Razvijati krščansko oliko v neolikanem svetu

»Glej! Kako dobro in kako prijetno je, da bratje skupaj prebivajo v enotnosti.« (Ps. 133:1, NS)

 1. Kaj se je zgodilo z lepim vedenjem?

»V PRETEKLIH petindvajsetih letih so vedenjske norme doživljale udarec za udarcem,« piše novinarka Ann Landers. »Ne gre samo za to, da moški ženam ne odpirajo avtomobilskih vrat ali da jim podzemni železnici ali v avtobusu ne odstopijo sedeža. Gre za mnogo več.« Kamorkoli pogledamo, povsod opazimo, da živimo v neolikanem svetu. Ljudje se prerivajo v vrstah, kadijo v prenapolnjenih dvigalih in na javnih mestih poslušajo glasno glasbo. Iz lastnih izkušenj vemo, da sta besedi »hvala« in »prosim« kljub boljšim izobraževalnim pogojem in višjemu življenjskemu standardu postali tujki in da so ljudje pozabili osnovna vljudnostna pravila.

 2. Zakaj današnja neolikanost ne preseneča?

² Ali nas to preseneča? Pravzaprav ne. Spominja nas le na navdihnjene besede apostola Pavla o vedenju ljudi v »poslednjih dneh«, v katerih bodo po njegovih besedah »nastopili hudi časi«. Pavel je med drugim tudi napovedal, da bodo ljudje »sebični, ... bahavi, ... prevzetni, ... nehvaležni, ... trdosrčni, ... razuzdani«. (2. Tim. 3:1–3, EI) Že bežen pogled nam razkrije, da je takšno vedenje razširjeno med ljudmi vseh starosti, družbenih slojev in narodnosti. Kako je moglo priti do tega? Kakšne posledice je prineslo vsesplošno pomanjkanje olikanosti?

Vzroki neolikanosti

 3. V koliki meri »zrak« tega sveta omogoča slabo vedenje?

³ Beseda »sebični« zelo dobro opisuje generacijo, katere glavno načelo je »najprej jaz«, ki so ji privzgojili samozavesten nastop, individualnost in samodokazovanje. Ta duh, ki je prisoten v »zraku«, ki nas obdaja, je v popolnem nasprotju z nasvetom, ki ga kristjanom daje Biblija, namreč, naj ‚nobeden ne gleda samo nase, temveč tudi na druge‘. (Ef. 2:2, 3; Fil. 2:4, EI) In kakšne so posledice? Od generacije, ki je zrasla v prepričanju »delaj, kar ti je všeč,« smemo komajda pričakovati, da ji bo kaj mar, kako bo njihovo vedenje vplivalo na druge.

 4. Kako se danes gleda na osebe, ki zavračajo priznana merila in kakšno stališče naj bi do tega imeli kristjani?

⁴ Pritisk vrstnikov je v preteklosti precej prispeval k ohranjanju določene mere vljudnosti. Dolgo časa so se ljudje zadrževali, ker jih je skrbelo, kaj si bodo mislili drugi. Toda danes pri mnogih velja pravilo, da je neko ravnanje tem bolj priljubljeno, čim bolj šokantno in nespodobno je. Nekdo, ki prezira priznana merila, nič več ne velja za neolikanega ali neotesanega, temveč za nekoga, ki ima dober okus, je prefinjen oziroma izumetničen in vreden občudovanja. Spomnimo se, da beseda »izumetničen« pomeni, da nekaj ni bilo ohranjeno »v naravnem, čistem ali prvotnem stanju«. Izhaja pa iz istega grškega korena, na osnovi katerega je v 2. Petrovem pismu 1:16 izraz preveden kot »izmišljati«. Seveda bodo pravi kristjani naredili dobro, če bodo zavrnili tako stališče.

 5. Kaj še prispeva k temu, da so ljudje vedno manj olikani?

⁵ »Ker se sodni izrek nad zločinci ne izvrši takoj, zato raste pogum, da delajo hudobije,« piše v Propovedniku 8:11 (EI). Te besede razkrivajo nadaljnji razlog za slabo obnašanje v javnosti. Ker enostavno ostanejo nekaznovani, so ljudje otopeli do prestopkov proti priznanim pravilom vedenja. »Državljani, ki bi bili zelo ogorčeni, če bi jih javno uvrstili med kriminalce, pred očmi javnosti kršijo vse mogoče zakone – prometne predpise, zakone v zvezi z mamili in predpise o odstranjevanju odpadkov,« je pisalo v uvodniku časopisa The New York Times. Zato se iz dneva v dan neizogibno soočamo z »neotesanim vedenjem, vandalizmom in popisanimi zidovi«. Tako vljudnost, skupaj s spoštovanjem lastninskih in zasebnih pravic drugih, vedno bolj tone v pozabo.

