Ali smejo kristjani uporabljati častne religiozne naslove

VELIKO se govori o tem, kaj današnjemu duhovništvu krščanstva manjka, vendar pa ne bi mogli reči, da imajo premalo častnih religioznih naslovov. Nekateri so preprosti; drugi pa kažejo častihlepnost. Poglejmo jih nekaj:

• Duhovnik: »Častiti.«

• Anglikanski škof: »Prečastiti gospod škof.«

• Rimskokatoliški škof (v Italiji): »Njegova visokost, prečastiti in prevzvišeni gospod.«

• Kardinal: »Njegova prevzvišenost.«

• Papež: »Sveti oče.«

Naslovi »častiti« in »škof« so v rabi že tako dolgo, da se jih je večina cerkvenih članov že navadila. Toda, ali ti naslovi izvirajo iz Biblije?

V Ekumenskem prevodu Biblije se beseda »častiti« pojavi samo enkrat, in sicer, v Psalmu 111:9, kjer piše: »Sveto in častitljivo je njegovo ime.« Čigavo ime? Odgovor je v naslednji vrstici: »Začetek modrosti je strah GOSPODOV.« (Psalm 111:10, AC) V katoliški The New Jerusalem Bible se ti dve vrstici takole glasita: »Sveto in strašno je njegovo ime. Začetek modrosti je strah pred Jahvejem [Jehovom].« Po Božji besedi torej, pripada strah ali čast samo Vsemogočnemu Jehovu. Ali je prav, da to dvoje dajemo ljudem?

»Če kdo hrepeni po škofovski službi, želi dobrega dela,« je Pavel napisal Timoteju. (1. Timoteju 3:1, Jere, Pečjak, Snoj) V Ekumenski izdaji Biblije pa se ta vrstica glasi takole: »Če se kdo poteguje za predstojniško službo, hrepeni po vzvišenem poslanstvu.« Prve kristjane, ki so imeli odgovorne dolžnosti, so imenovali »starešine« in »nadzorniki«. Ali so ti nazivi veljali kot častni naslovi? Ne. Ti možje se niso nikoli imenovali »škof Peter« ali »starešina Jakob«. Zato zreli kristjani med Jehovovimi pričami, ki v skupščini služijo kot starešine, nikoli ne rabijo naslova »starešina« v smislu častnega naslova. »Starešina« in »nadzornik« (škof) se imenujejo zato, ker imajo položaj z določeno oblastjo in odgovornostjo. Naziv tudi pove, da so možje usposobljeni in imenovani za delo, ki ga opravljajo.

Kako pa je z nazivom »kardinal«? Ali je zapisan kje v Bibliji? Ne, v nobenem prevodu ga ni. Pravzaprav rimskokatoliška cerkev priznava, da ta naslov ni biblijski. New Catholic Encyclopedia pojasnjuje: »Beseda izhaja iz latinske besede cardo, ki pomeni ,tečaj‘. Po besedah papeža Evgena IV. ,sveti sedež kot vrata cele cerkve počiva in se opira na kardinalstvu, tako kot se hišna vrata obračajo na svojih tečajih‘.« Ta priročnik še pove, da »imajo kardinali prednost, da se jih naslavlja s ,Prevzvišeni‘ «. Njihov položaj jim tudi dovoljuje, da nosijo rdeče ogrinjalo in rdečo čepico. Ali so imeli apostoli take ,prednosti‘? Biblija pravi, da ne.

Ali smemo duhovnike klicati z gospod? Anglikanski škof nosi naslov »Gospod«. Katoliške prelate često naslavljajo z »Monseigneur«, kar pomeni »Prevzvišeni gospod« oziroma »(Vaša) prevzvišenost«. V nekaterih državah duhovnike Nizozemske reformirane cerkve naslavljajo z dominee, s častnim naslovom, ki ima osnovo v latinski besedi dominus, pomeni pa »gospod«. Vendar je Jezus svoje učence poučil: »Veste, da vladarji gospodujejo nad svojimi narodi . . . Med vami pa naj ne bo tako.« (Matej 20:25, 26) Apostol Peter je napisal: »Nikar ne nastopajte gospodovalno do tistega, kar vam je zaupano! Bodite čredi v zgled!« (1. Petrovo 5:3) Jezus je učencem, ko jim je ponižno umil noge, še rekel: »Vi me kličete ,Učitelj‘ in ,Gospod‘. In prav pravite, saj to sem.« (Janez 13:13) Ali bi bilo prav, če bi ljudi nazivali s častnimi religioznimi naslovi, ki pripadajo Bogu in njegovemu Sinu?

Ali je prav človeka naslavljati z religioznim nazivom »Oče«? V rimskokatoliški in anglikanski cerkvi se ta naziv veliko rabi. Veliko se tudi uporablja naziv »Padre«, kar pomeni »oče«. Jezus pa je svoje učence poučil: »Tudi na zemlji nikogar ne imenujte ,oče‘, kajti eden je vaš Oče, ta, ki je v nebesih.« (Matej 23:9) Prevod Antona Chraske tudi podobno pravi: »Ne imenujte nikogar na zemlji očeta svojega.« Zakaj duhovniki in njihovi verniki ne ubogajo te zapovedi Gospoda Jezusa Kristusa?

Rimskega papeža ponavadi naslavljajo s »Sveti oče«. Njegovo italijansko osebje pa ga često imenuje Santissimo Padre, kar pomeni »Presveti oče«. Titula »Sveti oče« se v Bibliji pojavi le enkrat (Janez 17:11). Pripada pa samo Vrhovnemu bitju. Ali bi bilo prav, tako naslavljati zemeljska in nepopolna stvarjenja?

Prosimo, preberite vrstice iz Matejevega evangelija 23:1⁠-12. Jezus je tukaj govoril o farizejih, to je bila judovska prominentna sekta. Verovali so v zveličavnost dobrih del in se natančno držali vsake podrobnosti mojzesovskega zakona. Z oblačili in svojim ravnanjem so radi opozarjali nase. Šopirili so se s posebno obleko in častnimi nazivi, zahtevali so častna mesta pri mizi in prva mesta v shodnicah. Hoteli so, da jih ljudje spoštujejo bolj od svojih staršev. Želeli so, da se jih naziva oče. Jezus pa je dejal, da so vsi njegovi sledilci kot Božji otroci enako vredni. Vsak časten naslov, ki bi delal razliko, je ošabno prilaščanje nečesa, kar pripada Bogu. Zato je Jezus zabranil rabiti besedo »oče« kot verski častni naslov. Poudaril je, da imajo njegovi sledilci samo enega verskega očeta, Jehova.

Povsem jasno je torej, da so se mnogi duhovniki postavili na ,sveta tla‘, ki so sicer samo Božja in Sinova, in da se jima je odvzelo veliko časti ter jo namenilo nepopolnim ljudem? Današnji pravi kristjani ne uporabljajo laskavih religioznih titul in ne častijo ljudi. Jehovove priče se med seboj nazivajo samo z »bratje« (2. Petrovo 3:15). Ravnajo se po Jezusovih besedah: »Vi vsi ste pa bratje.« (Matej 23:8)