»Spominjajte se preteklih dni« — zakaj

»SPOMINJAJTE se preteklih dni.« Apostol Pavel je to svarilo, ki ga je napisal okoli leta 61 n. š., naslovil na hebrejske kristjane v Judeji. (Hebrejcem 10:32, The New English Bible) Kaj ga je spodbodlo, da je to pripomnil? Zakaj je bilo potrebno, da Jehovovi častilci iz prvega stoletja niso pozabili preteklosti? Ali lahko tudi nam danes koristi podoben opomin?

Biblijski pisci so skozi stoletja večkrat svarili pred preziranjem preteklosti oziroma nepazljivostjo do nje. Prejšnje čase in dogodke naj bi si zapomnili in o njih premišljevali. Celo Jehova je rekel: »Spominjajte se početkov od večnosti, da sem jaz Bog mogočni in nobenega ni drugega, da sem Bog, in nihče ni meni enak.« (Izaija 46:9) Vabimo vas, da skupaj preiščemo tri močne razloge, ki jih imamo, da upoštevamo to svarilo.

Motivacija in ohrabritev

Prvič, lahko je močan vir motivacije in ohrabritve. Ko je Pavel napisal svoje pismo hebrejski občini, je pisal sokristjanom, katerih vera je bila z nasprotovanjem Judov vsak dan preskušana. Pavel se je zavedal, da morajo rasti v zdržljivosti, zato jim je rekel: »Spominjajte se pa prejšnjih dni, v katerih ste, potem ko ste bili razsvetljeni, prestali mnogi boj trpljenja.« (Hebrejcem 10:32) S tem ko bi se spominjali preteklih zvestovdanih dejanj med duhovnim bojevanjem, bi dobili potreben pogum, da bi dokončali tekmo. Nekaj takega je napisal že prerok Izaija: »Zapomnite si to ljudje, da boste lahko zbrali pogum.« (Izaija 46:8, NW) Podobno pa je želel doseči tudi Jezus Kristus, zato je efeški občini rekel: »Spominjaj se torej, odkod si padel [prve ljubezni], in izpokóri se in delaj prva dela.« (Razodetje 2:4, 5)

Mojzesovo prigovarjanje Izraelu, naj se »spomni [. . .] starodavnih dni, pomisli na leta minulih rodov«, je bil element, ki se je v njegovih govorih, v katerih je narod pozival k neustrašni zvestovdanosti Jehovu, kar naprej ponavljal. (5. Mojzesova 32:7) Prisluhnite njegovim besedam, zapisanim v Peti Mojzesovi knjigi 7:18: »Nič se jih [Kanaancev] ne boj; dobro pomni, kar je storil GOSPOD, tvoj Bog, Faraonu in vsemu Egiptu.« Izraelce naj bi to, da bi se spominjali Jehovovih rešilnih dejanj, ki jih je naredil v njihovo korist, spodbudilo, da bi bili še naprej zvesto privrženi Božjim zakonom. (5. Mojzesova 5:15; 15:15)

Na žalost pa so Izraelci pogosto popuščali grehu in pozabljali. S kakšnimi posledicami? »Zopet in zopet so izkušali Boga mogočnega in žalili Svetega Izraelovega. Niso se spominjali roke njegove, ne dne, ko jih je bil otel zatiralca.« (Psalm 78:41, 42) Nazadnje jih je Jehova, ker so pozabljali njegove zapovedi, zavrnil. (Matevž 21:42, 43)

Odličen zgled je dal psalmist, ki je zapisal: »S hvalo bom spominjal dejanj GOSPODOVIH, da, spominjal se bom vseh čudes tvojih od starodavnosti. In premišljal bom vsaktero delo tvoje in o dejanjih tvojih bom razmišljal.« (Psalm 77:11, 12) Če se bomo v takem poglobljenem premišljevanju spominjali pretekle zvestovdane službe in Jehovovih ljubečih dejanj, se bomo napolnili s potrebno motivacijo, spodbudami in cenjenjem. Poleg tega lahko s ,spominjanjem na prejšnje dni‘ preženemo utrujenost, lahko pa nas to tudi spodbudi, da naredimo kar lahko in zvesto vztrajamo.

Učiti se od preteklih napak

Drugič, če ne pozabljamo, se lahko učimo od preteklih napak in njihovih posledic. S tem v mislih je Mojzes Izraelcem svetoval: »Spominjaj se, ne pozabi, kako si v puščavi dražil v jezo GOSPODA, svojega Boga: od dne, ko ste odšli iz dežele Egiptovske, in dokler ste potovali na ta kraj, ste bili uporni GOSPODU.« (5. Mojzesova 9:7) Posledica takšne neubogljivosti Izraelcev je bila, kot je nakazal Mojzes, da ,jih je vodil GOSPOD, njihov Bog, štirideset let po puščavi‘. Zakaj jih je Mojzes spodbudil, naj se tega spominjajo? Da bi se ponižali in popravili svojo uporniško pot ter tako ,držali zapovedi GOSPODA, Boga svojega, hodeč po njegovih potih in boječ se njega‘. (5. Mojzesova 8:2–6) Učili naj bi se tako, da ne bi ponavljali preteklih napak.

