Koga bo Jehova priznal?

»Prizadevajte [si] za lastno rešitev ... ; Bog je namreč ta, ki zaradi svoje dobre volje deluje v vas, da bi hoteli in delovali.« – FILIPLJANOM 2:12, 13, NS.

1., 2. Ob katerem dogodku je Jezus slišal izjavo o Božjem priznanju in zakaj bi nas to moralo zanimati?

TO JE bila prelomnica v človeški zgodovini. Janez Krstnik je oznanjal Božjo vest in v vodi krščeval tiste, ki so se pokesali. Nato je k njemu prišel človek, za katerega je Janez vedel, da je pravičen. Ta človek je bil Jezus. Čeprav ni zagrešil ničesar, za kar bi se moral pokesati, je Janeza kljub temu prosil, naj ga krsti, da ‚izpolni vso pravičnost‘. (Matej 3:1–15)

² Janez je z vso ponižnostjo ustregel Jezusovi prošnji, in ko je stopil iz vode, so »se odprla nebesa in videl je Božjega duha kakor goloba, ki se je spuščal navzdol«. Poleg tega se je »slišal . . . tudi glas iz nebes, ki je rekel: To je moj ljubljeni Sin, ki sem ga priznal‘«. (Matej 3:16, 17, NS; Marko 1:11) Kakšna izjava! Vsakdo želi biti priznan od nekoga, ki ga spoštuje. (Apostolska dela 6:3–6; 16:1, 2; pismo Filipljanom 2:19–22; Matej 25:21) Zamisli si, kako bi se počutil, če bi tebi vsemogočni Bog rekel: ‚Priznal sem te!‘

 3. Kaj bi nas moralo zanimati v zvezi z Božjim priznanjem?

³ Ali lahko danes nekdo doseže Božje priznanje? Vzemimo za primer človeka, ki ‚je v svetu brez upanja in brez Boga‘ in je ‚odtujen Božjemu življenju‘. (Pismo Efežanom 2:12, EI; 4:18, EI) Ali lahko spremeni te razmere in pride v blagoslovljen položaj, da bi dosegel Božje priznanje? Če da, kako? Pa poglejmo.

Kaj pomenijo njegove besede?

 4. a) Kaj pomeni grška beseda »priznati« iz Božje izjave? b) Zakaj je njena uporaba v tem primeru še posebej zanimiva?

⁴ V evangelijih se v Božji izjavi »ki sem ga [Jezusa] priznal«, pojavlja grški glagol eudokéo. (Matej 3:17; Marko 1:11; Luka 3:22) Pomeni lahko »ugajati, odobravati, se nečesa razveseljevati«, v samostalniški obliki pa pomeni »dobro voljo, ugajanje, naklonjenost, željo, hrepenenje«. Izraz eudokéo ni omejen le na Božje priznavanje. Kristjanom v Makedoniji je na primer »ugajalo«, da so lahko gmotno podpirali druge. (Pismo Rimljanom 10:1; 15:26, NS; 2. pismo Korinčanom 5:8; 1. pismo Tesaloničanom 2:8; 3:1) Toda Jezusa je priznal Bog in ne ljudje. Ta izraz se v zvezi z Jezusom pojavlja šele po njegovem krstu. (Matej 17:5; 2. Petrovo pismo 1:17) Zanimivo pa je, da v Lukovem evangeliju 2:52 za mladeniča Jezusa, ki še ni bil krščen piše, da je našel »milost« (ali: »si je pridobil naklonjenost«, NS) pri Bogu in ljudeh – in na tem mestu se pojavlja drugačna beseda – kháris.

 5. a) Iz česa se vidi, da so nepopolni ljudje lahko priznani od Boga? b) Kdo so »ljudje dobre volje«?

