Odpustite iz srca

»Tako bo storil tudi Oče moj nebeški vam, ako ne odpustite iz srca svojega vsakteri svojemu bratu.« (MATEVŽ 18:⁠35)

1., 2. a) Kako je znana grešnica pokazala Jezusu, da ga ceni? b) Kaj je Jezus poudaril s svojim odgovorom?

VERJETNO je bila prostitutka, nekdo, ki ga prav gotovo ne bi pričakovali v hiši pobožnega moža. Nekateri so se zgražali že nad njeno prisotnostjo, toda kar je storila, je povzročilo še večje ogorčenje. Približala se je namreč najkrepostnejšemu možu in mu cenjenje do njegovih del pokazala tako, da mu je umila noge s svojimi solzami in jih posušila s svojimi lasmi.

² Tisti mož, Jezus, pa do te žene, »ki je bila v mestu [znana kot, NW] grešnica«, ni čutil takšnega odpora. Toda farizeja Simona, v čigar hiši so bili, je motilo, da je grešnica. Jezus mu je odgovoril tako, da je povedal zgodbo o dveh možeh, ki sta bila dolžna upniku. Eden je dolgoval veliko denarja, približno dveletni delavski zaslužek. Drugi pa je bil dolžan desetkrat manj denarja, manj kot tromesečni zaslužek. Ko nobeden od njiju ni mogel odplačati svojega dolga, je upnik ‚odpustil obema‘. Jasno je, da je tisti, ki mu je bilo več odpuščeno, imel večji razlog, da se odzove z ljubeznijo. Jezus je to povezal z ženinim dobrohotnim dejanjem, nato pa dodal načelo: »Komur se malo odpušča, malo ljubi.« Zatem ji je rekel: »Odpučeni so ti grehi tvoji.« (Lukež 7:36–48)

 3. O čem glede sebe bi morali razmisliti?

³ Vprašajte se: ‚Ali bi bil jaz do drugih neusmiljeno nespravljiv, če bi bil sam ta žena ali če bi bil v podobnem položaju in bi mi bilo izkazano usmiljenje?‘ Morda boste odgovorili: ‚Seveda ne!‘ Vendar ali ste res prepričani, da radi odpuščate? Ali ste takšni že po naravi? Ali to pogosto storite brez pomišljanja in bi vas drugi opisali kot človeka, pripravljenega odpuščati? Poglejmo, zakaj bi se temu moral posvetiti vsakdo od nas in biti pri tem pošten.

Odpuščanje, ki ga potrebujemo in ki smo ga deležni

 4. Kaj naj bi si priznali?

⁴ Sami še predobro veste, da ste nepopolni. Če bi vas vprašali, ali ste, bi to tudi priznali, pri čemer bi se morda spomnili besed iz Prvega Janezovega lista 1:8: »Ako pravimo, da nimamo greha, sami sebe slepimo, in resnice ni v nas.« (Rimljanom 3:23; 5:12) Pri nekaterih se nepopolnost morda odraža z velikimi, odvratnimi grehi. A četudi menite, da niste zagrešili nič takšnega, pa ste gotovo že velikokrat in na mnoge načine odstopili od Božjih meril – ste grešili. Ali ni to res?

 5. Za kaj naj bi bili hvaležni Bogu?

⁵ Vaš položaj bi torej lahko ustrezal naslednjemu opisu apostola Pavla: »Vas, ki ste bili mrtvi v grehih in neobrezi mesa svojega, tudi vas je oživil ž njim [Jezusom] vred, ko nam je odpustil vse grehe.« (Kološanom 2:13; Efežanom 2:1–3) Bodite pozorni na besede »nam je odpustil vse grehe«. (Poudarili mi.) To je veliko. Vsak od nas ima torej dober razlog, da prosi kakor David: »Zaradi imena svojega, GOSPOD, odpusti krivico mojo, ker velika je.« (Psalm 25:11, poudarili mi.)

