Biblijska knjiga številka 14: 2. kroniška

Napisal: Ezdra

Kraj nastanka: Jeruzalem (?)

Čas nastanka: ok. 460. pr. n. š.

Čas, ki ga zajema: 1037.–537. pr. n. š.

 1. Kdaj je Ezdra končal Kroniško knjigo in kaj je hotel z njo doseči?

KER sta bili Prva in Druga kroniška knjiga, kot kaže, prvotno ena sama knjiga, velja vse, kar smo v prejšnjem poglavju navedli o ozadju knjiginega nastanka, o njenem piscu, o času nastanka, o njeni kanoničnosti ter pristnosti, za obe knjigi enako. Kot smo utemeljevali že tam, je Ezdra Drugo kroniško knjigo končal okrog 460. pr. n. š., najverjetneje v Jeruzalemu. In sicer je hotel Ezdra s to knjigo ohraniti zgodovinska gradiva, ki so bila v nevarnosti, da se pogubijo. Ob pomoči svetega duha in z lastno zgodovinarsko veščino v tem, da mora človek izbrskati množico podatkov in jih spraviti v red, je Ezdra dognal natančen in trajen dokument. Za prihodnje rodove je iztrgal pozabi tisto, kar je prepoznal za zgodovinsko resnico. In tega se je lotil ravno pravi čas, ker je bilo zdaj za povrh treba zbrati sploh vse svete Hebrejske spise, kar so jih v poprejšnjih stoletjih že napisali.

 2. Zakaj ni razloga za dvom o točnosti Kroniške knjige?

² Ezdrova navdihnjena kronika je bila njegovim judovskim sodobnikom v velik prid. Bila jim je v pouk in spodbudo, da bi mogli zdržati. Oprti na tolažbo, ki so jim jo dajali Spisi, so mogli upati. Tako so Kroniško knjigo priznavali za kanonično biblijsko knjigo. Poznali so njeno zanesljivost. Lahko so jo namreč preverili na podlagi drugih navdihnjenih besedil in številnih svetnih zgodovinskih virov, ki jih Ezdra navaja. Čeprav so torej dopustili, da so ti nenavdihnjeni svetni viri preminili, so Kroniško knjigo skrbno ohranili. V hebrejsko Biblijo so Kroniško knjigo vključili tudi Septuagintini prevajalci.

 3. Kako drugi svetopisemski odlomki nakazujejo pristnost Kroniške knjige?

³ Pristnost in navdihnjenost te knjige so priznavali tudi Jezus Kristus in pisci Krščanskih grških spisov. Ko je Jezus denimo žigosal Jeruzalem, češ da pobija in kamenja Jehovove preroke in služabnike, je vsekakor mislil na pripetljaje, o kakršnih piše tudi Druga kroniška knjiga 24:21. (Mat. 23:35; 5:12; 2. kron. 36:16) Ko je Jakob Abrahama imenoval »božji prijatelj«, je morda meril ravno na Ezdrov izraz v Drugi kroniški knjigi 20:7. (Jak. 2:23) Knjiga pa zajema tudi prerokovanja, ki so se nezgrešljivo uresničila. (2. kron. 20:17, 24; 21:14–19; 34:23–28; 36:17–20)

 4. Katera arheološka najdba priča za pristnost Druge kroniške knjige?

⁴ O pristnosti Druge kroniške knjige priča tudi arheologija. Med izkopavanji na področju staroveškega Babilona so na primer odkopali glinene ploščice v zvezi z dobo Nabuhodonozorjeve vlade, od katerih ena izrecno imenuje »Jaukina, kralja Jahudove dežele«, se pravi »Joahina, kralja Judove dežele«.a To se lepo ujema z Biblijo, ki pripoveduje o tem, kako so Joahina v Nabuhodonozorjevem sedmem vladarskem letu zajeli in odgnali v Babilon.

 5. Katero dobo zajema Druga kroniška knjiga in zakaj je v njej Judova zgodovina zastopana veliko bolj od zgodovine desetrodovnega kraljestva?

