Zadovoljnost se skriva v udejanjanju biblijskih načel

NEDVOMNO ste že videli mačko, ki je ležala zvita v klobčič in predla, ter bili tako priča resničnemu zadovoljstvu. Kako čudovito bi bilo, če bi se lahko podobno zvili v klobčič in občutili enako zadovoljstvo! Vendar mnogim zadovoljstva ni enostavno najti, če pa ga že najdejo, je bolj kratkotrajno. Zakaj je temu tako?

Zato ker zaradi nepopolnosti pogosto delamo napake, prenašati pa moramo tudi slabosti drugih. Poleg tega živimo v obdobju, ki ga Biblija imenuje ‚zadnji dnevi‘. Za to obdobje pa so značilni ‚kritični časi, v katerih je težko živeti‘. (2. Timoteju 3:1–5) Četudi imamo nekaj prijetnih spominov na trenutke zadovoljnosti v otroštvu, ti ‚zadnji dnevi‘ na večino od nas danes hudo pritiskajo. Ali je potem v teh časih sploh mogoče biti zadovoljen?

Bodite pozorni na to, da v Svetem pismu ne piše, da bo v teh kritičnih časih nemogoče živeti, temveč da bo težko. Te čase lahko prestanemo, tako da udejanjamo biblijska načela. Svojih problemov nam morda ne bo uspelo vedno rešiti, vseeno pa bomo lahko do neke mere zadovoljni. Poglejmo si tri takšna načela.

Bodimo stvarni

Da bi bili zadovoljni, moramo na lastne omejitve, pa tudi na omejitve drugih, gledati stvarno. Apostol Pavel v svojem pismu Rimljanom poudarja: »Saj vsi grešijo in ne dosegajo Božje slave.« (Rimljanom 3:23) Številni vidiki Jehovove slave daleč presegajo našo sposobnost dojemanja. En zgled tega je preprosto dejstvo, zapisano v Prvi Mojzesovi knjigi 1:31: »Tedaj pogleda Bog vse, kar je bil storil, in glej, dobro je bilo jako.« Kadar koli bi se Jehova odločil ozreti v preteklost in pogledati, kaj je storil, bi lahko vedno rekel, da je bilo zelo dobro. Tega pa zase ne more trditi noben človek. Prvi korak k zadovoljnosti je torej ta, da si priznamo svoje omejitve. Vendar to še ni vse. Razumeti moramo, kako na zadeve gleda Jehova, in to tudi sprejeti.

Grška beseda, prevedena z »greh«, izvira iz korena, ki pomeni »zgrešiti cilj« oziroma tarčo. Naj ponazorimo: Zamislite si lokostrelca, ki upa, da bo na tekmovanju puščico izstrelil naravnost v tarčo in tako dobil nagrado. Na razpolago ima tri puščice. Izstreli prvo in zgreši za en meter. Drugo puščico nameri bolje, a vseeno zgreši za deset centimetrov. Karseda osredotočen sproži tretjo puščico in zgreši za en samcat centimeter. Skoraj mu je uspelo, a zgrešena tarča je zgrešena tarča.

Vsi mi smo podobni temu razočaranemu lokostrelcu. Včasih je videti, da močno »zgrešimo cilj«. Spet drugič se mu zelo približamo, a ga še vedno zgrešimo. Razočarani smo, saj smo si zelo prizadevali, a kljub temu ni bilo dovolj. Sedaj pa se zopet vrnimo k lokostrelcu.

Ves malodušen počasi odhaja s prizorišča, saj si je to nagrado zelo želel. Potem pa ga organizator tekmovanja nenadoma pokliče in mu nagrado izroči z besedami: »Tole bi ti rad izročil, ker si mi všeč in ker sem videl, kako zelo si se trudil.« Lokostrelec je presrečen!

Presrečen! Tako se bo počutil vsak, ki bo od Boga prejel »dar« – popolno življenje, ki mu nikdar ne bo konca. (Rimljanom 6:23) Od takrat naprej bo vse, kar bo ta človek storil, dobro in nikoli več ne bo zgrešil cilja. Povsem bo zadovoljen. Če bomo do tedaj to imeli v mislih, bomo o sebi in o ljudeh okoli nas imeli boljše mnenje.

Razumeti moramo, da je za vse potreben čas

Dejstvo je, da je za vsako stvar potreben čas. Toda ali ste opazili, kako težko ostanete zadovoljni, kadar je videti, da morate na nekaj čakati dalj časa, kakor ste pričakovali, oziroma da se neprijetne razmere vlečejo dlje, kakor ste sprva mislili? Vseeno pa se tudi v takšnih okoliščinah najdejo posamezniki, ki znajo biti zadovoljni. Razmislimo o Jezusovem zgledu.