 6. O čem glede Jehova in odpuščanja smo lahko prepričani?

⁶ Kako lahko vi, oziroma vsakdo od nas, prejmete odpuščanje? Ključ je v tem, da Bog Jehova rad odpušča. To je značilno za njegovo osebnost. (2. Mojzesova 34:6, 7; Psalm 86:5) Bog razumljivo pričakuje, da se obrnemo k njemu v molitvi in ga prosimo oproščenja oziroma naj nam odpusti. (2. letopisov 6:21; Psalm 103:3, 10, 14) Poleg tega je priskrbel pravni temelj, po katerem lahko tako odpušča: Jezusovo odkupno žrtev. (Rimljanom 3:24; 1. Petrov 1:18, 19; 1. Janezov 4:9, 14)

 7. V čem naj bi si želeli posnemati Jehova?

⁷ V Božji pripravljenosti odpuščati bi morali videti vzorec, kako ravnati z drugimi. Na to se je osredinil Pavel, ko je pisal: »Bodite pa med seboj blagi, milosrčni, odpuščajte drug drugemu, kakor je tudi Bog v Kristusu vam odpustil.« (Efežanom 4:32) Nobenega dvoma ni, da Pavlova misel zajema tudi, da se učimo iz Božjega zgleda, saj naslednja vrstica nadaljuje: »Bodite torej posnemalci Boga, kakor otroci ljubljeni.« (Efežanom 5:1) Ali vidite povezavo? Bog Jehova vam je odpustil, zato, kot Pavel odločno razlaga, ga morate posnemati in biti do drugih ‚milosrčni in [jim] odpuščati‘. Toda vprašajte se: ‚Ali ravnam tako? Če nisem že po naravi nagnjen k temu, ali si za to prizadevam, se resnično trudim posnemati Boga in odpuščati?‘

Moramo si prizadevati odpuščati

 8. Kaj bi se morali zavedati glede tega, kdo sestavlja našo občino?

⁸ Bilo bi si lepo zamišljati, da je v krščanski občini le malo priložnosti, ob katerih nam je treba posnemati Boga v odpuščanju. V resnici ni tako. Krščanski bratje in sestre si nedvomno prizadevajo posnemati Jezusov zgled ljubezni. (Janez 13:35; 15:12, 13; Galatom 6:2) Dolgo so se trudili, in se še trudijo, da bi opustili razmišljanje, govorjenje in ravnanje, ki so značilni za ta hudobni svet. Resnično želijo odsevati novo osebnost. (Kološanom 3:9, 10) Vseeno pa ne moremo zamižati ob dejstvu, da svetovno občino, tudi vsako krajevno občino, sestavljajo nepopolni ljudje. Danes so na splošno veliko boljši kot nekoč, vendar so še vedno nepopolni.

9., 10. Zakaj ne bi smeli biti presenečeni, če se med brati pojavijo problemi?

⁹ Bog nam po Bibliji namerno govori, da v občini, med brati in sestrami, lahko pričakujemo nepopolnost. Razmislite na primer o Pavlovih besedah, zapisanih v Listu Kološanom 3:13: »Prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo [vzrok za, NW] tožbo zoper koga, kakor je tudi [. . .] [Jehova, NW] odpustil vam, tako tudi vi.«

¹⁰ Pomenljivo je tudi, da nas Biblija tukaj spominja na to, kako je Božje odpuščanje povezano z našo dolžnostjo in potrebo, da odpuščamo drugim. Zakaj je to izziv? Ker, kot je priznal Pavel, ima lahko kdo »[vzrok za, NW] tožbo zoper koga«. Zavedal se je, da bodo takšni razlogi obstajali. Očitno so obstajali tudi v prvem stoletju, celo med krščanskimi ‚svetimi‘, ki so imeli ‚upanje, shranjeno zanje v nebesih‘. (Kološanom 1:2, 5) Ali bi potemtakem lahko pričakovali, da bi danes moralo biti kaj drugače, ko večina pravih kristjanov nima pričanja duha, da so »izvoljeni Božji, sveti in ljubljeni«? (Kološanom 3:12) Torej ne bi smeli skleniti, da je nekaj posebno narobe, če v naši občini obstajajo razlogi za pritoževanje, ko je kdo prizadet zaradi resničnih ali namišljenih napak.

