15. poglavje

Vrnitev k pravemu Bogu

»Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:34, 35)

1., 2. Kako naj bi ljubezen vplivala na prave kristjane?

S TEMI besedami je Jezus postavil merilo za vse, ki trdijo, da so njegovi pravi sledilci. Krščanska ljubezen bo morala premostiti vse rasne, plemenske in narodnostne razlike. To bo za prave kristjane pomenilo, da ne bodo smeli biti »del sveta«, kakor tudi Jezus ni bil, in še danes ni, »del sveta«. (Janez 17:14, 16; Rimljanom 12:17–21)

² Kako pa kristjan pokaže, da ni »del sveta«? Kako naj bi denimo ravnal med današnjimi burnimi političnimi dogajanji, revolucijami in raznimi vojnami? Krščanski apostol Janez je v skladu z zgoraj navedenimi Jezusovimi besedami napisal: »Nihče, ki ne ravna pravično, ne izvira od Boga, pa tudi ta ne, ki ne ljubi svojega brata. Sporočilo, ki ste ga slišali že na začetku, je namreč to, da naj bi ljubili drug drugega.« Jezus pa je takole pojasnil, zakaj se njegovi učenci niso bojevali, da bi ga rešili: »Moje kraljestvo ni del tega sveta. Če bi bilo del tega sveta, bi se moji služabniki bojevali [. . .]. Toda moje kraljestvo ni od tod.« Jezusovi služabniki niso reševali sporov kakor ta svet, z bojevanjem, četudi je šlo za življenje njihovega učitelja. (1. Janezovo 3:10–12; Janez 18:36)

3., 4. a) Kaj je Izaija prerokoval glede »zadnjih dni«? b) Na kateri vprašanji je treba odgovoriti?

³ Več kot 700 let pred Kristusom je Izaija prerokoval, da se bodo ljudje iz vseh narodov zbirali k Jehovovemu pravemu čaščenju in se ne bodo več učili vojskovati. Takole je rekel: »V zadnjih dneh se bo zgodilo, da bo gora Jehovove hiše trdno stala nad vrhovi gora [. . .], in k njej se bodo stekali vsi narodi. Mnoga ljudstva bodo šla in govorila: ‚Pridite, povzpnimo se na Jehovovo goro, k hiši Jakobovega Boga. On nas bo poučeval o svojih poteh in mi bomo hodili po njih.‘ Kajti s Síona bo izšel zakon in Jehovova beseda iz Jeruzalema. On bo razsojal med narodi in urejal zadeve med mnogimi ljudstvi. Svoje meče bodo prekovali v lemeže in svoje sulice v srpe. Narod ne bo več dvignil meča proti narodu niti se ne bodo več učili vojskovati.«a (Izaija 2:2–4)

⁴ Katera med vsemi religijami na svetu vidno ustreza tem zahtevam? Pripadniki katere vere se kljub zaporom, koncentracijskim taboriščem in smrtnim obsodbam niso hoteli in se še danes nočejo učiti vojskovati?

Krščanska ljubezen in nevtralnost

 5. Kakšno spričevalo glede krščanske nevtralnosti so si pridobili Jehovove priče kot posamezniki in zakaj?

⁵ Jehovove priče so po vsem svetu znani po tem, da zaradi svoje vesti zastopajo krščansko nevtralnost. V 20. stoletju so prestajali zaporne kazni, koncentracijska taborišča, mučenje, pregone in preganjanje, ker kot posamezniki, ki so se zbližali z Bogom, niso hoteli žrtvovati svoje ljubezni in enotnosti, ki jo uživajo kot svetovna občina kristjanov. Med letoma 1933 in 1945 je v nacistični Nemčiji umrlo približno dva tisoč Prič, tisoče pa so zaprli, ker niso hoteli podpreti Hitlerjevih vojaških ciljev. Podobno so med Francovim režimom v nekdanji fašistični Španiji zaprli na stotine mladih Prič. Mnogi od teh so raje povprečno po deset let preživeli v vojaških zaporih, kakor da bi se učili vojskovati. V nekaterih državah še danes veliko mladih Jehovovih prič zaprejo zaradi krščanske nevtralnosti. Toda Jehovove priče ne sodelujejo pri vojaških programih vlad. Neomajna krščanska nevtralnost v političnih zadevah je ena od nespremenljivih značilnosti njihove vere, ki jih je vodila v vseh sporih in vojnah 20. stoletja. To jih označuje za prave Kristusove sledilce in ločuje od religij tako imenovanega krščanstva. (Janez 17:16; 2. Korinčanom 10:3–5)

6., 7. Kaj so Jehovove priče doumeli glede krščanstva?

