Premišljujmo drug o drugem in se med seboj bodrimo

1., 2. Kaj je 230 Jehovovim pričam pomagalo, da so ob koncu druge svetovne vojne preživeli pohod smrti?

OB KONCU druge svetovne vojne, ko se je zrušil nacistični režim, je bil izdan ukaz za poboj na tisoče zapornikov v koncentracijskih taboriščih. Zapornike iz sachsenhausenskega koncentracijskega taborišča naj bi premestili v pristanišča, jih tam vkrcali na ladje in nato na morju potopili. To je bil del načrta, kasneje znanega kot pohodi smrti.

² Tako je bilo 33.000 zapornikov iz sachsenhausenskega koncentracijskega taborišča primoranih peš oditi na 250 kilometrov dolgo pot proti nemškemu pristaniškemu mestu Lübeck. Med zaporniki je bilo tudi 230 Jehovovih prič iz šestih držav. Ukazali so jim, naj hodijo skupaj. Vsi zaporniki so bili zaradi lakote in bolezni povsem brez moči. Kako je našim bratom in sestram uspelo preživeti ta pohod? »Neprestano smo se spodbujali, da bi vztrajali,« je povedal eden izmed njih. Mučni pohod so preživeli zato, ker jim je Bog dajal »moč, ki presega običajno,« in ker so imeli radi drug drugega. (2. Kor. 4:7)

 3. Zakaj naj bi se med seboj bodrili?

³ Danes sicer nismo na takšnem pohodu smrti, se pa spoprijemamo s številnimi izzivi. Leta 1914 je bilo ustanovljeno Božje kraljestvo. Takrat je bil Satan izgnan iz nebes in njegovo delovanje je bilo omejeno na bližino zemlje. Odtlej je poln »silne jeze, saj ve, da ima malo časa«. (Raz. 12:7–9, 12) Medtem ko je svet vse bliže harmagedonu, nas Satan skuša duhovno oslabiti z različnimi preizkušnjami in pritiski. Poleg tega doživljamo še stres vsakdanjega življenja. (Job 14:1; Prid. 2:23) Vse te skrbi in težave nas lahko tako izčrpajo, da tudi vse čustvene in duhovne moči, ki jih imamo, morda niso dovolj za to, da bi se postavili po robu malodušju. Razmislimo o bratu, ki je v desetletjih služenja Jehovu duhovno pomagal številnim ljudem. Ko sta bila z ženo že v letih, sta zbolela, in brat je postajal vse bolj malodušen. Podobno kot ta brat tudi mi potrebujemo »moč, ki presega običajno« in katere vir je Jehova, ter spodbude naših bratov in sester.

 4. Kateri nasvet apostola Pavla si moramo vzeti k srcu, če želimo bodriti druge?

⁴ Da bi druge lahko bodrili, si moramo vzeti k srcu opomin, ki ga je apostol Pavel dal hebrejskim kristjanom. Rekel je: »Premišljujmo drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom. In ne izpuščajmo naših shodov, kakor je to nekaterim v navadi, temveč se med seboj bodrimo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« (Heb. 10:24, 25) Kako lahko upoštevamo nasvet, ki ga izražajo te pomembne besede?

 5. Kaj pomenijo besede »premišljujmo drug o drugem« in kaj vse to od nas zahteva?

⁵ Besede »premišljujmo drug o drugem« pomenijo »upoštevati potrebe drugih, razmišljati o njih«. Ali lahko premišljujemo o potrebah svojih bratov in sester, če jih v kraljestveni dvorani samo bežno pozdravimo ali se z njimi pogovarjamo le o vsakdanjih rečeh? Bolj težko. Seveda moramo paziti, da se ne vtikamo v njihove zadeve. (1. Tes. 4:11; 1. Tim. 5:13) Toda če želimo svoje brate in sestre bodriti, jih moramo dobro spoznati – njihove okoliščine, lepe lastnosti, vrline in šibkosti ter to, kako gledajo na resnico. Imeti nas morajo za svoje prijatelje in biti prepričani, da jih imamo radi. To bo mogoče, če bomo z njimi preživljali čas, pa ne samo takrat, ko se spoprijemajo s problemi in so malodušni, temveč tudi ob drugih priložnostih. (Rim. 12:13)

 6. Kdaj bo starešina lahko premišljeval o bratih in sestrah, ki jih ima na skrbi?

⁶ Starešine v občini so spodbujeni, da pasejo Božjo čredo, ki jo imajo na skrbi, in to voljno in z vso vnemo. (1. Pet. 5:1–3) Toda kako bodo učinkovito pastirjevali čredi, če ne poznajo ovc, ki jih imajo na skrbi? (Beri Pregovori 27:23.) Če so starešine sovernikom na razpolago in se z njimi radi družijo, je več verjetnosti, da jih bodo ovce prosile za pomoč, ko jo bodo potrebovale. Bratje in sestre jim bodo tudi bolj pripravljeni odkriti, kako se počutijo in kaj jih skrbi. Tako bodo starešine lahko premišljevali o sovernikih, ki jih imajo na skrbi, in jim pomagali, ko bo treba.