11. Na kaj nas je pripravil učenec Jakob?

¹¹ Besede Jezusovega polbrata Jakoba prav tako kažejo, da moramo pričakovati, da se bomo vsaj tu in tam srečali z razmerami, ko bo bratom treba odpustiti. »Kdo je moder in razumen med vami? Kaže naj z lepim vedenjem dela svoja v modri krotkosti. Če pa imate grenko zavist in sebičnost v srcu svojem, nikar se ne hvalite in ne lažite zoper resnico!« (Jakob 3:13, 14) ‚Grenka zavist in sebičnost‘ v srcu pravih kristjanov? Da, Jakobove besede jasno odkrivajo, da se je to pojavljalo v občini prvega stoletja in se bo dogajalo tudi danes.

12. Kakšen problem se je pojavil v nekdanji filipski občini?

¹² Dejanski primer tega sta maziljeni kristjanki, ki sta bili na dobrem glasu, saj sta si zelo prizadevali hoditi Pavlu ob rami. Morda se še spominjate, da ste brali o Evodiji in Sintihi iz filipske občine. V Listu Filipljanom 4:2, 3 resda ni podrobno opisano, za kaj je pri zadevi šlo, vendar je očitno, da sta imeli neki problem. Ali se je vse pričelo s kakšno nepremišljeno, neprijazno pripombo, z dozdevnim omalovaževanjem katerega od sorodnikov ali s kakšnim dejanjem tekmovalnega ljubosumja? Stvar je ne glede na vzrok postala tako resna, da je za to izvedel tudi Pavel, ki je bil daleč proč, v Rimu. Med tema duhovnima sestrama je morda nastala ledena tišina, zaradi česar sta se na shodih morda druga druge ogibali ali pa sta druga o drugi pikro govorili svojim prijateljem.

13. Kako se je verjetno končalo med Evodijo in Sintiho ter kaj se lahko naučimo iz tega?

¹³ Ali vam je kaj od tega znano in morda podobno temu, kar se je zgodilo komu v vaši občini oziroma nečemu, v kar ste bili vpleteni tudi sami? Takšen problem namreč lahko do neke mere obstaja tudi sedaj. Kaj lahko storimo? V starodobnem primeru je Pavel posvečeni sestri spodbujal, naj »bodita enih misli v Gospodu«. Morda sta privolili v to, da se o zadevi pogovorita, zadevo razčistita, izrazita medsebojno pripravljenost odpustiti in nato resnično posnemata Jehovovo odpustljivo stališče. Nimamo razloga za mišljenje, da Evodija in Sintiha pri tem nista uspeli, in tudi nam lahko uspe. Če imamo takšno odpustljivo stališče, lahko to danes obrodi dobre rezultate.

Sklepajte mir – odpuščajte

14. Zakaj je osebno nesoglasje pogosto mogoče in najbolje enostavno spregledati?

¹⁴ Kaj pravzaprav morate storiti, da bi odpustili sokristjanu, s katerim ste si v sporu? Odkrito povedano, za to ni nobene preproste metode. Toda Biblija daje primere, ki nam lahko koristijo, in nam realno svetuje. Najbolj nam priporoča – čeprav to ni lahko sprejeti niti udejanjiti – naj zadevo enostavno pozabimo, jo spregledamo. Če obstaja problem, kakor med Evodijo in Sintiho, pogosto vsakdo meni, da je popolnoma ali vsaj večinoma zgrešil drugi. Če ste v takšnem položaju, torej morda menite, da je večinoma kriv drugi kristjan oziroma da je on tisti, ki je storil največ slabega. Ali pa bi lahko kljub vsemu enostavno sklenili zadevo in odpustili? Zavedajte se, da če (in to je lahko velik če) je večinoma ali povsem kriv drugi kristjan, potem ste vi prvi, ki lahko stvar spregledate: odpustite in vse skupaj končate.

