Karanje prinaša sad miru

»Nobeno karanje se v istem hipu ne zdi prijetno, ampak nadležno; kasneje pa prinaša tistim, ki jih je izučilo, sad miru, namreč, pravičnost.« — HEBREJCEM 12:11, NS

 1. a) Kaj Sveto pismo pravi o čjovekovi zmožnosti upravljanja življenjske poti, in kaj pravi človek? b) Čigave besede so se izkazale resnične in čigave lažne?

JEHOVINA beseda pravi, »da ni v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje«. (Jeremija 10:23) Človek pa trdi, da to zmore in vse od prvega upora v Edenu je ravnal tako. Od tedaj je z mnogimi ljudmi bilo tako, kot za časa sodnikov v Izraelu: »Vsakdo je delal, kar se mu je zdelo prav.« (Sodniki 21:25) Ampak Jehovine besede iz Pregovorov 14:12 so se izkazale za resnične: »Nekatera pot se zdi prava človeku, toda njen konec je pot v smrt.« Šest tisoč let so ljudje hodili po poti, ki se jim je zdela prava, in ves čas jih je vodila v vojne, lakoto, bolezni, kriminal in smrt. Zgodovina je dokazala, da so Jehovine besede resnične, človekove pa lažne.

 2. Kaj otroški psihiatri pravijo o telesnem kaznovanju otrok, toda kakšne so posledice njihove popustljivosti?

² Nepopolni ljudje potrebujejo karanje.a Potrebujejo ga od otroštva naprej. Božja beseda pravi: »Komur je žal šibe, sovraži sina svojega, kdor ga pa ljubi, kaznuje ga zgodaj«. (Pregovori 13:24) Mnogi otroški psihologi oporekajo tej božanski modrosti. Pred leti je eden med njimi vprašal: »Matere, ali veste, da otroku vsakič, ko ga udarite, poveste, da ga sovražite?« Toda njihova popustljivost je privedla do prave poplave mladoletniškega kriminala, tako da je sodnik brooklynskega sodišča jedko pripomnil: »Mislim, da bi za nekatere mlade potrebovali palico. Toda sedaj to ni moderno. Sedaj se nam govori, naj ne tepemo otroka; češ, lahko bi v njem okrnili genija.« Toda njihova popustljivost ni rodila kupa genijev – le divji val najstniškega kriminala.

 3. Kakšna težnja postaja vse bolj očitna, kot se vidi iz pripomb nekaterih strokovnjakov?

³ Sedaj pa se je mnenje pričelo spreminjati. Burton L. White, strokovnjak na področju razvoja otroka, pravi, da tvoja doslednost ne bo povzročila, da bi te otrok »imel manj rad, kot če bi bil bolj popustljiv ... Celo če ga boš večkrat udaril, boš ugotovil, da se vedno znova vrača k tebi.« Poudaril je otrokovo osnovno potrebo po obilju »nepreračunljive ljubezni«. Dr. Joyce Brothers poroča o raziskavi med več sto strogo vzgojenimi petošolci in šestošolci, ki so prepričani, da so stroga pravila »izraz starševske ljubezni«. »Journal of Lifetime Living« piše: »Otroški psihologi, ki se pričkajo o tem, ali je treba [otroka] hraniti načrtno ali po potrebi, o tem, ali naj se otroka udari ali ne, so ugotovili, da ni nobene velike razlike vse dokler imamo otroka radi.« Celo dr. Benjamin Spock, avtor knjige Nega dojenčka in otroka, prevzema nase del krivde za premalo odločnost staršev in temu ustrezno prestopništvo. Pravi, da so krivi strokovnjaki, »otroški psihiatri, psihologi, učitelji, socialni delavci in pediatri, kot sem jaz sam«.

