»Vse delajte Bogu v slavo«

SMO Bogu Jehovu posvečeni služabniki, zato smo dolžni odsevati njegovo slavo pri vsem, kar govorimo in delamo. Glede tega je apostol Pavel zapisal naslednje načelo, ki naj bi nas vodilo: »Če torej jeste, pijete ali delate kar koli drugega, vse delajte Bogu v slavo.« (1. Kor. 10:31) K temu spada to, da se podrejamo Jehovovim pravičnim merilom, ki odsevajo njegovo popolno osebnost. (Kol. 3:10) Ker smo sveto ljudstvo, moramo posnemati Boga. (Efež. 5:1, 2)

² Na to je kristjane opozoril apostol Peter, ko je napisal: »Kot poslušni otroci se ne pustite več oblikovati željam, ki ste jih imeli prej, ko niste poznali Boga, ampak postanite sveti v vsem svojem vedenju, kakor je svet Bog, ki vas je poklical. V Svetih spisih namreč piše: ‚Bodite sveti, ker sem svet jaz.‘« (1. Pet. 1:14–16) Vsi v krščanski občini moramo podobno kot starodavni Izraelci ohranjati svetost. To pomeni, da se ne smemo omadeževati z grehom ali pustiti, da na nas vpliva svet. Posvečeni smo namreč za služenje Jehovu. (2. Mojz. 20:5)

³ Svetost ohranjamo tako, da se ravnamo po Jehovovih zakonih in načelih, ki so jasno zapisani v Svetem pismu. (2. Tim. 3:16) S preučevanjem Svetega pisma smo spoznali Jehova in njegov način ravnanja in to nas je pritegnilo k njemu. Preučevanje nam je pomagalo videti, da nam mora biti Božje kraljestvo in izpolnjevanje Jehovove volje najpomembnejše v življenju. (Mat. 6:33; Rim. 12:2) Zato smo si morali obleči novo osebnost. (Efež. 4:22–24)

DUHOVNA IN MORALNA ČISTOST

⁴ Jehovovih pravičnih meril ni vedno enostavno upoštevati. Naš nasprotnik Satan Hudič si prizadeva, da bi nas odvrnil od resnice. Vse skupaj je včasih še težje zaradi slabega vpliva sveta in naših lastnih grešnih nagnjenj. Da bi lahko živeli v skladu s svojo posvetitvijo, se moramo duhovno bojevati. Sveto pismo pravi, naj ne bomo presenečeni, ko doživimo nasprotovanje ali preizkušnje. Zaradi pravičnosti bomo morali trpeti. (2. Tim. 3:12) Ko doživljamo preizkušnje, smo lahko srečni, saj vemo, da so dokaz, da izpolnjujemo Božjo voljo. (1. Pet. 3:14–16; 4:12, 14–16)

⁵ Čeprav je bil Jezus popoln, se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti. Nikoli ni podlegel Satanovim skušnjavam niti ni imel ambicij v svetu. (Mat. 4:1–11; Jan. 6:15) Jezus ni niti enkrat pomislil na to, da bi bil nezvest Jehovu. Njegova pravična načela je upošteval, čeprav si je s svojim zvestim življenjem nakopal sovraštvo sveta. Malo pred svojo smrtjo je učence posvaril, da bo svet sovražil tudi njih. Od takrat naprej njegovi sledilci doživljajo stiske. Vendar jim pogum vliva dejstvo, da je Božji Sin svet premagal. (Jan. 15:19; 16:33; 17:16)

⁶ Da ne bi bili del sveta, se moramo tako kot naš Gospodar zavzemati za Jehovova pravična merila. Ne vpletamo se v politične in socialne zadeve tega sveta in se trudimo upirati njegovemu izprijenemu moralnemu vplivu. Resno jemljemo nasvet iz Jakoba 1:21: »Znebite se vse umazanije in vsake sledi hudobnosti ter ponižno pustite, da Bog v vas vsadi besedo, ki vas lahko reši.« S preučevanjem Božje Besede in obiskovanjem shodov se lahko tudi v naš um in srce »vsadi beseda« resnice. Tako si tega, kar ponuja ta svet, ne bomo niti želeli. Učenec Jakob je napisal: »Ali ne veste, da zaradi prijateljevanja s svetom postanete Božji sovražniki? Kdor koli torej hoče biti prijatelj svetu, bo postal Božji sovražnik.« (Jak. 4:4) Zato nas Sveto pismo resno opozarja, naj upoštevamo Jehovova pravična merila in ostanemo ločeni od sveta.