⁶ Jehovove priče upoštevajo Sveto pismo in Kristusov zgled, in tako dokazujejo, da častijo pravega Boga Jehova. Zavedajo se Božje ljubezni, ki se zrcali v Jezusovem življenju in njegovi žrtveni smrti. Razumejo, da je zaradi krščanske ljubezni mogoča neločljiva svetovna bratovščina, ki se ne meni za politična, rasna in narodnostna nesoglasja. Povedano drugače, krščanstvo ni le mednarodno, je nadnacionalno, saj gre prek mej, oblasti in interesov držav. Na človeštvo gleda kot na eno družino s skupnimi predniki in skupnim Stvarnikom, Bogom Jehovom. (Apostolska dela 17:24–28; Kološanom 3:9–11)

⁷ Medtem ko so se skoraj vse druge religije vmešavale v vojne, v katerih je človek dvignil roko nad človeka in brat nad brata, so Jehovove priče pokazali, da so si vzeli k srcu prerokbo iz Izaija 2:4, ki smo jo prej navedli. Morda se sprašujete: »Od kod pa izvirajo Jehovove priče in kako delujejo?«

Dolga vrsta Božjih prič

8., 9. K čemu vabi Bog vse ljudi?

⁸ Prerok Izaija pa je pred več kot 2700 leti izrekel tudi vabilo: »Iščite Jehova, dokler ga je mogoče najti. Kličite ga, dokler je blizu. Hudobnež naj zapusti svojo pot in zlobnež svoje misli; naj se vrne k Jehovu, ki se ga bo usmilil, k našemu Bogu, ker mu bo velikodušno odpustil.« (Izaija 55:6, 7)

⁹ Stoletja kasneje je krščanski apostol Pavel v Atenah takole pojasnil Grkom, ki so častili mitološke bogove: »Iz enega človeka je [Bog] naredil vse človeške narode, da bi prebivali po vsem zemeljskem površju, ter je ljudem odmeril čase in ustaljene meje bivanja, da bi ti iskali Boga, celo tipali za njim in ga zares našli, čeprav v resnici ni daleč nikomur izmed nas.« (Apostolska dela 17:22–28)

10. Kako vemo, da Bog ni bil daleč od Adama in Eve ter njunih otrok?

¹⁰ Bog nikakor ni bil daleč od svojih človeških stvarjenj, Adama in Eve. Govoril je z njima in jima sporočal svoje zapovedi in želje. Poleg tega se ni skril njunima sinovoma, Kajnu in Abelu. Ko je Kajn pričel zavidati bratu zaradi žrtve, ki jo je daroval Bogu, in gojiti sovraštvo do njega, mu je Bog svetoval. Toda Kajn ni spremenil svoje oblike čaščenja. Namesto tega je pokazal ljubosumnost in versko nestrpnost ter umoril svojega brata Abela. (1. Mojzesova 2:15–17; 3:8–24; 4:1–16)

11. a) Kaj pomeni beseda »mučenec«? b) Kako je Abel postal prvi mučenec?

¹¹ Abel je zato, ker je ostal zvest Bogu vse do smrti, postal prvi mučenec.b Bil je tudi prvi priča za Jehova in predhodnik dolge vrste značajnih prič, ki se je vila skozi vso zgodovino. Zato je Pavel lahko rekel: »Zaradi vere je Abel daroval Bogu žrtev, ki je bila vrednejša od Kajnove. Zaradi vere mu je bilo izrečeno priznanje, da je pravičen, saj je Bog glede njegovih darov pričeval, da jih sprejema. In čeprav je Abel umrl, po njej še vedno govori.« (Hebrejcem 11:4)

12. Kateri so nadaljnji zgledi Jehovovih zvestih prič?

¹² V tem istem pismu Hebrejcem je Pavel navedel vrsto zvestih moških in žensk, kot so bili Noe, Abraham, Sara in Mojzes. Vsi ti so s svojim spričevalom značajnosti sestavljali »velik oblak prič [grško martýron]«, ki so za zgled in spodbudo vsem, ki želijo spoznati pravega Boga in mu služiti. Ti moški in ženske so bili v dobrem odnosu z Bogom Jehovom. Iskali so Boga in ga tudi našli. (Hebrejcem 11:1–12:1)

13. a) Zakaj je Jezus izjemen dokaz Božje ljubezni? b) Na kateri posebni način je Jezus dal zgled svojim sledilcem?

¹³ Knjiga Razodetje govori o priči, ki se med vsemi najbolj odlikuje, o Jezusu Kristusu, »Zvesti priči«. Jezus je dodaten jasen dokaz Božje ljubezni, saj je Janez napisal: »Poleg tega smo sami videli in pričujemo, da je Oče odposlal svojega Sina za rešitelja sveta. Kdor koli prizna, da je Jezus Kristus Božji Sin, ostaja Bog zedinjen s takšnim človekom in on zedinjen z Bogom. Sami smo spoznali ljubezen, ki jo ima Bog do nas, in ji verjamemo.« Jezus, ki je bil po rodu Jud, je pričal za Jehova in umrl kot mučenec, zvest svojemu Očetu Jehovu. Kristusovi pravi sledilci naj bi v vseh stoletjih podobno pričali zanj in za pravega Boga Jehova. (Razodetje 1:5; 3:14; 1. Janezovo 4:14–16; Izaija 43:10–12; Matej 28:19, 20; Apostolska dela 1:8)

14. Katero vprašanje sedaj zahteva odgovor?

¹⁴ Izaijeva prerokba pokaže, da bo ena od značilnosti »zadnjih dni« vrnitev k pravemu Bogu Jehovu.c Glede na versko raznolikost in zmedo, ki smo ju opisali v tej knjigi, se postavlja vprašanje: Kdo v teh zadnjih dneh, v katerih živimo, zares išče pravega Boga, da bi mu služil »v duhu in resnici«? Da bi dobili odgovor, moramo najprej ugotoviti, kaj se je dogajalo v 19. stoletju. (Izaija 2:2–4; 2. Timoteju 3:1–5; Janez 4:23, 24)

Mladenič je iskal Boga

15. a) Kdo je bil Charles Taze Russell? b) O katerih verskih naukih je začel dvomiti?

