali popadati v pustinji. Zakaj? Ker so hlepeli po hudem. Kristjanom naj bo to v svarilo, da se bodo znali varovati malikovalstva in nečistovanja, preskušanja Jehova in godrnjaštva. Kdor misli, da stoji, naj pazi, da ne pade. Skušnjave pač bodo, vendar Bog ne bo dopustil, da bi bili njegovi služabniki skušani čez svoje moči; naredil bo tako, da bodo skušnjavo tudi zdržali. »Zato,« piše Pavel, »bežite od malikovanja.« (10:1, 14) Ne moremo biti deležni Jehovove mize, obenem pa mize demonov. Če pa ješ pri kom doma, ne sprašuj, odkod meso. Vendar če te kdo pouči, da je bilo malikom darovano, ga ne jej zaradi njegove vesti. »Vse delajte v božjo slavo,« piše Pavel. (10:31)

17. a) Katero načelo izpelje Pavel glede glavarstva? b) Kako vprašanje deljenja občine na skupine naveže na obravnavo Gospodove večerje?

¹⁷ Glavarstvo; Gospodova večerja (11:1–34). »Posnemajte mene, kakor jaz posnemam Kristusa!« naroča Pavel. Potem pa jasno izpelje božansko načelo glavarstva: glava ženi je mož, glava možu je Kristus, glava Kristusu pa Bog. Kadar torej ženska v občini moli ali prerokuje, naj nosi na glavi »znamenje oblasti« (NW). Sicer pa Pavel Korinčanov ne more nič kaj pohvaliti, ker se takrat, ko se shajajo, delijo na skupine. Kako naj bodo takšni prav deležni Gospodove večerje? Potem pa obnavlja, kako je bilo, ko je Jezus ustanovil spomin na svojo smrt. Pred zaužitjem naj se vsak dodobra presodi, da si ne bi morda nakopal sodbe, ker ne bi razpoznal ,telesa‘. (11:1, 10, 29)

18. a) Zakaj naj v telesu ne bo razdvojenosti, čeprav je veliko darov in strežb? b) Zakaj je ljubezen pomembnejša od vsega drugega?

¹⁸ Duhovni darovi; ljubezen in prizadevanje zanjo (12:1–14:40). Duhovni darovi so različni, duh pa je isti; različne so tudi strežbe in opravila, Gospod in Bog pa sta ista. Prav tako je veliko udov v enem enotnem Kristusovem telesu, in sleherni ud potrebuje drugega, tako kot v človeškem telesu. Bog je razpostavil vsak ud v telesu tako, kakor je njemu všeč, in vsak ima svoje opravilo, zato naj »v telesu ne bi bilo razdvojenosti«. (12:25) Sicer nosilci duhovnih darov niso nič brez ljubezni. Ljubezen pa je potrpežljiva in dobrotljiva, ni nevoščljiva in se ne napihuje. Veseli se le resnice. »Ljubezen nikoli ne mine.« (13:8) Duhovni darovi, na primer preroštvo in dar jezikov, bodo odpravljeni, vera, upanje in ljubezen pa ostanejo. Največja od teh je ljubezen.

19. Kaj svetuje Pavel za to, da bi se občina sezidavala in bi vse potekalo lepo urejeno?

¹⁹ »Prizadevajte si za ljubezen!« opominja Pavel. Duhovne darove je treba uporabljati v ljubezni, za sezidavanje občine. Zaradi tega je preroštvo bolj zaželeno od govora z darom jezikov. Pavel sam bi raje izrekel pet razumljivih besed komu v pouk kakor pa deset tisoč besedí v neznanem jeziku. Jeziki so pač znamenje za neverujoče, preroštvo pa je za verujoče. Tega naj nikar ne razumevajo kakor majhni »otroci«. Ženske pa naj se v občini podrejajo. »Vse naj poteka spodobno in urejeno.« (14:1, 20, 40)

20. a) Katere dokaze navaja Pavel za Kristusovo vstajenje? b) Kako naj bi vstajenje potekalo po vrsti in kateri sovražniki morajo biti strti?