15., 16. a) Kako je Miha opisal Jehova? b) Kaj pomeni to, da Bog ‚izpregleduje prestopek‘?

¹⁵ Ne izgubimo izpred oči našega zgleda v odpuščanju, Boga. (Efežanom 4:32–5:1) Prerok Miha je glede njegovega vzora v odpuščanju napak napisal: »Kdo je, Bog mogočni, enak tebi, ki odpuščaš krivico in izpregleduješ prestopek ostanku dediščine svoje? Ti ne držiš jeze vekomaj, ker se veseliš milosti.« (Miha 7:⁠18)

¹⁶ Ko Biblija opisuje Jehova kot Boga, ki ‚izpregleduje prestopek‘, ne pravi, da se napak ni več zmožen spomniti, kakor da ima neke vrste izbirno izgubo spomina. Razmislimo o Samsonu in Davidu, ki sta naredila nekaj hudih napak. Bog se je lahko spomnil njunih grehov še dolgo zatem; in ker je nekaj teh grehov dal zapisati v Biblijo, jih poznamo tudi mi. Kljub temu pa jima je naš odpustljivi Bog naklonil usmiljenje, saj nam ju je predstavil kot zgleda vere, da ju posnemamo. (Hebrejcem 11:32; 12:⁠1)

17. a) Kakšno stališče nam lahko pomaga spregledovati napake oziroma žalitve drugih? b) Kako bomo s svojim prizadevanjem za tem posnemali Jehova? (Glej podčrtno opombo.)

¹⁷ Da, Jehova je lahko ‚izpregledoval‘a Davidu prestopke in slednji ga je vedno znova prosil za to. (2. Samuelova 12:13; 24:10) Ali bi lahko v tem posnemali Boga in voljno spregledovali omalovaževalno ravnanje in žalitve naših soslužabnikov, nepopolnih ljudi? Predstavljajte si, da sedite v reaktivnem letalu, ki vse hitreje drvi po vzletni stezi. Ko pogledate ven, zagledate blizu steze znanko, kako neotesano po otročje kaže jezik. Veste, da je bila razburjena in je morda to gesto namenila vam. Morda pa sploh ni mislila na vas. Kakor koli že, ko letalo zakroži, da doseže višino, to žensko visoko preletite in sedaj je videti samo še kot majhna pika. Čez eno uro boste že tisoče kilometrov stran, njena žaljiva gesta pa bo daleč za vami. Podobno nam bo pogosto laže odpustiti, če si bomo prizadevali posnemati Jehova in žalitev modro spregledali. (Pregovori 19:11) Ali ne bo ta omalovaževalna gesta čez deset let ali čez dvesto let v tisočletnem Kraljestvu videti drobcena? Zakaj je ne bi enostavno spregledali?

18. Kakšen nasvet lahko upoštevamo, če menimo, da nečesa ne moremo odpustiti?

¹⁸ Včasih pa se zgodi, da o neki zadevi molite in jo skušate pozabiti, vendar vam to nekako ne uspe. Kaj tedaj? Jezus je spodbujal, da stopite k drugi strani in skušate na samem rešiti nesoglasje ter doseči mir. »Če torej prineseš dar svoj k oltarju in se tam spomniš, da ima brat tvoj kaj zoper tebe: pusti dar svoj tam pred oltarjem, pa pojdi, spravi se poprej z bratom svojim in potem pridi in daruj dar svoj.« (Matevž 5:23, 24)

