Kako bodriti k ljubezni in dobrim delom?

»Mislimo drug na drugega in se spodbujajmo [bodrimo, NW] k ljubezni in dobrim delom. [. . .] Drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.« (HEBREJCEM 10:24, 25, EI)

1., 2. a) Zakaj je bilo za prve kristjane pomembno, da so na shodih našli tolažbo in spodbudo? b) Kateri Pavlov nasvet omenja potrebo po zbiranju?

ZBRALI so se skrivno, stiskajoč se za zaklenjenimi vrati. Zunaj jim je od vsepovsod pretila nevarnost. Pravkar so namreč javno usmrtili njihovega Voditelja, Jezusa, ki je svoje sledilce že prej posvaril, da z njimi ne bodo ravnali nič boljše, kakor so z njim. (Janez 15:20; 20:19) In ko so se šepetaje pogovarjali o svojem dragem Jezusu ter bili tako skupaj, so se prav gotovo, če ne drugega, vsaj varneje počutili.

² Leta so minevala in kristjani so se morali spoprijemati z vsakovrstnimi preskušnjami in preganjanjem. In tudi njim je bilo, kakor prvim učencem, v tolažbo in spodbudo to, da so se shajali. Tako je apostol Pavel v Listu Hebrejcem 10:24, 25, EI, napisal: »Mislimo drug na drugega in se spodbujajmo [bodrimo, NW] k ljubezni in dobrim delom. Ne zapuščajmo svojega zbora, kakor imajo nekateri navado, marveč drug drugega spodbujajmo, in to tem bolj, čim bolj vidite, da se bliža dan.«

 3. Kaj menite, zakaj so besede iz Lista Hebrejcem 10:24, 25 več kot le zapoved kristjanom, naj se shajajo?

³ Te besede pa niso le zapoved, naj se shajamo; pomenijo še veliko več. So božansko navdihnjeno merilo za vse krščanske shode, pravzaprav za vsako priložnost, ko so kristjani skupaj. Danes, ko lahko jasno vidimo, da se Jehovov dan približuje, je zaradi pritiskov in nevarnosti te hudobne ureditve bolj kot kdaj prej nujno, da so naši shodi kakor varen pristan ter vir moči in spodbude za vse. Kako pa lahko prispevamo k temu? No, skrbno preiščimo Pavlove besede in si postavimo tri bistvena vprašanja: Kaj pomeni ‚misliti drug na drugega‘? Kaj pomeni ‚bodriti drug drugega k ljubezni in dobrim delom‘? In, kako lahko v teh težkih časih ‚spodbujamo drug drugega‘?

»Mislite drug na drugega«

 4. Kaj pomeni ‚misliti drug na drugega‘?

⁴ Pavel je, ko je rotil kristjane, naj ‚mislijo drug na drugega‘, uporabil grški glagol katanoéo, ostrejšo obliko občega izraza »zaznati«. Po Theological Dictionary of the New Testament ta glagol pomeni »usmeriti vse svoje misli k čemu«. Po W. E. Vinu pa lahko pomeni tudi »popolnoma razumeti, pazljivo razmisliti«. Torej, ko kristjani »mislijo drug na drugega«, ne gledajo le površinsko, temveč napnejo vse svoje umske sposobnosti ter skušajo videti globje. (Primerjajte Hebrejcem 3:1.)

 5. Kaj vse se lahko skriva za zunanjostjo kakega človeka in zakaj bi to morali upoštevati?

⁵ Ne smemo pozabiti, da za človekom stoji več, kot pa morda odkriva le površen pogled na njegovo zunanjost, dela ali osebnost. (1. Samuelova 16:7) Mirna zunanjost nemalokrat zakrije notranje občutke ali pa prijeten smisel za humor. Pa tudi preteklosti se zelo razlikujejo. Nekateri so v življenju morali prestati težke preskušnje. Drugi se morda prav zdaj spoprijemajo z razmerami, ki si jih še zamisliti ne moremo. Kolikokrat se zgodi, da nas mine nejevolja zaradi kakšne neprijetne lastnosti brata ali sestre, ko zvemo za njegovo oziroma njeno preteklost ali razmere. (Pregovori 19:11)

