Izpolnili so Jehovovo voljo
Vera staršev nagrajena
IZRAELCEM je bilo rojstvo dečka razlog za veliko veselje. Pomenilo je, da se bo rod nadaljeval in da bo dediščina posestva ostala znotraj družine. Toda okrog leta 1593 pr. n. š. se je Hebrejcem rojstvo sina zdelo bolj prekletstvo kakor blagoslov. Zakaj? Ker je egiptovski faraon, zaskrbljen zaradi hitre rasti judovskega prebivalstva na ozemlju pod njegovim nadzorom, zapovedal, naj umorijo vse njihove novorojene dečke. (2. Mojzesova 1:12, 15–22)
Med tem strašnim poskusom genocida sta Amram in Jokebeda, hebrejski zakonski par, postala starša lepemu fantku. Ni si težko predstavljati, kako je njuno veselje zasenčil strah, ko sta se spomnila faraonovega odloka. Toda bolj ko sta gledala svojega fantka, bolj trdno sta bila odločena, da se mu ne odrečeta, ne glede na posledice. (2. Mojzesova 2:1, 2; 6:20)
Ravnanje v veri
Amram in Jokebeda sta dojenčka skrivala tri mesece. (2. Mojzesova 2:2) To je bilo seveda tvegano, saj so Hebrejci živeli v tesni bližini z Egipčani. Kogar koli bi odkrili, da je skušal preslepiti faraonov odlok, bi ga najverjetneje kaznovali s smrtjo, umrlo pa bi tudi dete. Kaj sta torej lahko ta predana roditelja storila, da bi sina in sebe ohranila pri življenju?
Jokebeda je nabrala nekaj poganjkov papirjevca. Papirjevec je močna ločkovka, podobna bambusu, in ima tristransko steblo, debelo približno kot prst. Zraste lahko do šest metrov visoko. Egipčani so iz te rastline izdelovali papir, rogoznice, jadra, sandale in lahke čolne.
Jokebeda je iz stebel spletla košaro, dovolj veliko, da je vanjo lahko položila svojega dojenčka. Košaro je še premazala z zemeljsko in drevesno smolo, ki sta jo držali skupaj in jo naredili nepremočljivo. V to plovilo je nato položila svoje dete in ga postavila med trsje ob bregu reke Nil. (2. Mojzesova 2:3)
Dete je odkrito
Nedaleč od tam je stala Jokebedina hči Mirjama in opazovala, kaj se bo zgodilo. K Nilu se je prišla kopat faraonova hči.a Jokebeda je verjetno vedela, da princesa pogosto obiskuje ta predel Nila in je košaro namerno pustila tam, kjer je ne bi bilo težko odkriti. Kakor koli že, faraonova hči je zagledala košaro, ugnezdeno med trsjem, in poklicala eno svojih spremljevalk, naj gre ponjo. Ko je zagledala jokajočega otroka, se je v njej prebudilo sočutje. Spoznala je, da je hebrejsko dete. Toda kako naj bi dala tako lepega otroka usmrtiti? Na faraonovo hči je poleg človeške dobrote morda vplivalo tudi razširjeno egipčansko verovanje, po katerem je bil sprejem nekoga v nebesa odvisen od dobrih del, ki jih je naredil v življenju.b (2. Mojzesova 2:5, 6)
Mirjama, ki je gledala oddaleč, je pristopila k faraonovi hčeri. »Ali naj grem in ti pokličem ženo dojnico izmed Hebrejk, da ti odgoji to dete?« je vprašala. Princesa je odgovorila: »Pojdi!« Mirjama je stekla k mami. Kmalu zatem je Jokebeda stala pred faraonovo hčerjo. »Vzemi tega otročička in odgoji mi ga,« ji je dejala princesa, »in dam ti plačilo tvoje.« Prav mogoče je, da je faraonova hči uvidela, da je Jokebeda detetova mati. (2. Mojzesova 2:7–9)
Jokebeda je za otroka skrbela, dokler ga ni odstavila.c To ji je dalo mnogo dragocenih priložnosti, da ga uči o pravem Bogu, Jehovu. Nato ga je vrnila faraonovi hčeri, ta pa ga je poimenovala Mojzes, kar pomeni »rešen iz vode«. (2. Mojzesova 2:10)
Pouk za nas
Amram in Jokebeda sta popolnoma izkoristila tisto kratko priložnost, ki sta jo imela za to, da sta svojega sina učila načel čistega čaščenja. Danes bi starši morali storiti enako. Pravzaprav je to nujno. Satan Hudič namreč »hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil«. (1. Petrov 5:8) On bi rad, da bi bili njegove žrtve dragoceni mladi, dečki in deklice, ki obetajo, da bodo postali odlični Jehovovi služabniki. Njihova nežna starost pri njem ne izvabi nobenega sočutja! Modri starši, ki to upoštevajo, učijo svoje majhne otroke bati se pravega Boga, Jehova. (Pregovori 22:6; 2. Timoteju 3:14, 15)
V Listu Hebrejcem 11:23 je trud Amrama in Jokebede, da sta prve tri mesece skrivala svoje dete, opisan kot dejanje vere. S tem ko ta bogaboječa starša nista hotela zapustiti svojega otroka, sta pokazala, da zaupata v Jehovovo moč reševanja, in bila za to blagoslovljena. Tudi mi bi morali biti dosledno privrženi Jehovovim zakonom in načelom, prepričani, da kar koli Jehova dovoli, da nas doleti, se bo nazadnje izteklo v našo večno blaginjo in srečo. (Rimljanom 8:28)
[Podčrtne opombe]
a Egipčani so Nil častili kot boga plodnosti. Verjeli so, da ima njegova voda moč dati rodovitnost ter celo podaljšati življenje.
b Egipčani so verjeli, da človekov duh po smrti pred Ozirisom našteva takšna zagotovila, kot denimo: »Nikomur nisem naredil nič žalega«, »Nobenim sesajočim ustom nisem odrekel mleka« in »Lačnemu sem dal kruha ter žejnemu piti«.
c Nekoč so bili mnogi otroci dojeni veliko dlje, kakor je navada danes. Samuel je najverjetneje bil odstavljen pri treh letih, Izak pa približno pri petih letih starosti.