Šiba karanja

 4. Kaj pomeni šiba strahovanja ali karanja in kako je prikazana njena pravilna uporaba v primerjavi s popustljivostjo?

⁴ »Šiba«, ki smo jo prej omenili, ne pomeni vedno le udarce; predstavlja namreč sredstvo vzgoje v raznih oblikah. »The Nevv International Version« pravi o tej vrstici: »Šiba. Verjetno slikovit izraz za razne vrste vzgoje«. Šiba oziroma palica je znamenje oblasti ali avtoritete, v našem primeru avtoritete staršev. Starši kasneje za svojo popustljivost in kvarjenje otroka ne bodo dobili nobene zahvale: »Kdor svojega hlapca [ali otroka] od mladosti razvaja, bo postal ta končno nehvaležen.« (Pregovori 29:21, EI) Kdor se s popustljivostjo odreka starševske avtoritete, mu to prinese sramoto, takšen ne pokaže ljubezni, temveč brezbrižnost; kdor pa otroka kaznuje prijazno in odločno, kaže da otroka ljubi. »Šiba in svaritev dajeta modrost, sam sebi prepuščen deček dela sramoto svoji materi.« (Pregovori 29:15, EI)

 5. a) Kaj pravi neki komentar glede Pregovorov 13:24 in kateri drugi biblijski stavek soglaša s tem? b) Koga Jezus in Jehova karata?

⁵ Keil in Delitzsch v svojem delu »Commentary on the Old Testament« glede Pregovorov 13:24 pojasnjujeta: »Oče, ki svojemu sinu resnično želi dobro, ga bo pravočasno strogo opozoril, se pravi takrat, ko nanj še lahko vplivajo pravilna navodila in ne bo dopuščal, da bi v njem pognale korenine kakšne napake; tisti pa, ki je do otroka popustljiv ravno takrat, ko bi moral biti odločen, ravna tako, kot da bi želel njegovo uničenje.« Moffatov »New Translation of the Bible« se v Pregovorih 19:18 strinja: »Kaznuj svojega sina, ko je še upanje zanj in ne dopusti, da bi hitel v uničenje.« Ljubezniva, vendar odločna vzgoja otroka od zgodnjega otroštva odseva starševsko ljubezen. Jezus je dejal: »Jaz karam in pokorim vse, ki jih ljubim.« Za Jehovo pa velja: »Kogar Jehova ljubi, tega kara.« (Razodetje 3:19, JP; Hebrejcem 12:6, NS)

 6. Kakšne oblike vzgoje poznamo in kateri primeri podpirajo tvoj odgovor?

⁶ H graji ali vzgoji včasih spadajo udarci, vendar ne vedno. V Pregovorih 8:33 ne piše »občutite« karanje, temveč »poslušajte karanje in postanite modri«. (NS) Pogosto se nas ošteje z besedami, ne z udarci: »Poučna svarila so pot življenja.« »Oprimi se karanja; ne pusti ga. Čuvaj ga, ker je tvoje življenje.« (Pregovori 4:13, NS; 6:23) Ko je bilo treba Jehovinega služabnika Joba pokarati, ga je najprej oštel Elihu, nato pa še sam Jehova. (Job, od 32. do 41. poglavja.) Job je to grajo sprejel in je rekel Jehovi: »Zato preklicujem in se kesam v prahu in pepelu.« (Job 42:6, EI)

 7. Kakšen je pomen grške besede, ki jo prevajamo kot »karanje«, kakšno naj bi bilo karanje, in do česa to vodi?

⁷ Paideia je grška beseda, ki jo prevajamo kot »karanje«. V svojih raznih oblikah pomeni vaditi, šolati, »krotko vzgajati«. (2. Timoteju 2:25, JP) Bolj se nanaša na šolanje v smislu obnašanja, kot pa na pridobivanje znanja. Karati je potrebno »z vso potrpežljivostjo in spretnim poučevanjem«. (2. Timoteju 4:2, NS) To je dobro prikazano v opominu očetom: »In vi, očetje, ne grenite svojih otrok, temveč jih vzgajajte in opominjajte [karajte, NS] v Jehovinem duhu.« (Efežanom 6:4, JP) Prijazno, toda odločno bomo s takšnim karanjem mlade usmerjali k Jehovinemu načinu razmišljanja.