 6. Kako se med drugim lahko bolje spoznamo in katere dobre rezultate bo to lahko prineslo?

⁶ To pa seveda ne pomeni, da se nepovabljeni vmešavamo v osebne zadeve drugega. (1. Tesaloničanom 4:11, EI) Vendar pa se kljub temu lahko zanimamo drug za drugega. To zajema več od tega, da se v kraljestveni dvorani pozdravimo. Zakaj si ne bi pred shodom ali po njem vzeli nekaj minut časa in se pogovarjali s kom, ki bi ga radi bolje spoznali? Ali še bolje, »gojite gostoljubnost« in povabite enega ali dva prijatelja k sebi domov na skromen prigrizek. (Rimljanom 12:13) Pokažite zanimanje zanj. Poslušajte ga. Že samo to, če ga boste vprašali, kako je spoznal in vzljubil Jehova, vam bo veliko povedalo. Lahko pa o njem zveste še več, tako da z njim delate v službi po hišah. Če bomo tako mislili drug na drugega, nam bo to pomagalo, da bomo razvili iskreno sočutje ter sposobnost, da se bomo znali vživeti v občutke drugega. (Filipljanom 2:4; 1. Petrov 3:8)

»Bodrite drug drugega«

 7. a) Kako je Jezusovo poučevanje vplivalo na ljudi? b) Kaj je njegovo poučevanje naredilo tako razgibano?

⁷ Če mislimo drug na drugega, bomo tudi bolje znali drug drugega bodriti in nagovarjati k dejavnosti. Pri tem imajo še zlasti pomemben delež krščanski starešine. O tem, kako je bilo, ko je nekoč Jezus govoril javnosti, beremo: »Množice [so] strmele nad njegovim naukom.« (Matevž 7:28, EI) Ob neki drugi priložnosti pa so celo vojaki, ki naj bi ga aretirali, odhajali od njega govoreč: »Nikoli noben človek ni tako govoril.« (Janez 7:46) Kaj pa je Jezusovo poučevanje naredilo tako razgibano? Ali je delal emocionalne predstave? Ne. Jezus je govoril dostojanstveno. Pa vendar z namenom, da doseže srca svojih poslušalcev. Ker je mislil na ljudi, je natanko vedel, kako jih motivirati. Za to je rabil žive, preproste prispodobe, ki so odsevale realnost vsakdanjega življenja. (Matevž 13:34) Podobno bi morali tudi danes vsi, ki imajo na shodih kakšno nalogo, posnemati Jezusa in pripraviti prisrčne, navdušujoče programske točke, takšne, ki motivirajo. Tudi mi se lahko potrudimo in kakor Jezus poiščemo prispodobe, ki ustrezajo navzočim ter ki jim bodo segle do srca.

 8. Kako je Jezus bodril z zgledom in kako ga lahko v tem posnemamo?

⁸ Vsi lahko drug drugega bodrimo k Božji službi tudi z zgledom. Jezus je prav gotovo bodril svoje poslušalce. Rad je delal v krščanski službi, to službo je hvalil. Rekel je, da je zanj kakor hrana. (Janez 4:34; Rimljanom 11:13) Takšno navdušenje je nalezljivo. Ali bi lahko tudi vi storili kaj, da bi vaša radost v službi postala vidna? Pripovedujte drugim v občini svoje dobre doživljaje, pazite pa, da ne boste govorili hvalisavo. Ko jih povabite, da gredo z vami na oznanjevanje, razmislite, ali bi jim lahko pomagali, da bi se znali iskreno veseliti tega, da z drugimi govorijo o našem Velikem stvarniku, Jehovu. (Pregovori 25:25)

 9. a) Katerih načinov bodrenja drugih naj bi se ogibali in zakaj? b) Kaj bi nas moralo motivirati, da se razdajamo v Jehovovi službi?