Preden je Jezus prišel na zemljo, je bil v nebesih vzor poslušnosti. Toda šele tukaj na zemlji se je »naučil poslušnosti«. Kako pa? »Iz tega, kar je pretrpel.« Pred tem je sicer opazoval trpljenje, nikoli pa ga ni doživel na lastni koži. Ko pa je bil na zemlji, je prestal veliko težavnih okoliščin, še zlasti od krsta v Jordanu pa do smrti na Golgoti. Ne poznamo sicer vseh podrobnosti glede tega, kako je Jezus v teh okoliščinah »postal popoln«, vemo pa, da je bil za to potreben čas. (Hebrejcem 5:8, 9)

Jezusu je uspelo, ker je poglobljeno premišljeval o ‚veselju, ki ga je čakalo‘, namreč o nagradi za svojo zvestobo. (Hebrejcem 12:2) Kljub temu je občasno »s silnim vpitjem in solzami izrekal ponižne molitve in prošnje«. (Hebrejcem 5:7) Tudi sami morda včasih tako molimo. Kako Jehova gleda na to? Ista vrstica pokaže, da je Jehova Jezusa ‚uslišal‘. In tudi nas bo. Kako lahko to vemo?

Zato ker se Jehova zaveda naših omejitev in nam vedno znova priskoči na pomoč. Vsakdo ima svoje omejitve glede tega, koliko lahko zdrži. Prebivalci afriške države Benin pravijo: »Če je preveč vode, se nazadnje utopijo celo žabe.« Jehova ve bolje od nas samih, kdaj se približamo svoji zgornji meji zdržljivosti. ‚Kadar potrebujemo pomoč,‘ nam ljubeče naklanja ‚usmiljenje in nezasluženo dobrotljivost‘. (Hebrejcem 4:16) Tako je ravnal z Jezusom, pa tudi z mnogimi drugimi. Poglejmo si, kako je to občutila Monika.

Monika je odrasla v brezskrbno in živahno dekle z vedrim značajem. Leta 1968, ko je bila v svojih zgodnjih 20-ih, pa se je zgrozila, ko je izvedela, da ima multiplo sklerozo, bolezen, ki navadno vodi v delno ohromelost. To ji je povsem spremenilo življenje in svojo polnočasno službo je morala dodobra prilagoditi. Uvidela je, da bo njena bolezen dolgo in počasi napredovala. Šestnajst let kasneje je rekla: »Moja bolezen je še vedno neozdravljiva in najbrž bo takšna tudi ostala, vse dokler Božji novi svet tega ne bo spremenil.« Priznala je, da ji ni bilo lahko: »Čeprav moji prijatelji pravijo, da sem ohranila svojo vedrino in da sem še vedno tako vesela kakor ponavadi, [. . .] pa moji najtesnejši prijatelji vedo, da mi solze včasih tečejo v potokih.«

Vendar je kljub temu izjavila: »Naučila sem se biti potrpežljiva in se veseliti najmanjšega napredka. Ko sem videla, kako nemočni smo ljudje v boju zoper bolezen, sem z Jehovom spletla še tesnejšo vez. Samo On nas lahko povsem pozdravi.« Moniki z Jehovovo pomočjo uspeva, da je še naprej zadovoljna in se sedaj lahko ozre na več kot 40 let polnočasne službe.

Priznati moramo, da okoliščine, kakršne ima denimo Monika, niso enostavne. Zagotovo pa drži, da boste bolj zadovoljni, če boste mislili na to, da bodo nekatere stvari bržkone trajale dlje, kakor ste pričakovali. Tudi vi ste lahko kakor Monika prepričani, da vam bo Jehova priskočil na ‚pomoč, ko jo boste potrebovali‘.

Ne primerjajmo se z drugimi – postavimo si razumne cilje

Kot posameznik ste edinstveni. Nikogar ni, ki bi vam bil povsem enak. Afriški pregovor se o tem dejstvu preprosto izrazi: »Niso vsi prsti enako dolgi.« Nespametno bi bilo prste med seboj primerjati. Nihče od nas ne bi nikoli hotel, da bi ga Jehova primerjal s kom drugim, in tega tudi ne bo nikdar storil. Med ljudmi pa je splošno razširjeno, da se med seboj radi primerjamo, in to nas lahko oropa zadovoljnosti. Premislite, kako učinkovito je takšno ravnanje ponazoril Jezus, kot lahko beremo v Matejevem evangeliju 20:1–16.

Jezus je govoril o »gospodarju«, ki je v svojem vinogradu potreboval delavce. Poiskal je nekaj nezaposlenih ljudi in jih najel že »zgodaj zjutraj«, najbrž ob 6. uri. Pristali so na običajni dnevni zaslužek tistega časa, na en denarij za 12-urno delo. Delavci so bili nedvomno veseli, da so našli delo in da bodo zanj prejeli običajno plačilo. Gospodar je kasneje poiskal še druge skupine nezaposlenih in jih poslal na delo – ob 9. uri, 12. uri, 15. uri in celo ob 17. uri. Nihče iz teh skupin ni delal cel dan. Glede plačila pa jim je gospodar obljubil »kar je prav« in s tem so se strinjali.