Izvor karanja

 8. Na osnovi česa in na kakšne načine lahko sami sebe karamo ali vzgajamo?

⁸ Načela, ki se jih držimo pri karanju otrok, veljajo tudi za odrasle. Biblija je izvor podatkov o tem, kaj smemo in kaj ne. Ko jo beremo, lahko sami sebe preizkušamo in se ustrezno popravljamo. (2. Korinčanom 13:5) Ko razglabljamo o Jehovinih smernicah, se nas lahko poloti občutek krivde, ki nam pomaga odkriti, v čem se moramo spremeniti. Tako je bilo v primeru psalmista: »Slavil bom Jehovo, ki mi je dobro svetoval; tudi ponoči me poučujejo obisti moje [‚moji najglobji občutki‘].« (Psalm 16:7) Sami sebe lahko vzgajamo, kot je to storil Pavel: »Trdo ravnam s svojim telesom. V sužnosti ga držim, da ne bi bil sam zavržen.« (1. Korinčanom 1:27, JP)

 9. Katera druga sredstva še imamo na voljo za koristno karanje?

⁹ Pokara pa nas lahko tudi kdo drug. Pokarani smo lahko s pomenljivim ali mrkim pogledom, besedo, kretnjo ali izgovorjeno grajo. Jezus je Petra s pogledom spomnil na napovedan resni greh, tako da je (Peter) odšel in se bridko zjokal. (Luka 22:61, 62) Ob drugi priložnosti je bil Peter pokaran s petimi besedami, ki pa so ga dotolkle: »Poberi se od mene, satan!« (Matej 16:23) Branje izdaj Skupnosti, obiskovanje sestankov, pogovarjanje z drugimi, vztrajanje v resnih preskušnjah – vse to nam lahko odpre oči, da bi videli, kje se še moramo popraviti. Najpomembnejši izvor nasvetov in vodnik za karanje pa je vsekakor sama Božja beseda. (Psalm 119:105)

10. Kakšno vzgojno vrednost imajo Salomonovi pregovori in kaj zagovarjajo nekateri ljudje?

¹⁰ Salomonovi pregovori so bili namenjeni ljudem vseh starosti, »za spoznavanje modrosti in pouka [karanja, NS], za razumevanje pametnih besed, za sprejemanje modre vzgoje [karanja, NS], pravičnosti, poštenosti in iskrenosti, da se da neizkušenim razboritost, mladeniču vdanost in preudarnost.« Morda se bo zgodilo, da se človek »s samimi besedami ne poboljša, ... čeravno jih razume, vendar ne uboga«. (Pregovori 1:2–4; 29:19, EI) Nekateri izkušeni ljudje zagovarjajo tako imenovano »šolo življenja«, kot je to bilo v primeru izgubljenega sina, preden je »prišel k pameti«. (Luka 15:11–17, NS)

11. a) Kako je bila pokarana skupščina v Korintu in kako Jona? b) Kako je bil kaznovan David zaradi prešuštva in prikrivanja posledic? c) Kako besede 51. psalma odkrivajo globino njegovega kesanja?

¹¹ V komentarju pisma, ki ga je že napisal krščanski skupščini v Korintu, je Pavel dejal: »Razžalostili [ste se] na izpokorjenje; razžalostili ste se namreč Bogu po volji,... [tako ste pokazali], da ste čisti v tej zadevi.« (2. Korinčanom 7:9–11) Jona je bil pokaran s pomočjo nevihte na morju in velike ribe. (Jona 1:2, 3, 12, 17; 2:10; 3:1–4) Davidovo prešuštvo in poskus prikrivanja mu je prineslo vzgojno kazen, kot je prikazano v 2. Samuelovi 12:9–14. Njegovo kesanje je bilo ganljivo izpovedano z naslednjimi besedami 51. psalma: ‚Čisto me operi krivice moje in greha mojega me očisti. Greh moj mi je vedno pred očmi. Vse krivice moje izbriši. Srce čisto mi ustvari in trdnega duha ponovi v meni. Ne zavrzi me izpred obličja svojega. Srca potrtega in pobitega, ne zametaš.‘ (Vrstice 2, 3, 9–11, 17)