²⁰ Trdno zagotovilo vstajenjskega upanja (15:1–16:24). Vstali Kristus se je prikazal Kefu, dvanajsterim, več kot 500 bratom hkrati, Jakobu, vsem apostolom in nazadnje še Pavlu. ,Če Kristus ni vstal,‘ piše Pavel, ,sta naše oznanilo in vera prazna.‘ (15:14) Vsak vstane, ko je vrsta nanj: prvenec Kristus, potem Kristusovi med njegovo navzočnostjo. Naposled bo Kraljestvo izročil svojemu Očetu, potem ko bodo vsi sovražniki položeni pod njegove noge. Izničena bo tudi smrt, zadnja sovražnica. Čemú bi se sicer Pavel izpostavljal smrtni nevarnosti, če vstajenja ni?

21. a) Kako vstanejo tisti, ki bodo podedovali Božje kraljestvo? b) Katero sveto skrivnost Pavel razodene in kaj pravi o zmagi nad smrtjo?

²¹ Kako pa bodo mrtvi vstajali? Da bi pognalo rastlinsko telo, se pravi steblo, mora vsejano zrno umreti. Za nekaj podobnega gre pri vstajenju mrtvih. »Sejemo zemeljsko [fizično, NW] telo, vstaja duhovno telo. [. . .] Meso in kri ne moreta podedovati božjega kraljestva.« (15:44, 50) Pavel tu pove sveto skrivnost: vsi ne bodo zaspali; kakor bi trenil z očmi, se bodo ob glasu poslednje trobente spremenili. Ko si to smrtno nadene nesmrtnost, bo smrt použita za vekomaj. »Smrt, kje je tvoja zmaga? Smrt, kje je tvoje želo?« In iz dna srca se Pavlu utrga klic: »Hvala pa Bogu, ki nam daje zmago po našem Gospodu Jezusu Kristusu.« (15:55, 57)

22. Katere nauke deli Pavel in k čemu roti še za konec?

²² V sklepu Pavel deli nauke, kako naj se držijo reda pri zbiranju prispevkov, ki naj bi jih poslali v Jeruzalem kot pomoč bratom v stiski. Najavlja tudi, da misli še priti k njim skozi Makedonijo in med vrsticami nakaže, da bosta nemara pripotovala tudi Timotej in Apolo. »Budni bodite,« jih roti Pavel, »bodite trdni v veri, možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni.« (16:13, 14) Pošilja jim še pozdrave iz občin v Aziji, potem pa pripiše še zadnji pozdrav z lastno roko in jim pošlje svojo ljubezen.

ZAKAJ KORISTNA

23. a) S čim Pavel slika, kako pogubno je hlepeti po hudem in se zanašati sam nase? b) Na kaj Pavel opira svoj nasvet o Gospodovi večerji in o tem, kaj je prav jesti?

²³ To pismo apostola Pavla je nadvse koristno, če hočemo temeljiteje razumeti Hebrejske spise, iz katerih tu tolikokrat navaja. V desetem poglavju Pavel tako poudarja, da so Izraelci pod Mojzesom pili iz duhovne skale, ki je pomenila Kristusa. (1. Kor. 10:4; 4. Mojz. 20:11) Nato ob zgledu Izraelcev pod Mojzesom pripoveduje o tem, kako pogubno je, če človek hlepi po hudem, in dodaja: »To se je onim zgodilo, da bi bili za zgled, zapisano pa je bilo v svarilo nam, ki smo dočakali dopolnitev časov [konec stvarnosti, NW].« Zato se nikar preveč ne zanašajmo sami nase, češ, saj mi ne moremo pasti! (1. Kor. 10:11, 12; 4. Mojz. 14:2; 21:5; 25:9) Potem spet sega po prispodobi iz Postave. Sklicuje se na izraelsko žrtvovanje občestvenega obeda in s tem pokaže, kako naj deležniki Gospodove večerje res vredno jedo z Jehovove mize. In da bi potem dal težo argumentu, da je prav jesti vse, kar prodajajo v mesnici, navaja iz Psalma 24:1, namreč: »Gospodova [Jehovova, NW] je zemlja in kar jo napolnjuje.« (1. Kor. 10:18, 21, 26; 2. Mojz. 32:6; 3. Mojz. 7:11–15)