⁵ Sicer pa Druga kroniška knjiga beleži dogajanje na Judovem od začetka Salomonove vlade 1037. pr. n. š. pa do Cirovega odloka 537. pr. n. š., s katerim je ta odrejal pozidavo Jehovove hiše v Jeruzalemu. V tej 500-letni zgodovini namenja desetrodovnemu kraljestvu zgolj obrobno besedo, omenja ga kvečjemu takrat, ko je tako ali drugače vmešano v Judove zadeve, razsula severnega kraljestva 740. pr. n. š. pa niti ne omenja. Zakaj ne? Zato, ker je duhovniku Ezdru bolj ko za vse drugo šlo za Jehovovo čaščenje na zanj zakonito določenem kraju, namreč v Njegovi hiši v Jeruzalemu, ter za kraljestvo v Davidovem rodu, s katerim je bil Jehova sklenil zavezo. Zato Ezdra v prid pravemu čaščenju in v pričakovanju vladarja, ki naj bi prišel iz Judovega rodu, namenja poglavitno pozornost južnemu kraljestvu. (1. Mojz. 49:10)

 6. V čem Druga kroniška knjiga bralca dviguje in spodbuja?

⁶ Ezdra se pisanja loteva z namenom, da bi bralca dvignil. Tako od 36 poglavij Druge kroniške knjige prvih 9 posveča Salomonovi vladi, od tega jih kar 6 v celoti namenja pripravi in posvetitvi Jehovove hiše. Salomonovega verskega prestopa besedilo ne omenja. Od ostalih 27 poglavij jih 14 obravnava petero kraljev, ki so se v osnovi vzorovali po Davidovi izključni vdanosti Jehovovemu čaščenju: Asa, Josafata, Jotama, Ezekija in Josija. Še celo v preostalih 13 poglavjih Ezdra pri ničprida kraljih premišljeno poudarja zlasti njihove boljše plati. Zmeraj pa posebej izpostavlja dogodke, ki se tako ali drugače navezujejo na obnovo in ohranitev pravega čaščenja. Vsekakor zelo spodbudno!

VSEBINA DRUGE KRONIŠKE KNJIGE

 7. V čem Jehova Salomona ,silno poveličuje‘?

⁷ Sijaj Salomonove vlade (1:1–9:31). Na začetku Druge kroniške knjige uziramo Davidovega sina Salomona, ko se ta vse bolj utrjuje v svojem kraljestvu. Jehova je z njim in ,ga silno poveličuje‘. Ko Salomon žrtvuje v Gabaonu, se mu ponoči prikaže Jehova in mu reče: »Prosi, kaj naj ti dam!« Salomon ga prosi znanja in modrosti, da bi mogel Jehovovemu ljudstvu prav vladati. Zaradi te nesebične prošnje mu Bog obljubi ne le modrosti in znanja, ampak tudi bogastvo, zaklade in čast, »kakor jih niso imeli kralji pred teboj, pa jih tudi za teboj ne bodo imeli«. Priliv bogastva v mesto je tolikšen, da ima Salomon sčasoma »v Jeruzalemu toliko srebra in zlata kot kamenja«. (1:1, 7, 12, 15)

 8. Kako poteka tempeljska zidava in kateri detajli zgradbe še zlasti bodejo v oči?

⁸ Salomon vpokliče delavce za zidarska dela pri Jehovovi hiši, pripomore pa mu tudi tirski kralj Hiram z lesom in mojstrom umetne obrti. »V četrtem letu svojega kraljevanja« začne Salomon zidati in čez sedem let in pol, 1027. pr. n. š., hišo tudi dozida. (3:2) Pred tempeljskim pročeljem stoji veličastna, 120 komolcev (53,4 m) visoka veža (pórtik). Pred njo stojita dva velikanska bakrena stebra: eden nosi ime Jahin, kar pomeni »[Jehova] naj utrdi«, drugi pa Booz, kar naj bi pomenilo »V moči«. (3:17) Stavba sama je sorazmerno majhna, v dolžino meri 60 komolcev (26,7 m), 30 komolcev (13,4 m) v višino in 20 komolcev (8,9 m) v širino, zato pa ima stene s stropom prevlečene z zlatom; ravno tako v zlatu je umetelno okrašen njen najnotranjejši prostor, Presveto. V njem stojita vsak na svoji strani tudi dva zlata keruba s čezinčez razprostrtimi perutmi, ki se nasredi stikajo.