⁷ Božja Beseda nas svari pred tem, da bi se vedli sramotno in nemoralno. Naroča nam: »Spolna nemorala, kakršna koli nečistost in pohlep naj se med vami niti ne omenjajo, saj se to za svete ne spodobi.« (Efež. 5:3) Zato ne smemo dovoliti, da bi razmišljali o vulgarnih, sramotnih ali nizkotnih stvareh. Prav tako ne bomo dovolili, da bi se takšne stvari prikradle v naše pogovore. S tem dokažemo, da želimo upoštevati Jehovova čista in pravična moralna merila.

FIZIČNA ČISTOČA

⁸ Kristjani se zavedamo, da je poleg duhovne in moralne čistosti pomembna tudi fizična čistoča. Od Izraelcev je Bog svetosti zahteval, da ohranjajo tabor čist. Tudi mi moramo biti čisti, tako da ne bi Jehova pri nas »videl česa nespodobnega«. (5. Mojz. 23:14)

⁹ Svetost in fizična čistoča sta v Svetem pismu tesno povezani. Pavel je na primer napisal: »Ljubljeni bratje, [...] očistimo se vsega, zaradi česar sta naše telo in um nečista, in si iz globokega spoštovanja do njega prizadevajmo biti vedno bolj sveti.« (2. Kor. 7:1) Zato bi kristjani in kristjanke morali skrbeti za telesno čistočo, in sicer tako, da se redno umivamo in peremo svoja oblačila. Čeprav se življenjske razmere od države do države razlikujejo, imamo običajno na voljo dovolj mila in vode, da smo lahko čisti mi in naši otroci.

¹⁰ Tam, kjer živimo, smo zaradi našega oznanjevanja ponavadi precej znani. Svojim sosedom oznanjujemo že s tem, da skrbimo, da je naš dom znotraj in zunaj čist in lepo urejen. Pri skrbi za čistočo in urejenost doma lahko sodeluje celotna družina. Bratje bi morali posebno pozornost nameniti domu in njegovi okolici, saj pospravljeno dvorišče in urejen dom naredita dober vtis na druge. Poleg vodenja družine v duhovnih zadevah je to znak, da družinski poglavarji dobro vodijo svoj dom. (1. Tim. 3:4, 12) Pri tem imajo svojo vlogo tudi sestre, ki še posebej skrbijo za notranjost doma. (Titu 2:4, 5) Dobro vzgojeni otroci naredijo svoj del tako, da so urejeni in čisti ter da so takšne tudi njihove sobe. Tako cela družina razvija dobre navade glede čistoče, ki jih bomo imeli tudi v novemu svetu pod Božjim kraljestvom.

¹¹ Veliko Jehovovih prič se danes na shode vozi z avtomobilom. Ponekod je skoraj nepogrešljiv za oznanjevanje. Vozilo bi moralo biti čisto in v dobrem stanju. Naš dom in avtomobil bi morala dokazovati, da pripadamo Jehovovemu čistemu in svetemu ljudstvu. Isto načelo velja za torbo in Sveto pismo, ki ju uporabljamo za oznanjevanje.

¹² Oblačiti in urejati bi se morali v skladu z Božjimi načeli. Gotovo nam še na misel ne pride, da bi bili za srečanje s kakšnim uglednim človekom malomarno ali preveč vsakdanje oblečeni. Koliko bolj bi to morali upoštevati takrat, ko Jehova predstavljamo na oznanjevanju ali na odru! Naša urejenost in stil oblačenja lahko vplivata na to, kako na čaščenje Jehova gledajo drugi. Vsekakor ne bi bilo primerno, če pri tem ne bi odsevali skromnosti ali ne bi bili uvidevni do drugih. (Miha 6:8; 1. Kor. 10:31–33; 1. Tim. 2:9, 10) Ko se urejamo in oblačimo za oznanjevanje, občinske shode, okrajne zbore ali zborovanja, bi torej morali imeti v mislih, kaj Sveto pismo pravi o čistoči in spodobnem videzu. Vedno želimo izkazovati čast in slavo Jehovu.

¹³ Enako velja tudi za obisk svetovnega središča ali katere od podružnic Jehovovih prič. Ne pozabimo, da ime Betel pomeni »Božja hiša«. Zato bi se morali obleči in vesti tako, kot da smo na shodu v kraljestveni dvorani.

¹⁴ Tudi v prostem času želimo biti pozorni na to, kako smo oblečeni in urejeni. Lahko se vprašamo: Ali bi mi bilo zaradi moje obleke nerodno neformalno oznanjevati?

