Ne omagujte!

»Ko dobro delamo, [. . .] ne omagujmo; kajti ob svojem času bomo želi, če ne opešamo.« (GALATOM 6:9, Jere, Pečjak, Snoj)

1., 2. a) Kako navadno lovi lev? b) Na koga Hudič še zlasti rad preži?

LEV lovi na različne načine. Včasih na žrtev preži v zasedi ob kakšnih napajališčih ali pa vzdolž pogosto rabljenih poti. Včasih pa, kot piše v knjigi Portraits in the Wild, »preprosto izrabi priložnost – ko denimo naleti na spečega zebrinega mladiča«.

² Apostol Peter pojasnjuje, da tudi naš »nasprotnik [. . .], hudič, hodi kakor rjoveč lev okrog in išče, koga bi pogoltnil«. (1. Petrov 5:8) Satan ve, da mu je ostalo le še malo časa, zato kot še nikoli odvrača ljudi od tega, da bi služili Jehovu. Še zlasti pa ta »rjoveč lev« rad preži na Jehovove služabnike. (Razodetje 12:12, 17) Njegove lovne metode so podobne metodam njegovega dvojnika v živalskem kraljestvu. V čem pa?

3., 4. a) Katere metode uporablja Satan, ko preži na Jehovove služabnike? b) Ker so to »nevarni časi, v katerih je težko živeti«, katera vprašanja se zato postavljajo?

³ Tudi Satan včasih poskuša napasti iz zasede – da bi nehali služiti Jehovu, nam s preganjanjem ali pa nasprotovanjem skuša zlomiti značajnost. (2. Timoteju 3:12) Drugič pa, podobno kakor lev, preprosto izrabi priložnost. Čaka na trenutek našega malodušja, izmučenosti, in skuša, ko smo tako čisto na tleh, to izkoristiti in nas pripraviti do tega, da omagamo. Toda ne smemo se mu pustiti tako zlahka ujeti!

⁴ Res je, da živimo v najtežjem obdobju v vsej človeški zgodovini. Zato se nas morda mnogo v teh »nevarnih časih, v katerih je težko živeti,« (NW) kdaj pa kdaj poloti malodušje ali pa pobitost. (2. Timoteju 3:1) Kako lahko potem preprečimo, da ne bi toliko opešali, da bi nas Hudič zlahka ujel? Skratka, kako lahko poslušamo navdihnjeni nasvet apostola Pavla »Ko dobro delamo, [. . .] ne omagujmo; kajti ob svojem času bomo želi, če ne opešamo«? (Galatom 6:9, JPS)

Ko nas drugi razočarajo

 5. Od česa se je David utrudil, toda česa vseeno ni naredil?

⁵ V biblijskih časih se je celo najzvestejšim Jehovovim služabnikom pripetilo, da so bili pobiti. »Utrujen sem v zdihovanju svojem,« je pisal psalmist David. »Vsako noč močim s solzami posteljo svojo, plava mi ležišče v solzah preobilih. Otemnelo je od žalovanja oko moje.« Zakaj je David tako čutil? ‚Zaradi zatiralcev mojih,‘ je povedal sam. Žaljivo ravnanje drugih je Davidu zadalo tolikšne srčne bolečine, da ni mogel zadrževati solz. Pa vendar se David zaradi tega, kar so mu prizadejali soljudje, ni obrnil od Jehova. (Psalm 6:6-9)

 6. a) Kako lahko na nas vplivajo besede ali ravnanja drugih? b) Kako se nekateri pustijo Hudiču zlahka ujeti?

⁶ Podobno lahko besede in ravnanja drugih povzročijo, da se tudi mi utrudimo od mnogih srčnih bolečin. »Kdor nepremišljeno govori, prebada kakor meč,« piše v Pregovorih 12:18, EI. In če je ta, ki nepremišljeno govori, krščanski brat ali sestra, so ‚prebodline‘ lahko res globoke. Morebiti se takrat, ker smo pač ljudje, nagibamo k užaljenosti, morda pestujemo zamero. Do tega lahko pride, še zlasti če se nam zazdi, da je do nas kdo neprijazen ali nepravičen. S tistim, ki nas užali, se morda težko pogovarjamo, nemara se ga celo namerno ogibamo. Nekateri so tako pobiti od zamere omagali ter nehali hoditi na krščanske shode. Na žalost pa so s tem le ‚dali prostor Hudiču‘, ki je to izkoristil in jih zlahka ujel. (Efežanom 4:27)

 7. a) Kako se lahko takrat, kadar nas drugi razočarajo ali prizadenejo, ognemo temu, da bi podpirali Hudiča? b) Zakaj bi morali opustiti zamero?