 9. Opišite opravo in priprave na dvorišču ter v templju.

⁹ Na notranjem dvorišču stoji mogočen, 20 komolcev (9 m) dolg in širok (kvadraten) in 10 komolcev (4,5 m) visok bakren oltar. Na dvorišču je posebej opazno še ulito morje, velikanska bakrena skleda, oprtana na 12 bakrenih, po tri in tri na vsako stran neba navzven zročih bikih. Sámo morje drži »tri tisoč batov« (66.000 l) vode, ki jo duhovniki uporabljajo za umivanje. (4:5) Na dvorišču je tudi deset bakrenih kotlov, otovorjenih na okrašenih bakrenih vozovih; v njihovi vodi izpirajo, kar je pripravljeno za žgalno daritev. Natakajo jih iz ulitega morja in jih vozijo povsod, koder je pač treba vode. K temu naredijo še deset zlatih svečnikov in še mnoge druge naprave, nekatere zlate, nekatere srebrne, vse za tempeljsko čaščenje.b

10. Kaj se zgodi, ko v Presveto zanesejo skrinjo zaveze?

¹⁰ Po sedmih letih in pol gradnje je Jehovova hiša dokončana. (1. kra. 6:1, 38) Na dan njene posvetitve (inavgurácije) naj bi v najnotranjejši predel te prekrasne stavbe zanesli tudi znamenje (simbol) Jehovove navzočnosti. Duhovniki prinesejo »skrinjo zaveze Gospodove na njeno mesto v notranji tempeljski prostor, v Presveto, pod peruti kerubov«. In kaj se zgodi? Medtem ko levitski pevci in godci v en glas pojejo hvalo in zahvalo Jehovu, se hiša napolni z oblakom in zaradi »Gospodovega veličastva«, ki napolni hišo pravega Boga, duhovniki ne morejo stati, da bi stregli. (2. kron. 5:7, 13, 14) S tem Jehova pokaže, da je s templjem zadovoljen, in hkrati poznamenuje svojo navzočnost.

11. Kakšno molitev izreče Salomon in za kaj vse prosi?

¹¹ Posebej za to priložnost naredijo bakren, tri komolce (1,3 m) visok oder in ga postavijo na notranje dvorišče blizu vélikega bakrenega oltarja. Tako privzdignjenega vsa silna množica, ki se zbere k tempeljski posvetitvi (dedikáciji), Salomona dobro vidi. Potem ko se torej po oblaku veličastva čudežno prikaže Jehovova navzočnost, Salomon pred zbrano množico poklekne in izreče ganljivo zahvalno-hvalno molitev, v katero zajame tudi vrsto ponižnih prošenj za odpuščanje in blagoslov. Za sklep pa poprosi: »Moj Bog, naj bodo torej tvoje oči odprte in tvoja ušesa naj poslušajo molitev na tem mestu. Gospod Bog, ne odvračaj obličja od svojega maziljenca! Spominjaj se milosti, ki si jih skazal svojemu služabniku Davidu!« (6:40, 42)

12. S čim Jehova odgovori na Salomonovo molitev in v kakšnem veselem ozračju se konča 15-dnevno praznovanje?

¹² Ali Jehova Salomonovo molitev sliši? Brž ko ta odmoli, šine z neba ogenj in použije žgalne daritve in »veličastvo Gospodovo« napolni tempelj. Zaradi tega ljudstvo popada na tla in se zahvaljuje Jehovu, »ker je dober, ker vekomaj traja njegovo usmiljenje«. (7:1, 3) Takrat Jehovu na čast opravijo silno veliko žrtvovanje. Enotedensko posvetitveno praznovanje nadaljujejo z enotedenskim obhajanjem praznika spravila in s soboto, ko se zdržujejo dela. Po tem veselem, duhovno krepilnem 15-dnevnem praznovanju Salomon ljudstvo radostno in dobre volje odpusti in jih pošlje domov. (7:10) Tudi Jehova je zadovoljen. Še enkrat potrdi kraljestveno zavezo s Salomonom, hkrati pa ga posvari pred pogubnimi posledicami nepokorščine.

13. a) Kakšne gradnje se začnejo po dozidavi templja? b) Kaj reče kraljica iz Sabe, ko vidi Salomonovo kraljestvo?

¹³ Zdaj se Salomon po vsej kraljevini loti velikih gradenj: ne le da sam sebi sezida palačo, zida tudi utrjena mesta, skladiščna mesta, mesta za bojne vozove ter mesta za konjenike, sploh vse, kar si zaželi sezidati. To je čas sijajnega gospodarskega razcveta in miru, kajti kralju in ljudstvu je vsekdar na umu Jehovovo čaščenje. O Salomonovi cvetoči uspešnosti in modrosti sliši celo kraljica iz Sabe, torej 1900 kilometrov odtod, in se odpravi na dolgo, naporno pot, da bi se o tem še sama prepričala. Pa je kaj razočarana? Niti najmanj, sama namreč izpove: »Nisem verjela, kar so govorili, dokler nisem prišla in tega videla na svoje oči. In glej, niti polovice mi niso sporočili o veličini tvoje modrosti. Ti presegaš sloves, o katerem sem slišala. Blagor tvojim možem in blagor tem tvojim služabnikom.« (9:6, 7) Tako Salomon prekaša vse kralje na zemlji v bogastvu in modrosti. V Jeruzalemu kraljuje skupaj 40 let.

