Vzpon in padec svetovne trgovine

5. del: Veliki posli stiskajo obroč

PRVA svetovna vojna se je komaj končala, ko je že tako negotovo evropsko gospodarstvo napovedalo nadaljne skrbi. Zlom newyorške borze konec oktobra leta 1929 je povzročil katastrofo. Ljudje so bili zbegani. Zatem je propadlo na stotine bank. Tisoče ljudi je izgubilo milijone dolarjev in nekateri med njimi so se z visokih zgradb pognali v smrt.

Velika kriza je ekonomsko uničila cel svet in kasneje z zaostritvijo položaja, ki je pripeljal do druge svetovne vojne, povzročila še politično zmedo. Profesor zgodovine René Albrecht–Carrié je napisal, da so bila trideseta leta »zaznamovana s krizami in izčrpana zaradi gospodarske katastrofe«.

Manj kot dvajset let po letu 1914 je torej postalo popolnoma jasno, da svetovni gospodarski sistem ni bil kos izzivom novega stoletja. To je pomembno, kajti po biblijski kronologiji in Božji prerokbi naj bi se v letu 1914 iztekel čas, v katerem je Bog dopustil neovirano človeško vladanje. V tem ključnem letu je Bog vzpostavil nebeško kraljestvo, ki je dokazalo svojo nevidno prisotnost z vidnimi dogodki. Nekaj teh dogodkov je omenjenih v 24. poglavju Matejevega in v 21. poglavju Lukovega evangelija ter v 6. poglavju Razodetja. Spodbujamo vas, da to preberete.

Še en viden dokaz, da je bilo kraljestvo res vzpostavljeno, je vedno večje človekovo uničevanje zemlje. (Razodetje 11:18) Splošna onesnaženost, poškodovana ozonska plast in možnost ekološke katastrofe zaradi učinkovanja tako imenovane tople grede, so zadostni razlogi, ki kažejo, da se sedaj spolnjuje ta prerokba.

Industrija — glavni onesnaževalec

Industrijska revolucija je položila temelj nepričakovanemu napredku — napredku, ki omogoča človeštvu lažjo, hitrejšo in cenejšo preskrbo. Istočasno ta napredek povzroča kisel dež, ustvarja kemične odpadke in uničuje deževne gozdove. Ta napredek, ki z reaktivnimi letali omogoča turistom prevoz z enega konca sveta na drugega, da lahko uničujejo nekoč neokrnjene obale in prirodno okolje. In ta napredek nas z onesnaževanjem zraka, hrane in vode potiska v prezgodnji grob.

Poleg tega pa so razvoju tehnologije, ki se odraža v uničevanju zemlje, motivacijo dali tudi veliki posli. Kot opaža revija Time, je »nepremišljeno pehanje za dobički bilo dolgo glavni vzrok onesnaževanja«. Gozdarski ekonomist v Združenih narodih navaja, da je za to krivo nezakonito trgovanje [z deževnimi gozdovi].

Za onesnaženost so enako krivi nekapitalistični sistemi. Novinar Richard Hornik je leta 1987 napisal, da »so v Pekingu po skoraj treh desetletjih komunistične vlade trdili, da je nemogoče, da bi socialistične gradnje poslabšale okolje«. Toda sedaj je čas obračuna in celo Kitajska se je zavedla »škode, ki jo je gospodarski napredek naredil okolju«.

Drugi novinar pa je uničujoče onesnaževanje v štiridesetih letih v Vzhodni Evropi imenoval »najbolj umazana komunistična skrivnost«. Obseg škode se vidi šele sedaj, ko je mesto Bitterfeld, 50 km severno od Leipziga, dobilo neugleden sloves, da je po vsej verjetnosti najbolj onesnaženo mesto v morda najbolj onesnaženem področju sveta.

Rezultati nepremišljenega tekmovanja

Čeprav na naša dejanja in odzivanja močno vplivata religija in politika, pa na to precej vplivajo tudi veliki posli. Njihov vpliv se morda najbolj vidi v tem, kako oblikujejo osebnosti.

Prav temelj na katerem je zgrajen kapitalistični trgovski svet — duh neusmiljene tekmovalnosti — najdemo povsod: v šoli, na delovnem mestu, pri razvedrilu in športu in včasih celo v družini. Otroke se že od malega navaja na tekmovalnost, na to, da morajo biti najboljši in najpomembnejši. Gospodarski uspeh je najpomembnejši, kako ga dosežeš pa skoraj ni pomembno. Da bi dosegli uspeh, se moške in ženske spodbuja k ambicioznosti in če je potrebno, celo k agresivnosti.