⁷ Kaj pa lahko naredimo, da ne bi, kadar nas drugi razočarajo ali prizadenejo, podpirali Hudiča? Potruditi se moramo, da ne pestujemo zamere. Raje prevzemimo pobudo in se karseda hitro pobotajmo oziroma poravnajmo zadevo. (Efežanom 4:26) List Kološanom 3:13, EI, spodbuja: »Odpuščajte drug drugemu, če se ima kateri kaj pritožiti proti kateremu.« Še zlasti pa se spodobi odpustiti, kadar tisti, ki nas užali, prizna svojo napako in mu je resnično žal. (Primerjaj Psalm 32:3-5 in Pregovori 28:13.) Pri tem pomaga, če si zapomnimo, da odpustiti ne pomeni opravičiti oziroma zmanjšati krivic drugih. Odpustiti med drugim pomeni opustiti zamero. Zamera je namreč težko breme. Lahko nam čisto zaposli misli in nas oropa sreče. Načne lahko celo naše zdravje. Nasprotno temu pa nam odpuščanje, kadar je primerno, koristi. Da bi le posnemali Davida in ne bi nikoli zaradi besed ali dejanj drugih omagali, niti se obrnili od Jehova!

Kadar nam spodleti

 8. a) Zakaj se nekateri včasih še zlasti počutijo krive? b) Kakšna nevarnost obstaja, kadar se toliko pogreznemo v krivdo, da obupamo nad sabo?

⁸ »V mnogem [. . .] napačno delamo vsi,« piše v Jakobovem listu 3:2. In kadar se nam to zgodi, je čisto naravno, da se počutimo krive. (Psalm 38:3-8) Občutki krivde so lahko še zlasti močni, če se bojujemo s kakšno meseno slabostjo, pa nam tu in tam še spodleti.a Kristjanka, ki je preživljala takšen boj, je pojasnila: »Ker nisem vedela, ali je bil moj greh odpustljiv ali ne, mi ni bilo nič več do življenja. Menila sem tudi, da ne smem sodelovati v Jehovovi službi, ker da je zame verjetno tako ali tako že prepozno.« Kadar pa se v krivdo že toliko pogreznemo, da nad sabo kar obupamo, pripravimo s tem Hudiču prosto pot in ta jo lahko kaj hitro izkoristi! (2. Korinčanom 2:5-7, 11) Zato morda potrebujemo bolj uravnovešen pogled na krivdo.

 9. Zakaj bi morali zaupati Božjemu usmiljenju?

⁹ Čisto primerno je, da občutimo nekakšno krivdo, kadar pogrešimo. Včasih pa ti občutki krivde kar nočejo miniti, ker pač kristjan meni, da ne bo nikoli vreden Božjega usmiljenja. Vendarle pa Biblija toplo zagotavlja: »Če pa svoje grehe priznavamo, nam jih bo odpustil in nas očistil vse krivičnosti, saj je zanesljiv in pravičen.« (1. Janezov 1:9, EI) Ali potem sploh imamo kak tehten razlog za mišljenje, da Bog tega v našem primeru ne bo storil? Ne pozabite, Jehova v svoji Besedi pravi, da »rad odpušča« (NW). (Psalm 86:5; 130:3, 4) On ne laže, zato bo izpolnil tisto, kar obljublja njegova Beseda, če le pridemo k njemu s skesanim srcem. (Titu 1:2)

10. O kakšnem zagotovilu, ki ogreje srce, beremo glede premagovanja mesenih slabosti v enem od starejših izdaj Stražnega stolpa?