Ob koncu dneva je gospodar oskrbniku naročil, naj delavce izplača. Rekel mu je, naj skliče vse delavce in najprej plača tistim, ki jih je najel nazadnje. Ti so delali samo eno uro, vendar so, presenetljivo, dobili celodnevni zaslužek. Lahko si predstavljamo, kako živahna razprava je temu sledila. Tisti, ki so delali celih 12 ur, so sklepali, da bodo temu ustrezno bolje plačani. Vendar so tudi oni prejeli enako plačilo.

In njihov odziv? »Ko so to [plačilo] prejeli, so začeli godrnjati nad gospodarjem in govoriti: ‚Ti zadnji so delali eno uro, pa si jih izenačil z nami, ki smo ves dan garali na žgočem soncu!‘«

Toda gospodar je na stvari gledal drugače. Poudaril je, da so dobili toliko, za kolikor so se dogovorili, in nič manj. Kar pa se tiče drugih, se jim je odločil dati celodnevno plačilo, torej brez dvoma več, kakor so pričakovali. V resnici ni nihče dobil manj od dogovorjenega; pravzaprav so mnogi dobili več, kakor so se sploh nadejali. Zato je gospodar na koncu vprašal: »Mar ne smem s svojo lastnino delati, kar hočem?«

Zamislite si, da bi oskrbnik najprej izplačal prvo skupino delavcev in bi ti takoj odšli. Bili bi zadovoljni. Nezadovoljni so postali šele takrat, ko so videli, da so drugi prejeli enako plačilo za manj dela. To jih je razjezilo, in to tako zelo, da so celo godrnjali zoper gospodarja, zoper tistega, ki so mu bili sprva močno hvaležni, ker jih je najel.

Ta ponazoritev dobro pokaže, kaj se zgodi, ko se primerjamo z drugimi. Če poglobljeno premišljujete o vašem osebnem odnosu z Jehovom in ste mu hvaležni, ker vas blagoslavlja, boste zadovoljni. Svojih okoliščin ne primerjajte z okoliščinami drugih. Če je videti, da se je Jehova odločil za koga drugega storiti kaj dodatnega, bodite radostni in se veselite skupaj z njim.

Vendar pa Jehova od vas nekaj pričakuje. Kaj pa? V Pismu Galačanom 6:4 piše: »Ampak naj vsak dokaže, kakšno je njegovo delo, in tedaj se bo imel česa veseliti glede samega sebe, ne pa v primerjanju s kom drugim.« Povedano z drugimi besedami, postavite si razumne cilje. Načrtujte, kaj dejansko lahko storite, in se nato tega držite. Če ste si postavili razumen cilj in vam ga bo uspelo doseči, se boste imeli »česa veseliti«. Občutili boste zadovoljstvo.

Čaka nas nagrada

Iz teh treh načel, ki smo jih pregledali, je razvidno, da nam udejanjanje biblijskih načel prav zares lahko prinese zadovoljstvo celo v teh zadnjih dneh, pa čeprav smo nepopolni. Zakaj ne bi pri svojem vsakodnevnem branju Biblije skušali najti takšna načela, bodisi jasno izražena bodisi skrita v pripovedih in ponazoritvah?

Če menite, da občutite vse manj zadovoljstva, skušajte ugotoviti, kje tiči pravi vzrok. Nato poiščite načela, ki bi jih lahko upoštevali in tako izboljšali razmere. Na primer, v knjigi Vse Sveto pismo je od Boga navdihnjeno in koristnoa lahko pregledate strani 110–11. Na teh straneh je obravnavana knjiga Pregovori in v 12 odstavkih, ki se pričnejo z besedilom v poševnem tisku, boste našli bogat izbor načel in nasvetov. Izreden vir informacij sta tudi Watchtowerjevo kazalo publikacij* in Watchtower Library* na zgoščenki. Če ju boste pogosto uporabljali, se boste naučili vešče iskati načela, ki ustrezajo vašim okoliščinam.

Bliža se čas, ko bo Jehova vsem tistim, ki so tega vredni, podelil popolno življenje na rajski zemlji – življenje, ki mu nikdar ne bo konca. In takšno življenje bo eno samo zadovoljstvo.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 12]

»Vsi grešijo in ne dosegajo Božje slave.« (Rimljanom 3:23)

[Poudarjeno besedilo na strani 13]

Jezus »se je iz tega, kar je pretrpel, naučil poslušnosti« (Hebrejcem 5:8, 9)

[Poudarjeno besedilo na strani 15]

»Imel [se bo] česa veseliti glede samega sebe, ne pa v primerjanju s kom drugim.« (Galačanom 6:4)