14. Zakaj Izraela že tako hitro oropajo njegovega sijaja?

¹⁴ Roboamova in Abijeva vlada (10:1–13:22). Salomonov sin Roboam žene politiko trde roke in zatiranje tako daleč, da se mu 997. pr. n. š. severnih deset rodov pod Jeroboamovim vodstvom upre. Vendar se duhovniki in leviti obeh kraljestev postavijo na Roboamovo stran, ker jim zvestovdanost kraljestveni zavezi pomeni več od nacionalizma. Roboam pa Jehovovi postavi kmalu obrne hrbet, in v deželo in v sam Jeruzalem vdere egiptovski kralj Sesak, ki Jehovovo hišo obere za njene zaklade. Ali ni to več ko žalostno, da te prekrasno okrašene zgradbe komaj dobrih 30 let po tem, ko so jih postavili, že oropajo njihovega najlepšega sijaja! In zakaj: zato ker se je narod ,izneveril Gospodu‘. Roboam se ravno še pravi čas poniža, da Jehova naroda vendarle ne pokonča docela. (12:2)

15. Kakšni boji se razdivjajo po Roboamovi smrti in zakaj je Juda močnejši od Izraela?

¹⁵ Po Roboamovi smrti za kralja postavijo Abija, enega izmed njegovih 28 sinov. Njegovo triletno vlado zaznamuje krvava vojna s severnejšim Izraelom. Juda je številčno dvakrat šibkejši, s 400.000 vojščaki se namreč postavi po robu Jeroboamovim 800.000. V silovitih bojih, ki temu sledijo, pa od Izraelove vojske ne ostane niti polovica, pokončanih je pol milijona častilcev zlatega teleta. Judovi sinovi so močnejši, ker se pač opirajo na »Gospoda, Boga svojih očetov«. (13:18)

16. Kako Jehova usliši Asovo molitev v sili?

¹⁶ Bogaboječi kralj Asa (13:23–16:13b, v NW 14:1–16:14). Abija nasledi njegov sin Asa. Ta je prvoborec za pravo čaščenje. Z velikopotezno akcijo čisti deželo podobočastja. Takrat pa, glej, prihrumi nad Juda strahotno velika, enomilijonska vojska Kušijevcev oziroma Etiopcev. In Asa moli: »Pomagaj nam, Gospod, naš Bog! Kajti vate zaupamo in v tvojem imenu smo prišli zoper tole množico.« Jehova ga usliši z bleščečo zmago. (14:10, v NW 11)

17. Kaj Asa osrči za čaščenjsko obnovo v Judu, za kaj pa ga Jehova tudi ostro graja?

¹⁷ Nad Azarija pa pride Božji duh, da Asu naznani: »Gospod [Jehova, NW] je z vami, če ste vi z njim. Če ga boste iskali, se vam bo dal najti.« (15:2) Tako osrčen Asa na Judovem izpelje čaščenjsko reformo, ljudstvo pa sklene zavezo, da bo vsakdo, kdor ne bo iskal Jehova, moral umreti. Ko pa Izraelov kralj Baasa postavi zapóre, da bi zadržal odtok Izraelcev na Judovo, se Asa hudo pregreši, ker za boj zoper Izraela najame aramskega (sirskega) kralja Benadada, namesto da bi pomoči iskal pri Jehovu. Jehova ga zato ukori. Sicer pa je »Asovo srce popolnoma pravo vse njegove dni«. (15:17) Asa umre v 41. letu svojega kraljevanja.

18. a) Kako se Josafat loti akcije za pravo čaščenje in s kakšnim izidom? b) Kako zaradi ženitvene zveze skorajda žalostno propade?

¹⁸ Josafatovo dobro kraljevanje (17:1–20:37). Asov sin Josafat nadaljuje boj zoper podobočastje in uvede posebno izobraževalno akcijo, znotraj katere poučevalci obhajajo vsa Judova mesta in učijo ljudstvo iz knjige Jehovove Postave. Nastopi čas velikega blagostanja in miru, Josafat pa ,vedno bolj raste do vrhunca‘. (17:12) Takrat pa z ženitvijo sklene pakt z zlim kraljem Ahabom Izraelovim in mu gre, ne meneč se za Jehovovega preroka Miheja, na pomoč v boju zoper čedalje močnejšo aramsko silo, tako da si komajda reši življenje, ko v bitki pri Ramotu v Galaadu Ahaba ubijejo. Jehovov prerok Jehu Josafata ostro ukori, ker se je lotil skupnega podjetja z zlim Ahabom. Po tem postavi Josafat sodnike po deželi in jim naloži, naj svoje dolžnosti opravljajo v Božjem strahu.