19. S kakšnim stališčem naj bi si prizadevali pomiriti z bratom in s kakšnim ne?

¹⁹ Vredno je omeniti, da Jezus ni rekel, da odidete k bratu in ga prepričate, da imate prav, on pa se moti. Morda je to slednje res. Verjetnejše pa je, da sta v čem pogrešili obe strani. Vsekakor od drugega ne bi smeli hoteti doseči priznanja, nekakšnega klečeplazenja. S takšnim stališčem bi bil neuspeh skoraj neogiben. Podobno ne bi smel biti vaš cilj, da na vsak način obnovite vsako podrobnost resnične ali umišljene žalitve. Ko v mirnem pogovoru v duhu krščanske ljubezni odkrijeta, da je bistvo problema obžalovanja vreden nesporazum, ga lahko skušata razjasniti. Kaj pa, če z razgovorom ne dosežete popolnega soglasja: ali je to vedno nujno? Ali ni boljše, če se lahko strinjata vsaj glede tega, da hočeta oba iskreno služiti našemu odpustljivemu Bogu? Kadar spoznata to dejstvo, oba laže iskreno rečeta: »Žal mi je, da je zaradi nepopolnosti prišlo do tega. Spreglejva prosim vse skupaj.«

20. Kaj se lahko naučimo iz zgleda apostolov?

²⁰ Zapomnite si, da si večkrat tudi apostoli niso bili edini, denimo ko so nekateri težili za večjo častjo. (Marko 10:35–39; Lukež 9:46; 22:24–26) To je povzročalo napetost, morda tudi prizadetost ali celo močno zamero. Toda nesoglasja so bili zmožni spregledati in še naprej delati skupaj. Eden od apostolov je pozneje napisal: »Kdor hoče življenje ljubiti in videti dobre dni, brzda naj jezik pred hudim in ustne svoje, da ne govoré zvijače; ogiblje se naj hudega in dela dobro; išče naj mirú in hodi za njim.« (1. Petrov 3:10, 11)

21. Kakšen tehten nasvet je Jezus dal glede odpuščanja?

²¹ Doslej smo omenili eno fazo kroga: Bog nam je odpustil mnogo grehov, ki smo jih storili v preteklosti, zato bi ga morali posnemati in odpuščati našim bratom. (Psalm 103:12; Izaija 43:25) Toda pri tem krogu je še ena faza. Potem ko je Jezus povedal vzorčno molitev, je rekel: »Če odpustite ljudem njih pregreške, odpusti tudi vam Oče vaš nebeški.« Po več kot letu dni je to bistveno dejstvo ponovil, ko je učence učil moliti: »Odpusti nam grehe naše, ker tudi mi odpuščamo vsakemu dolžniku svojemu.« (Matevž 6:12, 14; Lukež 11:4) Nato pa, samo nekaj dni pred svojo smrtjo, je dodal: »Kadar stopite k molitvi, odpustite, če imate zoper koga kaj, da tudi Oče vaš, ki je v nebesih, vam odpusti vaše pregrehe.« (Marko 11:⁠25)

22., 23. Kako lahko s pripravljenostjo odpuščati vplivamo na svojo prihodnost?

²² To, ali nam bo Bog še naprej odpuščal, je torej precej odvisno od tega, koliko smo sami pripravljeni odpuščati bratom. Ko se med kristjani pojavi kakšen osebni problem, se vprašajte: ‚Ali ni veliko pomembnejše, da si pridobim Božje odpuščanje, kot pa da dokažem, kako je brat oziroma sestra z nekim manjšim omalovaževalnim dejanjem, drobno žalitvijo ali s kakšnim odsevom človeške nepopolnosti pogrešil/-a?‘ Odgovor poznate.

²³ Kaj pa, če je zadeva resnejša in ne gre le za manjšo osebno žalitev ali problem? Kdaj je treba upoštevati Jezusov nasvet, zapisan v Matevževem evangeliju 18:15–18? Razmislimo torej še o teh stvareh.

[Podčrtna opomba]

Ali se spomnite?

◻ Kako nam Jehova daje vzorec za posnemanje glede odpuščanja?

◻ Kaj si moramo zapomniti o ljudeh v krščanski občini?

◻ Kaj naj bi bili večinoma zmožni narediti ob omalovaževanju in žalitvah?

◻ Kaj lahko po potrebi storimo, da bi se spravili z bratom?

[Slika na strani 15]

Kadar imate s kristjanom vzrok za spor, skušajte vse skupaj spregledati; sčasoma bo zadeva postala nepomembna