Naj vaša odlika ne postane vaša slabost

Luksuzno ladjo Titanik s 16 vodotesnimi predelki v trupu so imeli za nepotopljivo. Na krstnem potovanju leta 1912 je nosila le pol toliko rešilnih čolnov, kolikor bi jih potrebovala. Ladja je zadela ob ledeno goro in se potopila, ob tem pa je življenje izgubilo več kot 1500 ljudi.

V STAREM Izraelu je bil bogaboječi kralj Uzija sijajen vojskovodja. Z Jehovovo pomočjo je premagoval sovražnike enega za drugim. »In ime njegovo je daleč slovelo, ker mu je bilo čudno pomagano, da je postal mogočen.« Toda ‚njegovo srce se je prevzelo in ravnal je nezvesto zoper GOSPODA, svojega Boga‘. Zaradi svoje prevzetnosti je postal gobav. (2. letopisov 26:15–21; Pregovori 16:⁠18)

Iz teh poročil se naučimo, da kadar svojih odlik ne uravnovesimo z modrostjo, skromnostjo in ponižnostjo, te zlahka postanejo slabosti in pomanjkljivosti. O stvari je vredno razmisliti, saj ima tako ali drugače vsak od nas določene odlike oziroma darove, želimo pa, da bi ti bili nam in drugim, še zlasti pa našemu Stvarniku, pridobitev in vir veselja. Resnično bi morali vsak Božji dar, ki ga morda imamo, popolnoma uporabiti, a ga obenem tudi uravnavati tako, da ostane koristna stvar.

Človek, ki ima denimo rad svoje delo, lahko hitro sprevrne svoj dar v slabost tako, da postane deloholik. Opreznega posameznika se morda stežka ukani oziroma prevara, toda lahko je tako zelo oprezen, da se nikoli o ničemer ne odloči. Tudi učinkovitost je vrlina, toda če se jo pospešuje do skrajnosti, tako da se prezre človeški dejavnik, lahko okolje postane hladno, strogo, kakršno rojeva nesrečnost. Vzemite si torej trenutek časa in razmislite o svojih odlikah. Ali jih dobro upravljate? Ali so drugim v blagoslov? Predvsem pa, ali z njimi častite Jehova, Vir ‚vsakega dobrega daru‘? (Jakob 1:17) V ta namen si torej natančneje poglejmo nekaj odlik, ki se lahko nenadzorovane razvijejo v slabosti in celo pomanjkljivosti.

Modro uporabljajte umske sposobnosti

Bister um je gotovo odlična prednost. Kljub temu lahko postane slabost, če vodi do prevelike samozavesti ali pa si zaradi njega zgradimo vzvišeno mnenje o samem sebi, posebej če nas drugi neobičajno veliko hvalijo ali nam laskajo. Lahko pa bi si tudi ustvarili razumarski pogled na Božjo Besedo in na Bibliji temelječe preučevalne pripomočke.

Prevelika samozavest se razkriva na različne načine. Kadar denimo bister posameznik dobi govorno nalogo v krščanski občini, mogoče javni govor ali pa govor v Teokratični strežbeni šoli, lahko s pripravo odlaša do zadnje minute in morda niti ne moli k Jehovu za blagoslov. Namesto tega zaupa v svojo zalogo znanja in sposobnost, da misli z lastno glavo. Svojo brezbrižnost lahko nekaj časa prikriva z naravno sposobnostjo, toda brez Jehovovega celotnega blagoslova lahko počasneje duhovno napreduje, ali pa še to ne več. Kakšna škoda odličnega daru! (Pregovori 3:5, 6; Jakob 3:⁠1)

Nekdo, ki je ostroumen, bi lahko Biblijo in biblijske preučevalne pripomočke tudi začel obravnavati razumarsko. Vendar takšno znanje samo »napihuje« oziroma veča ego kakor balon; ne ‚pospešuje pa napredka‘ v ljubečih krščanskih medsebojnih odnosih. (1. Korinčanom 8:1; Galatom 5:26) Po drugi strani pa duhovni človek ne glede na svoje umske sposobnosti vedno moli za Božji duh in se zanaša nanj. Medtem ko raste v ljubezni, ponižnosti, spoznanju in modrosti – vse v prijetnem razmerju – postaja njegova odlika vedno večja prednost. (Kološanom 1:9, 10)