19. Kako se na vrhu Josafatove vlade izkaže, da je boj Božji?

¹⁹ Potem pa pride véliki vrh Josafatovega kraljevanja. Zoper Juda z neznansko premočjo nastopijo združene sile Moabcev, Amoncev in seirskih pogorcev. Kakor v rojih derejo nadnje skozi engadijsko pustinjo. Narod zajame strah. Josafat in ves Juda »z otroki, ženami in sinovi« stojijo pred Jehovom in ga kličejo v molitvi. Takrat pride nad levita Jahaziela Jehovov duh, da zbrani množici spregovori: »Poslušajte, vsi Judovci in jeruzalemski prebivalci in ti, kralj Josafat! Tako vam govori Gospod [Jehova, NW]: Ne bojte se in se ne plašite spričo te velike množice; kajti boj ni vaš, ampak božji! Jutri pojdite proti njim; [. . .] Gospod bo z vami.« Judovci tako zjutraj že navsezgodaj vstanejo in odkorakajo z levitskimi pevci na čelu. Josafat jih osrči: »Zaupajte v Gospoda [. . .]! Zaupajte v njegove preroke in boste imeli srečo!« Pevci radostno zapojejo hvalo Jehovu, »ker vekomaj traja njegovo usmiljenje [srčna vdanost, NW]«. (20:13, 15–17, 20, 21) In Jehova svojo srčno vdanost razodene prav čudovito: stori, da vpadno vojsko pričaka zaseda, tako da nazadnje pokončajo drug drugega. Ko pridejo Judovci do stražnega stolpa (AC) v pustinji, v svoje veliko veselje vidijo tam le še negibna trupla. Resnično je to Božji boj! Do konca svojega 25-letnega kraljevanja potem Josafat zvesto hodi pred Jehovom.

20. Katere nesreče zaznamujejo Joramovo kraljevanje?

²⁰ Joramovo, Ohozijevo in Atalijino ničprida kraljevanje (21:1–23:21). Josafatov sin Joram že takoj začne s hudim, pomori namreč vse svoje brate. Jehova pa mu zaradi svoje zaveze z Davidom vendarle prizanaša. Upirati pa se začne Edom. Od nekod pošlje Joramu pismo tudi Elija, ki ga svari, da bo Jehova udaril njegovo hišo z veliko nadlogo, Joram sam pa da bo umrl strašne smrti. (21:12–15) In res, tako kot je napovedalo prerokovanje, Jeruzalem napadejo in izropajo Filistejci in Arabci, kralj pa po osmih letih kraljevanja umre za nagnusno črevesno boleznijo.

21. Kaj se hudega porodi iz Atalijine oblasti na Judovem, kako pa Jojada uspe Davidov prestol zopet postaviti na noge?

²¹ Jorama nasledi njegov edini preživeli sin Ohozija (Joahaz), ki pa ga mati Atalija, Ahabova in Jezabelina hči, ujame v svoje zle mreže. Že po letu dni je njegovega kraljevanja na mah konec v čistki, s katero Jehu udari Ahabovo hišo. Takrat Atalija pomori svoje vnuke in se sama polasti prestola. Eden Ohozijevih sinov pa vendarle preživi. To je leto dni star Joas, ki ga v Jehovovo hišo pretihotapi njegova teta Josabeta. Šest let Atalija kraljuje, potem pa se Josabetin mož, veliki duhovnik Jojada, opogumi in mladega Joasa kot enega »Davidovih potomcev« proglasi za kralja. Ko v Jehovovo hišo pride Atalija, pretrga svoja oblačila in zavpije: »Zarota, zarota!« A zaman. Jojada jo da vreči iz templja in usmrtiti. (23:3, 13–15)

22. V čem je začetek Joasovega kraljevanja dober, njegov konec pa ničprida?

²² Joasova, Amasijeva in Ozijeva vlada: začetek dober, konec ničprida (24:1–26:23). Joas vlada 40 let, in dokler živi Jojada, ki ga napeljuje na dobro, dela vse prav. Celo za Jehovovo hišo se zavzame in jo dá prenoviti. Ko pa Jojada umre, zaide Joas pod vpliv Judovih knezov, ki ga od Jehovovega čaščenja odvrnejo, da se začne klanjati Ašeram in malikom. Ko Božji duh Jojadovega sina Zaharija navda, da kralja ostro pograja, ukaže Joas preroka kamenjati do smrti. Nedolgo zatem pa v deželo vdere ne ravno številna aramska vojska in veliko močnejša judovska vojska jih ne zmore zavrniti, »ker so zapustili Gospoda, Boga svojih očetov«. (24:24) Nad Joasa pa se dvigneta njegova lastna služabnika in ga umorita.