⁹ Seveda pa pazite, da jih ne bi narobe bodrili. Če smo nepazljivi, lahko pri njih povzročimo občutek krivde, ker ne naredijo več. Nenamerno jih lahko osramotimo, s tem da jih kritično primerjamo z drugimi, ki so dejavnejši. Ali pa morda celo postavljamo toga pravila in tiste, ki jih ne morejo doseči, očrnimo. Takšne metode bodo nekatere morda za kratek čas res navedle k dejavnosti, toda Pavel ni pisal: ‚Bodrite h krivdi in dobrim delom.‘ Nikakor, bodriti moramo k ljubezni in sledila bodo dela iz dobrega nagiba. Nikogar ne bi smelo motivirati samo to, da razmišlja, kaj si bodo o njem mislili drugi v občini, če ne bo docela izpolnil pričakovanj. (Primerjajte 2. Korinčanom 9:6, 7.)

10. Zakaj bi si morali zapomniti, da ne gospodujemo veri drugih?

¹⁰ Bodriti drug drugega pa ne pomeni nadzirati drug drugega. Pavel je ob vsej od Boga dani oblasti korintsko občino ponižno spomnil: »Ne [. . .] gospodujemo veri vaši.« (2. Korinčanom 1:24) Če se bomo tudi mi kakor Pavel ponižno zavedali, da ni naša skrb določati drugim, koliko bi morali narediti v Jehovovi službi, niti upravljati njihovo vest v drugih osebnih odločitvah, tedaj se bomo ognili temu, da bi postali ‚prepravični‘, brez radosti, togi, negativni ali pa se oprijeli pravil. (Propovednik 7:16) Takšne lastnosti tlačijo, ne pa bodrijo.

11. Kaj je v dneh, ko so Izraelci gradili shodni šator, navajalo k dajanju prispevkov in kako bi lahko tudi danes bilo tako?

¹¹ Želimo, da bi nas pri vsem, kar bomo delali v Jehovovi službi, vodil isti duh, kakor je stare Izraelce, ko so potrebovali prispevke za izgradnjo shodnega šatora. V Drugi Mojzesovi knjigi 35:21 beremo: »In pridejo, kogarkoli je sililo srce njegovo, vsak, čigar duh je bil radovoljen [čigar duh ga je zbodril, NW], in prineso GOSPODOV dar povzdignjenja za zgradbo.« Nič zunanjega jih ni sililo k temu, gnala jih je njihova notranjost, njihovo srce. V hebrejščini tu dobesedno piše, da so darovali »vsi, ki jih je srce zganilo«. (Podčrtali mi.) Pojdimo še dlje in se potrudimo, da zganemo srce drug drugemu, kadar smo skupaj. Vse drugo pa bo naredil Jehovov duh.

‚Spodbujajte drug drugega‘

12. a) Kaj vse pomeni grška beseda prevedena s »spodbujajte«? b) Kako da so Joba njegovi tovariši pozabili spodbujati? c) Zakaj se moramo ogibati tega, da bi sodili drug drugega?

¹² Ko je Pavel napisal, naj bi ‚spodbujali drug drugega‘, je uporabil obliko grške besede parakaléo, ki lahko prav tako pomeni ‚okrepčati, potolažiti‘. To isto besedo grška Septuaginta rabi v Jobovi knjigi 29:25, kjer je Job opisan kot takšen, ki tolaži žalujoče. Kako ironično, Joba ni nihče tako spodbujal, ko je sam bil v težki preskušnji. Njegovi trije »tolažniki« so bili tako zaposleni s tem, da so ga obsojali in mu delili nauke, da so ga pozabili razumeti oziroma se vživeti v njegov položaj. Pri vsem svojem govorjenju ga pravzaprav niti enkrat niso poklicali po imenu. (Primerjajte Job 33:1, 31.) V njem so očitno prej videli problem kakor človeka. Nič čudnega, da jim je Job razočaran vzkliknil: »Ako bi duša vaša bila na mojem mestu.« (Job 16:4) Podobno je danes. Če želite koga spodbuditi, se vživite v njegov položaj! Nikar ne sodite. Kot piše v Listu Rimljanom 14:4, EI, »kdo si ti, da sodiš tujega služabnika? Naj stoji ali pade, to je stvar njegovega gospodarja. Vendar pa bo stal, saj je Gospod dovolj močan, da ga drži pokonci.«

13., 14. a) O kateri temeljni resnici moramo prepričati naše brate in sestre, da bi jih lahko potolažili? b) Kako je angel okrepil Daniela?