¹⁵ Charles Taze Russell (1852–1916) je bil zelo zagnan mladenič, ki si je leta 1870 začel postavljati vprašanja glede tradicionalnih naukov tako imenovanega krščanstva. Delal je v očetovi trgovini z moškimi oblačili v živahnem industrijskem mestu Allegheny (sedaj del Pittsburgha) v Pensilvaniji (ZDA). Vzgojen je bil kot prezbiterijanec, kasneje pa je postal kongregacionalist. Toda vznemirjali so ga nauki, kot sta predestinacija in večno mučenje v peklu. Zakaj je dvomil v ta temeljna nauka nekaterih ver tako imenovanega krščanstva? Takole je zapisal: »Bog, ki bi s svojo močjo ustvaril človeka, za katerega bi vnaprej vedel in določil, da bo večno mučen, ne more biti niti moder niti pravičen niti ljubeč. Njegova merila bi bila nižja od meril mnogih ljudi.« (Jeremija 7:31; 19:5; 32:35; 1. Janezovo 4:8, 9)

16., 17. a) Katerim naukom je Russllova biblijska preučevalna skupina posvetila posebno pozornost? b) Do kakšnega resnega nesoglasja je prišlo in kako se je Russell na to odzval?

¹⁶ Russell je bil še v poznih najstniških letih, ko je skupaj z drugimi mladeniči sestavil skupino, ki se je nato vsak teden zbirala k preučevanju Svetega pisma. Začeli so raziskovati, kaj Biblija uči o temah, kot so neumrljivost duše, Kristusova odkupna žrtev in Kristusov drugi prihod. Russell je leta 1877, ko mu je bilo 25 let, prodal svoj delež pri očetovem cvetočem poslu in se povsem posvetil oznanjevanju.

¹⁷ Leta 1878 je med Russllom in njegovim sodelavcem prišlo do resnega nesoglasja, ker je ta zavrnil nauk o tem, da je Kristus s svojo smrtjo odkupil grešnike. Sodelavčev pogled je takole ovrgel: »Kristus je s svojo smrtjo in vstajenjem za nas storil veliko dobrega. Umrl je namesto nas; umrl je pravični za krivične – in krivični smo vsi. Jezus Kristus je po Božji milosti okusil smrt za vsakega. [. . .] Postal je vir večne rešitve za vse, ki ga ubogajo.« Rekel je še: »Odkupiti pomeni kupiti nazaj. Kaj pa je Kristus kupil nazaj vsem ljudem? Življenje. Z neposlušnostjo prvega Adama smo ga zgubili. Drugi Adam [Kristus] pa ga je kupil nazaj s svojim lastnim življenjem.« (Marko 10:45; Rimljanom 5:7, 8; 1. Janezovo 2:2; 4:9, 10)

18. a) Kaj se je zgodilo za tem, ko je med Russllom in njegovim sodelavcem prišlo do nesoglasja glede odkupnine? b) Kateri zgled glede prispevkov so posnemali Preučevalci Biblije?

¹⁸ Russell, ki je odločno zagovarjal nauk o odkupnini, je pretrgal vse vezi s svojim nekdanjim sodelavcem. Julija leta 1879 je začel izdajati Sionski stražni stolp in glasnik Kristusove navzočnosti, danes po vsem svetu poznan kot Stražni stolp oznanja Jehovovo kraljestvo. Leta 1881 je skupaj z drugimi posvečenimi kristjani ustanovil neprofitno biblično družbo. Imenovala se je Zion’s Watch Tower Tract Society, danes znana kot Watch Tower Bible and Tract Society of Pennsylvania – pravna družba, ki deluje za Jehovove priče. Russell je že od samega začetka vztrajal pri tem, da na občinskih shodih ne bo nabirk, niti da se ne bo k finančni podpori nagovarjalo po publikacijah družbe Watch Tower. Russlla in tiste, ki so se mu pridružili pri poglobljenem preučevanju Biblije, so preprosto poznali kot Preučevalce Biblije.