 7. Kako naj bi gledali na nepremišljene besede, ki jih izrečejo malodušni?

⁷ Pavel je občini v Tesaloniki rekel: »Podpirajte šibke.« (Beri 1. Tesaloničanom 5:14.) Med »šibke« spadajo potrti in malodušni. V Pregovorih 24:10 piše: »Če v času stiske obupuješ, bo tvoja moč opešala.« Malodušni lahko včasih izrečejo kakšno nepremišljeno besedo. (Job 6:2, 3) Ko premišljujemo o takšnih kristjanih, moramo imeti v mislih, da to, kar rečejo, morda ne odseva ravno tega, kar imajo v srcu. Rachelle se je to naučila pri svoji mami, ki je zbolela za hudo depresijo. Takole pravi: »Mama je velikokrat izrekla besede, ki so bile polne sovraštva. Takrat sem se skušala spomniti, kakšna je v resnici – ljubeča, prijazna in velikodušna. Spoznala sem, da depresivni ljudje velikokrat rečejo kaj, kar sploh ne mislijo. Najslabše, kar bi lahko storili, je to, da bi jim vrnili z zlobnimi besedami ali dejanji.« V Pregovorih 19:11 piše: »Uvid zadržuje človeka pred jezo in v čast se mu šteje, če spregleda prestopek.«

 8. Do koga moramo še posebej potrditi svojo ljubezen in zakaj?

⁸ Kako lahko premišljujemo o nekom, ki je potrt oziroma ga je še vedno sram zaradi storjenega prestopka, čeprav je že ustrezno ukrepal in uredil zadeve? Glede skesanega grešnika v Korintu je apostol Pavel napisal: »Iz vsega srca [bi mu morali] odpustiti in ga potolažiti, da ga prevelika žalost ne bi morda nekako pogoltnila. Zato vas spodbujam, da potrdite svojo ljubezen do njega.« (2. Kor. 2:7, 8) Po nekem slovarju izraz, ki se prevaja s »potrditi«, pomeni »ratificirati, dokazati, narediti pravno obvezujoče«. Ne moremo kar predpostavljati, da posameznik ve, da ga imamo radi in nam je mar zanj. To mora jasno videti iz našega odnosa do njega oziroma našega ravnanja.

 9. Kaj pomenijo besede, da naj bi »se spodbujali k ljubezni in dobrim delom«?

⁹ »Premišljujmo drug o drugem, da bi se spodbujali k ljubezni in dobrim delom,« je zapisal Pavel. Ko ogenj skoraj ugasne, moramo podrezati v žerjavico in razpihati plamene. (2. Tim. 1:6) Podobno lahko ljubeče spodbujamo svoje brate in sestre, naj izkazujejo svojo ljubezen do Boga in bližnjega. Če želimo druge spodbujati k dobrim delom, je zelo pomembno, da jih znamo ustrezno pohvaliti.

10., 11. a) Kdo med nami potrebuje pohvalo? b) Povej primer, ki pokaže, kako lahko pohvala pomaga tistemu, ki je zašel na stranpot.

¹⁰ Vsi potrebujemo pohvalo, pa naj smo malodušni ali ne. Neki starešina je napisal: »Oče mi ni nikoli rekel, da sem kaj dobro naredil. Zato sem odrasel v človeka brez samospoštovanja. [. . .] Sedaj jih imam že petdeset, vendar še vedno cenim, če mi bratje rečejo, da kot starešina dobro opravljam svoje naloge. [. . .] Iz lastne izkušnje sem se naučil, kako pomembno je druge bodriti, zato se v tem trudim.« Pohvala lahko poživi vsakogar – tudi pionirje, starejše in tiste, ki so morda malodušni. (Rim. 12:10)

¹¹ Če tisti, ki so duhovni, skušajo koga, ki je zašel na stranpot, naravnati tako, da mu ljubeče svetujejo in ga ustrezno pohvalijo, lahko takšnega prestopnika spodbudijo, da bo spet začel opravljati dobra dela. (Gal. 6:1) To je doživela tudi naša sestra Miriam. Napisala je: »Preživljala sem zelo težko obdobje, ko so nekateri moji tesni prijatelji zapustili resnico, in ravno takrat je imel moj oče možgansko krvavitev. Postala sem zelo potrta. Svojo žalost sem skušala premagati tako, da sem se pričela sestajati s posvetnim fantom.« Zaradi tega se je počutila nevredno Jehovove ljubezni in nameravala je zapustiti resnico. Ko jo je starešina spomnil, kako je v preteklosti zvesto služila Jehovu, je bila močno ganjena. Starešinam je dovolila, da ji pomagajo prepričati se o tem, da jo ima Jehova rad. Tako je njena ljubezen do Boga ponovno oživela. Razdrla je zvezo z nevernim fantom in naprej služila Jehovu.