KORISTNA SPROSTITEV IN RAZVEDRILO

¹⁵ Da lahko ostanemo uravnovešeni in zdravi, potrebujemo počitek in sprostitev. Jezus je svoje učence nekoč povabil, naj gredo z njim na samoten kraj in se malo spočijejo. (Mar. 6:31) S počitkom in koristnim razvedrilom se lahko na prijeten način sprostimo. To nas poživi, tako da lahko še naprej opravljamo vsakdanje delo.

¹⁶ Danes obstaja zelo veliko oblik sprostitve. Zato moramo biti kristjani pri tem izbirčni in uporabljati Božjo modrost. Sprostitev ima svoje mesto, vendar ne najpomembnejšega. Sveto pismo nas svari, da bodo »v zadnjih dneh« ljudje »ljubili užitke namesto Boga«. (2. Tim. 3:1, 4) Veliko današnjih oblik sprostitve in razvedrila je neprimernih za tiste, ki želijo upoštevati Jehovova pravična merila.

¹⁷ Prvi kristjani so živeli v svetu, ki si je želel samo užitke, in so se morali upirati takšnemu nezdravemu vplivu. V rimskih cirkusih so se gledalci zabavali ob trpljenju drugih. Razvedrilo takratnega prebivalstva je vsebovalo nasilje, prelivanje krvi in spolno nemoralo. Toda prvi kristjani so se vsega tega ogibali. Večina razvedrila v današnjem svetu ima podobne značilnosti in zadovoljuje nizkotna človeška poželenja. Skrbno moramo paziti, kako živimo, in zavračati razvedrilo, ki slabo vpliva na našo moralo. (Efež. 5:15, 16; Ps. 11:5) Tudi če neko razvedrilo samo po sebi ni vprašljivo, je morda splošno vzdušje pri tem nesprejemljivo. (1. Pet. 4:1–4)

¹⁸ Obstajajo pa tudi koristne oblike sprostitve in razvedrila, pri katerih kristjani lahko sodelujemo. Mnogim koristijo svetopisemski nasveti in uravnovešeni predlogi, ki jih lahko najdemo v naših publikacijah.

¹⁹ Včasih kristjani k sebi domov povabijo več družin, da bi uživali v krščanski družbi. Morda pa so bratje in sestre povabljeni na poročno slavje ali kako drugo družabno srečanje. (Jan. 2:2) Ob takšnih priložnostih bi se morali gostitelji čutiti osebno odgovorne za to, kaj se dogaja. Jasno je, da je pri večjih srečanjih potrebna previdnost. Zaradi sproščenega vzdušja na takšnih srečanjih so nekateri prestopili meje spodobnega krščanskega vedenja ter pretiravali v hrani, pijači in se celo zapletli v druge resne prestopke. Zato preudaren kristjan ravna modro, če omeji število povabljenih in trajanje takšnih srečanj. Če se strežejo alkoholne pijače, bi morali biti pri pitju zmerni. (Fil. 4:5) Če se kar najbolj poskrbi, da so druženja koristna in duhovno poživljajoča, hrana in pijača ne bosta najpomembnejši.

²⁰ Gostoljubnost je lepa lastnost. (1. Pet. 4:9) Ko sokristjane vabimo k sebi domov na obrok, prigrizek, sprostitev in druženje, naj ne bi pozabili na tiste v občini, ki imajo morda težke okoliščine. (Luk. 14:12–14) Če smo na takšna srečanja povabljeni, bi se morali vesti v skladu z nasvetom iz Marka 12:31. Prav je, da drugim vedno pokažemo, da cenimo njihovo prijaznost.

²¹ Kristjani se veselimo Božjih velikodušnih daril in tega, da lahko jemo in pijemo ter uživamo »pri vsem svojem delu«. (Prid. 3:12, 13) Če se vse dela »Bogu v slavo«, se bodo gostitelji in gostje z zadovoljstvom spominjali družabnega srečanja, na katerem so se duhovno osvežili.

ŠOLSKE DEJAVNOSTI

²² Osnovno posvetno izobraževanje je za otroke Jehovovih prič koristno. V šoli se želijo naučiti dobro brati in pisati. Šolski predmeti lahko mladim koristijo, ko si prizadevajo za teokratične cilje. V šolskih letih se marljivo trudijo spominjati »svojega Velikega stvarnika«, tako da dajejo duhovne stvari na prvo mesto. (Prid. 12:1)

²³ Če si mlad kristjan in hodiš v šolo, pazi, da se po nepotrebnem ne družiš z mladimi, ki niso Priče. (2. Tim. 3:1, 2) Ker je Jehova priskrbel potrebno zaščito, lahko veliko narediš za to, da se upreš vplivu tega sveta. (Ps. 23:4; 91:1, 2) Da bi se torej zaščitil, izkoristi vse, kar daje Jehova. (Ps. 23:5)