¹⁰ Kaj bi morali narediti, če se bojujete s kakšno slabostjo, pa vam kdaj spodleti? Ne odnehajte! Takšen korak nazaj še nujno ne pomeni, da je uničen ves vaš dotedanji napredek. V tej reviji najdemo v izdaji 15. februar 1954 (v angleščini) naslednje zagotovilo, ki ogreva srce: »[Morda] se večkrat zalotimo, da naredimo napako, da nam spodleti pri kakšni naši slabi navadi, ki se je v naš prejšnji življenjski vzorec zarezala globlje, kakor smo mislili. [. . .] Ne obupajte. Ne sklepajte kar, da ste neodpustljivo grešili. Satan namreč želi, da tako razmišljate. Že dejstvo, da ste žalostni in jezni nase, je samo po sebi dokaz, da niste šli predaleč. Nikoli se ne utrudite ponižno in iskreno obračati k Bogu ter ga prositi za odpuščanje, očiščenje in pomoč. Pojdite k njemu, tako kakor gre otrok k očetu, kadar je v težavah, neglede na to, kako pogosto za isto slabost, in Jehova vam bo iz svoje nezaslužene dobrotljivosti velikodušno priskočil na pomoč ter vam bo, če boste iskreni, pomagal pridobiti si čisto vest.«

Ko se nam zdi, da ne naredimo dovolj

11. a) Kako bi morali gledati na sodelovanje v oznanjevanju Kraljestva? b) S kakšnimi občutki glede sodelovanja v oznanjevanju se bojujejo nekateri kristjani?

¹¹ Oznanjevanje Kraljestva je pomemben del kristjanovega življenja in sodelovanje v tem delu prinaša radost. (Psalm 40:8) Toda nekateri kristjani se čutijo zelo krive, ker v tej službi ne morejo narediti več. Takšna krivda pa nam lahko celo uniči vso radost in povzroči, da omagamo, misleč da Jehova tako ali tako meni, da nikoli ne naredimo dovolj. Poglejmo, s kakšnimi občutki se bojujejo nekateri.

»Ali veste, koliko časa vzame revščina?« piše neka krščanska sestra, ki skupaj z možem vzgaja tri otroke. »Prihraniti moram, kjerkoli le lahko. Zato si moram vzeti čas za iskanje po komisijskih trgovinah, razprodajah ali celo za šivanje oblačil. Poleg tega vsak teden porabim tudi uro ali dve za kupone [za živila s popustom] – in sicer za to, da jih nastrižem, uredim in menjavam. Včasih se ob tem, ko delam vse to, počutim zelo krivo, saj mislim, da bi morala ta čas porabiti v terenski službi.«

Sestra s štirimi otroki in neverujočim možem pa pripoveduje: »Menila sem, da prav gotovo Jehova ne ljubim dovolj. Zato sem pri Jehovovi službi napenjala vse svoje sile. Čisto zares, tako zelo sem si prizadevala, toda vedno sem mislila, da še ni dovolj. Kot vidite, sem menila, da nisem čisto nič vredna, zato si nikakor nisem mogla zamisliti, kako Jehova sploh more sprejeti moje delo v njegovi službi.«

Kristjanka, ki je ugotovila, da bo morala pustiti polnočasno službo, pa je povedala: »Nikakor nisem mogla prenesti misli na to, da nisem izpolnila obljube, da bom Jehovu služila polnočasno. Ne morete si predstavljati, kako razočarana sem bila! Še zdaj se zjočem, ko se spomnim na to.«

12. Zakaj se nekateri kristjani počutijo tako zelo krive, ker v službi ne morejo narediti več?

¹² Čisto naravno je, da želimo Jehovu služiti karseda celostno. (Psalm 86:12) Pa vendar, zakaj se nekateri čutijo tako zelo krive, ker ne morejo narediti več? Pri nekaterih je to lahko povezano s splošnim občutkom ničvrednosti, ki pa je lahko posledica neprijetnih življenjskih izkušenj. Pri drugih pa je takšna neprimerna krivda lahko posledica tega, da nimajo stvarne predstave o tem, kaj Jehova pričakuje od nas. »Menila sem, da prav gotovo ne narediš dovolj, če ne delaš do onemoglosti,« je priznala neka kristjanka. Zato si je postavila previsoka merila in ker jih ni mogla doseči, se je potem čutila še bolj krivo.