Poslovni ljudje so izšolani tako, da so prijazni in vljudni. Toda ali te lastnosti vedno kažejo njihovo pravo osebnost, ali pa so le maska, ki jo nosijo ob določenih priložnostih. Leta 1911 je ameriški novinar Edgar Watson Howe takole svetoval: »Ko ti nekdo poskuša kaj prodati, si zamisli, da ni vedno tako prijazen.«

Tekmovalnost pospešuje zavist, ljubosumnost in pohlep. Tisti, ki uspejo, se imajo ponavadi za večvredne in so zato domišljavi in prevzetni. Poraženci pa lahko izgubijo samozavest, kar jih vodi v obup. Pod pritiskom konkurence, ki je ne morejo premagati, se mnogi odločijo za odstop — to nam pomaga pojasniti poplavo samomorov v nekaterih državah.

Neučinkovit ekonomski sistem, ki ne more vsem zagotoviti enakih življenjskih pogojev, lahko nekatere izpridi v nehvaležne, sebične in neusmiljene, druge pa v zagrenjene, samopomilovalne in omahljive osebnosti. In ko se denar in lastnino časti kot božanstvo, lahko trgovina zlahka ljudi oropa duhovnosti.

Varljiva moč denarja

Takoj, ko se je v človeški družbi pojavil denar, je začel prodirati v vse njene plasti in tako vplival tudi na človeške odnose. Sistem cen je vsilil denarno vrednost blagu in uslugam. Kmalu so bile vse stvari denarno vrednotene. Obstajala so določena merila, po katerih so lahko vsaki stvari določili vrednost. To zasenči resnico, ki je lepo izražena v neki pesmi, ki pravi, da »so najboljše stvari v življenju zastonj«.

Celo ljudi so začeli vrednotiti na podlagi denarja, predvsem na podlagi zaslužka oziroma posesti. Novinar Max Lerner je to spoznal leta 1949, ko je napisal: »V naši civilizaciji so junaki ljudje, ki imajo kup denarja, njihovo mnenje upoštevamo na vseh področjih, ne le na tistih, na katerih so uspešni.« Nedavno je nek novinar izrazil zaskrbljenost zaradi trdnega prepričanja ameriškega predsednika, da je bogastvo merilo človekove vrednosti. Novinar ugotavlja, da je za »pretirano poudarjanje gmotnih stvari, ki je osemdeseta leta spremenilo v ‚moje desetletje‘, značilno, da so ljudje znani in cenjeni po tem, koliko imajo«.

Če se preveč poudarja denar in stvari, ki se jih dobi za denar, se zmanjša vrednost človeških odnosov. Mladenič iz Bangladeša, ki se je preselil v kapitalistično Evropo, je vsekakor lahko upravičeno zapisal: »Tukaj se ljudje bolj zanimajo za stvari; pri nas pa se bolj zanimamo za ljudi.«

Če je v središču denar, izgubi svoj pomen tudi delo. Če delamo le zaradi končnega cilja, delo postane breme in ne prinaša več užitka. Ne delaš več, ker rad delaš ali daješ drugim, ampak samo za denar. Tak odnos posameznika oropa veselja, kajti »večja sreča je dajati kakor prejemati« (Apostolska dela 20:35).

Boš dovolil, da te oblikujejo veliki posli

Odkritje in upoštevanje naravnih zakonov, ki izvirajo od Boga, je omogočilo znanstveni in tehnološki napredek, kar je človeštvu pogosto zelo koristilo. Jehovove priče so na primer zelo hvaležne za razvoj modernega tiskarstva, za izboljšanje prometnih in komunikacijskih možnosti. Vse to jim omogoča, da spolnjujejo svojo oznanjevalsko nalogo na način, ki bi bil sicer nemogoč. (Matej 24:14)

Napredek nudi možnosti za uresničevanje določenih dobrih del, vendar pa moramo priznati, da to močno zasenčijo ljudje, ki dovoljujejo, da jih oblikujejo brezbožne stvari, na primer kriva vera, nepoštena politika in pomanjkljiv gospodarski sistem.