 6. Kako stalna zaposlenost ljudi vpliva na njihovo vedenje in kako drugače je v tem pogledu ravnal Jezus?

⁶ Ker olikanost na splošno sodi med boljše življenjske spretnosti, nanjo ljudje zlahka pozabijo, kadar se jim mudi – izgleda pa, da se danes večini ljudi nenehno mudi. Zato gredo ljudje nemo drug mimo drugega, brez da bi med seboj izmenjali nekaj besed. V vrstah se prerivajo in suvajo in v prometu nepotrpežljivo menjavajo vozni pas, samo da bi prihranili nekaj minut ali sekund časa. Nekateri so tako zelo zaposleni s svojimi zadevami ali pa so si zadali toliko opravil, da jih moti že vsak nepredviden dogodek ali obisk. Spomnimo se, kako drugače je reagiral Jezus, kadar so k njemu prišli ljudje, pa naj je bil čas še tako neugoden. (Mar. 7:24–30; Luk. 9:10, 11; 18:15, 16; Jan. 4:5–26)

 7. Česa se morajo v zvezi z vedenjem varovati pravi kristjani?

⁷ Vsi sicer živimo v hitro živečem svetu, ki od nas terja vedno več časa in moči, vendar ničesar ne pridobimo, če dovolimo, da nas pritisk zapelje v surovost. Nasprotno, takšno ravnanje pogosto izzove brezumno nasilje – prepire, boje, spore in celo uboje – ker ljudje vračajo milo za drago. Vse to sodi k duhu sveta, kateremu pravi kristjani ne bi smeli pripadati. (Jan. 17:14; Jak. 3:14–16)

Izvrstni zgledi lepega obnašanja

 8. Kako naj bi ravnali kristjani, čeprav živijo med neolikanimi ljudmi?

⁸ Ker živimo med neobzirnimi ljudmi, bi zlahka podlegli pritisku in opustili naše lepo vedenje oziroma olikanost. Toda, če se spomnimo biblijskega nasveta, naj ‚se ne prilagajamo miselnosti tega sveta‘, lahko posnemamo številne izvrstne biblijske zglede in se v današnjem neolikanem svetu trudimo ohraniti visoko raven krščanskega vedenja. (Rim. 12:2, 21, EI; Mat. 5:16) Naše ravnanje naj bi razodevalo, da soglašamo z naslednjimi psalmistovimi besedami: »Glej! Kako dobro in kako prijetno je, da bratje skupaj prebivajo v enotnosti!« (Ps. 133:1, NS)

 9. Kaj odkriva Sveto pismo o Jehovinem ravnanju z ljudmi?

⁹ Najboljši zgled lepega obnašanja je Stvarnik in Oče vseh, Bog Jehova. Osebe na visokih položajih ali vplivnih mestih navadno izkoriščajo svojo avtoriteto in zahtevajo, da ljudje spoštujejo njihove želje. Toda Bog Jehova, najvišja osebnost v vsem vesolju, je do svojih podrejenih vedno vljuden. Ko je blagoslovil svojega prijatelja Abrahama, je rekel: »Povzdigni, prosim, svoje oči in poglej s kraja kjer stojiš.« Rekel je še: »Ozri se, prosim, v nebo in preštej zvezde.« (1. Mojz. 13:14, NS; 15:15, NS) Ko je Bog Mojzesu pokazal znamenje svoje moči, ga je takole pozval: »Vtakni, prosim, roko svojo v nedrje.« (2. Mojz. 4:6, NS) Mnogo let kasneje je Jehova preko preroka Mihe rekel svojemu zabredlemu ljudstvu: »Poslušajte, prosim, vi Jakobovi poglavarji, in vi, poveljniki Izraelove hiše. ... Poslušajte tole, prosim, vi poglavarji.« (Mih. 3:1, 9, NS) Ali smo v tem pogledu »Božji posnemalci«? Ali v svojem občevanju z drugimi uporabljamo besedo »prosim«? (Ef. 5:1)

10., 11. a) Kaj lahko rečemo o Jezusovem ravnanju in vedenju? b) Kako lahko v občevanju z ljudmi posnemamo Jezusovo lepo vedenje?

