Hodimo po vzvišeni poti ljubezni
BOG JEHOVA je ljubezen (1. Janezovo 4:8). Njegov sin, Jezus Kristus, je rekel, naj ljubimo Boga in svojega bližnjega (Matej 22:37-40). Da, Bog na temelju te lastnosti upravlja celotno vesolje! Zato moramo v večno življenje, in to povsod, slediti poti ljubezni.
Bog je ljubil izraelski narod, vendar se je kasneje tej organizaciji zaradi njene nezvestobe odrekel. Za svojo novo organizacijo je izbral skupščino Jezusovih učencev. Kako? S posebno podelitvijo svetega duha, ki jim je dal moči, da so lahko govorili v raznih jezikih in prerokovali. Tako je na binkošti 33. leta n.š. 3000 Judov in proselitov pričelo verovati. Zapustili so staro in se priključili novi Božji organizaciji (Apostolska dela 2:1-41). Ker so darove duha zatem podeljevali Jezusovi apostoli, je takšno podeljevanje prenehalo ob njihovi smrti (Apostolska dela 8:5-18; 19:1-6). Do tedaj so ti darovi dokazovali, da je duhovni Izrael v Božji milosti (Galačanom 6:16).
Čudeži zaradi darov duha dobrodejno učinkujejo. Vendar pa sta ljubezen in nesebična skrb za druge pomembnejši kot darovi duha. Apostol Pavel je to odkril v svojem Prvem pismu Korinčanom (pribl. 55 n.š.). V njem je govoril o ljubezni kot o ,odličnejši poti‘ (1. Korinčanom 12:31). To pot obravnava Prvo pismo Korinčanom v 13. poglavju.
Brez ljubezni nismo nič
Pavel je razmišljal: »Ko bi govoril človeške in angelske jezike, ljubezni pa bi ne imel, sem brneč bron ali zveneče cimbale.« (1. Korinčanom 13:1) Brez ljubezni ne bi nič pomenilo govorjenje človeških jezikov, ki jih podeljuje duh, ali pa nebeškega angelskega jezika. Pavel je raje povedal pet poučnih besed kot pa desettisoč v govorici, ki je ljudje ne bi razumeli (1. Korinčanom 14:19). Človek brez ljubezni je kot »brneč bron« — hrupen, zoprn gong — ali pa kot nemelodične »zveneče cimbale«. Brez ljubezni govoriti v jezikih ni pomirjevalen in duhovno spodbuden način za slavljenje Boga in ne pomaga njegovemu ljudstvu. Danes izpričujemo ljubezen tako, da v krščanski službi govorimo razumljivo.
Apostol je nato rekel: »In ko bi imel dar proroštva in ko bi poznal vse [svete, NW] skrivnosti in imel vso vednost in ko bi imel vso vero, da bi gore prestavljal, ljubezni pa ne bi imel, nisem nič.« (1. Korinčanom 13:2) Čudežno prerokovanje, posebno razumevanje svetih skrivnosti in od duha podeljena vednost lahko koristi drugim, ne pa tudi tistim, ki takšne darove imajo, če obdarovani nimajo ljubezni. Pavel je rabil posebno razumevanje svetih skrivnosti, da je pomagal drugim in dar vednosti ga je usposobil, da je napovedal preživetje brodolomcev (Apostolska dela 27:20-44; 1. Korinčanom 4:1, 2). Da, če bi »imel vso vednost in vso vero«, pa ne bi imel ljubezni, ne bi v Jehovovih očeh pomenil ničesar.
Danes Jehova po duhu usposablja svoje Priče, da razumejo biblijske prerokbe in svete skrivnosti, ter jih vodi, da to vednost posredujejo drugim (Joel 3:1, 2, v NW 2:28, 29). Ta duh tudi rodi vero, ki jo potrebujemo, da premagamo kot gore velike ovire (Matej 17:20). Ker te stvari povzroča duh, bi bilo napačno, če bi za to iskali slavo zase. Mi nismo nič, vse dokler ne delamo stvari Bogu na slavo in iz ljubezni do njega in bližnjih (Galačanom 5:6).
Žrtev brez ljubezni ne koristi
Pavel pravi: »In ko bi razdal vse svoje imetje [v živež, AC] in ko bi žrtvoval svoje telo, da bi zgorel [da bi se bahal, NW], pa ne bi imel ljubezni, mi nič ne koristi.« (1. Korinčanom 13:3) Pavlu ne bi koristilo, če bi brez ljubezni razdal vse svoje imetje, da bi nahranil druge. Bog nas nagradi zaradi ljubezni, ki jo kažemo z darovi, ne pa zaradi njihove gmotne vrednosti, kaj šele zato, ker bi se kot darovalci hoteli proslaviti, kot sta to z lažjo storila Hananija in Safira (Apostolska dela 5:1-11). Pavel je bil odličen zgled, saj se je ljubeče razdajal, ko je poskrbel za pomoč vernikom v Judeji (1. Korinčanom 16:1-4; 2. Korinčanom 8:1-24; 9:7).