⁵ Ali lahko tudi nepopolni ljudje kot smo mi, dosežejo Božje priznanje? K sreči je odgovor pritrdilen. Ob Jezusovem rojstvu so angeli objavili: »Slava na višavah Bogu in na zemlji mir med ljudmi dobre volje [eudokias]‘.« (Luka 2:14; NS) V dobesedni grščini so angeli takrat peli o bodočem blagoslovu za »dobrohotne ljudi«, oziroma za »ljudi, ki jih Bog priznava«.a Profesor Hans Bietenhard piše o uporabi izraza en anthrópois eudokías naslednje: »Izraz se nanaša na ljudi, ki jih je Bog izbral. Pri tem torej ne gre za voljo ljudi ... Gre za suvereno in dobrohotno željo Boga, ki izbira ljudi za rešitev.« Jehovine priče smo že pred časom pojasnjevali, da besede iz Lukovega evangelija 2:14 naznanjajo, da lahko nepopolni ljudje s predanostjo in krstom postanejo ljudje dobre volje, ljudje, ki jih je Bog priznal!b

 6. Kaj moramo še izvedeti o Božjem priznavanju?

⁶ Gotovo lahko spoznaš razliko med ‚Božjimi sovražniki, ki mislijo na hudobna dela‘, in ljudmi, ki so priznani za sodelavce našega pravičnega in modrega Boga. (Pismo Kološanom 1:21, NS; Psalm 15:1–5) Torej, čeprav ti je odleglo, ko si slišal, da je ljudem mogoče doseči Božje priznanje, pa te bo gotovo zanimalo, kaj vse je s tem povezano. Iz Božjega ravnanja v preteklosti se lahko marsikaj naučimo.

Prisrčno je vabil ljudi

 7. Kaj besede iz 2. Mojzesove knjige 12:38 odkrivajo o Božjem stališču?

⁷ Stoletja preden je izrekel besede iz Lukovega evangelija 2:14, je Jehova prisrčno vabil ljudi, naj pridejo in ga častijo. Seveda se je Bog takrat ukvarjal izključno z Izraelci, ki so mu bili predani. (2. Mojzesova knjiga 19:5–8; 31:16, 17) Toda spomni se, da je ‚tudi mnogo mešanega ljudstva šlo z‘ Izraelci, ko so bili osvobojeni iz egiptovskega suženjstva. (2. Mojzesova knjiga 12:38, NS) Ti Neizraelci, ki so morda bili v stiku z Božjim ljudstvom in so bili očividci nadlog, ki so doletele Egipt, so se sedaj odločili, da odidejo skupaj z Izraelci. Nekateri so pozneje verjetno postali obrezani proseliti.

 8. Kateri dve vrsti tujcev sta živeli v Izraelu in zakaj so se Izraelci do njih različno vedli?

⁸ V postavi je bil natančno opredeljen odnos Neizraelcev do Boga in njegovega ljudstva. Nekateri tujci so bili priseljenci, ki so le prebivali v izraelski deželi, kjer so morali spoštovati temeljne zakone, kot so na primer prepoved ubijanja in predpise v zvezi s praznovanjem sabata. (Nehemija 13:16–21) Ker ti priseljenci niso pripadali Božjemu ljudstvu, jih Izraelci niso imeli za brate in so bili vedno v razumni meri previdni, kadar so se z njimi pogovarjali ali pa so z njimi imeli kakšne druge opravke. Noben Izraelec na primer ni smel uživati mesa živali, ki je poginila in ni izkrvavela, medtem ko so tujci, neproseliti, takšno meso smeli uživati. (5. Mojzesova knjiga 14:21; Ezekijel 4:14) Nekateri izmed teh tujih priseljencev so kasneje morda sledili drugim tujcem, ki so postali obrezani proseliti. Šele tedaj so jih pri čaščenju sprejemali kot brate in bili so dolžni spoštovati celotno Mojzesovo postavo. (3. Mojzesova knjiga 16:29; 17:10; 19:33, 34; 24:22) Moabka Ruta in sirijski gobavec Naaman sta bila Neizraelca, vendar ju je Bog sprejel. (Matej 1:5; Luka 4:27)

 9. Kako je Salomon potrdil Božje stališče do tujcev?

⁹ Tudi v času, ko je vladal kralj Salomon lahko opazimo, da je sprejemal Neizraelce. Ob posvetitvi templja je Salomon molil: »A tudi tujca, ki ni izmed tvojega ljudstva Izraela, ampak bo prišel iz daljne dežele zaradi tvojega imena, ... in [bo] molil v tej hiši, ga ti poslušaj v nebesih, ... da bodo vsi narodi na zemlji spoznali tvoje ime, te častili [»da bi se te bali«, NS] kakor tvoje ljudstvo Izrael.« (1. knjiga kraljev 8:41–43, EI) Da, Jehova je sprejemal molitve odkritosrčnih tujcev, ki so ga iskali. Morda bodo tudi oni spoznali njegove zakone, se obrezali in postali priznani člani njegovega blagoslovljenega ljudstva.