Vrnitev k biblijski resnici

19. Katere nauke tako imenovanega krščanstva so Preučevalci Biblije zavrnili?

¹⁹ Russlla in njegove sodelavce je preučevanje Biblije navedlo, da so zavrnili naslednje nauke tako imenovanega krščanstva: skrivnostno »Sveto Trojico«, nauk o neumrljivi človeški duši in večnem mučenju v peklu. Razumeli so tudi, da ni nobene potrebe po duhovniškem razredu, ki bi se šolal v semeniščih in bi bil ločen od laikov. Želeli so se vrniti k skromnim začetkom krščanstva, z duhovno usposobljenimi starešinami, ki bi vodili občine, ne da bi za svoje delo pričakovali plačilo ali nagrado. (1. Timoteju 3:1–7; Titu 1:5–9)

20. Kaj so Preučevalci Biblije ugotovili glede Kristusove »parousíe« in glede leta 1914?

²⁰ Preučevalce Biblije so pri preiskovanju Božje Besede še zlasti zanimale prerokbe v Krščanskih grških spisih, ki se nanašajo na »konec sveta« in Kristusov »prihod«. (Matej 24:3, SSP) Iz grškega besedila so ugotovili, da je Kristusov »prihod« pravzaprav »parousía« oziroma nevidna navzočnost. Kristus je torej svoje učence oskrbel z informacijami glede znakov svoje nevidne navzočnosti v času konca, ne pa o svojem vidnem prihodu. Poleg tega da so se ukvarjali s preučevanjem te teme, so imeli tudi močno željo, da bi razumeli biblijsko kronologijo v povezavi s Kristusovo navzočnostjo. Čeprav niso razumeli vseh podrobnosti, so Russell in njegovi sodelavci ugotovili, da bo leto 1914 prelomno v človeški zgodovini. (Matej 24:3–22; Luka 21:7–33, Int.)

21. Kakšno odgovornost so čutili Russell in njegovi sodelavci?

²¹ Russell je vedel, da je treba opraviti obširno delo oznanjevanja. Poznal je Jezusove besede, zapisane v Matejevem evangeliju: »In ta dobra novica o kraljestvu se bo oznanjala po vsej naseljeni zemlji v pričevanje vsem narodom, in tedaj bo prišel konec.« (Matej 24:14; Marko 13:10) Ker so Preučevalci Biblije pred letom 1914 razumeli, v kako pomembnem času živijo, so oznanjevali z vso vnemo. Prepričani so bili, da bo njihovo oznanjevanje tega leta doseglo vrhunec, zato so menili, da se morajo kar najbolj potruditi, da bi pomagali drugim spoznati »to dobro novico o kraljestvu«. Kmalu so biblijske pridige C. T. Russlla objavljali v nekaj tisoč časopisih po svetu.

Preizkušnje in spremembe

22.–24. a) Kako se je večina Preučevalcev Biblije odzvala na Russllovo smrt? b) Kdo je nasledil Russlla kot predsednik Watch Tower Society?

²² Leta 1916 je 64-letni Charles Taze Russell na enem od svojih oznanjevalskih potovanj po Združenih državah Amerike nenadoma umrl. Kaj pa se je zgodilo s Preučevalci Biblije? Ali so končali svojo dejavnost, kot če bi sledili zgolj kakemu človeku? Kako so se spoprijeli s preizkušnjami prve svetovne vojne (1914–1918), ki je bila pravo klanje, v katerega so se kmalu vpletle tudi Združene države?

²³ Besede W. E. Van Amburgha, enega od članov družbe Watch Tower Society, izražajo odziv večine Preučevalcev Biblije: »To veliko svetovno delo ni delo za enega človeka. Za enega samega človeka bi bilo to enostavno preveč. To je Božje delo in se ne bo spremenilo. Bog je v preteklosti uporabil veliko služabnikov in nedvomno jih bo tudi v prihodnosti. Svojega življenja nismo posvetili človeku ali delu, ki bi ga dobili od kakega človeka, temveč temu, da izpolnjujemo Božjo voljo, kot nam jo bo razodel po svoji Besedi in navodilih. To delo je vodil in še vedno vodi Bog.« (1. Korinčanom 3:3–9)

²⁴ Januarja 1917 so Josepha F. Rutherforda, odvetnika in vnetega biblijskega preučevalca, izvolili za drugega predsednika Watch Tower Society. Rutherford je bil energičen moški, ki se ni pustil ustrahovati. Vedel je, da se mora oznaniti Božje kraljestvo. (Marko 13:10)

Obnovljena gorečnost in novo ime

25. Kako so se Preučevalci Biblije v letih po prvi svetovni vojni odzvali na zahtevno nalogo, ki jih je čakala?

²⁵ Družba Watch Tower Society je v letih 1919 in 1922 po Združenih državah organizirala zborovanja, ki se jih je udeležilo nekaj tisoč Preučevalcev Biblije. Po preganjanju med prvo svetovno vojno v Združenih državah so bila ta zborovanja zanje kot druge binkošti. (Apostolska dela 2:1–4) Niso dovolili, da bi jih ohromil strah pred človekom, ampak so se še z večjo vnemo odzvali na biblijski poziv, naj gredo oznanjat narodom. Leta 1919 je Watch Tower Society začela izdajati spremljevalno revijo Stražnemu stolpu, in sicer Zlati vek, danes po vsem svetu znano kot Prebudite se!. Ta revija se je izkazala za učinkovit pripomoček, ki pomaga ljudem, da uvidijo, v kakšnem času živimo, ter si pridobijo zaupanje v Stvarnikovo obljubo o miroljubnem novem svetu.

26. a) Kateri odgovornosti so Preučevalci Biblije namenjali vedno več pozornosti? b) Do kakšnega jasnejšega razumevanja so prišli Preučevalci Biblije?