Sposobnost bi tudi postala slabost, če bi zaradi nje razvili o sebi vzvišeno mnenje, ki bi odkrivalo neskromnost. Nadarjen posameznik – in njegovi občudovalci – lahko pozabijo, da se Jehova »ne ozira na nikogar, ki je v lastnem srcu moder«, četudi je res nadarjen. (Job 37:24, NW) »Pri skromnih pa je modrost,« pravi Božja Beseda. (Pregovori 11:2) Čeprav je bil apostol Pavel izredno razumen in izobražen človek, je Korinčanom rekel: »Ko sem prišel k vam, bratje, nisem prišel z visokostjo besede ali modrosti [. . .] Bil sem pri vas [K vam sem prišel, Ekumenska izdaja] v slabosti in v strahu in mnogem trepetu. In govor moj in propovedovanje moje ni bilo v prepričevalnih besedah človeške modrosti, temuč v dokazovanju Duha in moči, da bi vera vaša ne slonela na modrosti človeški, ampak na moči Božji.« (1. Korinčanom 2:1–5)

Zares modrega človeka ne preslepi svetni pogled na razum niti svetno pojmovanje uspešnosti. Namesto da bi torej svoje darove rabil za to, da bi žel hvalo ljudi ali si kopičil svetno bogastvo, daje svoje najboljše Njemu, ki mu je podaril življenje in sposobnosti. (1. Janezov 2:15–17) Zato daje kraljestvene dobrine vedno na prvo mesto v življenju in postane kakor rodovitno »drevo, zasajeno ob potokih vodá«. Po zaslugi Jehovovega blagoslova, ne njegovih naravnih darov, »karkoli počenja, se mu posreči«. (Psalm 1:1–3; Matevž 6:⁠33)

Naj vašo odliko oplemeniti krščanskost

Krščanstvo je že po naravi tako polno odlik, da svetne filozofije ob njem kar zbledijo. Krščansko življenje denimo ustvarja najboljše može in žene, najboljše sosede in delavce – poštene, spoštljive, miroljubne in marljive ljudi. (Kološanom 3:18–23) Pri krščanskem strokovnem izpopolnjevanju v govorništvu in poučevanju se posamezniki zraven tega urijo v veščinah dobre komunikacije. (1. Timoteju 4:13–15) Zato ni presenetljivo, da delodajalci pogosto izberejo kristjane za dodatne odgovornosti in napredovanje. Toda če človek ni dovolj oprezen, lahko te odlike tudi zlorabi. Napredovanje ali vabljiva ponudba za delo lahko pomeni, da se človek malodane posveti nekemu podjetju, redno manjka na krščanskih shodih ali pa žrtvuje dragocen čas s svojo družino.

Neki krščanski starešina in družinski oče iz Avstralije, ki je bil tudi izredno uspešen poslovnež, je – kakor pravi rek – »imel pred seboj ves svet«. Toda mik uspeha v tej stvarnosti je zavrnil. »Želel sem biti več z družino in v krščanski strežbi,« je povedal. »Z ženo sva se tako dogovorila, da bom pazljivo zmanjševal čas, ki ga preživljam v posvetni zaposlitvi. Zakaj bi moral delati pet dni na teden, če mi ni treba?« je pristavil. Ko je ta starešina naredil v življenju nekaj dobro premišljenih prilagoditev, je ugotovil, da lahko še vedno skrbi za družino, če dela tri ali štiri dni na teden. Čez čas so mu bile ponujene in je sprejel še druge službene prednosti, kot je služenje v domačem odboru zborskih dvoran in v upravi območnega zborovanja. Ker je svoje odlike modro izkoristil, je sebi in družini prinesel veselje in zadovoljstvo.

Uravnovešeno stališče do prednosti

Krščanske može se spodbuja, naj si prizadevajo za službenimi prednostmi v občini. »Če kdo išče škofovske [nadzorniške, NW] službe [ali službe strežnega služabnika], želi lepega dela.« (1. Timoteju 3:1) Prav kakor že doslej omenjene odlike je treba tudi pripravljenost sprejemanja odgovornosti uravnavati z dobro presojo. Nihče si ne bi smel naložiti toliko nalog, da bi v Jehovovi službi izgubil veselje. Da, radovoljen duh je vreden pohvale, je celo nujen, kajti Jehova ne odobrava samoprizanesljivosti; vendar mora radovoljnost odsevati tudi skromnost in ‚razumnost‘. (Titu 2:12, SSP; Razodetje 3:15, 16)

