Biblijsko gledišče

Ali naj si otroci sami izberejo vero

ZA SVOJEGA otroka začno starši odločati, ko se ta rodi in ravnajo tako skozi vso adolescenco. Vendar pa modri starši tudi vedo, kdaj se je treba prilagoditi in, če je le mogoče, tudi kdaj upoštevati otrokove želje.

Vendar je to, koliko svobode lahko otroku dovolijo pri izbiri, za starše izziv. Kakor je res, da lahko otroci prav izberejo in jim torej določena neodvisnost koristi, je tudi res, da se lahko nápak odločijo, in tragedija je tu. (2. kraljev 2:23–25; Efežanom 6:1–3)

Otroci se denimo največkrat, namesto za hranljive jedi, odločijo za nizkokakovostne. Zakaj? Ker so za zdravo presojanje še premajhni. Ali bi bilo torej modro, če bi starši otrokom pri tem dali povsem proste roke, upajoč, da se bodo odločili za zdravo hrano? Ne, za otroke morajo izbirati starši in sicer zato, ker potomcem pač iz srca želijo, da bi jim to dolgoročno koristilo.

Zatorej je prav, da starši za svoje otroke odločajo glede hrane, oblačenja, videza in moralnih načel. Kako pa je z vero? Naj bi tudi to izbrali starši?

Izbira

So ljudje, ki trdijo, da starši otrokom ne bi smeli vsiljevati svojega verskega prepričanja. Pred več kot 160 leti so pravzaprav nekateri deklarirani kristjani širili zamisel, da se »otrok nikakor ne sme poučevati v veri, ker so se bali, da bi se jih tako usmerilo na določeno veroizpoved; moralo bi se jih prepustiti samim sebi, dokler niso sami sposobni izbrati in se za izbiro tudi odločiti.«

Toda tako mišljenje ni v sozvočju z biblijskim glediščem. Biblija namreč naglaša, da je versko prepričanje še kako treba vcepljati otroku že od rojstva. V Pregovorih 22:6, EI: piše: »Vzgajaj dečka primerno njegovi poti, tudi ko se postara, ne bo krenil z nje.«

Hebrejska beseda, prevedena z ,deček‘, zajema dobo od detinstva do odraslosti. Dr. Joseph M. Hunt z Univerze v Illinoisu (ZDA), je o pomembnosti zgodnjega učenja rekel: »V prvih štirih ali petih letih življenja se otrok razvija najhitreje in tedaj se ga tudi najlaže oblikuje. [. . .] Pred prvim rojstnim dnem se bržčas razvije 20 odstotkov [otrokovih] osnovnih sposobnosti, do četrtega leta pa najbrž že kar polovica.« To le še poudarja biblijski navdihnjeni nasvet, da starši morajo otroka modro voditi že od zgodnjega otroštva ter ga učiti Božjih poti. (5. Mojzesova 11:18–21)

Sveto pismo staršem tudi naroča, da je še kako pomembno otroku vcepiti ljubezen do Jehova. Peta Mojzesova knjiga 6:5–7 pravi: »Ljubi GOSPODA, svojega Boga, iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse moči svoje. In te besede, ki ti jih danes zapovedujem, naj bodo v tvojem srcu. In marljivo jih uči otroke svoje [ponavljaj, Slovenski standardni prevod] ter govori o njih, sedeč v svojem domu in hodeč po poti, ko ležeš in ko vstaneš.« Hebrejska beseda, ki je prevedena s »ponavljaj« prenaša misel ostrenja nekega orodja, denimo z brušenjem. Orodje se ne izostri z nekaj potegi, ampak se ga še in še brusi. Tudi The New English Bible tukaj zapiše hebrejski glagol »ponavljati se«. Jasno je torej, da ima »učenje« oziroma »ponavljanje« dolgotrajnejši vpliv. (Primerjaj Pregovori 27:17.)

Starši, ki so pravi kristjani, morajo dolžnost vcepljanja svojega verskega prepričanja otrokom seveda resno vzeti. Nimajo pravice, da bi se te dolžnosti kar odrekli in otrokom pustili, naj sami izberejo. To pomeni, da svoje »otročiče« jemljejo na shode. Tam sedijo z njimi in jim pomagajo doumeti duhovno korist, ki jo složna družina lahko ima, če pozorno posluša svetopisemske diskusije in v njih tudi sodeluje. (5. Mojzesova 31:12, 13; Izaija 48:17–19; 2. Timoteju 1:5; 3:15)

Roditeljska dolžnost

To, da otroku samo govorite, kako zdrava je neka jed, ker je pač hranljiva, še ne pomeni, da mu je všeč. Zato modra mati ve, kako naj to kakovostno hrano otroku naredi kar najbolj privlačno in okusno. Seveda jo tudi pripravi tako, da je zanj lahko prebavljiva.

Podobno lahko otrok sprva odklanja verski pouk in starši vidijo, da razpravljanje z njim ne koristi. Biblijsko navodilo pa je jasno: starši se morajo kar najbolj potruditi, da svoje otroke poučujejo že od detinstva. Zato modri starši pripravljajo prijetno versko poučevanje, ki otroka pritegne, pri tem pa seveda upoštevajo njegovo zmožnost dojemanja.

Ljubeči starši se tudi zelo zavedajo, da so obvezni otrokom priskrbeti vse, kar ti potrebujejo, in največkrat prav starši najbolje vedo, kaj otrok rabi. S tem v sozvočju pa Biblija primarno obveznost – skrb za telesni in tudi duhovni blagor otrok, nalaga na ramena staršev, predvsem na očetova. (Efežanom 6:4) Zato se starši ne izmikajo svoji dolžnosti in ne razmišljajo, kako bi jo preložili na koga drugega. Čeprav resda sprejmejo pomoč, ki se jim ponudi, pa ta ni nadomestilo za starševsko versko poučevanje, temveč res samo pomoč. (1. Timoteju 5:8)

Seveda pa v življenju napoči čas, ko se vsak sam odloči, ali se bo držal kakega verskega prepričanja, če sploh kakega. Če so si krščanski starši svojo odgovornost resno naložili ter otroke od detinstva poučevali v veri in če so jih v tem času naučili razmišljati na temelju zanesljivih načel, je več kot verjetno, da se bodo ti kasneje prav odločili. (2. letopisov 34:1, 2; Pregovori 2:1–9)

[Navedba vira slike na strani 26]

The Doré Bible Illustrations/Dover Publications, Inc.