12. Kaj bi se lahko zgodilo, če bi sokristjana spodbujali tako, da bi ga primerjali z drugimi, ga kritizirali ali mu vzbujali občutke krivde?

¹² Če koga spravimo v zadrego, s tem da ga primerjamo z drugimi, če ga kritiziramo, ker ne ustreza našim strogim merilom, ali če mu vzbujamo občutke krivde, ker ne naredi več, ga sicer lahko spodbudimo k večji dejavnosti, vendar samo za kratek čas. Če pa po drugi strani kristjana pohvalimo in skušamo zdramiti njegovo ljubezen do Boga, lahko to pri njem obrodi dobre in trajne rezultate. (Beri Filipljanom 2:1–4.)

13. Kaj vse pomeni bodriti druge? (Glej sliko pri naslovu.)

¹³ Med seboj se moramo bodriti, in to tem bolj, čim bolj vidimo, da se bliža dan. Bodriti druge med drugim pomeni vzgibavati jih, da še naprej služijo Bogu. To, da druge spodbujamo k ljubezni in dobrim delom, bi lahko primerjali s tem, da razplamtimo ogenj, ki bo zdaj zdaj ugasnil. To, da druge bodrimo, pa bi lahko primerjali s tem, da nalagamo na ogenj, tako da še naprej gori oziroma se še okrepi. Bodriti druge pomeni tudi krepčati in tolažiti potrte. Ko imamo priložnost, da bodrimo takšne, jim moramo govoriti s toplino in prijazno. (Preg. 12:18) Poleg tega bodimo hitri za poslušanje in počasni za govorjenje. (Jak. 1:19) Če kristjana poslušamo tako, da se skušamo vživeti v njegove občutke, bomo morda ugotovili, kaj ga tare, in mu rekli kaj spodbudnega, kar mu bo pomagalo v njegovih okoliščinah.

14. Kako je starešina pomagal malodušnemu bratu?

¹⁴ Poglejmo, kako je sočuten starešina pomagal bratu, ki je bil že nekaj let nedejaven. Medtem ko je brata poslušal, mu je postalo jasno, da ima brat še vedno zelo rad Jehova. Brat je namreč marljivo preučil vsako številko Stražnega stolpa in se je trudil, da je bil redno navzoč na shodih. Toda zaradi ravnanja nekaterih v občini je bil razočaran in nekoliko zagrenjen. Starešina mu je sočutno prisluhnil, ne da bi ga obsojal, ter pokazal ljubeče zanimanje zanj in za njegovo družino. Tako je brat sčasoma uvidel, da slabim izkušnjam iz preteklosti dovoljuje, da ga odvračajo od služenja Bogu, katerega ima rad. Starešina ga je povabil, da bi šla skupaj na oznanjevanje. Z njegovo pomočjo je brat spet postal dejaven in se sčasoma usposobil, da je lahko ponovno služil kot starešina.

15. Kakšen zgled nam je Jehova glede tega, kako bodriti potrte?

¹⁵ Malodušen kristjan se mogoče ne bo hitro odzval na ponujeno pomoč oziroma se ne bo takoj počutil bolje. Morda ga bomo morali vztrajno podpirati. Pavel je rekel: »Podpirajte šibke, bodite potrpežljivi z vsemi.« (1. Tes. 5:14) Nad šibkimi ne obupajmo prehitro, ampak jih še naprej podpirajmo. Jehova je bil v preteklosti potrpežljiv s svojimi služabniki, ki se jih je včasih polotilo malodušje. Bil je na primer zelo milostljiv z Elijem in je upošteval njegove občutke. Preroku je priskrbel ravno to, kar je potreboval, da je lahko vztrajal v svoji službi. (1. kra. 19:1–18) Prijazno je odpustil Davidu, ker se je ta iskreno kesal. (Ps. 51:7, 17) Pomagal je tudi piscu 73. psalma, ki mu je skoraj nehal služiti. (Ps. 73:13, 16, 17) Jehova je z nami milostljiv in prijazen, še zlasti kadar smo potrti in malodušni. (2. Mojz. 34:6) Njegovo usmiljenje se vsako jutro »obnavlja« in »nima konca«. (Žal. 3:22, 23) Jehova od nas pričakuje, da ga posnemamo in smo do potrtih nežni in ljubeznivi.

16., 17. Kaj bi morali biti odločeni delati, medtem ko se približuje konec te stvarnosti, in zakaj?

¹⁶ Od 33.000 zapornikov, ki so se odpravili iz sachsenhausenskega koncentracijskega taborišča, jih je na tisoče umrlo. Toda od 230 Jehovovih prič, ki so zapustili taborišče, so ta mučni pohod preživeli prav vsi. To jim je uspelo zato, ker so se med seboj bodrili in podpirali.

¹⁷ Danes hodimo po »poti, ki vodi v življenje«. (Mat. 7:14) Kmalu bodo vsi, ki častijo Jehova, skupaj stopili v pravični novi svet. (2. Pet. 3:13) Bodimo odločeni, da bomo drug drugemu pomagali hoditi po poti, ki vodi v večno življenje.