Celo če kot priče za resnico pretrpimo mučeništvo, pa tega ne storimo iz ljubezni, to pri Bogu prav nič ne šteje (Pregovori 25:27, NW). Jezus je govoril o svoji žrtvi, vendar se ni pri tem nič hvalil. Namesto, da bi se bahal, se je bil iz ljubezni pripravljen žrtvovati (Marko 10:45; Efežanom 5:2; Hebrejcem 10:5-10). Njegovi duhovni bratje ,darujejo svoja telesa v živo . . . daritev‘ v Božji službi, pa ne da bi zato kot mučenci iskali slavo zase, ampak zato, da nevpadljivo oslavijo Jehova in mu dokažejo, da ga ljubijo (Rimljanom 12:1, 2).
Na kaj vse nas bo navedla ljubezen
Pavel je zapisal: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva.« (1. Korinčanom 13:4a) Za mnoge je Božja potrpežljivost ob Adamovi zagrešitvi omogočila kesanje, ki vodi k rešitvi (2. Petrovo 3:9, 15). Če imamo ljubezen, bomo potrpežljivo poučevali druge o resnici. Izogibali se bomo čustvenim izbruhom in bomo razumevajoči in odpustljivi (Matej 18:21, 22, NW). Ljubezen je tudi prijazna in k Bogu nas vleče ravno njegova prijaznost. Njegov sad duha, prijaznost, nas bo odvračal od tega, da bi od drugih več zahtevali, kot zahteva on od nas (Efežanom 4:32). Ljubezen nas navede k temu, da smo celo prijazni z nehvaležneži (Luka 6:35).
Pavel je dodal: »Ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje.« (1. Korinčanom 13:4b) Ljubosumnost spada med dela mesa, ki nam zapirajo pot v Božje kraljestvo (Galačanom 5:19-21). Ljubezen nas odvrača od tega, da bi bili ljubosumni na druge zaradi njihovega imetja ali ugodnega položaja. Če so komu dodeljene službene prednosti, ki si jih tudi mi želimo, nas bo ljubezen navedla, da se bomo skupaj z njim veselili, ga podprli in se zahvalili Bogu, da ga je uporabil v prid skupščine.
Ker ljubezen »ni nevoščljiva«, nas ne spodbuja, da bi se hvalili zaradi tega, kar nam Jehova dopušča, da delamo v njegovi službi. Nekateri Korinčani so se bahali, kot da so oni vir sadov duha, vendar ti izvirajo od Boga, isto pa velja tudi za prednosti v njegovi sodobni organizaciji. Namesto da bi se hvalili zaradi svojega položaja v Božji organizaciji, se raje pazimo, da ne bi padli (1. Korinčanom 1:30, v NW 1:31; 4:7; 10:12). Ljubezen »se ne napihuje«, neljubezniv človek pa si lahko misli, da je pomemben. Kdor je ljubeč, se ne čuti, da je kaj več od ostalih (1. Korinčanom 4:18, 19; Galačanom 6:3).
Ni nespodobna, sebična in zamerljiva
Ljubezen se »ne vede . . . nespodobno, ne išče svojega, se ne da razdražiti.« (1. Korinčanom 13:5a, AC) Ljubezen podpira dobre navade, bogaboječe ravnanje, spoštovanje oblasti in spodobno obnašanje na krščanskih shodih (Efežanom 5:3-5; 1. Korinčanom 11:17-34; 14:40; primerjaj Juda 4, 8-10). Ker ljubezen daje vsakomur občutek, da je potreben, tako kot telo potrebuje vse organe, je ljubeča skupščina kraj miru in zavetja (1. Korinčanom 12:22-25). Namesto da bi sebično ,iskali svoje‘, nas bo ljubezen navedla, da bomo včasih žrtvovali svoje pravice ter se zanimali za blaginjo drugih (Filipljanom 2:1-4). Ljubezen poskrbi, da ,vsem postanemo vse, da bi jih vsaj nekaj rešili‘ z našim oznanjevanjem (1. Korinčanom 9:22, 23).
