Biblijsko gledišče

Naj vaš govor ne prizadeva bolečin

»Iz istih ust prihaja blagoslov in kletev. To, bratje moji, se ne sme tako goditi!« (JAKOB 3:10)

SPOSOBNOST govora je ena od edinstvenih značilnosti, ki nas ločujejo od živali. Na žalost pa nekateri to prednost zlorabljajo. Žalitve, preklinjanje, psovanje, bogokletni in vulgarni izrazi ter prostaško govorjenje lahko ranijo – včasih bolj kakor telesne poškodbe. »Nekateri blebeta kakor meč, ki prebada,« pravi Biblija. (Pregovori 12:18)

Vse več ljudem je preklinjanje prišlo v navado. Iz šol poročajo, da se je med otroki razširilo pokvarjeno govorjenje. Nekateri pa trdijo, da je žaljivo govorjenje lahko koristno, ko človek z njim sprosti čustveno napetost. Neki študent političnih ved je napisal: »Pokvarjen jezik naj bi se rabil učinkovito, takrat ko normalno besedišče preprosto ne izrazi celotne palete naših občutkov.« Ali naj bi kristjani gledali na žaljivo govorjenje podobno, torej kot na nekaj, kar pravzaprav ni tako resno? Kako na žaljivo govorjenje gleda Bog?

Naj nam bo prostaško šaljenje odvratno

Prostaško govorjenje ni sodoben pojav. Ali bi bili presenečeni, če bi izvedeli, da so ljudje tako govorili tudi v dnevih apostolov, pred skoraj 2000 leti? Zdi se denimo, da je bilo v kološki občini nekaj takšnih, ki so se, ko so se razjezili, izražali prostaško. Morda so to počeli, da bi druge namerno napadli ali jih prizadeli, in se jim s tem morda maščevali. Podobno se tudi danes mnogi prostaško izražajo v izbruhih jeze. Zato je Pavlovo pismo Kološanom primerno za naše dni. Pavel je pisal: »Sedaj pa odložite tudi vi vse to: jezo, srd, hudobnost, preklinjanje [žaljivo govorjenje, NW], nečedno besedovanje [prostaški govor, NW] iz svojih ust.« (Kološanom 3:8) Očitno se kristjane opominja, naj se varujejo izbruhov jeze in prostaškega govorjenja, ki je tako pogosto povezano z jezo.

Resda se mnogi prostaško izražajo, ne da bi nameravali koga napasti ali ga prizadeti. Skoraj gotovo se to najpogosteje dela nepremišljeno. Tako se nizkotni izrazi globoko usidrajo v vsakdanji govor. Nekaterim je celo težko komunicirati brez kletvic. Pogosto se s prostaškim govorjenjem tudi skuša izzvati smeh. Vendar ali naj bi se na takšno prostaško šaljenje gledalo kot na manjši, znosnejši prekršek? Razmislimo o naslednjem.

Prostaško šaljenje je šokantno in z njim naj bi se druge spravilo v smeh. Danes je prostaško šaljenje večinoma obarvano s spolnostjo. Poleg tega je takšen jezik zabaven mnogim, ki se imajo za dostojne. (Rimljanom 1:28–32) Zato ne preseneča, da je naravno in nenaravno spolno vedenje predmet šal mnogih poklicnih komikov. Prostaške šale pa se pojavljajo tudi v mnogih filmih ter televizijskih in radijskih programih.

Biblija ne molči, ko gre za prostaške šale. Apostol Pavel je kristjanom v Efezu pisal: »Nečistovanje in vsakršna nečistost ali lakomnost pa naj se med vami niti ne imenuje, kakor se spodobi svetim. Isto velja za kvantanje in nespametno ali prostaško govorjenje [šaljenje, NW]; vse to je nespodobno.« (Efežanom 5:3, 4, SSP, poudarili mi.) Jasno je, da prostaški jezik ne glede na namen žali Boga. Je nekaj slabega. Je govor, ki prizadene.

Ostre besede, ki Bogu ne ugajajo

H govorjenju, ki prizadene, pa nikakor ne spada samo prostaško govorjenje. Hudo lahko ranijo tudi žalitve, sarkazem, roganje in ostro kritiziranje. Resda z jezikom vsi grešimo, še posebej če smo v okolju, kjer sta sarkazem in opravljanje nekaj običajnega. (Jakob 3:2) Toda pravi kristjani glede žaljivega govorjenja ne bi nikoli smeli postati brezbrižni. Biblija jasno pove, da Bog Jehova obsoja vsak govor, ki rani.

