Reference za Življenje in oznanjevanje – delovni zvezek
1.–7. MAREC
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 4. MOJZESOVA 7, 8
»Kaj se naučimo iz tega, kako so bili organizirani Izraelci?«
it-1-E str. 497, odst. 3
Zbor
V Izraelu so celotno ljudstvo pogosto zastopali odgovorni predstavniki. (Ezr 10:14) Tako so ob postavitvi svetega šotora »knezi rodov« pripravili daritev. (4Mz 7:1–11) Tudi »trden dogovor« v Nehemijevih dneh so kot predstavniki s pečatom potrdili duhovniki, leviti in »poglavarji ljudstva«. (Neh 9:38–10:27) Med potovanjem po pustinji se je Korahu, Datanu in Abiramu v uporu proti Mojzesu in Aronu pridružilo 250 »knezov zbora, ki so bili svetovalci zbora, ugledni možje«. (4Mz 16:1–3) V skladu z Božjim navodilom je Mojzes izmed izraelskih starešin, ki so bili nadzorniki ljudstva, izbral 70 moških, da bi mu »pomagali nositi breme ljudstva«, ki ga ni mogel nositi sam. (4Mz 11:16, 17, 24, 25) V 3. Mojzesovi 4:15 so omenjeni »starešine zbora« in videti je, da so starejši možje, ki so bili poglavarji, sodniki in nadzorniki, delovali kot predstavniki ljudstva. (3Mz 4:15; 4Mz 1:4, 16; Joz 23:2; 24:1)
it-2-E str. 796, odst. 1
Ruben
V izraelskem taboru so bili Rubenovci na južni strani svetega šotora, ob njih pa so bili potomci Simeona in Gada. Ko so potovali, je trirodovni oddelek, ki ga je vodil Rubenov rod, sledil trirodovnemu oddelku, v katerem je bil Judov, Isaharjev in Zabulonov rod. (4Mz 2:10–16; 10:14–20) To je bil tudi vrstni red, po katerem so na dan postavitve svetega šotora rodovi pred oltar prinesli svoje daritve. (4Mz 7:1, 2, 10–47)
Duhovni dragulji
it-1-E 835
Prvorojenec, prvenec
Ker so pri Izraelcih prvorojeni sinovi postali poglavarji družin, so predstavljali celoten narod. Jehova je Izraelce poimenoval »moj prvorojenec«, saj so bili zaradi zaveze z Abrahamom njegov prvorojeni narod. (2Mz 4:22) Ker je Jehova prvorojence ohranil pri življenju, je zapovedal, da je »vse, kar prvo odpre maternico med Izraelovimi sinovi, od ljudi do živali,« njegovo oziroma posvečeno njemu. (2Mz 13:2) Tako so bili vsi prvorojenci posvečeni Bogu.
8.–14. MAREC
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 4. MOJZESOVA 9, 10
»Kako Jehova vodi svoje ljudstvo«
it-1-E str. 398, odst. 3
Tabor
Selitev tega ogromnega tabora iz enega kraja v drug kraj je bil izjemen primer organiziranosti. (Mojzes v 33. poglavju 4. Mojzesove knjige našteje okoli 40 selitev.) Vse dokler se je oblak zadrževal nad svetim šotorom, se izraelski tabor ni odpravil na pot. Ko se je oblak premaknil, se je tabor prestavil. »Na Jehovov ukaz so postavljali tabor in na Jehovov ukaz so se odpravljali na pot.« (4Mz 9:15–23) Jehovov ukaz o selitvi so narodu sporočili z zvokom dveh iz srebra skovanih trobent. (4Mz 10:2, 5, 6) Odhod tabora so naznanjali s posebnim zavijajočim zvokom. Prvič se je to zgodilo »dvajseti dan drugega meseca v drugem letu«, to je bilo leta 1512 pr. n. št. S Skrinjo zaveze na čelu se je najprej odpravil prvi trirodovni oddelek, in sicer Judov rod, ki sta mu sledila Isaharjev in Zabulonov rod. Sledili so jim Geršonovci in Merarijevci, ki so nosili njim dodeljene dele svetega šotora. Nato je prišel na vrsto drugi trirodovni oddelek, ki ga je vodil Rubenov rod, sledila pa sta mu Simeonov in Gadov rod. Sledili so jim Kehatovci, ki so nosili stvari iz svetišča. Nato je prišel na vrsto tretji trirodovni oddelek, ki ga je vodil Efraimov rod, sledila pa sta mu Manasejev in Benjaminov rod. Na koncu je kot zadnja straža hodil Danov rod, ki sta mu sledila Aserjev in Neftalijev rod. Tako sta bila najštevilčnejša in najmočnejša oddelka postavljena za prednjo in zadnjo stražo. (4Mz 10:11–28)
Duhovni dragulji
it-1-E str. 199, odst. 3
Zbor