23. Kako v svoji nezvestobi ravna Amasija?

²³ Joasa nasledi njegov sin Amasija. Svoje 29-letno vlado začne sicer dobro, a si pozneje zapravi Jehovovo naklonjenost, ker si postavi in moli edomske malike. »Bog [te je] sklenil pokončati,« ga svari Jehovov prerok. (25:16) Amasija pa se začne ponašati in Izraela na severu izzove na boj. In kot mu je napovedala Božja beseda, utrpi z izraelske strani sramoten poraz. Po tem porazu zoper njega skujejo zaroto in ga umorijo.

24. Kako se Ozijeva moč sprevrže v njegovo slabost in kako se to zanj izide?

²⁴ Amasijev sin Ozija stopa po očetovih stopinjah. Večji del 52 let, kolikor kraljuje, vlada dobro in slovi kot vojaški genij, graditelj stolpov in kot človek, ki ,ljubi poljedelstvo‘. (26:10) Svojo vojsko nanovo opremi in mehanizira. Vendar se mu ravno ta njegova moč sprevrže v slabost. To mu namreč stopi v glavo in predrzne si darovati kadilno žrtev v Jehovovem templju, kar sicer strogo sodi k duhovniškim dolžnostim. Za to ga Jehova udari z gobavostjo. Odtlej mora živeti sam zase, izločen iz Jehovove in tudi kraljeve hiše, kjer namesto njega ljudstvo sodi njegov sin Jotam.

25. Zakaj je Jotam uspešen?

²⁵ Jotam služi Jehovu (27:1–9). Jotam ne ,stopi v tempelj Gospodov‘ tako kot njegov oče. Dela, kar je »prav v Gospodovih očeh«. (27:2) Med 16-letnim vladanjem veliko zida in uspešno zatre upor Amoncev.

26. S čim Ahaz zabrede v hudobijo, kakor še noben kralj pred njim?

²⁶ Hudobni kralj Ahaz (28:1–27). Izmed vseh 21 judovskih kraljev je Jotamov sin Ahaz med najhudobnejšimi. Zabrede celo v takšno skrajnost, da poganskim bogovom v žgalščino daruje lastne sinove. Zaradi tega ga tudi Jehova zapusti in ga prepusti aramski, izraelski, edomski in filistejski vojski. Jehova namreč Juda ponižuje zato, ker Ahaz ,uvaja v Judu razuzdanost in se popolnoma izneverja Jehovu‘. (28:19) Kot da to še ni dovolj, pa Ahaz še žrtvuje na čast aramskim bogovom, ker so Aramci v boju močnejši od njega. Vrata Jehovove hiše zapre in Jehovovo čaščenje zamenja s kultom poganskih bogov. Po 16 letih se Ahazovo kraljevanje nikakor ne prezgodaj konča.

27. S čim Ezekija skaže svojo vnemo za Jehovovo čaščenje?

²⁷ Zvesti kralj Ezekija (29:1–32:33). V Jeruzalemu potem 29 let vlada Ahazov sin Ezekija. Že takoj na začetku znova odpre in popravi vrata Jehovove hiše. Nato skliče duhovnike in levite in jim naroči, naj tempelj počistijo in ga posvetijo za službo Jehovu. Oznani, da hoče z Jehovom skleniti zavezo, da bi se od njih odvrnil srd Njegove jeze. Nadvse veličastno se Jehovovo čaščenje zopet postavi na noge.

