Opogumili so se

NI VEDNO lahko zbrati pogum za oznanjevanje. Pravzaprav je apostol Pavel dejal, da je ob neki priložnosti to storil »v velikem boju«. (1. Tesaloničanom 2:2, SSP) Ali je ‚boj‘, da bi oznanjevali, vreden truda? Resda ni nujno, da bomo pri tem doživeli kak poseben primer, toda Božje ljudstvo je pogosto veselo, da se je opogumilo. Poglejmo nekaj zgledov.

Osemletna deklica Ta­ra je pozorno poslušala, ko je učiteljica razredu razlagala, da so morali Židje, ki so bili med drugo svetovno vojno zaprti v koncentracijskih taboriščih, imeti kot razpoznavni znak prišito rumeno Davidovo zvezdo. Tara je razmišljala, ali naj spregovori. »Molila sem z odprtimi očmi,« se spominja. Potem je dvignila roko in povedala, da so bili v teh taboriščih tudi Jehovove priče in da so morali imeti prišit vijoličast trikotnik. Učiteljico je to zanimalo in se ji je zahvalila. Tarin komentar je utrl pot k nadaljnjim razgovorom z učiteljico, ki je kasneje celemu razredu pokazala videokaseto Jehovove priče neomajni kljub nacističnemu napadu.

V zahodnoafriški Gvineji je mlada nekrščena oznanjevalka Irène želela napredovati v strežbi. Misijonarka, ki je z njo preučevala Biblijo, jo je spodbudila, naj poskusi v šoli svojim sošolcem ponuditi reviji Stražni stolp in Prebudite se!. Irène je omahovala, saj so bili sošolci nesprejemljivi. Toda zaradi misijonarkine spod­bude se je odločila, da bo najprej pristopila k učenki, ki je bila videti najbolj nasprotna. Na Irènino začudenje se je dekle odzvalo in je željno vzelo reviji. Tudi drugi učenci so ju vzeli. Irène je ta mesec oddala več revij kot v predhodnih petih mesecih skupaj.

Na Trinidadu se je neki starešina zelo obotavljal pristopiti k ravnateljici šole, da bi ji pokazal vzgojno vrednost revije Prebudite se!. Vendar je zbral pogum. Takole pravi: »Ko sem vstopil v šolski kompleks, sem molil. Kar verjeti nisem mogel, ko je bila ravnateljica izredno prijazna.« Vzela je revijo Prebudite se!, ki je govorila o temi »Kakšno je upanje za današnje mlade?«, in celo privolila v to, da jo bo uporabila za poučevanje v razredu. Odtlej je sprejela že 40 revij, ki so govorile o različnih temah.

Kot mladeniču je bilo Vaughnu vedno težko oznanjevati. »Postal sem živčen, dlani so se mi potile in govoril sem hitro – govora nisem mogel upočasniti.« In vendar je postal polnočasni strežnik. Toda kljub temu mu ni bilo vedno enostavno spregovoriti. Ko je nekoč ves dan zaman iskal službo, je hotel pričevati komu na vlaku, tako »da bi se iz slabega dneva izcimilo vsaj nekaj dobrega«. Vendar ga je bilo strah, ker je bil na vlaku podzemne železnice še poslovnež pomembnega videza. Naposled je le zbral pogum in ogovoril starejšega moškega poleg njega. Njun daljši razgovor je obrodil sadove. »Za mladega človeka imate tako dobra vprašanja,« je dejal poslovnež, nato pa vprašal, »Ali ste teolog?« Vaughn je odgovoril: »Ne, sem Jehovova priča.« »Ah,« se je nasmehnil moški. »Zdaj pa razumem.«

Vsi ti Priče in še brezštevilni drugi so veseli, da so zbrali pogum za oznanjevanje. Ali boste enako storili tudi vi?

[Slika na strani 25]

Tara

[Slika na strani 25]

Vaughn