¹³ Tudi v Drugem listu Tesaloničanom 2:16, 17 sta beseda parakaléo in njej ustrezen samostalnik prevedena s »tolažba oziroma potolažiti«: »Sam pa Gospod naš Jezus Kristus in Bog Oče naš, ki nas je ljubil in nam dal večno tolažbo in dobro upanje po milosti, naj potolaži srca vaša in vas utrdi v slehernem dobrem delu in govoru.« Vredno je upoštevati, da je Pavel tu povezal misel o tolaženju naših src s temeljno resnico, da nas Jehova ljubi. Torej, da bi lahko spodbujali in tolažili drug drugega, moramo pritrditi tej pomembni resnici.

¹⁴ Prerok Daniel je bil nekoč, potem ko je videl strah zbujajoče videnje, tako vznemirjen, da je rekel: »Barva v licu se mi je izpremenila, da je bilo spačeno, in nič moči nisem imel.« Jehova je nato poslal k njemu angela, ki ga je kar nekajkrat spomnil, da je ‚drag‘ v Božjih očeh. In rezultat? Daniel je dejal angelu: »Pokrepčal si me.« (Daniel 10:8, 11, 19)

15. Kako naj bi starešine in potujoči nadzorniki uravnovesili pohvalo in karanje?

¹⁵ Je pa še en način, kako lahko spodbudimo druge. Pohvalimo jih! Vse preveč hitro popustimo kritičnemu in ostremu mnenju. Resda je včasih morda treba koga pokarati, še zlasti morajo to včasih storiti starešine in potujoči nadzorniki. Vseeno pa bi bilo dobro, da bi se le-teh drugi spominjali po njihovih prijaznih spodbudah, namesto po kritičnem mnenju.

16. a) Zakaj pogosto, ko spodbujamo potrte, ni dovolj le-teh spodbuditi, naj delajo več v Jehovovi službi? b) Kako je Jehova pomagal Eliju, ko je bil potrt?

¹⁶ Spodbudo pa potrebujejo še posebej potrti in Jehova od nas, njihovih sokristjanov pričakuje, da jim pomagamo — še zlasti, če smo starešine. (Pregovori 21:13) Kaj lahko storimo? Odgovor najbrž ne bo tako preprost, kot je ta, da jim pač rečemo, naj več delajo v Jehovovi službi. Zakaj? Zaradi tega, ker bi to lahko namigovalo, da so potrti zato, ker premalo naredijo. To pa največkrat ni vzrok. Prerok Elija je bil nekoč tako hudo potrt, da bi bil najraje kar umrl. Vendar pa je do tega prišlo, ko je bil zelo zaposlen v Jehovovi službi. In kako je Jehova ravnal z njim? Poslal je angela, da mu je praktično pomagal. Elija je izlil svoje srce Jehovu. Razkril mu je, da se počuti tako ničvrednega, kakor so bili njegovi mrtvi očetje. Dejal je še, da se mu zdi, da je bilo vse njegovo delo zaman in da je čisto sam. Jehova ga je poslušal in ga nato potolažil: na spoštovanje zbujajoč način mu je pokazal svojo moč ter mu zagotovil, da še zdaleč ni sam ter da bo delo, ki ga je začel, zagotovo dokončano. Jehova je Eliju tudi obljubil, da mu bo priskrbel tovariša, katerega bo učil in kateri ga bo nazadnje tudi nadomestil. (1. kraljev 19:1-21)