Ob Jezusu so se celo najpreprostejši ljudje zaradi njegove blagosti, vpogleda v stvari in senzitivnosti počutili sproščeno. Podobno se danes ljudje prijetno počutijo ob tistih, ki jih odlikuje sočutna, ljubezniva osebnost. V krščanski občini so takšni topli starešine, h katerim ni težko pristopiti, resnično dragoceni »ljudje darovi«. So »zavetje pred vetrom in pribežališče pred povodnijo, kakor potoki vodá na suhem kraju, kakor senca skale velike v žejni deželi«. (Efežanom 4:8, NW; Izaija 32:⁠2)

Toda starešine morajo čas, ko pomagajo drugim, uravnovesti z lastno potrebo po osebnem preučevanju, poglobljenem razmišljanju, molitvi in javni strežbi. Poročeni starešine si seveda morajo vzeti čas tudi za svojo družino, ki bi ji morali biti še posebej dostopni.

Vrle ženske – čudovit blagoslov

Kakor sposobni starešine so tudi duhovno naravnane ženske odlična pridobitev za Jehovovo organizacijo. Žene imajo povečini dar, da se zanimajo za druge – lastnost, ki jo Jehova ceni in spodbuja. Apostol Pavel je napisal: »Ne glejte vsak na svoje, ampak vsak tudi na to [,naj se osebno zanima tudi za to‘, NW], kar je drugega.« (Filipljanom 2:4) Vendar ima takšno ‚osebno zanimanje‘ svoje meje, noben kristjan si namreč ne bi želel biti »tak, ki se meša v tuja opravila;« ali pa opravljivec. (1. Petrov 4:15; 1. Timoteju 5:⁠13)

Ženske imajo še mnoge druge darove. Kaka krščanska žena je lahko denimo umsko bolj nadarjena od svojega moža. Kljub temu bo kot ‚vrla žena‘, ki se boji Jehova, spoštovala svojega moža in svoje darove rabila v dopolnilo njemu, ne da bi z njim tekmovala. In moder, ponižen mož ne bo nevoščljiv ali pa užaljen, temveč bo cenil njene odlike in se jih veselil. Spodbujal jo bo, naj v polni meri uporablja svoje darove, da bi izgrajevala družino in svojim otrokom pomagala, da bi se kakor ona sama ‚bali GOSPODA‘. (Pregovori 31:10, 28–30; 1. Mojzesova 2:18) Takšni skromni, ponižni možje in žene so uspešni v zakonu, s čimer resnično častijo Jehova.

Podvreči močno osebnost

Močna osebnost, ki je nagnjena k pravičnosti in celodušnemu izpolnjevanju Jehovove volje, je lahko odlična prednost, če jo blažita skromnost in ponižnost. Lahko pa je slabost, če kdo zaradi nje gospoduje nad drugimi ali pa jih ustrahuje. To še zlasti velja za krščansko občino. Kristjani bi se morali drug ob drugem počutiti sproščene, tudi v družbi občinskih starešin. (Matevž 20:25–27)

Tudi starešine bi morali biti sproščeni v družbi drug drugega. In kadar se sestanejo, bi na njihove odločitve moral vplivati sveti duh, ne moč osebnosti. Sveti duh lahko v resnici vpliva na katerega koli starešina v starešinstvu, tudi na najmlajšega ali najbolj zadržanega med njimi. Tisti z močnejšo osebnostjo bi torej morali tudi takrat, ko menijo, da imajo prav, svojo odliko upravljati tako, da se učijo umetnosti popuščanja in tako izkazujejo ‚spoštovanje‘ sostarešinam. (Rimljanom 12:10) Propovednik 7:16 prijazno opozarja: »Ne bodi prepravičen in ne kaži se modrega čez mero: zakaj bi se pogubljal?«

Jehova, Vir ‚vsakega dobrega daru‘, absolutno popolno upravlja svoje odlike. (Jakob 1:17; 5. Mojzesova 32:4) In on je naš Učitelj! Učimo se torej od njega in si močno prizadevajmo razvijati svoje naravne darove oziroma odlike ter jih upravljajmo modro, s skromnostjo in z ljubeznijo. Kakšen blagoslov bomo potem za druge!

[Vir slike na strani 26]

Courtesy of The Mariners’ Museum, Newport News, VA

[Slika na strani 27]

Duhovni napredek je odvisen od preučevanja z molitvijo in zanašanja na Jehova

[Slika na strani 29]

Osebno zanimanje skupaj s skromnostjo je blagoslov