Nekateri kristjani v starem Korintu so bili glede Jezusovega vstajenja zmedeni, drugi pa v dobesedno vstajenje sploh niso verjeli. Apostol Pavel je v prvem pismu tamkajšnjim kristjanom napisal, kaj bi, če bi bilo vstajenje laž, to pomenilo: »Če namreč vstajenja mrtvih ni, tudi Kristus ni bil obujen. Če pa Kristus ni bil obujen, je naše oznanjevanje gotovo zaman in prav tako naša vera. Poleg tega se pokažemo kot krive Božje priče [...] Vaša vera [je] nekoristna, še ste v svojih grehih. Pa tudi tisti, ki so v zedinjenosti s Kristusom pozaspali v smrt, so izgubljeni.« (1. Korinčanom 15:13–18)

»Prikazal [se je] več kot petsto bratom naenkrat [...]. Potem se je prikazal Jakobu, nato še vsem apostolom in nazadnje se je [...] prikazal tudi meni.« (1. Korinčanom 15:6–8)

To pa še ni vse. Če Kristus ne bi bil obujen od mrtvih, bi bila krščanska vera brez vsake koristi in smisla ter bi temeljila na laži. Poleg tega Pavel in drugi ne bi lagali le o Jezusovem vstajenju, temveč bi lagali tudi o tistem, ki je po njihovih besedah Jezusa obudil, o Bogu Jehovu. Še več, tudi trditev, da je »Kristus umrl za naše grehe«, bi bila neresnična, saj Rešitelj ne bi mogel rešiti drugih iz objema smrti, če iz njega sam ne bi bil rešen. (1. Korinčanom 15:3) To bi pomenilo, da so kristjani, ki so umrli (nekateri kot mučenci), svoje upanje, da bodo obujeni, temeljili na laži.