¹⁰ Jezus Kristus, »ki biva v Očetovem naročju,« je nadaljnji posnemanja vreden zgled. (Jan. 1:16, EI) V svojem občevanju z ljudmi je bil nežen in sočuten, hkrati pa odločen in jasen; toda nikoli ni bil osoren ali neprijazen. V knjigi The Man From Nazareth (Mož iz Nazareta) takole piše o njegovi »nenavadni sposobnosti, da se je udobno počutil pri ljudeh vseh vrst«: »V javnosti in tudi v zasebnem krogu, je moške in ženske imel za sebi enake. Enako dobro se je počutil med nedolžnimi otroki in začuda tudi med osebami, ki jih je zaradi zlorabe svojega položaja pekla vest, kot na primer Zaheja. Spoštovani gospodinji Marija in Marta sta se lahko neprisiljeno in odkrito pogovarjali z njim, toda tudi vlačuge so iskale njegovo družbo, kot da bi bile prepričane, da jih bo razumel in jih zagotovo sprejel ... Dejstvo, da ni poznal meja, ki omejujejo običajne ljudi, spada med njegove najodličnejše lastnosti.«

¹¹ Olikanega človeka prepoznamo po tem, da vsakogar spoštuje in je do vseh obziren. Modro bomo ravnali, če bomo v tem posnemali Jezusa. Večini ljudi sicer uspeva, da so spoštljivi do določenih oseb, še posebej do svojih nadrejenih. Toda do drugih, ki so na nižji ali enaki stopnji, so pogosto rezervirani, odklonilni ali celo surovi. Takšno početje jim daje nekakšen občutek premoči in oblasti. Toda nekdo je dobro rekel, da ‚s surovostjo slabič navidezno kaže svojo moč‘. Zato nas Biblija poziva: »Drug drugega ljubite z bratovsko ljubeznijo.« (Rim. 12:10, EI) Če se po najboljših močeh trudimo upoštevati ta nasvet, nismo več daleč od tega, da bi se podobno kot Jezus lepo vedli do vseh ljudi.

12. Kaj je bistvo Jezusovega učenja o medčloveških odnosih?

¹² Ta pozitivna, navzven usmerjena lastnost, se je odražala tudi v Jezusovih naukih, še posebej v tako imenovanem zlatem pravilu: »Vse, kar želite, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim«. (Mat. 7:12, EI) V Analektu, eni izmed Konfucijevih Štirih knjig, ki so jih na Orientu dolgo imeli za najvišjo obliko moralnega vedenja, je zapisano, da je nek učenec vprašal mojstra ali obstaja ena sama beseda, ki bi v življenju lahko služila kot temeljno načelo dobrega vedenja. Učitelj mu je rekel: »Morda bi to lahko bila beseda ‚vzajemnost‘ (šu).« Nato je še dodal: »Nikomur ne stori tega, kar ne želiš, da kdo stori tebi.« Zelo lahko je prepoznati premoč Jezusovega nauka. Do prisrčnega, prijetnega in ljubečega odnosa lahko pride namreč le, kadar nekdo prevzame pobudo in dela dobro drugim.

Krščansko vedenje temelji na krščanski ljubezni

13., 14. a) Kaj je v zvezi z vedenjem v zadnjem času opaziti v javnosti? b) Kaj je spodbudilo sedanje zanimanje za oliko in za predpise o vedenju?

¹³ Zaradi zelo razširjenih slabih navad se danes na veliko govori o potrebi po vrnitvi k lepemu vedenju. »V šestdesetih letih je izbruhnila revolucija proti lepemu vedenju,« piše Marjabelle Stewart, priljubljena pisateljica na to temo in učiteljica, »toda z novo revolucijo bo lepo vedenje zopet vzpostavljeno. Ljudje se zavedajo njegove pomembnosti in bi radi vedeli, kaj so družbene norme.« To ponovno zanimanje za lepo vedenje se odraža v naraščajočem številu knjig, priročnikov, časopisnih člankov in televizijskih oddaj, ki dajejo nasvete za vse mogoče situacije: od izbire primernih vilic za poslovno kosilo, do tega, kako lahko nekoga nagovorimo v današnjih zapletenih in zelo spremenljivih medčloveških in družinskih odnosih.

¹⁴ Toda zakaj se nekateri vedno bolj zavedajo pomena olikanosti? »V današnji tekmovalni družbi,« pojasnuje Stewartova, »je olikanost postala sredstvo za preživetje.« Z drugimi besedami: olikanost ljudem pomaga pri sklepanju kupčij in napredovanju. Zato mnogi berejo knjige in obiskujejo tečaje, da bi se naučili kaj sodi k etiketi. Tako na primer zvedo, kako lahko napravijo dober vtis in kako lahko v sejni sobi požanjejo priznanje.a Žal se danes ljudje lepo vedejo zgolj iz koristoljubja, ravnajo kot na primer nek gledališki igralec, ki si nadene masko in jo po končanem nastopu zopet sname. Zato ne preseneča, da vedno znova slišimo o kriminalu belih ovratnikov, v katerega so vpleteni »ugledni« ljudje oziroma osebe »na visokem položaju«.