²⁶ Preučevalci Biblije so v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja namenjali vedno večjo pozornost oznanjevalski metodi zgodnjih kristjanov, in sicer oznanjevanju po hišah. (Apostolska dela 20:20) Vsak vernik je imel odgovornost, da z novico o Kristusovi kraljestveni vladi seznani čim več ljudi. Iz Biblije so jasno razumeli, da je celotno človeštvo pred spornim vprašanjem vesoljne vrhovne oblasti in da bo to razrešeno, ko bo Bog Jehova strl Satana in uničil vsa njegova pogubna dela na zemlji. (Rimljanom 16:20; Razodetje 11:17, 18) V povezavi s tem spornim vprašanjem so tudi dojeli, da je človekova rešitev drugotnega pomena v primerjavi s tem, da se opraviči Božja pravica do vrhovne oblasti. Zato bodo morali biti na zemlji zvesti pričevalci, ki bodo voljno pričali za Božje namene in Njegovo vrhovnost. Kaj so za to storili? (Job 1:6–12; Janez 8:44; 1. Janezovo 5:19, 20)

27. a) Kaj zgodovinsko pomembnega se je zgodilo leta 1931? b) Povejte nekaj naukov, ki so značilni za Jehovove priče.

²⁷ Julija 1931 so Preučevalci Biblije v Columbusu v Ohiu organizirali zborovanje, na katerem je več tisoč navzočih potrdilo resolucijo. V njej so z veseljem sprejeli »ime, ki je prišlo iz ust Gospoda Boga,« in izjavili: »Želimo, da nas ljudje poznajo po tem imenu in nas z njim nazivajo. To ime je Jehovove priče.« Vse do danes so Jehovove priče znani po vsem svetu ne le zaradi svojega značilnega verovanja, ampak tudi zaradi gorečega oznanjevanja po hišah in ulicah. (Glej strani 356, 357.) (Izaija 43:10–12; Matej 28:19, 20; Apostolska dela 1:8)

28. Do katerega jasnejšega razumevanja so prišli Priče leta 1935 glede tega, komu bo vladalo Božje kraljestvo?

²⁸ Leta 1935 so Priče začeli jasneje razumevati stvari, povezane s člani nebeškega kraljevskega razreda, ki bodo kraljevali s Kristusom, in njihovimi podložniki na zemlji. Vedeli so že, da bo maziljenih kristjanov, ki bodo s Kristusom vladali iz nebes, samo 144.000. Kakšno upanje pa lahko imajo drugi ljudje? Vlada je smiselna samo, če ima podložnike. Enako je z nebeško vlado, Kraljestvom. Tudi to bo imelo na milijone poslušnih podložnikov tukaj na zemlji. To bo »velika množica ljudi«, ki jih noben človek ne bo mogel prešteti, »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov«. Ta množica bo vzklikala: »Rešitev dolgujemo našemu Bogu [Jehovu], ki sedi na prestolu, in Jagnjetu [Kristusu Jezusu].« (Razodetje 7:4, 9, 10; 14:1–3; Rimljanom 8:16, 17)

29. Katero zahtevno nalogo so Priče predvideli in sprejeli?

²⁹ To razumevanje glede velike množice je Jehovovim pričam pomagalo uvideti, da jih čaka izjemno zahtevna naloga – poiskati in poučiti vse tiste milijone, ki iščejo pravega Boga in bodo sestavljali »veliko množico«. To pa je zahtevalo mednarodno izobraževalno kampanjo. Zanjo so bili potrebni izšolani govorniki in oznanjevalci. Ustanoviti so morali šole. In o vsem tem je že razmišljal naslednji predsednik Watch Tower Society.

Svetovno iskanje tistih, ki želijo najti Boga

30. Kateri dogodki v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja so vplivali na Priče?

³⁰ Leta 1931 je bilo manj kot 50.000 Prič in ti so delovali v manj kot 50 deželah. Dogodki, ki so se zvrstili v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja, jim niso prav nič olajšali oznanjevanja. V tem obdobju sta se namreč pojavila fašizem in nacizem, poleg tega pa je takrat še izbruhnila druga svetovna vojna. Leta 1942 je umrl J. F. Rutherford. Družba Watch Tower Society je potrebovala učinkovito vodstvo, da bi oznanjevanje Jehovovih prič dobilo nov zagon.

31. Kaj je začelo delovati leta 1943, da bi se oznanjevanje dobre novice še razširilo?

³¹ Leta 1942 so za tretjega predsednika družbe Watch Tower Society izbrali 36-letnega Nathana H. Knorra. Knorr je bil energičen organizator in se je dobro zavedal, da je treba čim prej pospešiti oznanjevanje dobre novice po vsem svetu, čeprav so bili narodi še vedno vpleteni v drugo svetovno vojno. Zato je nemudoma ustanovil načrtovano šolo za usposabljanje misijonarjev, imenovano Watchtowerjeva biblijska šola Gilead.d Prvih sto študentov, ki so večino časa namenjali temu, da so druge učili o Svetem pismu, se je vpisalo januarja 1943. Preden so bili poslani na svoje dodelitve, večinoma v druge države, so skoraj šest mesecev intenzivno preučevali Biblijo in teme, povezane z oznanjevanjem. Do leta 2012 je diplomiralo 132 razredov in iz Gileada je izšlo tisoče diplomantov, da bi oznanjevali po vsem svetu.