28. Katero silno praznovanje priredi Ezekija v Jeruzalemu in kako ljudstvo izrazi svoje veselje?

²⁸ Lotijo se sicer tudi priprav na silno veliko pasho, ker pa ni več časa, da bi jo pripravili v prvem mesecu, jo s sklicanjem na določbo v Postavi obhajajo v drugem mesecu prvega leta Ezekijevega kraljevanja. (2. kron. 30:2, 3; 4. Mojz. 9:10, 11) Zraven kralj povabi ne le vsega Juda, ampak tudi Izraela, in čeprav se nekateri na Efraimskem, Manasejskem in Zabulonskem povabilu posmehujejo, se drugi vendarle ponižajo in pridejo z Judom vred v Jeruzalem. Po pashi obhajajo še praznik opresnikov. Kako radostno praznujejo teh sedem dni! Ljudstvu je to v tolikšno duhovno izgradnjo, da vsa občina podaljša praznovanje še za sedem dni. V Jeruzalemu je »veliko veselje; kajti kaj takega ni bilo v Jeruzalemu od časa Davidovega sina Salomona, Izraelovega kralja«. (2. kron. 30:26) Po tej duhovni obnovi se ljudstvo loti velike podoboborske akcije, v kateri očistijo Juda in Izraela njunega malištva, Ezekija pa obnovi gmotne prispevke za levite in za tempeljske službe.

29. S čim Jehova nagradi Ezekijevo brezpogojno zaupanje?

²⁹ Takrat na Judovo vdre asirski kralj Senaherib in grozi Jeruzalemu z napadom. Ezekija se opogumi in popravi mestne obrambne naprave, sovražnikovemu zasmehovanju pa kljubuje. S popolnim zaupanjem v Jehova moli za pomoč. Njegovo verno molitev Jehova dramatično usliši. Pošlje ,angela, ki pobije vse junake, kneze in poglavarje v taboru asirskega kralja‘. (32:21) Osramočen se Senaherib vrne domov. Sramote ga ne morejo rešiti niti njegovi bogovi, ker ga namreč pozneje pri oltarju umorita njegova lastna sinova. (2. kra. 19:7) Jehova Ezekiju čudežno podaljša življenje in ta si nabere veliko bogastvo in slavo, in ob smrti mu ves Juda skaže čast.

30. a) V kakšno hudobijo se povrne Manase, kaj pa se zgodi po njegovem pokesanju? b) Kaj zaznamuje Amonovo kratko kraljevanje?

³⁰ Manase in Amon kraljujeta v hudobiji (33:1–25). Ezekijev sin Manase pa se spet povrne k hudobiji svojega deda Ahaza in izniči vse, kar je dobrega dognal Ezekija s svojim vladarstvom. Znova sezida višine, postavi Ašere in celo lastne sinove žrtvuje krivim bogovom. Nazadnje Jehova privede nad Juda asirskega kralja in ta odvede Manaseja kot ujetnika v Babilon. Ta se tam za svoje pregrehe pokesa. Ko se ga Jehova usmili in Manase znova zakraljuje, si ta prizadeva izkoreniniti demonski kult in obnoviti pravo vero. Ko pa Manase po dolgih 55 letih kraljevanja umre, zasede prestol njegov sin Amon, ki se zopet hudobno zavzame za krivo čaščenje. Po dveh letih ga njegovi lastni služabniki umorijo.

31. Kateri so najsvetlejši poudarki znotraj Josijevega pogumnega kraljevanja?

³¹ Josijevo pogumno vladanje (34:1–35:27). Mladi Josija, Amonov sin, se pogumno loti obnove pravega čaščenja. Oltarje Baalov dá porušiti in izrezane podobe podreti, popraviti pa dá Jehovovo hišo, kjer najdejo »knjigo postave Gospodove, ki je bila dana po Mojzesu«, najverjetneje njen prvopis. (34:14) Vendar pa pravičnemu Josiju naznanijo, da bo za vso nezvestobo, kar so jo že zagrešili, nad deželo prišla nesreča, le da ne še za njegovih dni. V 18. letu kraljevanja Josija priredi veliko pashalno praznovanje. Po 31 letih kraljevanja Josija pade v boju, ko zaman skuša egiptovski vojski preprečiti prodor proti Evfratu skozi deželo.

32. Kako zadnji štirje kralji pripeljejo Juda do njegovega pogubnega konca?

³² Joahaz, Joakim, Joahin, Sedekija in Jeruzalemovo opustošenje (36:1–23). Zadnji štirje judovski kralji s svojo hudobijo narod naglo drevijo v pogubni konec. Josijev sin Joahaz vlada le tri mesece, ko ga že odstavi egiptovski faraon Nekao. Zamenja ga z njegovim bratom Eliakimom, ki mu ime spremenijo v Joakim in pod čigar oblastjo si Juda pokori nova svetovna sila, Babilon. (2. kra. 24:1) Ko se Joakim upre, pride 618. pr. n. š. nad Jeruzalem sam Nabuhodonozor, da bi ga kaznoval; toda še istega leta Joakim po 11 letih kraljevanja umre. Zamenja ga njegov 18-letni sin Joahin. Že po treh mesecih kraljevanja se Joahin Nabuhodonozorju vda in ta ga ujetega odžene v Babilon. Nabuhodonozor zdaj posadi na prestol tretjega Josijevega sina, Joahinovega strica Sedekija. Ta 11 let zelo slabo vlada in se ,ne poniža pred prerokom Jeremijem, ki govori iz ust Gospodovih‘. (2. kron. 36:12) Tako duhovniki kot ljudstvo kopičijo nezvestobo za nezvestobo in omadežujejo Jehovovo hišo.