Ljubezen »se ne da razdražiti«. Izbruhi jeze so dela grešnega mesa, ljubezen pa nas naredi »počasne v jezi« (Jakob 1:19; Galačanom 5:19, 20). Celo če se upravičeno razjezimo, nam ljubezen ne bo pustila, da bomo ostali razdraženi in tako dajali prostor Hudiču (Efežanom 4:26, 27). Še posebej starešine bi se morali izogibati jeze, ko se soverniki ne uspejo ravnati po priporočilih.
Pavel je še dodal glede ljubezni: »Ne misli hudega.« (1. Korinčanom 13:5b) Ljubezen si ne zapisuje napak kot poslovna knjiga vknjižbe. V sovernikih vidi dobro in ne vrača milo za drago, bodisi za dejanske ali pa izmišljene napake (Pregovori 20:22; 24:29; 25:21, 22). Ljubezen nam pomaga, da ,si prizadevamo za to, kar je v prid miru‘ (Rimljanom 14:19). Pavel in Barnaba sta se sprla in se razšla v Božji službi, vendar je ljubezen zacelila rano in ju obvarovala, da nista gojila zamere (3. Mojzesova 19:17, 18; Apostolska dela 15:36-41).
Naklonjeni pravičnosti in resnici
Glede ljubezni pa je Pavel še rekel: »Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice.« (1. Korinčanom 13:6) Nekateri tako uživajo v krivici, da »ne zaspe, če niso storili nič hudega« (Pregovori 4:16). Vendar se v Božji organizaciji ne kosamo med sabo in se ne veselimo, če se kdo ujame v zanko greha (Pregovori 17:5; 24:17, 18). Če bi v korintski skupščini dovolj ljubili Boga in pravičnost, ne bi dopuščali nemoralnosti (1. Korinčanom 5:1-13). Med ostalim nas ljubezen do pravičnosti obvaruje, da ne uživamo v televizijskih, filmskih in gledaliških predstavah, ki prikazujejo krivičnost.
Ljubezen ,se veseli resnice‘. Tu je nasproti resnice postavljena krivica. To očitno pomeni, da nas ljubezen navede, da se veselimo pravicoljubnega učinka, ki ga ima resnica na ljudi. Veselimo se spodbudnih reči, ki so v prid resnici in pravičnosti. Ljubezen nas obvaruje, da ne lažemo, nas navdaja z veseljem, ko se poštenost dokaže za nedolžno in nas razveseli zmagoslavja Božje resnice (Psalm 45:4, AC).
Kako ljubezen ravna v vsem
Ko nadaljuje s svojo definicijo ljubezni, Pavel zapiše: »Vse pokriva, vse veruje, vse upa, vse prenaša.« (1. Korinčanom 13:7, AC) Ker ljubezen »vse pokriva«, nas obvaruje zamere, tako kot dobra streha dežja. Če nas kdorkoli užali in kasneje prosi odpuščanja, nam ljubezen pomaga, da prenesemo krivico in krivcu odpustimo, namesto da o zadevi govorimo naokrog. V ljubezni poskušamo ,pridobiti brata‘ (Matej 18:15-17; Kološanom 3:13).
Ljubezen »vse veruje«, kar je zapisano v Božji besedi, obenem pa nas navede, da smo hvaležni za duhovno hrano, ki nam jo deli »zvesti in razumni suženj« (Matej 24:45-47, NW). Čeprav nismo lahkoverni, nas ljubezen obvaruje pred tem, da ne bi verjeli in nas ščiti, da ne pripisujemo sovernikom slabih nagibov (Pridigar 7:21, 22). Ljubezen tudi »vse upa«. Da, v vse kar je zapisano v Svetem pismu, na primer v vse resnice o Božjem kraljestvu. Ljubezen nas motivira, da upamo in prosimo za najboljši izhod iz preizkušenj. Ljubezen nas tudi spodbuja, da drugim govorimo o razlogih svojega upanja (1. Petrovo 3:15). Poleg tega ljubezen »vse prenaša«, celo grehe, storjene proti nam (Pregovori 10:12). Ljubezen do Boga nam tudi pomaga, da vztrajamo, ko nas preganjajo in smo preizkušani.
Pavel je dodal: »Ljubezen nikoli ne mine.« (1. Korinčanom 13:8a) Tako kot Jehova nikoli ne mine, ne more miniti niti ljubezen. Ker je večni Bog bistvo ljubezni, ta krepost ne bo nikoli izginila (1. Timoteju 1:17; 1. Janezovo 4:16). Vesolju se bo vedno vladalo z ljubeznijo. Zato prosimo Boga, da bi nam pomagal pri premagovanju sebičnih nagnjenj in razodevanja neminljivih sadov duha (Luka 11:13).