32. Kakšen napredek so Jehovove priče doživeli po letu 1943?

³² Leta 1943 je bilo samo 126.329 Prič, ki so oznanjevali v 54 deželah. Kljub krutemu nasprotovanju nacizma, fašizma, komunizma in Katoliške akcije, pa tudi tako imenovanih demokratičnih držav med drugo svetovno vojno se je leta 1946 število kraljestvenih oznanjevalcev povzpelo na več kot 176.000. Leta 2011 je delovalo več kot 7,5 milijona Prič v 236 deželah, otokih in področjih. Zaradi svojega imena in dejanj so postali znani po vsem svetu. K njihovi učinkovitosti pa so močno prispevali še drugi dejavniki. (Zaharija 4:6)

Biblijskoizobraževalna organizacija

33. Zakaj imajo Jehovove priče kraljestvene dvorane?

³³ Jehovove priče imajo v kraljestvenih dvoranah, v katerih se po vsem svetu zbira več kot 109.000 občin, tedenske shode za preučevanje Svetega pisma. Na teh shodih ne izvajajo obredov niti ne igrajo na čustva navzočih. Organizirani so zato, da si ljudje pridobijo natančno spoznanje o Bogu, njegovi Besedi in namenih. Zato se Jehovove priče zberejo dvakrat na teden, da bi povečali svoje razumevanje Svetega pisma in se naučili, kako druge seznanjati z biblijskim sporočilom in jih o tem poučevati. (Rimljanom 12:1, 2; Filipljanom 1:9–11; Hebrejcem 10:24, 25)

34. Kaj je namen Teokratične strežbene šole?

³⁴ Na primer, na shodu med tednom poteka tudi Teokratična strežbena šola, v katero se lahko vpišejo člani občine. V tej šoli, ki jo vodi usposobljeni krščanski starešina, se šolajo moški, ženske in otroci, da bi znali vešče poučevati in se izražati v skladu z biblijskimi načeli. Apostol Pavel je napisal: »Naj bo vaša beseda vedno prijetna, začinjena s soljo, da boste znali vsakemu odgovoriti, tako kakor je treba.« Priče se na svojih krščanskih shodih tudi učijo, kako predstaviti sporočilo o Kraljestvu »blago in zelo spoštljivo«. (Kološanom 4:6; 1. Petrovo 3:15)

35. Katere shode še organizirajo Priče in zakaj so koristni?

³⁵ Drug dan v tednu pa Priče na shodu prisluhnejo 30-minutnemu biblijskemu govoru. Govoru sledi enourna občinska razprava (v obliki vprašanj in odgovorov) o kaki biblijski temi, povezani s krščanskim naukom ali vedenjem. Člani občine so vabljeni, da brez zadržkov sodelujejo. Vsako leto se Priče udeležijo tudi treh večjih shodov. To so zbori in zborovanja, ki trajajo od enega do štirih dni in na katera se ponavadi zbere tisoče ljudi, da bi prisluhnili biblijskim govorom. Ti in drugi brezplačni shodi pomagajo Pričam, da poglobijo svoje znanje o Božjih obljubah za zemljo in človeštvo, poleg tega so na njih deležni še odličnega pouka glede krščanske morale. Posamezniki se z upoštevanjem naukov in zgleda Kristusa Jezusa zbližajo s pravim Bogom Jehovom. (Janez 6:44, 65; 17:3; 1. Petrovo 1:15, 16)

Kako so Priče organizirani?

36. a) Ali imajo Priče plačan duhovniški razred? b) Kdo vodi v občini?

³⁶ Glede na to, da imajo Jehovove priče shode in so organizirani za oznanjevanje, je logično sklepati, da imajo nekoga, ki vse to vodi. Vendar nimajo plačanega duhovniškega razreda, niti kakega karizmatičnega voditelja, ki bi ga postavili na piedestal. (Matej 23:10) Jezus je rekel: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte.« (Matej 10:8; Apostolska dela 8:18–21) V vsaki občini so duhovno usposobljeni starešine in strežni služabniki. Mnogi med njimi hodijo v službo in skrbijo za družino, toda vseeno prostovoljno vodijo v poučevanju in usmerjanju občine. S tem se natančno zgledujejo po vzorcu, ki so ga dali kristjani v prvem stoletju. (Apostolska dela 20:17; Filipljanom 1:1; 1. Timoteju 3:1–10, 12, 13)

37. Kako Priče postavijo starešine in strežne služabnike?

³⁷ Kako pa postavijo te starešine in strežne služabnike? Njihovo postavitev nadzoruje vodstveni organ, ki ga sestavljajo maziljeni starešine iz različnih dežel. Vloga tega organa je podobna vlogi, ki jo je imela skupina apostolov in starešin v Jeruzalemu – ti so bili na čelu zgodnje krščanske občine. Kot smo videli v enajstem poglavju te knjige, noben apostol ni imel primata nad drugimi. Odločitve so sprejemali kot skupina oziroma organ. Občine, razkropljene širom antičnega rimskega sveta, so se ravnale po teh odločitvah. (Apostolska dela 15:4–6, 22, 23, 30, 31)