Pomembnost zbiranja. Letno praznovanje pashe lepo pokaže, kako pomembno se je zbirati k duhovnemu pouku, ki ga pripravlja Jehova. Vsak moški, ki je bil čist in ni bil na potovanju, vendar ni obhajal pashe, je moral biti usmrčen. (4Mz 9:9–14) Ko je kralj Ezekija vse prebivalce Juda in Izraela povabil v Jeruzalem na praznovanje pashe, se je njegovo sporočilo glasilo: »Izraelovi sinovi, vrnite se k Jehovu [...] Ne bodite trdovratni, kakor so bili vaši praočetje. Podredite se Jehovu in pridite v njegovo svetišče, ki ga je posvetil za vekomaj, in služite svojemu Bogu Jehovu, da se njegova plamteča jeza odvrne od vas. [...] vaš Bog Jehova je milostljiv in usmiljen in svojega obličja ne bo obrnil od vas, če se vrnete k njemu.« (2Kn 30:6–9) Če kdo namerno ne bi prišel, bi s tem pokazal, da je zapustil Boga. Kristjanom ni bilo zapovedano, da praznujejo pasho, vendar jih je Pavel spodbujal, naj ne izpuščajo rednih shodov Božjega ljudstva. Napisal je: »Premišljujmo drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom. In ne izpuščajmo naših shodov, kakor je to nekaterim v navadi, temveč se med seboj bodrimo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« (Heb 10:24, 25)
15.–21. MAREC
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 4. MOJZESOVA 11, 12
it-2-E str. 719, odst. 4
Spor
Godrnjanje. Godrnjanje jemlje drugim pogum in deluje razdiralno. Kmalu po izhodu iz Egipta so Izraelci začeli godrnjati čez Jehova, saj so govorili, da Mojzes in Aron slabo vodita narod. (2Mz 16:2, 7) Kasneje je njihovo pritoževanje tako potrlo Mojzesa, da je prosil, da bi umrl. (4Mz 11:13–15) Godrnjati je zelo nevarno. Jehova je na pritožbe, ki so jih govorili proti Mojzesu, gledal kot na uporniško pritoževanje proti njegovemu vodstvu. (4Mz 14:26–30) Zaradi tega so mnogi izgubili življenje.
Duhovni dragulji
it-2-E 309
Mana
Opis. Mana je bila »bela kakor koriandrovo seme«. Po videzu je bila podobna bdeliju – prosojni, vosku podobni smoli, ki po obliki spominja na biser. Okus je imela po »medenih kolačih« in »sladkem kruhu, umešenem z oljem«. Mleli so jo z ročnim mlinom ali pa trli v možnarju. Kuhali so jo v loncu ali pa iz nje spekli hlebce. (2Mz 16:23, 31; 4Mz 11:7, 8)
22.–28. MAREC
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 4. MOJZESOVA 13, 14
Duhovni dragulji
it-1-E 740
Dežela, ki jo je Bog dal Izraelcem
Dežela, ki jo je Bog dal Izraelcem, je bila res dobra. Ko je Mojzes poslal oglednike, da raziščejo Obljubljeno deželo, so se ti vrnili s pridelki dežele: smokvami, granatnimi jabolki in grozdjem, ki je bilo tako veliko, da sta ga na drogu nosila dva moška. Ker so imeli premalo vere, jih je strah odvrnil od tega, da bi zavzeli deželo. Kljub temu so priznali, da v deželi »res tečeta mleko in med«. (4Mz 13:23, 27)
19.–25. APRIL
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 4. MOJZESOVA 22–24
it-2-E 291
Neumnost
Nasprotovati Jehovu je neumno. Lahkomiselni prerok Balaam je hotel prekolniti Izraelce, da bi prejel plačilo od moabskega kralja Balaka, vendar je Jehova to preprečil. Apostol Peter je napisal, da je »nemo tovorno živinče, ki je spregovorilo s človeškim glasom, [...] preroka skušalo zadržati pred brezumno potjo«. Pri opisovanju Balaamove norosti je uporabil grško besedo parafroníja, ki vsebuje misel o tem, da je nekdo »brez uma«. (2Pt 2:15, 16; 4Mz 22:26–31)
26. APRIL–2. MAJ
ZAKLADI IZ BOŽJE BESEDE | 4. MOJZESOVA 25, 26
Duhovni dragulji
it-1-E str. 359, odst. 1, 2
Meja
Videti je, da je na razdelitev dežele med rodove vplivalo dvoje: izid metanja žreba in velikost rodu. Žreb je morda pokazal približno lokacijo, kjer bo rod dobil dediščino, in sicer na severu, jugu, vzhodu, zahodu, ob obali ali v predelu gora. Odločitev, ki je bila sprejeta z žrebom, je izvirala od Jehova. To je preprečevalo, da bi med rodovi prišlo do ljubosumja in prepirov. (Prg 16:33) Jehova je vodil delitev dežele, tako da je vsak rod dobil dediščino v skladu s tem, kar je po navdihnjenju Jakob prerokoval na svoji smrtni postelji in je zapisano v 1. Mojzesovi 49:1–33.
Ko je žreb določil zemljepisno lokacijo dediščine, je bilo treba na podlagi drugega dejavnika, in sicer velikosti rodu, določiti še njeno velikost. »Z žrebom si razdelite deželo v dediščino glede na svoje rodbine. Številnejši povečaj dediščino, maloštevilni pa jo zmanjšaj. Tja, kamor bo kateri rodbini padel žreb, tam bo njeno.« (4Mz 33:54) Lokacija dediščine je bila torej določena z žrebom, njena velikost pa se je lahko prilagodila. Ko so na primer ugotovili, da je dežela, ki jo je dobil Judov rod, prevelika, so jo zmanjšali in jo dodelili Simeonovemu rodu. (Joz 19:9)