Biblijsko gledišče

Ženina pokornost — kaj to pomeni

BOŽJA BESEDA, Biblija, v Listu Efežanom 5:22 navaja: »Žene, svojim možem bodite pokorne kakor Gospodu.« Kaj pravzaprav to pomeni? Ali se mora žena ne glede na okoliščine podložiti vsem moževim zahtevam? Ali sme kdaj kaj storiti na lastno pobudo ali pa imeti različno mnenje od moža?

Poglejmo si biblijsko poročilo o Abigaili. Ravnala je zelo modro, a vendar v nasprotju z željami njenega bogatega moža Nabala. Ta je »kriče planil« na Davidove sledilce (Davida je Bog izbral za izraelskega kralja), čeprav so bili do njega prijazni. David je bil nad Nabalovo nehvaležnostjo zgrožen, in zavrela mu je kri. Abigaila je doumela, da so vsi njeni domači v nevarnosti, zato se je namenila, da Davida omehča. Kako pa? (1. Samuelova 25:2–35)

Priznala mu je, da je Nabal »ničvrednež« (NW), ter mu dala živež, ki mu ga je ta odrekel. Običajno je narobe, da mož ali žena razglaša zakončeve napake. Ali se je Abigaila s tem, ko je tako govorila in ravnala, upirala? Ne. Skušala je rešiti življenje Nabalu in njegovim domačim. Nikjer ni z ničimer nakazano, da bi bila že po navadi nespoštljiva ali svobodoljubna. Tudi težko ugodljivi Nabal ni nikoli izrazil nikakršnega nezadovoljstva nad tem, kako mu je pomagala voditi veliko posestvo. Toda v tem kriznem položaju ji je modrost velevala, naj sama prevzame pobudo. Poleg tega pa tudi Biblija govori pohvalno o njenem dejanju. (1. Samuelova 25:3, 25, 32, 33)

Že davno pred Abigailo so bili trenutki, ko so žene patriarhov povedale svoje gledišče in ravnale drugače, kot pa so to želeli njihovi možje. In vendar so te »svete žene, ki so upale v Boga,« dane krščanskim ženam za vzor pokornosti. (1. Petrov 3:1–6) Ko je Sara na primer zaznala, da je Abrahamov sin Izmael pričel ogrožati njunega sina Izaka, je odredila, da mora Izmael oditi. »To pa se je silno hudo videlo Abrahamu.« A Bog mu je naročil: »Ne zdi naj se ti hudo zaradi dečka [. . .]; karkoli ti poreče Sara, poslušaj glas njen.« (1. Mojzesova 21:11, 12)

Potrebna je sprevidevnost

Torej ne bi bilo dobro, da bi se žena zaradi pokornosti čutila prisiljeno storiti nekaj, za kar ve, da je zelo nemodro ali pa celo v nasprotju z božanskimi načeli. Naj se tudi ne bi počutila krivo, če v kakih pomembnih zadevah prevzame pobudo, kot sta jo Abigaila in Sara.

K ženini pokornosti ne sodi to, da mora žena vedno ugoditi vsem moževim željam. Kako torej vedeti, kdaj ugoditi in kdaj ne? Z možem se morda ne bo strinjala, kadar gre za pravična načela. Kljub temu pa naj bi na splošno še vedno kazala duha božanske pokornosti.

Žena bi seveda morala paziti, da moževih želja ne bi obšla iz samovoljnosti, kljubovanja ali drugih napačnih motivov. Biti mora sprevidevna in »razumna«, kot je bila Abigaila. (1. Samuelova 25:3)

Kadar se mož ogiba odgovornostim

Glavni cilj in motiv ženine božanske pokornosti je ugajati Jehovu. Žena pa bo to dosegla, če bo z možem sodelovala in podpirala njegove odločitve. To je precej preprosto, kadar je mož duhovno zrel. Lahko pa je izziv, kadar ni.

Kako se lahko potem s tem spoprime? Moža lahko iskreno česa prosi ali pa predlaga, kakšne odločitve bi družini najbolj koristile. Če bo možu pustila, da ,krmari ladjo‘, se bo v tem morda bolj izučil. Z neprestanim godrnjanjem nad njim pa bo kršila duha primerne pokornosti. (Pregovori 21:19) Toda če je očitno, da mož s svojim vodstvom ogroža blaginjo družine, bo morda svetovala primernejšo pot, tako kot je to storila Sara.

Če je mož nevernik, je izziv za ženo še celo večji. Kljub temu pa bi mu morala biti podložna tako dolgo, dokler ne bi od nje zahteval nečesa, s čimer bi prekršila biblijske zakone. Če zahteva kaj takega, bi se krščanska žena morala odzvati podobno, kot so se učenci, ko je sodišče od njih zahtevalo, naj prekršijo Božji zakon: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 5:29)

Vendar lahko celo dobronamerni možje in žene zaradi tega, ker imajo premalo izkušenj in omejeno modrost, prekoračijo mejo svoje vloge. Mož je morda premalo pozoren, žena pa lahko preveč na silo zahteva prednosti. Kaj jima bo takrat pomagalo? Pomembno je, da imata o sebi skromno mnenje, saj »v mnogem namreč napačno delamo vsi«. (Jakob 3:2)

Mnogi možje bodo cenili ženino iskreno pobudo, če jo ta le prevzema razsodno. S tem, da se oba opravičita, kadar storita napako, pa se bo sodelovanje zboljšalo. Tako kot Jehova nam odpušča vsakodnevne napake, bi jih morali tudi mi drugim. »Ako boš gledal na krivice, Jehova, Gospod, kdo more obstati? Toda pri tebi je odpuščenje.«​ (Psalm 130:3, 4)

»Pokorni bodite drug drugemu«

Zato Sveto pismo v naše medsebojno dobro svetuje: »Pokorni bodite drug drugemu v strahu Kristusovem.« Medsebojno se moramo ljubeče spoštovati; pri tem se ne smemo ovirati niti tekmovati. Besedilo nadaljuje: »Žene, svojim možem bodite pokorne kakor Gospodu; kajti mož je glava ženi, kakor tudi Kristus glava cerkvi.« (Efežanom 5:21–23)

Grška beseda, ki jo je Pavel uporabil v Listu Efežanom 5:21, 22, namiguje na to, da moramo biti pokorni sami od sebe, ne da nas kdo k temu sili. In pokorni smo zaradi Gospoda, ne pa samo zato, da bi bil zakon usklajen. Kristusova maziljena občina je Kristusu pokorna prostovoljno in radostno. Kadar se žena tako pokorava svojem možu, bo njun zakon zelo verjetno srečen in uspešen.

Sveto pismo pa tudi pravi: »Vsak [mož] naj ljubi ženo svojo tako kakor sebe«, iz vse duše. (Efežanom 5:33; 1. Petrov 3:7) Mož naj bi mislil na to, da mora tudi on biti pokoren svojemu glavi, saj Biblija navaja: »Vsakemu možu [je] glava Kristus.« Zato bi moral biti pokoren Kristusovemu nauku. Kristus pa je nadalje pokoren svojemu glavi: »Glava pa Kristusu Bog.« Vsi, razen Jehova, imamo nad sabo glavo. Pa tudi on sam je obvezan, da upošteva lastne zakone. (1. Korinčanom 11:3; Titu 1:2; Hebrejcem 6:18)

Krščanska pokornost je uravnovešena in koristi pripadnikom obeh spolov. Zaradi nje je zakon usklajen in srečen; tak zakon pa lahko priskrbi le naš ljubeči Stvarnik. (Filipljanom 4:7)

[Navedba vira slike na strani 14]

Leslie’s