Druge imejmo za višje od sebe

11. Kaj lahko naredi kristjan, če je v njegovem srcu kakršnakoli pristranskost?

¹¹ Če ima kristjan predsodke do kakšne druge rase ali narodnosti, se bo to kmalu pokazalo v njegovih besedah in dejanjih. To pa bo lahko v ljudeh zbudilo užaljenost, posebej še, če je skupščina sestavljena iz ljudi različnih narodnosti. Najbrž noben kristjan ne bo v enotnost Božjega ljudstva hotel vnesti take napetosti. (Psalm 133:1—3) Če v kristjanovem srcu obstaja takšna pristranost, bo prav, da takole misli: »Preišči me, o Bog, spoznaj moje srce, preskusi me, spoznaj moje misli! In glej, da po slabi poti ne hodim; in vodi me po poti večnosti.« (Psalm 139:23, 24, EI)

12. Zakaj ni prav, da se hvalimo s svojo narodnostjo?

¹² Prav je, da si priznamo, da smo vsi nepopolni, in da nikakor ne bi mogli obstati pred Bogom, če ne bi bilo Kristusove žrtve. (1. Janezov 1:8 do 2:2) Kaj nas potem dela drugačne od drugih? Vse, kar imamo, smo dobili, zakaj bi se potem ponašali s svojo narodnostjo? (Primerjaj 1. Korinčanom 4:6, 7.)

13. Kako lahko prispevamo k enotnosti skupščine in kaj se lahko naučimo iz Pisma Filipljanom 2:1—11?

¹³ K enotnosti v skupščini bomo prispevali tako, da bomo lastnosti drugih priznali in cenili. Judovski apostol Pavel nam je gotovo dal misliti, ko je poganom v Filipih rekel: »Dopolnite moje veselje s tem, da ste istih misli in iste ljubezni, enega duha in enega mišljenja. Ne delajte ničesar iz prepirljivosti in ne iz praznega slavohlepja, ampak imejte v ponižnosti drug drugega za boljšega od sebe.« Za zgled, kakšni naj bomo do drugih ras in narodnosti, nam je Jezus Kristus. Čeprav je bil mogočno duhovno bitje, je »postal podoben ljudem« in se ponižal do sramotne smrti na mučilnem kolu v prid grešnim ljudem iz vseh ras in narodnosti. (Filipljanom 2:1—11, JP) Ali naj kot Jezusovi sledilci potem ne bomo tudi mi prijazni, ponižni, sočutni in ali naj ne štejemo drugih višje od sebe?

Poslušajmo in glejmo

14. Kako si je že marsikdo pomagal, da je znal druge ceniti višje od sebe?

¹⁴ Druge bomo imeli za višje od sebe, če jim bomo znali prisluhniti in če bomo pazljivo opazovali njihovo vedenje. Morda bomo morali odkrito priznati, da nas je starešina — morda druge rase — prekosil v dajanju učinkovitih nasvetov v teokratični šoli oznanjevanja. Opazili bomo, da mu njegova duhovnost, ne pa izgovorjava, pomaga do dobrih rezultatov, ko pomaga sovernikom, da bi postali dobri oznanjevalci Božjega kraljestva. In jasno nam bo, da njegove napore blagoslavlja sam Jehova.

15. Kaj lahko opazimo, če pazljivo poslušamo, kaj govorijo soverniki?

¹⁵ Ko se pogovarjamo z brati ali s sestrami in ko poslušamo njihove komentarje na sestankih, morda opazimo, da nekateri mnogo bolje razumejo kakšne svetopisemske resnice, kot jih razumemo sami. Zazdi se nam nemara, da je njihova bratovska ljubezen močnejša, da imajo globljo vero ali pa se zdi, kot da bolj zaupajo v Jehovo. In naj so potem naše narodnosti ali ne, na vsak način zbujajo v nas ljubezen in dobra dela, pomagajo nam krepiti vero in nas motivirajo, da še bolj zaupamo v našega nebeškega Očeta. (Pregovori 3:5, 6; Hebrejcem 10:24, 25, 39) Jehova jim je očitno blizu, bodimo jim še mi. (Primerjaj Jakobov list 4:8.)

20. Kako lahko še povečamo svoje spoštovanje do sovernikov drugih ras in narodnosti?

²⁰ Jehova brez dvoma blagoslavlja in krepi svoje priče iz vseh ras in narodnosti. Sam ni pristranski in tudi mi, ki smo njegovi predani služabniki, nimamo nobene pravice in nobenega razloga, da bi bili pristranski. Brate in sestre vseh ras in narodnosti bomo še toliko bolj spoštovali, če bomo pomislili na vsa tista področja, na katerih nas prekašajo. Tudi oni se oprijemajo nebeške modrosti, ki ne dela razlik, temveč rodi izvrstne sadove. (Jakobov list 3:13—18) Njihova dobrota, radodarnost, ljubezen in druge božanske lastnosti so nam za zgled.