10. Kako so Judje morali ravnati z etiopskim evnuhom in zakaj je bila obreza zanj koristna?

¹⁰ Tako je ravnal zakladnik kraljice Kandake iz daljne Etiopije. Ko je prvič slišal za Jude in njihovo čaščenje, je bil njegov način življenja oziroma njegovo versko prepričanje verjetno nesprejemljivo za Jehovo. Judje so zaradi tega morali pokazati določeno mero strpnosti, ko je bil ta tujec med njimi in je podrobno preučeval Mojzesovo postavo, da bi spoznal Božje zahteve. Očitno je v tem napredoval in naredil potrebne spremembe v svojem življenju. Tako je spolnjeval pogoje za obrezo. V Apostolskih delih 8:27 piše, da je ‚prišel molit v Jeruzalem‘. (2. Mojzesova knjiga 12:48, 49) Iz tega lahko sklepamo, da je bil takrat obrezan proselit. Zato je lahko sprejel Mesija, postal njegov krščeni učenec, kar je bilo v skladu z Jehovino voljo.

Neverniki in krščanska skupščina

11., 12. a) Do katere nadaljnje spremembe je prišlo, ko je bil Etiopec krščen? b) Kako se je to skladalo z besedami iz pisma Filipljanom 2:12, 13?

¹¹ Jezus je svojim sledilcem zapovedal: »Pojdite torej in pridobivajte učence izmed ljudi vseh narodov, krščujte jih v ime Očeta in Sina in svetega duha; učite jih, naj izpolnjujejo vse, kar sem vam jaz zapovedal.« (Matej 28:19, 20, NS) Prej omenjeni etiopski proselit je že imel spoznanje o Jehovi in svetem duhu. Zatem ko mu je Filip pomagal spoznati in sprejeti Jezusa kot Božjega Sina, se je smel krstiti. Tako je postal eden izmed priznanih članov Božjega ljudstva, ki so sledili Kristusu. Seveda je bil odgovoren Bogu in od njega se je zahtevalo, da ‚spolnjuje vse, kar je bilo zapovedano‘ kristjanom. Toda s to odgovornostjo je bilo povezano čudovito upanje: rešitev!

¹² Pavel je kasneje pisal, da naj bi si ‚s strahom in trepetom prizadevali za svojo rešitev‘. To pa je bilo mogoče, ker je »Bog ... ta, ki zaradi svoje dobre volje [eudokías; EI: »blagohotnosti«] deluje v vas, da bi hoteli in delovali.« (Pismo Filipljanom 2:12, 13, NS)

13. Kako so morali kristjani ravnati s tistimi, ki se niso krstili tako kmalu kot etiopski evnuh?

¹³ Toda vsi, ki so prišli v stik s pravimi kristjani, za razliko od etiopskega zakladnika, niso bili pripravljeni zadostiti pogojem, da bi nato naglo napredovali h krstu. Nekateri med njimi, ki niso bili Izraelci ali proseliti, so imeli le malo ali pa sploh nobenega spoznanja o Jehovi in njegovih poteh, pa tudi njihovo pojmovanje morale ni bilo v skladu z njegovimi merili. Kako naj bi se ravnalo z njimi? Kristjani so se morali zgledovati po Jezusu. On gotovo ni spodbujal ljudi h grehu, niti ga ni opravičeval. (Janez 5:14) Kljub temu pa je bil strpen do grešnikov, ki so se čutili pritegnjene k njemu in so želeli svoje postopke uskladiti z Božjimi zahtevami. (Luka 15:1–7)

14., 15. Kakšni ljudje so razen maziljencev še obiskovali sestanke v Korintu in kako različen je morda bil njihov duhovni napredek?