12. Katere strožje ukrepe zaslužijo nekateri in kakšen je izid za tiste, ki vedno znova odklanjajo opomine?

¹² Pri nekaterih osebah bodo morda potrebni strožji ukrepi, kot se vidi iz Pregovorov 26:3: »Konju bič, oslu uzdo, bedaku pa šibo na hrbet.« Včasih je Jehova dopustil, da so njegov narod Izrael pestile težave, ki so si jih sami nakopali: »Zakaj kljubovali so Božjim izrekom, svet Najvišjega so zavrgli. Pa je z nadlogami njih srce ponižal, omahnili so in ni bilo pomočnika. Vpili so k Jehovi v svojih stiskah in rešil jih je iz njih nadlog.« (Psalm 107:11–13, EI) Nekateri nespametni posamezniki pa so postali trmasti, tako da jim ne pride do živega nobeno zdravo karanje: »Človek, ki kljub opominom ostane trdovraten, se hipoma zdrobi in mu ni rešitve.« (Pregovori 29:1, EI)

Opominjati in sprejemati opomine

13. Česa bi se morali pri opominjanju ogibati in kako naj opominjamo ali grajamo?

¹³ Nikoli ne bi smeli karati v jezi, vseeno za kakšno obliko karanja gre. V resnici »jeza zbuja prepir«, namesto da bi bila koristna. Svetuje se nam tole: »Kdor je počasen za jezo, je zelo razumen, kdor pa se hitro razsrdi, povečuje neumnost.« Razen tega »razumnost dela človeka potrpežljivega, in njegova čast je spregledati pregrešek«. (Pregovori 29:22, NS; 14:29, EI; 19:11, EI) Kadar je karanje potrebno, ne bi smeli z njim pretiravati. Karati moramo ob pravem času in do prave mere – ne prekmalu, ne prepozno, ne premalo, ne preveč.

14. Kakšne dodatne smernice so dane tistim, ki opominjajo?

¹⁴ Tukaj je nekaj smernic za tiste, ki grajajo oziroma opominjajo: »Do starejšega moža ne bodi trd. Opominjaj ga kakor očeta, mlajše pa kakor brate, starejše ženske kakor matere, mlajše kakor sestre, in sicer z vso spoštljivostjo.« (1. Timoteju 5:1, 2) Ali dotičnega rotiš, namesto da ga nahruliš? »Bratje, če zasačite koga pri kakšnem prestopku, ga vi, ki imate duha, opomnite z vso krotkostjo. Pri tem pazi nase, da ne boš tudi sam padel v skušnjavo.« (Galačanom 6:1, JP) Ali svetujemo krotko in se vedno zavedamo svojih pomanjkljivosti? »Z drugimi vedno ravnaj tako, kot bi želel, da drugi ravnajo s teboj.« (Matej 7:12, The New English Bible) Ali se postaviš na mesto drugega, se vživiš v njegov položaj?

15. Kaj je potrebno da bi sprejeli opora in, in kakšen nasvet se nudi tistim, ki so opomnjeni?

¹⁵ Biti moramo ponižni, da bi lahko sprejeli opomin ali grajo. Ali se ti zdi, da nekdo samo nerga, je nepošten ali krivičen? Ne bodi prenagljen. Razmisli. Ne bodi negativen. Pozitivno razmišljaj o graji. Ali je morda vsaj delno utemeljena, če že ni v celoti? Bodi širokosrčen; vrednoti opomin nepristransko. Si morda preveč občutljiv in hitro užaljen? Morda bo potrebno nekaj časa, da bi lahko, potem ko je minila začetna prizadetost ali užaljenost, nanj gledal pozitivno. Zato počakaj. Ne govori. Mirno pretehtaj izrečene besede. Ali je mogoče, da imamo kakšne predsodke glede tistega, ki nam je svetoval in smo ga odklonili na osnovi tega? Kakorkoli že, na opomin glej kot na dobronameren, zato ga ne odkloni takoj.