13. Kaj Jehova pričakuje od nas?

¹³ Kaj pa Jehova pričakuje od nas? Če preprosto povemo, pričakuje, da mu služimo iz vse duše, da naredimo, kar nam dopuščajo okoliščine. (Kološanom 3:23) Toda obstaja lahko velika razlika med tem, kar bi radi naredili, in tem kar resnično lahko naredimo. Morda nas omejujejo dejavniki, kot so starost, zdravje, telesna moč ali pa družinske dolžnosti. Vendar če naredimo vse, kar moremo, smo lahko prepričani, da služimo Jehovu iz vse duše – nič bolj in nič manj iz vse duše kakor tisti, katerim zdravje in okoliščine dopuščajo, da so v polnočasni službi. (Matevž 13:18-23)

14. Kaj lahko naredite, če potrebujete pomoč pri ugotavljanju tega, kaj lahko resnično pričakujete od sebe?

¹⁴ Kako pa lahko ugotovite, koliko resnično lahko pričakujete od sebe? Morda se boste želeli o tem pogovoriti z zaupnim, zrelim krščanskim prijateljem, morda s starešinom ali pa s kako izkušeno sestro, ki pozna vaše zmožnosti, omejitve in družinske dolžnosti. (Pregovori 15:22) Ne pozabite, da se to, koliko ste kot posameznik vredni v Božjih očeh, ne meri s tem, koliko naredite v terenski službi. Jehovu so dragoceni prav vsi njegovi služabniki. (Hagaj 2:7; Malahija 3:16, 17) Neglede na to, ali oznanjujete več ali pa manj od drugih, če je vaše delo tisto vaše najboljše, je Jehova s tem zadovoljen in nobene potrebe ni, da bi se čutili krive. (Galatom 6:4, EI)

Ko se od nas mnogo zahteva

15. Kako vse se od občinskih starešin veliko zahteva?

¹⁵ »Od vsakega [. . .], komur je dano mnogo,« pravi Jezus, »se bo mnogo zahtevalo.« (Lukež 12:48) In od tistih, ki v občini služijo kot starešine, se vsekakor ‚mnogo zahteva‘. Tudi oni se, kakor Pavel, razdajajo za občino. (2. Korinčanom 12:15, EI) Pripravljati morajo govore, opravljati pastirske obiske, obravnavati sodne primere, a ob vsem tem ne smejo zanemarjati lastne družine. (1. Timoteju 3:4, 5) Nekateri starešine poleg tega še pomagajo graditi kraljestvene dvorane in služijo v Odborih za stike z bolnišnicami ter kot prostovoljci na zborih in kongresih. Kako lahko ti marljivi predani možje preprečijo, da ne bi pod težo vseh teh dolžnosti opešali?

16. a) Katero uporabno rešitev je Jetro predlagal Mojzesu? b) Katero osebnostno določilo bo starešinu omogočilo, da bo ustrezne dolžnosti porazdelil drugim?

¹⁶ Ko je Mojzes, skromen in ponižen mož, obnemogel od skrbi za probleme drugih, mu je njegov tast, Jetro, dal uporaben nasvet: naj nekaj dolžnosti porazdeli drugim usposobljenim možem. (2. Mojzesova 18:17-26; 4. Mojzesova 12:3) »Pri skromnih [. . .] je modrost,« piše v Pregovorih 11:2. Biti skromen pa pomeni priznavati in sprejemati lastne omejitve. Skromnemu človeku ni težko drugim zaupati česa, niti se ne boji, da bo s tem, če bo drugim usposobljenim možem porazdelil ustrezne dolžnosti, kar nekako zgubil nadzor.b (4. Mojzesova 11:16, 17, 26-29) Nasprotno, željan je pomagati drugim, da napredujejo. (1. Timoteju 4:15)

17. a) Kako lahko člani občine starešinam olajšajo breme? b) Kako se žrtvujejo žene starešin in s čim jim lahko pokažemo, da tega ne jemljemo za samo po sebi umevno?