15., 16. a) Kaj pravi neka strokovnjakinja o »najboljših vedenjskih pravilih«? b) V kakšni zvezi so besede iz 1. pisma Korinčanom 13:4–7 s pravim krščanskim vedenjem?

¹⁵ To pa je zelo daleč od prave olikanosti. Amy Vanderbilt, priznana strokovnjakinja na tem področju, takole piše v svoji knjigi New Complete Book of Etiquette: »Najboljša pravila lepega vedenja so opisana v 13. poglavju Prvega pisma Korinčanom, čudoviti disertaciji sv. Pavla o krščanski ljubezni do bližnjega. Ta pravila nimajo ničesar skupnega s sposobnostjo lepega oblačenja ali ohranitvijo dobrega glasu. Opraviti imajo z občutki in stališči, s prijaznostjo in uvidevnostjo do drugih.«

¹⁶ Amy Vanderbilt ima seveda v mislih 1. pismo Korinčanom 13:4–7, kjer Pavel nadrobno opisuje različne vidike krščanske ljubezni. Poglejmo rezultate nekaterih točk, ki jih je omenil. Kdor je na primer »potrpežljiv in dobrotljiv«, bo z drugimi gotovo potrpežljiv in se bo do njih spoštljivo vedel. Namesto »ne vede se nespodobno« (NS), bi lahko rekli, da »je obziren [se vede spodobno]«. Spodobnost pomeni »krepostnost, lepo vedenje«. Zato v Novem testamentu (1957) avtorja Friedricha Pfafflina na tem mestu piše: »Pazi na to, kar je krepostno.« Komajda si lahko predstavljamo, da bi nekdo, ki pokazuje takšno ljubezen, veljal za neotesanega ali neolikanega.

17. Kaj naše vedenje razodeva?

¹⁷ Brez dvoma obstoja neposredna povezava med krščanskim vedenjem in krščansko ljubeznijo, ki nista le sredstvo za dosego cilja ali nekaj, kar si nadenemo, kadar bi nam to lahko prineslo koristi. Namesto tega naše vedenje – kako ravnamo z drugimi, kako se razdajamo in običajno vedemo – razodeva, koliko nam je do drugih in kako globoka je naša ljubezen do njih. Ne glede na to, ali smo mladi ali stari, upoštevati bi morali naslednji biblijski nasvet: »Nihče naj ne misli nase, marveč na bližnjega.« (1. Kor. 10:24, EI) Krščansko vedenje, ki temelji na krščanski ljubezni, je potemtakem značilnost pravih Kristusovih učencev.

Olikani vedno in povsod

18. Kaj naj bomo odločeni delati kljub vsemu, kar opažamo okoli nas?

¹⁸ Jezus je za naš rod napovedal tole: »Zaradi naraščajoče nezakonitosti se bo ohladila ljubezen mnogih.« (Mat. 14:12, NS) Ta ohladitev ljubezni se jasno odraža v brezbrižnem in sebičnem stališču mnogih ljudi. Namesto da bi se pustili zapeljati v takšno ravnanje, bi morali misliti na naslednji Pavlov nasvet: »Nikomur ne vračajte hudega s hudim. Pred vsemi ljudmi skušajte delati dobro. Če je mogoče, v kolikor je odvisno od vas, živite v miru z vsemi ljudmi.« (Rim. 12:17, 18, EI) Biti moramo odločni in se vedno lepo vesti, ne glede na to, če ljudje naša prizadevanja cenijo ali ne. (Mat. 5:43–47)

19. V kakšnem smislu se naše vedenje odraža na vseh življenjskih področjih?

¹⁹ Da, krščansko vedenje je naravni zunanji odraz našega notranjega ljubečega zanimanja za druge. Prav tako kot naš govor izdaja našo notranjost, tudi naše vedenje pove, ali se za druge zanimamo ali pa smo do njih brezbrižni. (Mat. 12:34, 35) Olikanost naj bi imela pomembno vlogo na vseh področjih našega življenja. Sodila naj bi k našemu načinu življenja. Kako se lahko v tem še poboljšamo? Kako lahko še izpopolnimo naše krščansko vedenje? To bomo obravnavali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba (samo v slovenščini)]

◻ Zakaj splošna neolikanost ne preseneča?

◻ Čemu lahko med drugim pripišemo slabo vedenje?

◻ V koliki meri se krščansko vedenje razlikuje od posvetnega vedenja in etikete?

◻ Zakaj naj bi si vedno prizadevali za lepim vedenjem?

[Vprašanja]