24. V čem vse se Pavel še sklicuje na Hebrejske spise v prid svojih trditev?

²⁴ Ko Pavel govori o boljšosti tega, »kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo«, pa o praznosti »misli modrih« tega sveta, vnovič seže po Hebrejskih spisih. (1. Kor. 2:9; 3:20; Iza. 64:3, v NW 4; Ps. 94:11) Naročilo v 5. poglavju, namreč da naj pregrešnika izobčijo, opira na Jehovovo postavo »odpravi zlo iz svoje srede«. (5. Mojz. 17:7) Ko Pavel govori o pravici, da sme živeti od strežništva, se znova sklicuje na Mojzesovo postavo, ki je velevala, naj delovni živini ne zavezujejo gobca, da ne bi mogla nič popasti, ter da naj leviti pri tempeljski službi prejemajo svoj delež z oltarja. (1. Kor. 9:8–14; 5. Mojz. 25:4; 18:1)

25. Katere dobre, koristne nauke, ki jih zajema Prvo pismo Korinčanom, bi še posebej izpostavili?

²⁵ In kakšne dobre nauke nam deli navdihnjeni Pavel v prvem pismu korintskim kristjanom! Razmišljajmo o tem, kako naj se kristjani ne delimo na skupine in naj ne bomo privrženi ljudem. (1.–4. poglavje) Spominjajmo se tamkajšnjega primera protinravnosti in tega, kako je Pavel poudarjal nujno krepostnost in čistost v občini. (5., 6. poglavje) Preudarimo o njegovem navdihnjenem nasvetu glede samskega in zakonskega stanu ter ločitve. (7. poglavje) Premišljajmo o tem, kako apostol govori o malikom darovanih živilih, pa o tem, kako na vso moč trka na kristjanovo čuječnost, da ne bi bil kdo komu v spotiko ali zapadel malikovanju. (8.–10. poglavje) Tu je še opozorilo, kako se je prav pokoravati, preudarek o duhovnih darovih, nadvse pripravna razprava o tem, kakšna vrlina je zdržljiva, neminljiva ljubezen – vsega tega, kot smo videli, se loteva to pismo. In kakšen lep poudarek je dal apostol temu, da se je na krščanskih shodih treba držati reda! (11.–14. poglavje) Kakšen blesteč zagovor vstajenja je nastal pod njegovim navdihnjenim peresom! (15. poglavje) To in še marsikaj se zvrsti človeku pred duševnimi očmi – in vse to je današnjemu kristjanu silno dragocen pouk!

26. a) Kaj davno napovedanega bo vstali Kristus dopolnil med svojim kraljevanjem? b) K čemu Pavel zaradi vstajenjskega upanja tako odločno spodbuja?

²⁶ To pismo prideva tudi nemajhen delež k našemu umevanju veličastne biblijske teme o Božjem kraljestvu. Strogo namreč svari, da krivičneži ne bodo imeli vstopa v Kraljestvo, in izrecno navaja vrsto hudih pregreh, ob katerih človek ne more biti spoznan za vrednega Kraljestva. (1. Kor. 6:9, 10) Predvsem pa, in to je najvažnejše, razlaga, v kakšni zvezi sta si vstajenje in Božje kraljestvo. Kaže namreč, da mora Kristus, vstajenjska »prvina«, »kraljevati dotlej, dokler Bog ne dene vseh sovražnikov pod njegove noge«. Potem pa, ko bo potrl že vse sovražnike s smrtjo vred, »izroči kraljestvo Bogu in Očetu, [. . .] da bi Bog bil vse v vsem«. Nazadnje bo Kristus, da se dopolni v Edenu izrečena kraljestvena obljuba, skupaj s svojimi vstalimi duhovnimi brati do kraja strl Kači glavo. Vstajenjski obeti teh, ki bodo v nebeškem Kraljestvu s Kristusom Jezusom deležni neminljivosti, so torej res veličastni. Ravno zaradi vstajenjskega upanja Pavel tudi opominja: »Zato, bratje moji ljubljeni, bodite stanovitni, nepremični, obilni vsekdar v delu Gospodovem, vedoč, da vaš trud ni prazen v Gospodu.« (1. Kor. 15:20–28, 58, AC; 1. Mojz. 3:15; Rim. 16:20)

[Podčrtne opombe]