Reference za Življenje in oznanjevanje – delovni zvezek
12.–18. AVGUST
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | TITU 1–FILEMONU
Kopljimo za duhovnimi dragulji
(Titu 1:12) Nekdo od njih, njihov lastni prerok, je rekel: »Krečáni so večni lažnivci, hude zveri, brezdelni požeruhi.«
w89-E 15. 5. str. 31, odst. 5
Vprašanja bralcev
Pavel se zagotovo ni strinjal s splošno razširjenimi rasnimi ali etničnimi žaljivkami, namenjenimi Krečanom. O tem smo lahko prepričani, saj je Pavel vedel, da so na Kreti zgledni kristjani, ki jih je Bog odobraval in mazilil s svojim svetim duhom. (Apostolska dela 2:5, 11, 33) Predanih kristjanov je bilo toliko, da so bile »po mestih« organizirane občine. Ti kristjani niso bili popolni, vendar smo lahko prepričani, da niso bili lažnivci in leni požeruhi, saj v tem primeru ne bi več imeli Jehovovega odobravanja. (Filipljanom 3:18, 19; Razodetje 21:8) Tako kot je danes med vsemi narodi, so bili tudi na Kreti iskreni posamezniki, ki so bili žalostni zaradi razširjenih nizkih moralnih meril in so se bili pripravljeni odzvati na krščansko sporočilo. (Ezekiel 9:4; Apostolska dela 13:48)
19.–25. AVGUST
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | HEBREJCEM 1–3
Kopljimo za duhovnimi dragulji
(Hebrejcem 1:3) Ta je odsev njegove slave in natančna upodobitev samega njegovega bitja, ta vzdržuje vse z njegovo močno besedo. In ko je opravil očiščevanje za naše grehe, je sédel na desno stran Veličanstva v višavah.
it-1-E str. 1185, odst. 1
Podoba
Ali je Jezus vedno v enaki meri odseval slavo svojega Očeta?
Božji prvorojeni Sin, ki je kasneje postal človek po imenu Jezus, je podoba svojega Očeta. (2Ko 4:4) Glede na to, da je bil ta Sin očitno tisti, ki mu je Bog rekel »naredimo človeka po svoji podobi,« je bil Sin svojemu Očetu, Stvarniku, podoben vse od takrat, ko je bil ustvarjen. (1Mz 1:26; Jn 1:1–3; Kol 1:15, 16) Ko je bil na zemlji kot popoln človek, je v največji možni meri znotraj človeških omejitev odseval Očetove lastnosti in osebnost, zato je lahko rekel: »Kdor je videl mene, je videl tudi Očeta.« (Jn 14:9; 5:17, 19, 30, 36; 8:28, 38, 42) Ta podobnost pa je bila zagotovo še večja takrat, ko je bil Jezus obujen v duhovno življenje in ko mu je njegov Oče, Bog Jehova, dal »vso oblast v nebesih in na zemlji«. (1Pt 3:18; Mt 28:18) Ker je Bog zatem povišal Jezusa na »visok položaj«, Božji Sin zdaj odseva Očetovo slavo v še večji meri kot pred tem, ko je zapustil nebesa in prišel na zemljo. (Flp 2:9; Heb 2:9) Zdaj je »natančna upodobitev samega njegovega [Božjega] bitja«. (Heb 1:2–4)
(Hebrejcem 1:10–12) In: »Ti, o Gospod, si v začetku položil temelje zemlji in nebo je delo tvojih rok. 11 Oboje bo propadlo, ti pa boš ostal, kakor vrhnje oblačilo se bo postaralo. 12 Oboje boš zvil kakor plašč, kakor vrhnje oblačilo. Oboje se bo spremenilo, ti pa si isti in leta se ti ne bodo nikoli iztekla.«
it-1-E str. 1063, odst. 7
Nebesa
Besede iz Psalma 102:25, 26 se nanašajo na Boga Jehova, vendar jih apostol Pavel citira v povezavi z Jezusom Kristusom. Bog je namreč uporabil svojega edinorojenega Sina kot zastopnika pri ustvarjanju snovnega vesolja. Pavel omeni nasprotje med Sinovo neminljivostjo in fizičnim stvarstvom, ki bi ga Bog lahko, če bi se tako namenil, »zvil kakor plašč« in pospravil. (Heb 1:1, 2, 8, 10–12)
26. AVGUST–1. SEPTEMBER
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | HEBREJCEM 4–6
Kopljimo za duhovnimi dragulji
(Hebrejcem 6:17, 18) Tako je tudi Bog, ko se je namenil dedičem obljube še prepričljiveje dokazati nespremenljivost svojega sklepa, svojo besedo podprl s prisego, 18 zato da bi bili mi, ki smo se zatekli v zavetje, po dveh nespremenljivih rečeh, v katerih se Bog ne more zlagati, močno spodbujeni, da bi se oprijeli ponujenega nam upanja.
it-1-E str. 1139, odst. 2
Upanje
To upanje na večno življenje in netrohljivost, ki ga imajo tisti, ki so »sodeležniki nebeškega klica« (Heb 3:1), ima trden temelj in je zanesljivo. Temelji na dveh rečeh, v katerih se Bog ne more zlagati, namreč na Božji obljubi in prisegi, izpolnilo pa se bo zaradi Kristusa, ki je zdaj nesmrten v nebesih. Zato je to upanje opisano kot »sidro za dušo, zanesljivo in trdno, in vodi za zaveso [tako kakor je veliki duhovnik na dan poravnave vstopil v Najsvetejše], kamor je nam v prid vstopil predhodnik, Jezus, ki je postal veliki duhovnik na večne čase po Melkízedekovem zgledu«. (Heb 6:17–20)