²⁴ Da bi v šoli ostali ločeni od sveta, se večina mladih, ki so Priče, odloči, da ne bodo sodelovali pri obšolskih dejavnostih. Sošolcem in učiteljem je to morda težko razumeti. Toda najpomembnejše je ugajati Bogu. To pomeni, da se ravnaš po svoji svetopisemsko šolani vesti in si trdno odločen, da se boš ogibal tekmovalnosti ali nacionalizma, ki sta značilna za ta svet. (Gal. 5:19, 26) Mladi, prisluhnite svetopisemskim nasvetom svojih krščanskih staršev in izkoristite dobro družbo v občini. To vam bo pomagalo upoštevati Jehovova pravična merila.

POSVETNO DELO IN DRUŽBA

²⁵ Družinski poglavarji so po Svetem pismu dolžni skrbeti za svojo družino. (1. Tim. 5:8) Vendar se kot Božji služabniki zavedajo, da imajo teokratične dejavnosti prednost pred posvetnim delom. (Mat. 6:33; Rim. 11:13) Ker so vdani Bogu ter zadovoljni s hrano in obleko, se ognejo skrbem in pastem pridobitniškega življenja. (1. Tim. 6:6–10)

²⁶ Vsi posvečeni kristjani, ki imajo posvetno zaposlitev, bi morali imeti v mislih svetopisemska načela. Če se želimo preživljati na pošten način, moramo odklanjati sodelovanje pri dejavnostih, ki kršijo Božje ali državne zakone. (Rim. 13:1, 2; 1. Kor. 6:9, 10) Zavedamo se nevarnosti slabe družbe. Kot Kristusovi vojaki se ne zapletamo v poslovne dejavnosti, ki kršijo Božja merila, niso v skladu z našo krščansko nevtralnostjo ali ogrožajo našo duhovnost. (Iza. 2:4; 2. Tim. 2:4) Poleg tega se ne povezujemo z Božjim verskim sovražnikom, »Babilonom Velikim«. (Raz. 18:2, 4; 2. Kor. 6:14–17)

²⁷ Če upoštevamo Božja pravična merila, naših teokratičnih druženj ne bomo izkoriščali za svoje poslovne ali druge interese. Naše druženje na krščanskih shodih, zborih in zborovanjih je namenjeno samo čaščenju Jehova. Hranimo se pri njegovi duhovni mizi in se medsebojno spodbujamo. (Rim. 1:11, 12; Heb. 10:24, 25) Pri takšnem druženju moramo biti osredotočeni na duhovne stvari.

OHRANJAJMO KRŠČANSKO ENOTNOST

²⁸ Zaradi Jehovovih pravičnih meril smo tudi dolžni »ohranjati enotnost, ki izvira iz svetega duha, in živeti v miru«. (Efež. 4:1–3) Ne skušamo ugoditi samim sebi, ampak si prizadevamo delati, kar je dobro za druge. (1. Tes. 5:15) Prav gotovo si to opazil v svoji občini. Ne glede na raso, narodnost, izobrazbo, socialni ali ekonomski položaj vse nas vodijo ista pravična merila. To edinstveno značilnost Jehovovega ljudstva opazijo celo ljudje, ki niso povezani z občino. (1. Pet. 2:12)

²⁹ Apostol Pavel je poudaril, na čem še temelji naša enotnost: »Telo je eno in duh je en, tako kot je tudi upanje, h kateremu ste bili poklicani, samo eno; en Gospod, ena vera, en krst, en Bog in Oče vseh, ki je nad vsemi in deluje po vseh in v vseh.« (Efež. 4:4–6) Njegove besede nas spodbujajo k temu, da smo enotni glede razumevanja osnovnih in globljih svetopisemskih naukov. S tem pokažemo, da priznavamo Jehovovo vrhovno oblast. Jehova je svojim služabnikom dal čist jezik resnice, kar jim omogoča, da mu služijo z ramo ob rami. (Zef. 3:9)

³⁰ Enotnost in mir krščanske občine sta vir poživitve za vse Jehovove častilce. Vidimo izpolnitev Jehovove obljube: »Združil jih bom kakor ovce v ogradi.« (Miha 2:12) To enotnost in mir želimo ohraniti tako, da upoštevamo Jehovova pravična merila.

³¹ Tisti, ki so sprejeti v Jehovovo čisto občino, so res srečni! To, da nosimo Božje ime, je vredno vsake žrtve. Medtem ko ohranjamo svoj dragoceni odnos z Jehovom, si marljivo prizadevamo upoštevati njegova pravična merila in k temu spodbujati še druge. (2. Kor. 3:18)