Kaj pravi Sveto pismo

Ali ženske spadajo na prižnico?

»MARSIKATERI laični kristjan se sprašuje, kako to, da so ženske lahko kraljice, ministrske predsednice, sodnice, kirurginje, znanstvenice, ne dovolimo jim pa, da bi obhajale v cerkvi ali poročale,« je v londonski Times zapisal anglikanski pastor Nicholas Stacey.

Anglikanska cerkev sicer usposablja ženske za posebna opravila, toda do danes še nobeni ni dovolila, da bi podelila zakramente. Ali se ti zdi prav, da ima cerkev do žensk takšen odnos, ali pa se ti zdi, da bi tudi ženska smela stopiti za prižnico?

Cerkev bi se skoraj razcepila

Problem okrog žensk-duhovnic se je zagozdil med člane iste veroizpovedi. Anglikanska cerkev bi se prav lahko zaradi tega razcepila v dve ločeni instituciji, tako je vsaj posvaril dr. Graham Leonard, londonski škof, eden vodilnih nasprotnikov ženskega bogoslužja. Nekaterim se zdi, da so samo predsodki krivi, da ženske ne smejo na prižnico, toda v resnici ne gre samo za to.

Anglikanska cerkev si že desetletja prizadeva, da bi zgladila nasprotja z Rimom. Toda papež je v zadnjem pismu canterburyjskemu nadškofu zapisal, da bi vsakršno pripuščanje žensk k bogoslužju pomenilo »v očeh Katoliške cerkve veliko oviro na tej poti sporazumevanja.«

V tem sporu pa niso upoštevali najbrž najpomembnejšega elementa – Svetega pisma. Kako pa so služile ženske v prvi krščanski skupščini in kakšno je njihovo mesto v njej danes?

Enakopravne, a drugačne

33. leta našega štetja, ko je bila rojena krščanska skupščina, so ženske z moškimi vred prejele svetega duha. In kot je pojasnil apostol Peter, se je s tem zgodilo natančno to, kar je stoletja pred tem napovedal prerok Joel. (Apostolska dela 1:13–15; 2:1–4, 13–18)

Kasneje je Peter doumel še eno pomembno dejstvo: »Bog ni pristranski.« (Apostolska dela 10:34, NS) Ta stavek dobesedno pomeni, da Bog ne »gleda na osebo.« »Gledati na osebo« pomeni dajati komu prednost, ga priznati pred vsemi drugimi. V starih časih je marsikateri sodnik presodil v korist bogatih in ne revnih. Zgodilo se je tudi, da je na sodbo vplivala narodnost, družbeni položaj, sorodstvo in celo prijateljstvo, ne pa dejstva. Jehova pa ni takšen. Dober je do vseh, ki se ga bojijo in živijo pravično. Ko bo šlo za rešitev, Bog ne bo najprej pogledal, ali rešuje moškega ali žensko. V tem pogledu sta pred njim oba enakopravna. (Apostolska dela 10:35)

Sveto pismo torej moškim in ženskim članom skupščine pripisuje isto čast. Apostol Pavel je kristjanom v Galatih pisal, da »ni več ne sužnja ne svobodnjaka, ni več ne moškega ne ženske, zakaj vi vsi ste eno v Kristusu Jezusu.« Pred Bogom stoji, kar zadeva njegovo duhovnost, vsakdo sam zase; vsi pa so združeni v isto telo častilcev. V Božji hiši so vsi enaki. (Galačanom 3:26–28, JP)

Toda razlike med moškimi in ženskami v skupščini so. In kot naravne razlike moškega in žensko ne ovirajo, da se ne bi vzajemno dopolnjevala, tako tudi različna opravila, ki jih eni in drugi opravljajo v krščanski skupščini, ne kvarijo njene skladnosti. Katere pa so te razlike?

Učiti – kdaj in koga?

Do razlik pride v glavnem pri poučevanju in oblasti. Ženske v uradnem skupščinskem učnem programu ne učijo in nimajo duhovnega vodstva nad drugimi člani skupščine. Pavel je v svojem pastirskem pismu Timoteju jasno zapisal: »Ne dovolim pa, da bi ženska poučevala, pa tudi ne, da bi gospodovala nad moškim.« (1. Timoteju 2:12, JP)

Pavel je potem pokazal vzrok za to, da ženskam ne dovoljuje poučevati – na odnos med moškim in žensko, ki ga je ustanovil Bog. »Prvi je bil namreč ustvarjen Adam, potem Eva,« je zapisal. (1. Timoteju 2:13) Bog bi bil Adama in Evo lahko ustvaril hkrati, pa ju ni. Adam je že nekaj časa živel, nato pa je bila ustvarjena še Eva. Ali ni Bog že s tem pokazal, da hoče, da je vodja in poglavar Adam in ne Eva? (1. Korinčanom 11:3) Učiti pa pomeni biti gospodar ali usmerjevalec tistih, ki se učijo. Učenci so tiho in se učijo. Zato so v krščanskih skupščinah učitelji in starešine samo moški.

Ali pa so ženske zaradi tega, ker v skupščini ne učijo, razočarane in se jim vse skupaj upira? Ne, kajti ženske smejo vseeno učiti krščanski nauk in so k temu celo povabljene. Toda kaj smejo učiti in koga? Starejše ženske učijo mlajše, »kar je dobrega.« In kot sta Timoteja njegova stara mati Loida in mati Evnika učili »poti« resnice, tako tudi danes matere učijo svoje otroke. (Titu 2:3–5; Apostolska dela 9:2; 2. Timoteju 1:5)

Danes kristjanke ravnajo tudi po zgledu Evodije in Sintihe, ki sta javno oznanjali dobro vest. (Filipljanom 4:2, 3) Učijo tako, da z ljudmi, ki jih resnica zanima, preučujejo Sveto pismo. (Matej 28:20) Na stotine tisočev žensk najde svoj življenjski cilj v tem potrebnem delu oznanjevanja in poučevanja. Drugim kažejo pot v novi in pravični svet pod miroljubno vlado Jezusa Kristusa – to pa je upanje, ki ga povsem enakopravno delijo s svojimi krščanskimi brati. (Psalm 37:10, 11; 68:11)

[Poudarjeno besedilo na strani 21]

Problem okrog žensk-duhovnic se je zagozdil med člane iste veroizpovedi