16. a) Katere biblijske stavke in z njimi povezana vprašanja bi morali upoštevati, kadar nam kdo svetuje? b) Kako bi se morali počutiti, ko smo pokarani, da bi bili podobni psaimistu?

¹⁶ Naslednje biblijske stavke bi moral pregledati, kadar si pokaran: »Kdor brzda svoje besede, ima znanje, kdor je hladnega duha, je razumen mož.« (Pregovori 17:27, EI) Ali poslušaš in ostaneš miren? »Bedaku se zdi njegova pot prava, modri pa posluša svet.« (Pregovori 12:15, EI) Ali takoj zaključiš, da imaš ti prav, ali pa si pripravljen poslušati? »Bodi pa vsak človek hiter za poslušanje, počasen za govorjenje, počasen za jezo.« (Jakob 1:19) Ali upoštevaš te besede, kadar se ti svetuje? »Ne bodi prenaglega duha za jezo, kajti jeza počiva v nedrjih bedakov.« (Propovednik 7:9) Ali si hitro užaljen? Kako lepo je, če lahko čutimo kot psalmist: »Naj me tepe pravični, to je milost, naj me kara, to je olje za glavo; tega se ne bo branila moja glava.« (Psalm 141:5, EI)

Sprijazni se s karanjem in žanji sad miru

17. Zakaj karanja ni vedno lahko sprejeti in kako nam bodo misli iz Hebrejcem 12:7, 11 pomagale, da bomo zdržali, če smo opomnjeni?

¹⁷ Karanje ni vedno lahko sprejeti. Prinese nam lahko zadrego, pa tudi določene omejitve. Lahko nas potre. Toda izdrži vse to. Minilo bo; in tedaj boš vesel. Zapomni si: »Zaradi karanja zdržite. Bog ravna z vami kakor s sinovi. Kakšen sin bi to bil, ki ga oče ne kara? Res, nobeno karanje se v istem hipu ne zdi prijetno, ampak nadležno; kasneje pa prinaša tistim, ki jih je izučilo, sad miru, namreč, pravičnost« (Hebrejcem 12:7, 11, NS)

18., 19. Kakšne močne občutke, ki nam lahko pomagajo pravilno ravnati kadar smo pokarani, sta izrazila Jeremija in psalmist?

¹⁸ Čeprav je karanje boleče in ga ni lahko sprejeti, pa vseeno počakaj na sad miru, ki mu sledi. Čakaj na Jehovo kot Jeremija: »Preveč razglablja o tem moja duša, zato je v meni potrta. To si hočem priklicati v spomin, da bom mogel upati [čakati, NS].« (Jeremijeve žalostinke 3:20, 21, EI) Spomni se, kaj si je dejal psalmist, ko je bil v težavah: »Kaj si tako žalostna duša moja, in nepokojna v meni? Čakaj Boga, kajti še ga bom slavil, da je pomoč obličja mojega.« (Psalm 42:5, 11, 43:5)

¹⁹ Kadar smo torej pokarani, čakajmo na Boga. Ko nas bo to izučilo, bomo želi sad miru, namreč pravičnost.

Se spomniš?

◻ Kako koristno je karanje?

◻ Kaj je glavni izvor karanja? Navedi ostale izvore karanja.

◻ Katere strožje mere so morda potrebne razen opomina ali graje?

◻ Naštej nekaj smernic, ki naj bi nas vodile, kadar nekoga opominjamo ali grajamo.

◻ Kateri nasvet nam bo pomagal, da se sprijaznimo s karanjem?

[Slika na strani 14]

Ali uvidevno ,prisluhneš karanju‘?

[Slika na strani 15]

Načela, ki se jih držimo pri karanju otrok, veljajo tudi za odrasle

[Podčrtna opomba]