V biblijski Drugi knjigi kraljev denimo beremo o skupini dečkov, ki so besedno nadlegovali preroka Elizeja. V poročilu piše, da so se ‚iz njega norčevali‘ in mu »rekli: ‚Pojdi gor, plešec; pojdi gor, plešec!‘« Jehova, ki je lahko videl v srce teh otrok in razbral hudobni namen, je njihovo zmerjanje vzel zelo resno. V pripovedi piše, da je Bog 42 dečkov zaradi njihovega žaljivega govorjenja usmrtil. (2. kraljev 2:23, 24, SSP)

Izraelci »so [kar naprej, NW] zasmehovali poslance Božje in zaničevali besede njegove in za norce imeli njegove proroke [rogali so se njegovim prerokom, NW], dokler ni zrasla jeza GOSPODOVA nad ljudstvom njegovim, da ni bilo več lečitve«. (2. letopisov 36:16) Čeprav je ljudstvo sprva izzvalo Božjo jezo z malikovanjem in neposlušnostjo, pa ni za spregledati, da je v Bibliji posebej omenjeno dejstvo, da so žalili Božje preroke. To jasno kaže, da Bog takšno ravnanje odkrito obsoja.

Zato Biblija kristjane opominja: »Starejšega ne prijemlji trdo [ostro kritiziraj, NW].« (1. Timoteju 5:1) To načelo bi lahko veljalo v stikih z vsakomer. Biblija nas spodbuja, naj ‚o nikomer grdo ne govorimo, naj ne bomo prepirljivi, ampak odjenljivi [razumni, NW], kažemo naj sleherno krotkost proti vsem ljudem‘. (Titu 3:2)

Brzdajmo svoje ustnice

Morda se včasih kdo težko upre temu, da bi drugega besedno napadel. Če mu je ta storil krivico, morda meni, da ga je upravičen kaznovati s krutimi, bridkimi besedami – bodisi v obraz ali pa za njegovim hrbtom. Toda kristjani se takšni želji uprejo. V Pregovorih 10:19 piše: »Kjer je veliko besed, ni brez greha, kdor pa brzda ustne svoje, je razumen.«

Dober zgled so dali Božji angeli. Vedo za vse krivice, ki jih dela človeštvo. Čeprav so od ljudi večji tako po moči kot po oblasti, pa jih ne obtožujejo z žaljivkami »iz spoštovanja do Jehova«. (2. Petrov 2:11, NW) Ker vedo, da Bog natanko ve, kaj je kdo zagrešil, in je popolnoma zmožen stvari popraviti, brzdajo svoje ustnice. Mihael, najvišji angel, ni hotel žaljivo govoriti, niti proti Hudiču ne. (Juda 9)

Kristjani si prizadevajo posnemati angele. Ravnajo po biblijskem opominu: »Nikomur ne vračajte hudega za hudo. Premišljujte to, kar bi bilo dobro vpričo vseh ljudi. Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi. Ne maščujte se sami, ljubljeni, temuč dajte mesta jezi Božji; kajti pisano je: ‚Moje je maščevanje, jaz povrnem, govori Gospod‘.« (Rimljanom 12:17–19)

Zanimivo je, da lahko temu, kar rečemo, prida ost že ton in jakost našega glasu. Nemalokrat se možje in žene med seboj prizadenejo tako, da vpijejo drug na drugega. Mnogi starši pogosto vpijejo na svoje otroke. Toda za to, da bi izrazili svoje občutke, nam ni treba vpiti. Biblija spodbuja: »Vsaka bridkost [ujedljivost, SSP] in srd in jeza in vpitje in preklinjanje izgini od vas.« (Efežanom 4:31, poudarili mi.) Biblija prav tako pravi, da ‚se hlapec Gospodov ne sme bojevati, ampak naj bo krotak do vseh‘. (2. Timoteju 2:24)

Besede, ki celijo

Danes je žaljivo in prostaško govorjenje tako običajno, da se morajo kristjani znati upirati temu škodljivemu vplivu. Biblija nas oskrbuje z dobro metodo, namreč naj ljubimo bližnjega. (Matevž 7:12; Lukež 10:27) Pristna skrb in ljubezen do bližnjega nas bosta spodbudili, da bomo vedno uporabljali besede, ki zdravijo. V Bibliji piše: »Nobena gnila beseda ne izidi iz vaših ust, ampak če je katera dobra za napredek, kjer je treba, da dá milost poslušalcem.« (Efežanom 4:29)

Pri tem, da bi se ognili govora, ki prizadeva bolečine, pa nam bo pomagalo tudi vsajanje Božje Besede v naš um. Branje in poglobljeno premišljevanje o Svetem pismu nas bo okrepilo, da bomo ‚odložili sleherno nesnago‘. (Jakob 1:21) Da, Božja Beseda lahko pozdravi naš um.