38. Kako deluje Vodstveni organ Jehovovih prič?

³⁸ Po istem načelu deluje današnji Vodstveni organ Jehovovih prič. Njegovi člani se vsak teden sestanejo na svetovnem središču v Brooklynu v New Yorku, nato pa od tam pošljejo navodila podružničnim odborom po svetu, ki nadzorujejo oznanjevalsko dejavnost v posamezni državi. Ker se Jehovove priče trudijo posnemati zgodnje kristjane, jim je uspelo z oznanjevanjem dobre novice o Božjem kraljestvu doseči velik del sveta. Danes to delo poteka po vsem svetu. (Matej 10:23; 1. Korinčanom 15:58)

Mnogi se zbirajo k pravemu Bogu

39. a) Zakaj so Priče v političnih zadevah nevtralni? b) Kakšen napredek doživljajo Priče v državah, kjer je njihovo delo prepovedano?

³⁹ Jehovove priče danes po vsem svetu doživljajo velik napredek. Tako je tudi v državah, v katerih je njihovo delo prepovedano. Te prepovedi so večinoma odredile vlade, ki ne razumejo nevtralnega stališča Jehovovih prič, zaradi katerega se Priče ne vpletajo v politične in nacionalistične zadeve tega sveta. (Glej okvir na strani 347.) Kljub temu se je v teh državah na desettisoče ljudi zateklo k Božjemu kraljestvu kot edinemu pravemu upanju za svetovni mir in varnost. V večini dežel se obsežno pričuje in sedaj je na svetu že na milijone dejavnih Prič. (Glej razpredelnico na strani 361.)

40., 41. a) Kaj pričakujejo Jehovove priče? b) Na katero vprašanje je treba še odgovoriti?

⁴⁰ Jehovove priče s svojo krščansko ljubeznijo in upanjem na »nova nebesa in novo zemljo« zrejo v bližnjo prihodnost, ko bodo svet pretresli dogodki, s katerimi bo z zemlje odpravljena vsa krivičnost, pokvarjenost in hudobija. Zato bodo Priče še naprej obiskovali svoje bližnje v iskrenem prizadevanju, da bi jim pomagali zbližati se s pravim Bogom Jehovom. (Razodetje 21:1–4; Marko 13:10; Rimljanom 10:11–15)

⁴¹ Kaj pa biblijske prerokbe odkrivajo glede prihodnosti človeštva, religij in naše onesnažene zemlje? Na to življenjsko pomembno vprašanje bomo dobili odgovor v zadnjem poglavju naše knjige. (Izaija 65:17–25; 2. Petrovo 3:11–14)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 347]

Nevtralnost kristjanov v poganskem Rimu

Zgodnji kristjani v skladu z načeloma ljubezni in miru, o katerih je učil Jezus, in na temelju tega, kar so izvedeli iz osebnega preučevanja Božje Besede, niso sodelovali v vojnah niti se zanje niso urili. Jezus je rekel: »Moje kraljestvo ni del tega sveta. Če bi bilo del tega sveta, bi se moji služabniki bojevali, da ne bi bil izročen Judom. Toda moje kraljestvo ni od tod.« (Janez 18:36)

Še veliko kasneje, leta 295 n. št., so Maksimilijana iz mesta Theveste (danes Tbessa), sina rimskega vojaškega veterana, vpoklicali k vojakom. Ko ga je prokonzul vprašal, kako mu je ime, mu je odgovoril: »Le zakaj te zanima moje ime? Vest mi ne dopušča sodelovati v vojski: sem kristjan. [. . .] Ne morem sprejeti vojaške službe, ne morem ravnati proti svoji vesti, saj bi s tem grešil.« Prokonzul ga je posvaril, da bo ob življenje, če ne bo ubogal. »Ne bom služil. Lahko me daš obglaviti, toda ne bom služil silam tega sveta. Še naprej bom služil svojemu Bogu.« (Arnold Toynbee, An Historian’s Approach to Religion)

V sodobnem času so Jehovove priče po vsem svetu kot posamezniki zaradi preučevanja Biblije prisluhnili svoji vesti in prav tako ostali nevtralni. V nekaterih državah so morali mnogi za to plačati najvišjo ceno, zlasti v nacistični Nemčiji, kjer so jih med drugo svetovno vojno ustrelili, obesili ali pa obglavili. Toda njihove svetovne enotnosti, ki temelji na krščanski ljubezni, ni moglo nikoli nič zlomiti. Nikdar se ni zgodilo, da bi v vojni kak človek izgubil življenje, ker bi ga ubil kdo od krščanskih Jehovovih prič. Kako zelo drugačna bi bila svetovna zgodovina, če bi vsi, ki se imajo za kristjane, tudi živeli po Kristusovem zakonu ljubezni! (Rimljanom 13:8–10; 1. Petrovo 5:8, 9)

[Okvir na straneh 356, 357]

Kaj verjamejo Jehovove priče

Vprašanje: Kaj je duša?

Odgovor: V Svetem pismu duša (hebrejsko néfeš, grško psyché) označuje človeka, žival ali pa življenje (človeka ali živali).