17. Kako lahko starešina spodbudi nekoga, ki je pretrd do sebe?

¹⁷ Kako spodbudno! Spodbujajmo podobno tudi mi tiste, ki imajo čustvene težave. Skušajmo jih razumeti, tako da jih poslušamo! (Jakob 1:19) Poiščimo v Svetem pismu primerno tolažbo zanje. (Pregovori 25:11; 1. Tesaloničanom 5:14) Starešine lahko tiste, ki so do sebe pretrdi, spodbudijo tako, da jim iz Svetega pisma prijazno dokažejo, da jih Jehova ljubi in ceni.a Pri spodbujanju tistih, ki se počutijo ničvredne, lahko pomaga pogovor o odkupnini. Nekomu, ki mu je hudo zaradi kakšnega preteklega greha, pa je morda treba dokazati, da ga je odkupnina očistila, če se je res pokesal in tega več ne dela. (Izaija 1:18)

18. Kako bi z naukom o odkupnini lahko spodbudili nekoga, ki je bil žrtev česa, denimo posilstva?

¹⁸ Starešina bo seveda razmislil o vsakem primeru posebej, da bo lahko posameznika pravilno poučil. Premislimo o naslednjem: živalske žrtve, ki so jih po mojzesovski postavi darovali za poravnavo vseh grehov, so bile predpodoba Kristusove odkupne žrtve. (3. Mojzesova 4:27, 28) Toda v postavi ni bilo nobene določbe, naj bi tudi posiljene žrtve darovale takšno daritev za greh. V njej je pisalo, naj jim ‚ne storijo ničesar‘, s čimer bi jih kaznovali. (5. Mojzesova 22:25-27) Ali bi torej bilo danes pravilno, če bi sestri, ki jo je kdo napadel in posilil, pa se zato čuti umazano in brez vrednosti, poudarjali, da bo po odkupnini očiščena tega greha? Seveda ne. Saj ni grešila ona, če je bila napadena. Grešil je posiljevalec in ta bi moral biti očiščen. Vsekakor pa bi to, kakšno ljubezen sta z odkupnino pokazala Jehova in Kristus, lahko pri takšni sestri uporabili za dokaz, da v Božjih očeh ni omadeževana zaradi greha nekoga drugega, temveč da je Jehovu dragocena in da še vedno ostaja v njegovi ljubezni. (Primerjajte Marko 7:18-23; 1. Janezov 4:16.)

19. Zakaj ne bi smeli pričakovati, da bo vsako druženje z našimi brati in sestrami spodbudno, toda kaj bi se morali odločiti?

¹⁹ Prav zares, vseeno v kakšnih okoliščinah se kdo znajde v življenju, neglede kako boleči dogodki so morda omračili njegovo preteklost, v občini Jehovovega ljudstva bi moral dobiti spodbudo. In dobil jo bo, če si bomo vsakič, ko smo skupaj, vsi prizadevali misliti drug na drugega, bodriti drug drugega in spodbujati drug drugega. Ker smo pač nepopolni, vsi kdaj pa kdaj pozabimo na to. In prav gotovo tu pa tam drug drugega razočaramo in prizadenemo. Toda potrudimo se, da se ne bomo osredotočali na napake drugih. Če se bomo osredotočili nanje, smo v nevarnosti, da bomo postali prekritični do občine in se bomo morda ujeli prav v zanko, pred katero nas je Pavel tako želel obvarovati — in to je opuščanje naših zborov. Da se vam kaj takega le ne bi nikoli zgodilo! Ker je ta stara ureditev vse nevarnejša in vse bolj zatiralska, bodimo zato trdno odločeni, da storimo vse kar moremo, da bi naše druženje na shodih bilo izgrajujoče — to pa tem bolj, čim bolj vidimo, da se bliža dan Jehovov!

[Podčrtne opombe]

Kako boste odgovorili?

◻ Zakaj je v teh zadnjih dneh nujno, da so naši shodi in druženja spodbudni?

◻ Kaj pomeni misliti drug na drugega?

◻ Kaj pomeni bodriti drug drugega?

◻ Kaj vse obsega spodbujanje drug drugega?

◻ Kako spodbuditi potrte oziroma pobite?

[Slika na strani 16]

Gostoljubnost nam lahko pomaga, da se bolje spoznamo

[Slika na strani 18]

Jehova je prijazno tolažil Elija, ko je ta bil potrt