¹⁴ Iz Pavlovih besed glede sestankov v Korintu se vidi, da so bili kristjani strpni do tistih, ki so spoznavali Boga. Ko je razpravljal o čudežnih darovih duha, ki so sprva služili kot znamenje, da na krščanstvu počiva Božji blagoslov, je omenil ‚verne‘ in ‚neverne‘. (1. pismo Korinčanom 14:22) ‚Verni‘ so bili tisti, ki so sprejeli Kristusa in so bili krščeni. (Apostolska dela 8:13; 16:31–34) »Veliko Korinčanov, ki so poslušali, je verovalo in se dalo krstiti«. (Apostolska dela 18:8)

¹⁵ V 1. pismu Korinčanom 14:24 piše, da so sestanke v Korintu obiskovali ‚nepoučeni ali neverni‘ ljudje in so bili na njih dobrodošli.c Najverjetneje so v preučevanju in uporabi Božje besede različno napredovali. Nekateri med njimi so morda še vedno grešili. Drugi so morda dosegli določeno stopnjo vere in so v svojem življenju že naredili določene spremembe in so pred krstom govorili z drugimi o tistem, kar so se sami naučili.

16. Kako je takim osebam koristilo druženje s kristjani na skupščinskih sestankih?

¹⁶ Seveda ni nihče izmed nekrščenih bil »v Gospodu«. (1. pismo Korinčanom 7:39) V kolikor so v preteklosti resno grešili v moralnem in duhovnem pogledu, je povsem razumljivo, da je lahko prilagajanje Božjim merilom trajalo dalj časa. Bili so dobrodošli, če v tem času niso skušali zlobno spodkopavati vero in čistost krščanske skupščine. To, kar so videli in slišali na sestankih, jih je lahko ‚pokaralo‘, ko se je ‚razodela skrivnost njihovega srca‘. (1. pismo Korinčanom 14:23–25; 2. pismo Korinčanom 6:14)

Ohranitev Božjega priznanja lahko vodi do rešitve

17. Kako so se v prvem stoletju izpolnile besede iz Lukovega evangelija 2:14?

¹⁷ Zaradi javnega oznanjevanja krščenih kristjanov v prvem stoletju, je dobro vest slišalo na tisoče ljudi. Slišanemu so verovali, se pokesali za svoj prejšnji način življenja, se dali krstiti in tako dali »javno izjavo za rešitev«. (Pismo Rimljanom 10:10–15, NS; Apostolska dela 2:41–44; 5:14; Pismo Kološanom 1:23) Nedvomno so tisti, ki so bili takrat krščeni, dosegli Božje priznanje, saj jih je Jehova pomazilil s svetim duhom in jih s tem posvojil kot svoje duhovne sinove. Apostol Pavel je pisal: »[On nas je] vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinovljeni otroci. Takšen je bil blagohotni sklep [eudokian] Očetove volje.« (Pismo Efežanom 1:5, EI) Tako se je še v istem stoletju uresničilo to, kar je ob Jezusovem rojstvu napovedal angel: »Mir med ljudmi dobre volje [ali: med ljudmi, ki jih je Bog priznal].« (Luka 2:14, NS)

18. Zakaj maziljeni kristjani niso smeli na Božje priznanje gledati kot na nekaj samoumevnega?

¹⁸ Ti ‚ljudje dobre volje‘ pa so si morali še naprej ‚s strahom in trepetom prizadevati za lastno rešitev‘, če so hoteli ohraniti ta mir. (Pismo Filipljanom 2:12, NS) To pa ni bilo lahko, saj so še vedno bili nepopolni. Preizkušnje in razni pritiski so jih lahko zavedli v napačno ravnanje. Če bi se vdali napačnemu postopanju, bi lahko izgubili Božje priznanje. Zato je Jehova ljubeče poskrbel za duhovne pastirje, da bi skupščinam pomagali in jih ščitili. (1. Petrovo pismo 5:2, 3)

19., 20. Za katere priprave je poskrbel Bog, da bi lahko krščeni kristjani še naprej bili njegovi priznani služabniki?

¹⁹ Skupščinski starešine so si vzeli k srcu Pavlov nasvet: »Bratje, če bi tudi bil človek prenagljen od kake pregrehe, takemu vi, ki ste duhovni, pomagajte v pravi stan v duhu krotkosti, in glej sam nase, da tudi ti ne boš izkušan.« (Pismo Galačanom 6:1) Zavedamo se, da je nekdo, ki je storil ta pomemben korak in se krstil, s tem sprejel nase tudi večjo odgovornost. Tako je bilo tudi v primeru tujca med izraelskim narodom, ki je postal proselit. Seveda je lahko krščeni kristjan, ki je storil napako, v skupščini dobil ljubečo pomoč.