»Bog je nadalje rekel: ‚Naj zemlja rodi žive duše po njihovih vrstah, domače živali, divje živali zemlje in druge živali po njihovih vrstah.‘ Nato je Bog Jehova iz zemeljskega prahu izoblikoval človeka ter mu v nosnice vdahnil dih življenja, in človek je postal živa duša.« (1. Mojzesova 1:24; 2:7)

Živali in ljudje SO žive duše. Duša ni nekaj, kar bi živelo ločeno. Lahko umre in tudi dejansko umre. »Glej, vse duše so moje. Tako očetova duša kakor sinova duša sta moji. Duša, ki greši, bo umrla.« (Ezekiel 18:4)

Vprašanje: Ali je Bog troedin?

Odgovor: Jehovove priče verjamejo, da je Jehova edinstveni Vrhovni gospod vsega vesolja. »Poslušaj, Izrael: Jehova, naš Bog, je en Jehova.« (5. Mojzesova 6:4) Kristus Jezus je bil kot Beseda duhovno bitje in je s tem, da je prišel na zemljo, poslušno izpolnil Očetovo voljo. Je podrejen Jehovu. »Ko pa mu bo vse podrejeno [Kristusu], takrat se bo tudi Sin sam podredil tistemu, ki mu je vse podredil, da bi bil Bog vsakemu vse.« (1. Korinčanom 15:28; glej tudi Matej 24:36; Marko 12:29; Janez 1:1–3, 14–18; Kološanom 1:15–20.)

Sveti duh je Božja dejavna sila oziroma energija na delu, ne pa oseba. (Apostolska dela 2:1–4, 17, 18)

Vprašanje: Ali Jehovove priče častijo malike?

Odgovor: Jehovove priče se ne ukvarjajo z nobeno obliko malikovalstva, pa naj gre za čaščenje podob, ljudi ali organizacij.

»Vemo, da malik ni nič na tem svetu in da je Bog samo eden. So sicer taki, ki jim pravijo ‚bogovi‘, bodisi v nebesih bodisi na zemlji (in res je mnogo ‚bogov‘ in mnogo ‚gospodov‘), vendar pa je za nas v resnici en Bog, Oče, iz katerega je vse in mi zanj. Je tudi en Gospod, Jezus Kristus, po katerem je vse in mi po njem.« (1. Korinčanom 8:4–6; glej tudi Psalm 135:15–18.)

Vprašanje: Ali imajo Jehovove priče mašo in obhajilo?

Odgovor: Jehovove priče ne verjamejo v transsubstanciacijo, nauk Rimskokatoliške cerkve. Gospodovo večerjo obhajajo na dan, ki ustreza 14. nisanu po judovskem koledarju (ponavadi v marcu ali aprilu), kot letno slovesnost v spomin na Kristusovo smrt. Na tem shodu navzoči podajo drug drugemu nekvašen kruh in rdeče vino, ki sta simbola Kristusovega brezgrešnega telesa in žrtvovane krvi. Simbola vzamejo samo tisti, ki upajo, da bodo vladali s Kristusom v nebeškem Kraljestvu. (Marko 14:22–26; Luka 22:29; 1. Korinčanom 11:23–26; Razodetje 14:1–5)e

[Slike]

Jehovove priče se redno shajajo v kraljestvenih dvoranah, kjer preučujejo Biblijo.

Kraljestveni dvorani v Ichihari na Japonskem (na prejšnji strani) in Boituvi v Braziliji

[Podčrtna opomba]

[Tabela na strani 361]

Nekaj držav, kjer oznanjujejo Priče

Država Dejavnih Prič

Argentina 143.000

Avstralija 66.000

Brazilija 742.000

Filipini 176.000

Finska 19.000

Francija 123.000

Grčija 29.000

Indija 37.000

Italija 246.000

Japonska 218.000

Južna Afrika 92.000

Južna Koreja 100.000

Kanada 114.000

Kolumbija 152.000

Libanon 4000

Madžarska 23.000

Mehika 740.000

Nemčija 165.000

Nigerija 330.000

Poljska 126.000

Portoriko 27.000

Portugalska 50.000

Rusija 165.000

Španija 112.000

Velika Britanija 136.000

Venezuela 124.000

Zambija 162.000

ZDA 1,201.000

Skupaj po svetu 2011: 109.403 občin 7,659.000 Prič

[Slike na strani 346]

Na kipu Združenih narodov piše »Meče bomo prekovali v lemeže«; na »Izaijevem zidu« je izpisana biblijska vrstica.

[Slika na strani 351]

Jehovove priče verjamejo, da je Kristus s svojo žrtveno smrtjo odkupil grehe človeštva.

[Slike na strani 363]

Zborske dvorane Jehovovih prič: Pogled iz zraka na dvorano v East Penninesu v Angliji

Zborska dvorana v Fort Lauderdalu v Floridi (ZDA), kjer poteka program v angleškem, španskem in francoskem jeziku.

[Slike na strani 364]

Svetovno središče Jehovovih prič v Brooklynu (New York)

[Slike na strani 365]

Watchtowerjevi podružnični uradi (od zgoraj levo) v Južni Afriki, Španiji in na Novi Zelandiji