Neki pisec je izjavil: »Previdnemu človeku koristijo lastne izkušnje, modremu človeku pa izkušnje drugih.« Mojzes je izraelsko ljudstvo pozval, naj premišljuje o svojih prejšnjih napakah, da bi mu to lahko koristilo, apostol Pavel pa je krščansko občino iz prvega stoletja, po njih pa tudi nas, opozoril, naj se uči prav iz tega zgodovinskega poročila. Takole je napisal: »To vse pa se jim [Izraelcem] je zgodilo kot zgledi, a napisalo se je za svarilo nam, na katere so prišli konci vekov.« (1. Korinčanom 10:11) Jezus Kristus pa je imel v mislih še en nekdanji biblijski dogodek in potrebo po tem, da se učimo od njega, ko je rekel: »Spominjajte se žene Lotove!« (Lukež 17:32; 1. Mojzesova 19:1–26) Samuel Taylor Coleridge, angleški pesnik in filozof, je napisal: »Kakšne lekcije bi nas naučila zgodovina, če bi se ljudje lahko učili od nje!«

Skromnost in hvaležnost

Tretjič, s spominjanjem se lahko v nas vzbudita boguvšečni kvaliteti: skromnost in hvaležnost. Ob tem ko se veselimo mnogih vidikov vsesvetovnega duhovnega raja, nikoli ne pozabimo, da ta temelji na določenih sestavnih delih. Ti so med drugim zvestovdanost, ljubezen, samopožrtvovalnost, pogumnost kljub nadlogam, zdržljivost, dolgotrpnost in vera, torej kvalitete, ki so jih imeli tudi naši krščanski bratje in sestre, ki so pred desetletji v različnih deželah delu utirali pot. V 1995 Yearbook of Jehovah’s Witnesses je v sklepnem delu poročila o novoveški zgodovini Božjega ljudstva v Mehiki zapisano: »Ljudje, ki so se Jehovovim pričam pridružili šele pred kratkim, so nad nadlogami, s katerimi so se srečevali tisti, ki so sodelovali pri samih začetkih dela v Mehiki, morda presenečeni. Ti novi so namreč navajeni duhovnega raja, v katerem je obilje duhovne hrane, v katerem je na sto tisoče bogaboječih tovarišev in v katerem je služba Bogu dobro organizirana.«

Zgodnji utiralci poti pa so pogosto delali sami ali v majhnih osamljenih skupinah. Vztrajno so oznanjevali kraljestveno sporočilo ter se ob tem spopadali z osamljenostjo, pomanjkanjem in drugimi težavnimi preskusi značajnosti. Mnogi od teh služabnikov iz prejšnjih časov so sicer zapustili ta svet, toda kako nam spoznanje, da se Jehova spominja njihove zveste službe, ogreje srce! Apostol Pavel je to potrdil, ko je napisal: »Kajti Bog ni krivičen, da bi pozabil delo vaše in ljubezen, ki ste jo pokazali do imena njegovega.« (Hebrejcem 6:10) Če se torej Jehova spominja s cenjenjem, ali naj ne bi tudi mi delali tako v duhu hvaležnosti?

Posamezniki, ki so se z resnico seznanili šele pred kratkim, lahko ta vpogled v zgodovino dobijo s publikacijo Jehovah’s Witnesses​—Proclaimers of God’s Kingdom.a Če imamo prednost pripadati družini ali krščanski občini, katere člani so tudi starejši bratje in sestre, ki že dolgo služijo, smo v duhu Pete Mojzesove knjige 32:7 spodbujeni, naj se ,spomnimo starodavnih dni, pomislimo na leta minulih rodov! Vprašaj očeta svojega, on ti oznani, starce svoje, in ti povedo!‘

Da, če se bomo spominjali prejšnjih dejanj bogovdanosti, nas lahko to navede, da bomo še naprej radostno vztrajali v krščanski službi. Tudi zgodovina je polna lekcij, ki se jih moramo učiti. Z globokim premišljevanjem o duhovnem raju, ki ga je blagoslovil Bog, pa bomo razvijali ustrezni kvaliteti: skromnost in hvaležnost. Zares, »spominjajte se preteklih dni«.

[Podčrtna opomba]