Stvari, podvržene minljivosti
V naslednji vrstici Pavel poudari: »Preroštva [Darovi preroštva, AC] bodo prenehala, jeziki bodo umolknili, vednost bo prešla.« (1. Korinčanom 13:8b) »Darovi preroštva« omogočajo tistim, ki jih imajo, da objavijo nove prerokbe. Čeprav so takšni darovi izginili, ko je bila krščanska skupščina vzpostavljena kot Božja organizacija, Božja moč prerokovanja ni nikoli izginila, poleg tega pa so v Njegovi besedi zapisane vse prerokbe, ki jih moramo danes poznati. Od duha podeljena sposobnost govorjenja raznih jezikov je tudi prenehala in obenem je »prešla« posebna vednost, tako kot je bilo napovedano. Vendar celotna Jehovova beseda vključuje vse, kar moramo vedeti za rešitev (Rimljanom 10:8-10). Poleg tega je Božje ljudstvo napolnjeno z duhom in še naprej rojeva njegove sadove.
Pavel nadaljuje: »Le po nekoliko namreč spoznavamo in le po nekoliko prorokujemo; kadar pa pride, kar je popolno [dovršeno, NW], tedaj premine ta nepopolnost [delnost, NW].« (1. Korinčanom 13:9, 10, AC) Darova vednosti in prerokovanja sta bila le delna. Očitno takšno prerokovanje ni bilo podrobno in prerok je lahko le delno napovedal prihodnost, ni bil popolnoma seznanjen o tem, kar je napovedoval. Zdaj pa se razumevanje prerokovanja postopoma dopolnjuje. Na primer, dejstva, ki potrjujejo izpolnitev biblijskega prerokovanja, dokazujejo, da je Jezus leta 1914 prejel kraljevsko oblast nad človeštvom. Od takrat živimo v ,času konca‘ ter se veselimo vse večje duhovne vednosti in razumevanja biblijskega prerokovanja (Danijel 12:4). Zato prihajamo do popolnega spoznanja in tisto, »kar je popolno«, mora biti blizu.
Najpomembnejša lastnost ostane
Ko je meril na napredek skupščine, je Pavel zapisal: »Ko sem bil otrok, sem govoril kakor otrok, mislil kakor otrok, sodil kakor otrok. Ko pa sem postal mož, sem dal slovo temu, kar je otroškega.« (1. Korinčanom 13:11) Ker otrok ravna na osnovi omejenega spoznanja in telesnega razvoja, nagiba zdaj sem zdaj tja, kot če bi ga zibali v zibelki. Mož pa je že telesno veliko bolj razvit, več ve in je zato običajno nanj težko vplivati. Ne misli, ne obnaša se in ne ravna po otroško. Podobno je Bog potem, ko je njegova zemeljska organizacija prerasla otroštvo, presodil, da ta ne potrebuje več darov prerokovanja, jezikov in vednosti. Tako zdajšnji člani skupščine, ki je že v poznih letih, ne čutijo nikakršne potrebe po takšnih darovih. Veseli so, da služijo Bogu pod vodstvom njegovega duha.
Pavel je dodal: »Zdaj pa gledamo v ogledalu, megleno, takrat pa iz obličja v obličje. Zdaj spoznavam nepopolno [delno, NW], takrat pa bom spoznal [natančno, NW], kakor sem . . . [natančno, NW] spoznan.« (1. Korinčanom 13:12) Dokler je bila skupščina v povojih, ji Bog nekaterih stvari ni odkril. Zato so videli le nejasno sliko, kot če bi se kristjani gledali v zrcalu z ne dovolj gladko odsevajočo površino (Apostolska dela 1:6, 7). Toda mi smo že šli prek meglenega pogleda. Izpolnitev prerokovanja je zdaj jasno vidna, zato je to od Boga določen čas razodetja (Psalm 97:11; Danijel 2:28). Čeprav je Pavel poznal Boga, bo to spoznanje o Jehovu doseglo višek in se bo njegov odnos do Boga še poglobil, ko bo apostol obujen v nebeško življenje in bo povsem nagrajen za svojo krščansko pot.
Na zaključku svojega povzetka o ljubezni je Pavel zapisal: »Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. Največja od teh pa je ljubezen.« (1. Korinčanom 13:13) Kljub prenehanju čudežnih darov duha, ima zdaj skupščina popolnejše spoznanje in razloge za globljo vero, upanje in ljubezen. Veruje, da je vse, kar je Bog obljubil, dobro in se izpolnjuje (Hebrejcem 11:1). Obrisi vere izginejo, ko se napovedi iz Božje besede uresničijo. Podoba upanja mine, ko zagledamo stvar, na katero smo upali. Ljubezen pa ostane za vselej. Zato vse Jehovove priče še naprej hodimo po vzvišeni poti ljubezni!