Ali bi rad, da bi vse tvoje možnosti za opravljanje dobrih del izničila tvoja lastna izkrivljena osebnost? Boš dovolil, da pod vplivom pohlepne trgovine določaš vrednost stvarem samo na denarni osnovi? Boš postavil denar in gmotne stvari na prvo mesto v življenju, tudi pred človeške odnose? Ali ji boš dovolil, da te oropa duhovnosti?

Trgovina od leta 1914 vse bolj stiska obroč okoli človeštva. Ali ji lahko kakorkoli preprečimo, da bi oblikovala našo osebnost? Da, lahko! Zaključni članek te serije nam bo pokazal, kako lahko to storimo in hkrati razložil, kako moramo živeti, da bi lahko dočakali dan, ko bo človeštvo z olajšanjem vzkliknilo: »Končno, nič več denarnih skrbi!«

[Okvir na strani 29]

Veliki posli pomagajo identificirati ‚poslednje dni‘

S tem, ko oblikujejo osebnost, so veliki posli dokaz ‚poslednjih dni‘, opisanih v 2. Timoteju 3:1⁠-4: To pa vedi. V poslednjih dneh bodo nastopili hudi časi [sem so vključene tudi gospodarske skrbi]. Kajti ljudje bodo . . .

Sebični: Pridobitniki so samoljubni, k čemur jih spodbujajo reklame: ‚Zaslužiš si najboljše. Dobro poskrbi zase. Najprej zase!‘

Lakomni: Ameriški humorist Mark Twain je nekoč rekel: »Nekateri obožujejo položaj, nekateri junake, nekateri moč, nekateri Boga, . . . vsi pa obožujejo denar.«

Bahati, prevzetni: Nemški politik je o neustavnih kemičnih tovarnah, od katerih se je zahtevalo, naj prenehajo z onesnaževanjem, rekel: »Ugotovil sem, da se večina slabo obnaša. Kaže se domišljavost oblasti.«

Nehvaležni bodo in brezbožni: »Angleški pisatelj Thomas Fuller je rekel, da »bogastvo ne zmanjšuje želj, ampak jih prej povečuje« in da »se običajno v prometu in trgovini goljufanje dopušča vsem po vrsti«.

Trdosrčni: Podjetja, ki zaradi dobička prodajajo deželam v razvoju izdelke, ki so drugje prepovedani ali gradijo nevarne tovarne v deželah z manj strogimi varnostnimi predpisi kažejo, kako malo jih skrbi za življenja drugih.

Nespravljivi, obrekljivi: Ekonomist Adam Smith je rekel, da je »trgovina, ki naj bi bila vez prijateljstva in sloge med narodi, pa tudi med posamezniki, postala največji izvor neenotnosti in sovraštva.«

Razuzdani, divji: Pretirano kupovanje na obročno odplačilo, zapravljanje s kreditnimi karticami za veseljačenje in miselnost »kupi sedaj, plačaj kasneje«, ki jo pospešuje trgovina zaradi lastnih koristi — vse to vodi do pomanjkanja samoobvladanja. Nekateri trgovci skušajo ugoditi človekovim slabostim in na ta način ogromno zaslužijo z drogami, razvratnostjo in igrami na srečo.

Brez dobrotljivosti, izdajalci: V časopisu The German Tribune piše: »Če so za zaščito okolja potrebni veliki stroški, so moralna merila včasih zelo nizka.« Ljudem brez moralnih meril ni prav nič težko nekoga izdati, če imajo od tega sami korist.

Predrzni: Močne skupine, ki trgujejo s tobakom in orožjem, trdovratno trošijo premoženje, da bi lahko ukazovali državnim politikom. Ti naj bi jim omogočili veliko prodajo njihovih izdelkov, čeprav ogrožajo zdravje in javno varnost.

Napuhnjeni: Imetje ni razlog za ponos, ne glede na to, kaj trdijo pridobitniki. Grški basnopisec Ezop je rekel: »Zunanji blišč je skromen nadomestek notranjih vrednot.«

Bolj se bodo navduševali za naslade, kakor za Boga: Trgovina poudarja užitke in izključuje duhovnost. Tako je ustvarila hedonistično generacijo.

[Slika na strani 28]

Veliki posli so pripomogli k temu, da je Evropa verjetno najbolj onesnažen kontinent na svetu