²⁰ Skupina starešin v skupščini je lahko pomagala nekomu, ki se je zapletel v resen prestopek. Juda je zapisal: »Bodite usmiljeni s tistimi, ki dvomijo; rešite jih tako, da jih potegnete iz ognja. Do drugih pa bodite s strahom usmiljeni in sovražite tudi obleko, oskrunjeno po mesu.« (Juda 22, 23, NS) Krščeni pripadnik skupščine, ki se mu je tako pomagalo, se je lahko še naprej razveseljeval Jehovinega priznanja in miru, o katerem je govoril angel ob Jezusovemu rojstvu.

21., 22. Kaj so storili z nekom, ki je postal nepoboljšljivi grešnik in kako so reagirali lojalni pripadniki skupščine?

²¹ Vendar pa se je zgodilo, čeprav poredko, da se nek prestopnik ni pokesal. V tem primeru so ga morali starešine izključiti, da bi čisto skupščino zaščitili pred onesnaženjem. To se je zgodilo neki krščeni osebi iz Korinta, ki je nemoralno živela. Pavel je skupščini naročil: »Ne družite se z nečistniki. Pa nisem mislil na nečistnike tega sveta ali na lakomnike ali roparje in na malikovalce na splošno, ker bi sicer morali vi oditi s tega sveta. Sedaj pa vam pišem: ne družite se s takim, ki se ima za brata, pa je nečistnik ali lakomnik ali malikovalec ali opravljivec ali pijanec ali ropar. S takim niti ne jejte skupaj.« (1. pismo Korinčanom 5:9–11, EI)

²² Izključitev tega Korinčana je bila resna zadeva, ker je bil storil pomemben korak, ko se je krstil, dosegel Božje priznanje in postal član skupščine. Pavel je opozoril, naj se kristjani ne družijo z njim, saj je zavrgel svoj priznani položaj pred Bogom. (Primerjaj 2. Janezovo pismo 10, 11.) Apostol Peter je v zvezi z izključenimi osebami pisal: »Kajti bolje bi jim bilo, da ne bi bili spoznali pota pravičnosti, nego pa da so se po spoznanju obrnili zopet od dane jim svete zapovedi. Prigodilo se jim je pa po resničnem pregovoru: ‚Pes se vrne k temu, kar je izbljuval in svinja umita v lužo blatno.‘« (2. Petrovo pismo 2:21, 22)

23. Kaj lahko na splošno rečemo za kristjane prvega stoletja glede Božjega priznanja?

²³ Jehova takšnih oseb ni mogel več priznavati, saj so bili kot nepoboljšljivi grešniki izključeni iz skupščine. (Pismo Hebrejcem 10:38; primerjaj 1. pismo Korinčanom 10:5.) Očitno je bila izključena le manjšina. Večina tistih, ki sta jim bila izkazana ‚Božja milost in mir‘ in so ‚po blagohotnosti postali posinovljeni otroci‘, je ostala zvesta. (Pismo Efežanom 1:2, 5, 8–10, EI)

24. Kaj si bomo podrobneje pogledali v naslednjem članku?

²⁴ V osnovi je tudi danes tako. Zato bomo pogledali, kako lahko pomagamo ‚nepoučenim ali nevernim ljudem‘, da bi dosegli Božje priznanje, govorili pa bomo tudi o tem, kaj lahko storimo, da bi jim pomagali, če so medtem napačno ravnali. S temi stvarmi se bomo ukvarjali v naslednjem članku.

[Podčrtne opombe]

Se spomniš?

◻ Od kdaj in kako lahko glede na Sveto pismo, ljudje dosežejo Božje priznanje?

◻ Kako je Bog Jehova gledal na tujce, ki so živeli med njegovim ljudstvom in zakaj so morali biti Izraelci do njih previdni pa tudi strpni?

◻ Kaj lahko sklepamo na osnovi dejstva, da so krščanske sestanke v Korintu obiskovali tudi »neverni«?

◻ Za katero pripravo je Bog poskrbel, da bi se krščenim kristjanom pomagalo, da ostanejo njegovi priznani služabniki?