33. a) S čim se začne 70-letna opustelost, ,da se spolni beseda Gospodova‘? b) Kateri slavni odlok beležita zadnji dve vrstici Druge kroniške knjige?

³³ Nazadnje se Sedekija babilonskemu jarmu upre in Nabuhodonozor to pot ne pozna več milosti. Mera Jehovovega srda je zvrhana in ni jim več ozdravljenja. Jeruzalem pade, tempelj izropajo in požgejo, preživele pa po 18-mesečnem obleganju ujete odženejo na Babilonsko. Juda je opustošen. Tako se ravno 607. pr. n. š. začne opustelost, s katero ,se spolni beseda Gospodova, ki jo je izgovoril prerok Jeremija [. . .], da se spolni sedemdeset let‘. (36:21) Kronist potem to skoraj sedemdesetletno meddobje preskoči in v zadnjih dveh vrsticah zabeleži še slavni Cirov odlok iz 537. pr. n. š. Judovske ujetnike čaka svoboda! Jeruzalem se bo zopet postavil na noge!

ZAKAJ KORISTNA

34. Kaj je s svojim izborom snovi Ezdra poudaril in v čem je to narodu koristilo?

³⁴ Druga kroniška knjiga dodaja še eno krepko pričevanje k vsem drugim pričevanjem, ki govorijo o burnem obdobju 1037.–537. pr. n. š. K temu pa navaja mnoge dragocene dodatne informacije, ki jih druge kanonične zgodovine sicer nimajo, na primer Druga kroniška knjiga, 19., 20. in 29.–31. poglavje. Ezdra je z izborom snovi poudaril tisto, kar je bilo v narodovi zgodovini temeljnega in trajnega, na primer duhovništvo in duhovniško službo, tempelj in kraljestveno zavezo. To pa je narodu nadvse koristilo, ker ga je to strnjevalo v upanju na Mesija in njegovo Kraljestvo.

35. Kaj pomembnega dokazujejo sklepne vrstice Druge kroniške knjige?

³⁵ Sklepne vrstice Druge kroniške knjige (36:17–23) nespodbitno dokazujejo uresničitev prerokovanja v Jeremijevi knjigi 25:12, hkrati pa kažejo, da moramo od popolnega opustošenja dežele do obnove Jehovovega čaščenja v Jeruzalemu 537. pr. n. š. šteti polnih 70 let. Opustelost se je torej začela 607 pr. n. š.c (Jer. 29:10; 2. kra. 25:1–26; Ezd. 3:1–6)

36. a) Kateri krepek opomin se skriva v Drugi kroniški knjigi? b) S čim nas ta knjiga potrjuje v upanju na Kraljestvo?

³⁶ V Drugi kroniški knjigi se skriva tudi krepek opomin vsem, ki se držijo krščanske vere. Toliko judovskih kraljev je namreč začelo dobro, potem pa jih je zopet potegnilo nazaj v hudo. Kako živo torej ta zgodovinski zapis slika to, da je uspeh odvisen od zvestobe Bogu! Naj nam bo to torej v svarilo, da ne bomo »izmed tistih, ki se umikajo v svojo pogubo, temveč izmed tistih, ki verujejo in tako rešijo dušo«. (Heb. 10:39) Celo zvesti kralj Ezekija se je, potem ko se je izkopal iz bolezni, prevzel, in je le zato, ker se je brž ponižal, ušel Jehovovi jezi. Druga kroniška knjiga poveličuje Jehovove čudovite lastnosti in povzdiguje njegovo ime in suverenost. Celotno zgodovino uprizarja s stališča izključne vdanosti Jehovu. Ker pa poudarja tudi Judov kraljevi rod, nas še potrjuje v upanju, da bomo dočakali dan, ko bo čisto čaščenje pod večnim Kraljestvom Jezusa Kristusa, zvestovdanega »Davidovega sina«, visoko povzdignjeno čez vse. (Mat. 1:1; Ap. dela 15:16, 17)

[Podčrtne opombe]