¹⁷ Tudi člani občine lahko veliko naredijo, da starešinam olajšajo breme. Če denimo razumejo, da morajo starešine skrbeti za svoje družine, potem od njih ne bodo zahtevali nerazumno veliko časa in pozornosti. Niti ne bodo imeli za samo po sebi umevne voljne žrtve njihovih žena, ko si može tako nesebično delijo z občino. Mati treh otrok, katere mož služi kot starešina, je povedala: »Nikoli se ne pritožujem nad dodatnim bremenom, ki ga doma voljno nosim, da mož lahko služi kot starešina. Vem, da Jehova zaradi njegovega služenja bogato blagoslavlja našo družino, zato nisem nejevoljna zaradi tega, ker se razdaja. Res pa moram, ker ima pač mož veliko dela, pogosto postoriti več dela okrog hiše in narediti več pri vzgoji otrok, kot bi to sicer.« Na žalost pa je sestra ugotovila, da so nekateri, namesto da bi cenili to njeno dodatno breme, dajali brezčutne pripombe, kot je tale: »Zakaj ne pioniraš?« (Pregovori 12:18) Koliko bolje je druge pohvaliti za tisto, kar naredijo, namesto kritizirati za tisto, česar ne morejo narediti! (Pregovori 16:24; 25:11)

Ker konec še ni prišel

18., 19. a) Zakaj zdaj ni čas, da se ustavimo v tekmi za večno življenje? b) Kateri času primeren nasvet je dal apostol Pavel kristjanom v Jeruzalemu?

¹⁸ Ko tekač ve, da se njegova dolga tekma približuje koncu, ne bo odstopil. Telesno je morda že na meji vzdržljivosti – izčrpan, pregret in dehidriran – toda ker je tako blizu cilja, zdaj ni čas, da neha teči. Podobno smo tudi kristjani v tekmi za darilo, za življenje, in tako blizu ciljne črte. Zato zdaj ni čas da se ustavimo! (Primerjaj 1. Korinčanom 9:24; Filipljanom 2:16; 3:13, 14.)

¹⁹ Kristjani v prvem stoletju so bili v podobnem položaju. Okoli leta 61 n. š. je apostol Pavel pisal kristjanom v Jeruzalemu. Čas se je iztekal. Hudobno »pokolenje« (NW), odpadla judovska stvarnost, naj bi skoraj ‚prešla‘. Jeruzalemski kristjani pa so morali biti še zlasti budni in zvesti, saj so morali zbežati iz mesta, ko so videli, da ga oblegajo vojske. (Lukež 21:20-24, 32) Času primeren je bil zato Pavlov navdihnjeni nasvet: ‚Ne utrudite se in ne omagajte v srcih svojih.‘ (Hebrejcem 12:3, EI) Apostol Pavel je tu uporabil prikladna glagola: »utruditi se« (kámno) in »omagati« (eklýomai). Po besedah nekega biblicista je ti grški besedi »uporabil Aristotel za tekače, ki so se sprostili in zgrudili, potem ko so pretekli ciljno črto. Bralci [Pavlovih pisem] še vedno tekmujejo. Ne smejo odstopiti predčasno. Ne smejo si dovoliti, da bi oslabeli in se zgrudili od utrujenosti. To je še en poziv k stanovitnosti v težavah.«

20. Zakaj je Pavlov nasvet času primeren tudi za nas danes?

²⁰ Kako času primeren je šele Pavlov nasvet danes! Zaradi vse večjih pritiskov se včasih počutimo kot izčrpan tekač, ki mu bodo noge zdaj zdaj klecnile. Toda tako blizu ciljne črte smo, ne smemo omagati! (2. letopisov 29:11) To bi namreč želel naš Nasprotnik, »rjoveč lev«. Hvaležni pa smo lahko, da je Jehova poskrbel za priprave, ki dajejo ‚trudnemu moči‘. (Izaija 40:29) Katere so te in kako se jih lahko oprimemo, o tem bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Podčrtne opombe]

Kako bi odgovorili?

◻ Kako lahko preprečimo, da ne omagamo, kadar nas drugi razočarajo ali prizadenejo?

◻ Kateri uravnovešen pogled na krivdo nas bo obvaroval pred tem, da omagamo?

◻ Kaj Jehova pričakuje od nas?

◻ Kako lahko skromnost pomaga občinskim starešinam, da se ne utrudijo?

◻ Zakaj je Pavlov nasvet iz Lista Hebrejcem 12:3 času primeren za nas danes?